<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 1002/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1002.2017
Evidenčna številka:VSL00000878
Datum odločbe:24.05.2017
Senat, sodnik posameznik:Katarina Marolt Kuret (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:gradnja prizidka - pridobitev lastninske pravice na podlagi dogovora o skupni gradnji - nastanek nove stvari - neupravičena pridobitev - povrnitev stroškov za pomoč in strežbo - urna postavka - zastaranje pravice zahtevati zapuščino - smrt stranke med postopkom - pobotni ugovor - odmera pravdnih stroškov - povrnitev vlaganj v tujo nepremičnino

Jedro

Nudena pomoč in nega je presegala običajno pomoč, ki naj bi jo nudili družinski člani med seboj in je ni moč same po sebi pričakovati od bližnjih. Druga toženka je tako poleg celotnega gospodinjstva in dela na vrtu za pokojno organizirala prevoze k zdravniku ter ji nudila vsakodnevno pomoč pri osebni negi. V zadnji dveh letih življenja je bila pokojna tudi v celoti odvisna od tuje pomoči, saj je potrebovala pomoč pri odvajanju (uvedba plenic od leta 1996 dalje), potrebovala pa je tudi varovanje zaradi slabega psihičnega stanja. Za to pomoč ji pripada 6 EUR na uro.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana delno tako spremeni, da se:

* v II. točki izreka znesek 10.987,50 EUR nadomesti z zneskom 13.185 EUR (prva in druga alineja), znesek 3.647,85 EUR nadomesti z zneskom 4.395 EUR (tretja, četrta in peta alineja), znesek 2.746,87 EUR nadomesti z zneskom 3.296,25 EUR (šesta, sedma osma in deveta alineja);

* v drugem odstavku III. točke izreka (tj. glede druge toženke) znesek 5.679,16 EUR (prva in druga alineja) nadomesti z zneskom 3.481,66 EUR, znesek 1.907,68 EUR (tretja do peta alineja) z zneskom 1.160,53 EUR in znesek 1.419,79 EUR (šesta do deveta alineja) z zneskom 870,41 EUR, pri čemer se tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razliko med zneski, zavrne;

