VSL Sodba I Cp 3280/2016

Jedro

Ob dejstvu, da toženec ni trdil, da je on zavezanec po prikriti pogodbi niti tega ni trdil tožnik, je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da sporna posojilna pogodba prikriva pogodbo o pristopu k dolgu, s katero se je toženec zavezal tožniku plačati njegovo terjatev v višini 9.500,00 EUR do dolžnika, prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. S tem je kršilo razpravno načelo, zaradi česar je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo toženec smiselno uveljavlja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna vrniti tožeči stranki znesek 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila, vse pod izvršbo.",

- v II. točki izreka pa tako, da je tožnik dolžan povrniti tožencu njegove pravdne stroške v višini 10,32 EUR.

II. Tožnik je dolžan povrniti tožencu njegove pritožbene stroške v višini 405,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku v roku 15 dni 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka) ter njegove pravdne stroške v višini 1.396,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter tožniku naloži plačilo toženčevih pravdnih stroškov. Meni, da so ugotovitve sodišča iz 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe zmotne ter da ne temeljijo na navedbah in dokaznih predlogih pravdnih strank. Navaja, da je toženec tekom pravde zatrjeval, da gre v primeru sporne posojilne pogodbe za prikrivanje samo dela pogodbe o zaposlitvi in ne celotne pogodbe o zaposlitvi, kot to navaja sodišče. Tožnik ni nikoli v tej pravdi priznal, da gre za simulirano pogodbo, kaj šele, da bi zatrjeval kaj drugega, saj je ves čas vztrajal, da je tožencu na podlagi posojilne pogodbe izročil 9.500,00 EUR posojila, ki ga ta v pogodbenem roku ni vrnil. V dokaznem postopku je bilo nedvoumno ugotovljeno, da gre za simulirano pogodbo, zaradi česar toženec ni dolžan tožniku ničesar vrniti. Sodišče je zgolj ocenilo, da gre v tem primeru za pravno kvalifikacijo, in zahtevku ugodilo na podlagi prikrite pogodbe o pristopu k dolgu. V tem delu je odločitev sodišča brez argumentov in ne temelji na dokazih. Na podlagi ugotovljenih dejstev bi lahko šlo tudi za poroštveno pogodbo ali pa za katerokoli drugo pogodbo, ki bi bila za toženca veliko bolj ugodna. Vztraja, da gre za prikrivanje dela pogodbe o zaposlitvi. Meni, da pristop k dolgu, ki izvira iz naslova plač, sploh ni mogoč, saj je sestava plače zelo kompleksna in izhaja iz bruto vrednosti. Če je imelo sodišče namen spremeniti pravni temelj tožbenega zahtevka, bi moralo to storiti na naroku v okviru dokaznega postopka in dati tožencu možnost, da se o tem opredeli. Poleg tega bi moralo izvesti dokazni postopek v smeri jasne ugotovitve višine in sestave neizplačanih plač. Nadalje navaja, da tožnik ni nikoli nasprotoval dejstvu, da gre za prikrivanje dela pogodbe o zaposlitvi. Če je sodišče menilo, da ne gre za prikrivanje dela pogodbe o zaposlitvi, bi moralo to jasno navesti in ugotavljati, katero pogodbo prikriva simulirana pogodba, česar ni storilo. Sodišče je ocenilo, da se je toženec kot fizična oseba in lastnik podjetja zavezal plačati znesek, ki ga je podjetje dolgovalo tožniku iz naslova dela plače, vendar ni pojasnilo, na čem temelji ta ocena. Iz dokaznega postopka sicer ni jasno razvidno, ali je toženec podpisal pogodbo osebno ali v imenu pravne osebe. Sodišče bi moralo izvesti dokazni postopek in nedoumno ugotoviti navedeno okoliščino. Ker gre za terjatev iz naslova delovnega razmerja, kar toženec vse čas trdi, se ta lahko nanaša izključno na pravno osebo in tožnika, kar potrjuje toženčevo stališče, da je s posojilno pogodbo prikrit del pogodbe o zaposlitvi.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbe in naložitev njegovih stroškov pritožbenega postopka tožencu.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi zahteva tožnik od toženca vračilo zneska v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki naj bi mu ga na podlagi sklenjene posojilne pogodbe (pogodba z dne 30. 4. 2014) izročil na dan sklenitve pogodbe, toženec pa mu ga do poteka roka za vrnitev (15.6.2014) ni vrnil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da volja strank ni bila usmerjena v sklenitev posojilne pogodbe, katere bistvene sestavine so določene v 569. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Bistven element posojilne pogodbe je posojilodajalčeva izročitev denarja, tega izpolnitvenega dejanja pa v obravnavanem primeru ni bilo. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik tožencu dejansko ni izročil nobenega denarja, temelji na vestni in skrbni presoji izvedenih dokazov (točka 7 in 8. obrazložitve izpodbijane sodbe), ki ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

6. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki, navidezna in da prikriva drugo pogodbo. Ugotovilo je, da se je toženec kot fizična oseba in lastnik družbe M., d. o. o., zavezal tožniku plačati znesek 9.500,00 EUR, ki ga je družba dolgovala tožniku iz naslova gotovinskega dela plače, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zaključilo je, da tako ugotovljeni pravni posel predstavlja pogodbo o pristopu k dolgu (432. člen OZ), s katero se je toženec zavezal tožniku, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika (M., d. o. o.).