* v V. točki izreka se dosojeni znesek pravdnih stroškov v višini 11.177,08 EUR zniža na 2.256,63 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožniki so dolžni toženkam v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v višini 105,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka ugotovilo, da obstoji terjatev tožnikov do toženk v višini 200.000 EUR (vrednost podedovanih nepremičnin, ki so jih toženke med pravdo prodale). Nadalje je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev prve in tretje toženke, obstoji pa v pobot uveljavljana terjatev druge toženke do tožnic iz naslova pomoči in oskrbe pokojne A. A. v višini 43.950 EUR (II. točka izreka). Po medsebojnem pobotanju je toženkam naložilo, da na račun tožnikov plačajo posamezne zneske, navedene v III. točki izreka. V presežku, kar so tožniki zahtevali nad 200.000 EUR in glede druge toženke, je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je tudi, da so toženke dolžne tožnikom povrniti 11.177,08 EUR pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Toženke v pravočasni pritožbi vztrajajo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zaradi ugovora zastaranja, saj so tožniki vložili dediščinsko tožbo po poteku 10-letnega roka od smrti zapustnice A. A. (141. člen ZD). Toženke so bile za oporočne dedinje razglašene s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 267/2000 s 14. 10. 2009, sodba VS RS II Ips 336/2009, na katero se sklicujejo tožniki, pa vanj ne more posegati. Uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je prva toženka umrla, zapuščinski postopek pa še ni končan, zato je označba stranke nejasna. Vztrajajo, da je pogodba o odstopu terjatev veljavna in bi jo sodišče moralo upoštevati. Terjatev in odstop sta v korist prevzemnice in so zato podani vsi pogoji za veljavnost pogodbe. Tudi sicer bi tožniki morali postaviti poseben zahtevek za razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti pogodbe. Glede odločitve o pobotnem ugovoru za povrnitev vlaganj v višini 100.000 EUR sodišču očitajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarjajo, da ni šlo zgolj za vlaganja za izboljšanje bivalnih razmer, temveč za vlaganja, ki so občutno povečala vrednost nepremičnine. V ta namen bi sodišče moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ker tega ni storilo pa je kršilo ustavne pravice toženk iz 14. in 22. člena Ustave RS. Glede dogovora o skupni gradnji, na katerega so se sklicevale, je sodišče spregledalo dejstvo, da je šlo za sorodnike, ki so živeli v istem gospodinjstvu ter da sta pokojna B. B. in A. A. vseskozi zatrjevala, da bo vse od toženk, zaradi česar je A. A. tudi napravila oporoko. Ob takšnih obljubah bi bilo nesmiselno, da bi toženke vztrajale pri tem, da se zadeve formalno-pravno uredijo ter da se izvede tudi zemljiškoknjižni prenos že priznane lastninske pravice. Če med A.A. ter toženkami ne bi obstajala trajnejša življenjska skupnost in če med njimi ne bi bilo medsebojnega zaupanja in čustvene navezanosti, toženke v stanovanjsko hišo A. A. ne bi vlagale znatnih denarnih sredstev. Zgolj dejstvo, da v sporazumu o delitvi skupnega premoženja z 20. 6. 1988 med A. A. in B. B. ta pravica toženkam ni bila priznana, še ne pomeni, da ni obstajala. Pokojna sta toženkam priznavala lastninsko pravico na parc. št. 863/4, k. o. X, in parc. št. 863/8, k. o. X, do 1/2. Poleg tega je z izgradnjo prizidka nastala nova stvar, ker se je kvadratura stavbe povečala. Izpodbijajo tudi zavrnitev pobotnega ugovora za povrnitev stroškov, nastalih z oskrbo pokojne. Ne drži, da pomoč prve toženke ni izkazana, saj je slednja za pokojno skrbela ves čas, ko druga toženka ni bila na razpolago. Nasprotujejo tudi določeni vrednosti pomoči ter poudarjajo, da iz dokazov (izpisek cenika) izhaja znatno višja tarifa. V ta namen je bil predlagan tudi izvedenec ekonomsko-finančne stroke. Ker sodišče dokaza ni izvedlo, je kršilo določbe pravdnega postopka. Nasprotujejo tudi odločitvi o pravdnih stroških, saj menijo, da so tožniki po temelju uspeli le z 78 % zahtevka, ob upoštevanju delno uspešnega pobotnega ugovora pa je njihov uspeh le 40 %. Zahtevajo tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz podatkov v spisu izhaja, da je prva toženka tekom postopka umrla. Sodišče prve stopnje postopka pravilno ni prekinjalo, saj je prva toženka imela pooblaščenko (100. člen ZPP), v skladu s sodno prakso in pravno teorijo pa je namesto umrle stranke navedlo nedoločen krog dedičev. Pritožbeni očitki so zato v tem delu neutemeljeni.

6. V konkretni zadevi tožniki zahtevajo vračilo zapuščine (nepremičnin), ki so bile ob smrti last zapustnice A. A. Pravnomočno je bilo namreč že odločeno, da nepremičnine dedujejo tožniki v skladu s svojimi dednimi deleži ter da so jih toženke dolžne prepustiti v posest. Ker so bile medtem določene nepremičnine že prodane, tožniki zahtevajo povrnitev kupnine, ki so jo toženke pridobile s prodajo nepremičnin.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo ponovno. Višje sodišče je namreč z odločbo s 6. 12. 2013 sodbo delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje se je moralo v skladu z navodili ponovno opredeliti do pobotnega ugovora za plačilo stroškov oskrbe in pomoči pokojni A. A. Glede drugih vprašanj je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče in so zato pritožbeni očitki, ki se nanašajo na zastaranje terjatve, neutemeljeni. Zgolj v odgovor pritožbenim navedbam pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da se ugovor zastaranja pravice zahtevati zapuščino kot dedič lahko uveljavlja le v sporu med dediči istega zapustnika. Tožniki s tožbo zahtevajo izročitev stvari oziroma povrnitev kupnine. Gre za lastninsko pravno tožbo, ki ne zastara. Sodišče prve stopnje je tako ugovor zastaranja pravilno zavrnilo.