7. Toženec v pritožbi pravilno opozarja, da povzete dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za zaključek, da sporna posojilna pogodba prikriva pogodbo o pristopu k dolgu, nimajo podlage v trditvah pravdnih strank. Pravilno poudarja, da je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ves čas vztrajal, da sporna posojilna pogodba ni navidezna, in da je tožencu dejansko izročil znesek, ki izhaja iz posojilne pogodbe.¹ Toženec je sicer trdil, da je posojilna pogodba navidezna in da prikriva drugo pravno razmerje, vendar iz njegovih trditev ne izhaja, da predstavlja prikriti pravni posel pogodbo o pristopu k dolgu. Navajal je namreč, da je šlo za prikrivanje dela pogodbe o zaposlitvi, po kateri je zavezanec družba M., d. o. o. (ne pa toženec). Ker torej ni trdil, da je on zavezanec po prikriti pogodbi, niti tega ni trdil tožnik² , je sodišče prve stopnje s tem, ko je zaključilo, da sporna posojilna pogodba prikriva pogodbo o pristopu k dolgu, s katero se je toženec zavezal tožniku plačati njegovo terjatev v višini 9.500,00 EUR do dolžnika M., d. o. o., prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. S tem je kršilo razpravno načelo³ , zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo toženec uveljavlja. Ni torej pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da gre v konkretnem primeru zgolj za (drugačno) pravno kvalifikacijo prikrite pogodbe, saj je, kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, sodišče prve stopnje dalo prikriti pogodbi drugačno vsebino, kot jo je zatrjeval toženec. Prav tako ne gre zgolj za drugačno pravno kvalifikacijo sporne posojilne pogodbe, ob dejstvu, da iz te pogodbe izhaja, da je toženec prejel posojilo v višini 9.500,00 EUR, kar pa ni sestavina oziroma predmet pogodbe o pristopu k dolgu.⁴

8. Ugotovljeno procesno kršitev oziroma njene posledice je lahko pritožbeno sodišče samo odpravilo brez obravnave, tako da pri odločanju o tožbenem zahtevku ni upoštevalo ugotovitev sodišča prve stopnje, ki niso imele podlage v navedbah pravdnih strank (prvi odstavek 347. člen ZPP).

9. Ob neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je sporna posojilna pogodba, na podlagi katere tožnik zahteva vračilo 9.500,00 EUR, navidezna,⁵ in ker iz dejanskih trditev pravdnih strank ne izhaja, da je toženec zavezanec po prikriti pogodbi, pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožbeni zahtevek za vračilo 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prva alineja 358. člena ZPP).

11. Ker je bilo treba pritožbi toženca ugoditi že iz zgoraj navedenega razloga, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi je tožnik v celoti propadel s tožbenim zahtevkom, zato je dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožencu priznalo potne stroške za pristop na dva naroka (relacija Kamnik - Ljubljana - Kamnik) z najcenejšim prevoznim sredstvom (glej 6. člen Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) v povezavi z 19. členom Pravilnika), kar ob upoštevanju cene vozovnice za vlak v višini 2,58 EUR v eno smer skupaj znaša 10,32 EUR.⁶

13. Toženec je v celoti uspel s pritožbo, zato mu je tožnik dolžan povrniti tudi pritožbene stroške v višini 405,00 EUR (gre za strošek sodne takse za pritožbo).

-------------------------------
¹ Na drugem naroku za glavno obravnavo je tožnik sicer navedel, da gre v konkretnem primeru lahko za poroštveno pogodbo v skladu 89. členom Obligacijskega zakonika (OZ), še zlasti ob upoštevanju, da je toženec edini lastnik M., d. o. o., vendar teh njegovih navedb ni moč upoštevati, saj jih ni konkretiziral (na primer ni navedel, za katero obveznost konkretno je toženec dal poroštvo), poleg tega je tudi na tem naroku še vedno vztrajal, da sporna posojilna pogodba ni navidezna.
² Kot je bilo navedeno, je tožnik trdil, da je toženec zavezanec po posojilni pogodbi, ki pa se je izkazala za navidezno.
³ Velja, da je dokazni postopek namenjen temu, da se ugotovi resničnost dejstev, ki so že bila zatrjevana (in ki so sporna), ne pa temu, da se širi in dopolnjuje sama trditvena podlaga in da zato sodišče ne sme upoštevati nezatrjevanih dejstev, ki se morebiti odkrijejo v dokaznem postopku. Ne glede na navedeno, pa niti iz ugotovitev dokaznega postopka ne bi bilo mogoče sklepati na toženčevo zavezo plačila dolga njegove družbe. Toženec je zaslišan kot stranka izpovedal, da je z obravnavanim dogovorom (pogodbo) priznal dolg družbe, ki je nastal iz naslova neplačanih plač in na izrecno sodničino vprašanje, ali se je zavezal, da bo on tožniku plačal, če družba ne bo mogla, odgovoril: "Ne, pač kot podjetje, da bo lahko izplačalo."
⁴ Sodišče prve stopnje se je v tej zvezi sklicevalo na sodbo VS RS II Ips 50/2002, iz katere pa ne izhaja primerljivo dejansko stanje kot je mogoče razbrati iz obrazložitve navedene sodbe, v sporni posojilni pogodbi ni bilo navedeno, da sta toženca prejela posojilo v višini 9.500,00 EUR (kot v obravnavani zadevi), temveč zgolj, da bosta toženca vrnila tožniku določen znesek, kar je bilo ob ostalih okoliščinah primera tudi podlaga za zaključek, da ni šlo za navidezno pogodbo.
⁵ V skladu s prvim odstavkom 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama.
⁶ Toženec je zahteval povračilo potnih stroškov ob upoštevanju kilometrine, vendar ni izkazal okoliščin po 9. členu Pravilnika, ki utemeljujejo povračilo stroškov za prevožene kilometre.

Datum zadnje spremembe:

21.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2853/2014
• VSC Sodba Cp 530/2017
• VSL Sodba II Cp 1665/2020