Glede pobotnega ugovora iz naslova povrnitve vlaganj v nepremičnino

8. Odločitev sodišča je pravilna tudi glede pobotnega ugovora toženk iz naslova vlaganj v nepremičnino parc. št. 863/4 in parc. št. 863/8, obe k. o. X. V tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da pogodba o odstopu terjatev s 4. 4. 2013 (priloga B 31) predstavlja navzkrižje koristi med varovancem in skrbnikom. Za sklenitev pravnih opravil med drugo in tretje toženko kot varovanko bi tako v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZZZDR moral biti postavljen poseben skrbnik. Ker pogodba o odstopu terjatve ni sestavljena na tak način, je zato neveljavna in je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

9. Iz izčrpno ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje izhaja, da je prizidek na objektu nedokončan, neprimeren za bivanje in je vanj potrebno še mnogo vložiti. Da je večino zidarskih del opravil pokojni B. B., financirala pa jih je pokojna A. A., je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi druge toženke in priče C. C. (v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve pod točko 38 in 39 obrazložitve sodbe). Toženke zato ne morejo biti upravičene do povračila vlaganj k prizidku, saj niso izkazale, da bi karkoli prispevale h gradnji. Prepričljivi in logični so tudi razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni sledilo navedbam toženk o pridobitvi solastninske pravice na nepremičninah na podlagi dogovora o skupni gradnji, zato jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče je že poudarilo, da za pridobitev lastninske pravice na podlagi skupne gradnje ne zadošča zgolj obstoj vlaganj v tujo nepremičnino, temveč mora med strankami obstajati dogovor o skupni gradnji in dogovor o prenosu lastninske pravice, česar toženke niso uspele izkazati (7. in 212. člen ZPP), zato je sodišče prve stopnje njihov ugovor glede solastništva nepremičnin utemeljeno zavrnilo. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi ugovor toženk, da je z izgradnjo prizidka 1982 leta nastala nova stvar, saj prizidek, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni dokončan, poleg tega se namembnost in identiteta nepremičnin z izgradnjo prizidka nista spremenili.

10. Pritrditi velja tudi odločitvi sodišča glede ostalih vlaganj v nepremičnino. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za dela (menjava oken, vrat, nova streha, itd.), ki so po svojem obsegu zgolj izboljšala bivalne razmere v stanovanjski hiši. Ob ugotovitvi, da so bile tudi tovrstne izboljšave narejene v času življenja B. B. in na enak način kot tudi dozidava prizidka, je pravilen zaključek sodišča, da toženkam ni uspelo dokazati, da bi v tovrstne izboljšave vložile lastna sredstva oziroma delo. Postavitev izvedenca gradbene stroke zato ni bila potrebna.

Glede pobotnega ugovora

11. Toženke so v postopku postavile pobotni ugovor iz naslova stroškov pomoči in oskrbe pokojne A. A. v znesku 173.750 EUR. Trdile so, da sta prva in druga toženka pokojni nudili pomoč, ker jima je pokojna obljubila, da bosta po njej dedovali zapuščino, kar pa se zaradi preklica ni uresničilo/se je izjalovilo (190. člen OZ). Zatrjevale so, da je pokojna A. A. zaradi slabega zdravstvenega stanja (demence) potrebovala pomoč in oskrbo, ki sta ji jo od leta 1985 dalje nudili prva in druga toženka, ki sta pokojni pospravljali hišo, likali, prali, kuhali, skrbeli za osebno higieno, delali na vrtu in pokojno vozili k zdravniku. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku angažiralo izvedenca zdravniške stroke. Ob upoštevanju izpovedbe priče C. C. in druge toženke je ugotovilo, da je za pokojno skrbela zgolj druga toženka, in sicer od leta 1990 do 1994 v obsegu 1 ure dnevno, v obdobju od 1994 do 1998 v obsegu 2 uri dnevno, od leta 1998 do 8. 1. 2000 pa po 6 ur dnevno. Toženke tako ugotovljenemu številu ur v pritožbi ne nasprotujejo. A vztrajajo, da je za pokojno skrbela tudi prva toženka ter nasprotujejo ugotovljeni višini urne postavke.

12. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženkam ni uspelo dokazati, da bi za pokojno skrbela tudi Č.Č. Priča C. C.namreč takšne pomoči ni potrdila. Ob dejstvu, da je bila tudi sama prva toženka v zatrjevanem obdobju že v letih, ji tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspelo z zadostno verjetnostjo izkazati, da bi za pokojno skrbela v zatrjevanem obsegu.

13. Delno utemeljeni pa so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na višino urne postavke. Nudena pomoč in nega je namreč presegala običajno pomoč, ki naj bi jo nudili družinski člani med seboj in je ni moč same po sebi pričakovati od bližnjih. Druga toženka je tako poleg celotnega gospodinjstva in dela na vrtu organizirala prevoze k zdravniku ter nudila vsakodnevno pomoč pri osebni negi. V zadnjih dveh letih življenja je bila pokojna tudi v celoti odvisna od tuje pomoči, saj je potrebovala pomoč pri odvajanju (uvedba plenic od leta 1996 dalje), potrebovala pa je tudi varovanje zaradi slabega psihičnega stanja. Ker se v skladu s sodno prakso stroški za tujo nego in pomoč lahko določijo tudi v višini 6 EUR na uro, je pritožbeno sodišče glede na okoliščine konkretnega primera ugotovljeno višino pobotnega ugovora ustrezno zvišalo, odločitev sodišča prve stopnje pa ustrezno spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP). Kar zahtevajo toženke več (urna postavka v višini 12,50 EUR), je glede na navedeno sodno prakso pretirano in torej neutemeljeno. Iz istega razloga dokaz z izvedencem finančne stroke ni bil potreben in ga je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Za 8.790 ur opravljenega dela (glede števila ur primerjaj točke 54, 55 in 56 obrazložitve sodbe) je tako pritožbeno sodišče drugi toženki priznalo pobotni ugovor v višini 52.740 EUR. Posledično je bilo treba poseči v zadnji odstavek II. točke izreka in ugotoviti, da obstoji terjatev druge toženke do tožnikov, in sicer do E. E. in F. F. vsakokrat v višini 13.185 EUR, do G. G., H. H. in I. I. vsakokrat v višini 4.395 EUR ter do J. J., K. K., L L. in M. M. vsakokrat v višini 3.296,25 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tako druga toženka E. E. in F. F. namesto zneska 5.679,16 EUR dolžna plačati 3.481,66 EUR, G. G., H. H. in I. I. namesto 1.907,68 EUR vsakokrat po 1.160,53 EUR in J. J, K. K., L. L. in M. M. namesto 1.419,97 EUR vsakokrat po 870,41 EUR. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato treba ustrezno spremeniti tudi v III. točki izreka, v delu, ki se nanaša na drugo toženko.

14. Pritožnice utemeljeno nasprotujejo še odločitvi o pravdnih stroških. Vrednost spornega predmeta tožnikov je namreč znašala 251.000 EUR, pri čemer so uspeli zgolj glede 147.260 EUR. Druga toženka je glede na spremenjen uspeh v pravdi namreč uspela s pobotnim ugovorom v višini 52.740 EUR, kar pomeni, da so tožniki glede na vtoževano glavnico dosegli 59 % uspeh. Pritožbeno sodišče je pri odmeri stroškov upoštevalo tudi okoliščine konkretnega primera (drugi odstavek 154. člena ZPP), in sicer dejstvo, da so toženke do odločitve o reviziji upravičeno verjele, da imajo kot dedinje pravico razpolagati s premoženjem zapustnice. Ob dejstvu, da so tožniki neuspelo uveljavljali predlog za izdajo začasne odredbe, z zavrnitvijo pobotnega ugovora prve in tretje toženke pa niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče tožnikom od dosojenih stroškov 18.158,30 EUR glede na uspeh (59 %) priznalo 10.713,4 EUR, toženkam pa 41 % od ugotovljenih in pritožbeno neizpodbijanih 20.626,27 EUR, kar znaša 8.456,77 EUR. Po medsebojnem pobotanju so toženke dolžne tožnikom povrniti 2.256,63 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Tožniki so dolžni toženkam povrniti tudi njihove pritožbene stroške. Tožnice so namreč s pritožbo delno uspele, in sicer v višini 8.790 EUR od izpodbijanih 200.000 EUR. S 1. 10. 2015 je v veljavo stopila nova Odvetniška tarifa, ki za postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo te tarife in po uveljavitvi Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, 35/09 - ZOdv-C), določa da se odvetniški stroški v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določajo po navedenem ZOdv-C. Od priglašenih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo 2.161,60 EUR kot nagrado za pritožbo (tar. št. 3210) ter 22 % DDV v višini 475,55 EUR, kar skupaj znaša 2.637,15 EUR, glede na dosežen 4 % uspeh pa 105,5 EUR. Sodne takse ni priznalo, saj so bile toženke njenega plačila oproščene (list. št. 477). Stroške so tožniki dolžni povrniti v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni ter hkrati niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženk v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 100, 154, 154/2, 212
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 213, 213/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.09.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEwNDU0