VSL Sodba II Cp 1059/2016

Jedro

Tožnica bi morala dokazati, da ji je v škodnem dogodku - ropu sefov - nastala škoda (zaradi odtujitve gotovine iz sefa) in njeno višino. Tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala, koliko gotovine je bilo s prvim dnem (11. 1. 2005) hranjeno v sefu in koliko gotovine je bilo v sefu na dan ropa, to je v noči iz 30. 10. na 1. 11. 2005.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 1.419,54 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrnilo predlog za prekinitev pravdnega postopka do pravnomočne rešitve kazenske zadeve X Kpr 14149/2012 in s sodbo odločilo, (1) da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 13.816,69 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (I. točka izreka), (2) da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo glavnice 1.316.393,79 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov (II. točka izreka) in (3) da vsaka pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer naj odredi opravo glavne obravnave pred drugim sodnikom, vse s stroškovno posledico.

Sodba sicer pravilno odloči, da za dokazovanje vsebine bančnega sefa na dan ropa zadostuje verjetnost, česar pa, kot je razvidno iz njene obrazložitve, v nadaljevanju ne upošteva. V razlogih sodbe izražen dvom o obstoju in resničnosti navedb pritožnice dokazuje, da sodba uporabi kriterij prepričanja in ne pretežne verjetnosti. Bistvo sefa je v tem, da njegova vsebina ostane skrita, tajna in varovana. Tožnica iz objektivnih razlogov dokazno ni mogla storiti več kot je, zato bi moral zadoščati standard pretežne verjetnosti. Zatrjevala je, da se je v sefu nahajala gotovina in zlato, da je šlo za družinske prihranke iz različnih časovnih obdobji, ki so nastali tekom 40-ih let, ki so bili deloma ustvarjeni z gotovinskimi prilivi, ki niso bili uradno evidentirani (neprijavljeni prihodki iz obrtne dejavnosti, delo na črno, preprodaja deviz, gotovinski prihodki iz igralnih avtomatov), deloma pa so prihranki nastajali s prodajo avtomobilov, poslovnih deležev in nepremičnin. Razlogi izpodbijane sodbe so nejasni in so sami s sabo v nasprotju. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba najprej oceni, da bi bila lahko v sefu na dan sklenitve shranjena gotovina v vrednosti 1.200.000,00 EUR ter 2.000.000,00 SIT (69. točka obrazložitve), nato pa ugotovi, da tožnica niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, koliko gotovine je bilo s prvim dnem shranjeno v sefu in koliko gotovine je bilo v sefu na dan ropa (110. točka obrazložitve) ter da tožeča stranka ni mogla ustvariti tolikšnih prihrankov kot jih zatrjuje (87. točka obrazložitve). Med strankama ni sporno, da je imela tožnica pri toženi stranki najet velik sef, da je bila v sef vložena črna torba od prenosnega računalnika in škatla z zlatnino ter da je policija črno torbo tudi našla. Ne da bi tožnica vedela, da je bilo v njen sef vlomljeno in ali je bilo premoženje odtujeno, je tožnica 2. 11. 2005 (dan po ropu) na poziv tožene stranke podala seznam premoženja v sefu (enak seznam je vložila 8. 11. 2005 ob prijavi škode ob vpogledu v sef in vrnitvi najdenih predmetov, to je črne torbe, avtomobilskega ključa P. in denarnice s kreditnimi karticami M. na ime V. in A. A.), ki je v bistvenem enak kot kasnejši odškodninski zahtevek podan 11. 11. 2005. Že takrat je konkretno navedla koliko bankovcev je imela in v kateri valuti ter da se je v času ropa nahajala gotovina v višini 1.301.000,00 EUR in 2.000.000,00 SIT. Roparji niso vlomili vseh sefov, pri velikih sefih, kot ga je imela tožnica, so vlomili le v predhodno označene s križem (sef tožnice je bil označen s križem). Roparji so očitno imeli seznam sefov, v katerih je bilo večje premoženje, kar bi pri tehtanju verjetnosti navedb tožnice moralo sodišče upoštevati. Zmotna je ugotovitev sodbe, da se navedbe tožnice in prič razlikujejo glede vsebine črne torbe. A. A. ml. in A. A. st. sta skladno izpovedovala, da je bila v sef vložena "nedotakljiva" rezerva v višini 1.200.000,00 EUR ter še sredstva, ki so jih smeli "obračati", to je 200.000,00 EUR in 2.000.000,00 SIT. Pri navedbi višine denarja se tožničino pričanje nekoliko razlikuje, vendar je treba upoštevati, da sta družinske finance urejala sprva predvsem A. A. st. in nato A. A. ml., tožnica pa je sama povedala, da meša valute. Sodba protispisno ugotavlja, da iz izpovedbe stranskega intervenienta ne izhaja, da bi bila v sef shranjena tudi gotovina v SIT. Slednji je ob zaslišanju (31. 1. 2012) pojasnil, da je bilo v sefu 2.000.000,00 SIT in 1.300.000,00 EUR. Tudi priča U. K. je potrdila, da so se poleg zavarjenega denarja v torbi nahajali bankovci v EUR in SIT, ki niso bili zavarjeni. Če bi sodišče pri presoji višine denarja izhajalo iz standarda verjetnosti, bi bilo več razlogov v prid ugotovitvi, da je bil na dan sklenitve pogodbe v sef vložen denar v višini 1.400.000,00 EUR ter 2.000.000,00 SIT. A. A. st. je doma hranil 3.000.000,00 DEM, kar predstavlja približno 1.530.000,00 EUR. Sodba se ne opredeli do dejstev, da je bil najet velik sef, da je bila vanj položena črna torba, ki je bila kasneje tekom preiskave ropa identificirana, da je tožnica vsebino sefa identificirala preden je bilo vlomljeno vanj, kot tudi ne, da je imela tožnica vseskozi enak in natančno specificiran zahtevek po višini od samega ropa dalje. V sef vložen denar presega običajne prihranke povprečne slovenske družine, zato je na mestu dvom sodišča v višino teh sredstev. Nepravilen pa je sklep sodišča, da navedbe tožnice niti z minimalno stopnjo verjetnosti ne omogočajo zaključka o tem, kakšni so prihodki družine A. in ali so navedeni prihodki omogočali velike prihranke. Dokazna ocena sodbe je nepravilna in neprepričljiva. Tožnica in njen mož sta oba delala 40 let, pri čemer sta se posluževala legalnih in nelegalnih oblik pridobivanja dohodka, značilnih za tisto obdobje socializma. Tožnica je imela frizersko dejavnost, ki je bila dobro utečena in je dnevno zaslužila več kot je bila povprečna mesečna delavska plača, kot je to povedala ob zaslišanju. Ves čas je sama aktivno delala in imela zaposlenih kar šest frizerk in tri vajenke. Tožnica je lahko privarčevala najmanj pet povprečnih plač na teden in je, upoštevaje slovensko povprečno plačo v višini 994,00 EUR, v petnajstih letih lahko privarčevala najmanj 3.578.400,00 EUR. Tudi tožničin mož, A. A. st. je bil podjeten in je poleg rednega dela kot upravnik kopališča, delal honorarno in se ukvarjal s preprodajo deviz. Protispisna je ugotovitev sodbe, da je bil A. A. st. vratar, saj je sam povedal, da je izdeloval in montiral ograje, poleg tega pa je tožničin dnevni izkupiček iz frizerske dejavnosti dnevno menjal v devize. A. A. ml. je kot vrhunski športnik od 13 do 18 leta starosti prejemal štipendijo, ki je presegala delavsko plačo. Po odsluženju vojaškega roka se je začel ukvarjati s poker avtomati in je v začetku samo z dvema poker avtomatoma zaslužil med 18.000,00 in 25.000,00 EUR mesečno, kar je razvidno iz dodatnega pojasnila A. A. ml., ki ga je v spis vložila tožena stranka skupaj z odgovorom na tožbo. Z biljard mizami in poker avtomati je skupaj zaslužil med 32.000,00 do 39.000,00 DEM mesečno. Sodišče očitno ni razumelo, kako je družina A. funkcionirala in da je bil fokus družine akumuliranje bogastva. V času socializma ni bilo toliko možnosti za trošenje denarja in prekomernega kazanja premoženja. Družina A. je v času socializma imela dve vozili (eno novo, ki je stalo v garaži in drugo rabljeno, iste barve) zato, ker so se rabljeni avtomobili prodajali po najmanj 30% višji ceni od cene novega vozila in je bil del zasluženega denarja vložen v nakup drugega vozila. Zgrešeno je stališče sodbe, da družina A. ni mogla pridobiti v uporabo stanovanja, ker je imela rešen stanovanjski problem. Sodba očitno pozabi na znano socialistično parolo, ki se je glasila: "Imaš hišo - vrni stanovanje.", čeprav so se le redki odločili za vrnitev stanovanja. Kredit za gradnjo hiše je bil vzet, ker se ga je splačalo vzeti in ne, kot (izven konteksta) zaključi sodba, da je zmanjkalo gotovine. Denar, ki se je potrošil za nakup tuje valute, je bil pretvorjen v drugo obliko denarja - tujo valuto, ne pa potrošen. Do leta 1990 je družina A. živela relativno skromno, po letu 1990 se je spremenil le način pridobivanja denarja, družina A. pa svoje podjetnosti ni zmanjšala. Gospodarsko pobudo je poleg tožnice prevzel še sin A. A. ml., ki je imel v lasti več gospodarskih družb, ukvarjal se je z mobilno telefonijo, proizvodnjo in prodajo patentiranega pomožnega zdravilnega sredstva vibroser, njegova družba pa je bila lastnica vozil višjega cenovnega razreda. Denar so vlagali v nove naložbe (nepremičnine, vrednostne papirje, biljardne mize, igralne avtomate), kar vse je prinašalo velike prihodke. Iz dohodninskih obrazcev pritožnice, ki so vloženi v spis je razvidno, da je tožnica samo iz naslova najemnin letno zaslužila med 40.000,00 EUR in 80.000,00 EUR. Sodba ne upošteva, da je zaradi dobrega poslovanja družb bila kupnina za poslovni delež primerno visoka, kar je družina A. realizirala pri prodaji dveh svojih podjetij ali poslov, to je N. d.o.o. in posla z mobilno telefonijo. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo M. M., ki bi lahko potrdil, da je bila kupnina v višini 550.000,00 EUR plačana na račun prodajalke (tožnice) in priče A. H., ki bi lahko izpovedal o tem, ali je v letu 2000 kupil posel mobilne telefonije za 1.000.000,00 DEM. Ker sodba odločitev opre na dvom o plačanih kupninah, je opustitev izvedbe navedenih dokazov vplivala na pravilnost odločitve, podana pa je bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je tožnica že uveljavljala na glavni obravnavi 6. 10. 2015. Pogodbe o prodaji nepremičnin in pogodbe o prodaji poslovnih deležev ne kažejo samo na to, da je družina A. premoženje imela, temveč da ga je tudi razpršila. Sicer pa o tem, da je družina A. premožna, niso dvomili niti predstavniki tožene stranke. V spisu so dokazila, da sta imela zakonca A. v času odprtja sefa v lasti stanovanjsko hišo v D., stanovanjsko hišo v I., tri poslovne prostore v L., pet stanovanj v L., bila sta imetnika delnic T., imetnika poslovnega deleža v družbah D. d.o.o. in P. d.o.o., bila sta lastnika počitniške hiše v U., lastnika vozila M., letnik 1970, dveh motorjev H., tako da je bilo celotno premoženje vsaj štirikrat večje od premoženja, ki je bilo naloženo v sef. Neživljenjsko in nelogično je, da bi vse svoje premoženje naložila bodisi v nepremičnine, poslovne deleže ali delnice. Po letu 2000 je A. A. ml. premoženje vnovčil zaradi ločitve in bi bilo logično, če je denar res skrival pred ženo, da bi ga spravil v sef. Od najetja sefa do ropa si družina A. ni privoščila večjega trošenja, razen tožničinega nakupa vozila P. Celotno trošenje, ki ga opisuje sodba, v resnici ne dosega niti 200.000,00 EUR. Tudi dopis z 20. 11. 2006, v katerem je tožnica opisala, da si je družina tudi po ropu lahko marsikaj privoščila, dokazuje, da je bilo premoženje družine nekajkrat večje od zneska vloženega v sef. Protispisen je zaključek sodbe, da tožnica ni zmogla niti opisno navesti višine denarnih sredstev, ki bi omogočali prihranke v zatrjevani višini. V spisu se nahajajo prodajne pogodbe za premičnine, nepremičnine, poslovne deleže in bilance družb. Nerazumljiv je dvom sodbe, da so bile kupnine dejansko plačane. Z vpogledom v zemljiško knjigo bi lahko sodišče ugotovilo, da je bila lastninska pravica prenesena. Tožnica je imela v družbah, katerih direktor je bil stranski intervenient, poslovne deleže in je tem družbam posojala denar. Preden je svoj delež prodala, je poskrbela za vrnitev posojenega denarja. Dokazna ocena sodbe je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Dokazne listine, ki so v prid tožnice, sodba prezre ali jim ne podeli nobene dokazne vrednosti, navedbe prič iztrga iz konteksta. Ob upoštevanju dolgega časovnega obdobja, kumuliranja premoženja, o prelivanju premoženja iz ene oblike v drugo, ob upoštevanju dejstva, da je delež tega premoženja prišel iz dejavnosti, ki niso bile uradno dokumentirane, se je tožena stranka, ki je zahtevala nove in dodatne dokaze o višini premoženja (že v postopku, ki se je pred tožbo vodil pred banko) izogibala plačilu odškodnine s prelaganjem bremena na tožnico. Sodišče, ki je prevzelo enak pristop, tožnici nalaga prekomerno dokazno breme in s tem krši njene procesne pravice do enakosti pred zakonom in do sodnega varstva. Sodba se ne opredeli kritično do ravnanj tožene stranke in do verodostojnosti izpovedb njenih predstavnikov. Tožena stranka je res od stranskega intervenienta zahtevala plačilo poroštva in zoper njega vložila tožbo, vendar na dan ropa ni imela do stranskega intervenienta nobenega neplačanega zahtevka. Stranski intervenient je ves čas zatrjeval enako višino odtujenega denarja, predstavniki tožene stranke pa so ob vsakem sestanku zahtevali dodatno dokumentacijo, ki so jo uporabili kot argument proti. Neutemeljen je očitek sodbe, da stranski intervenient ni zmogel pojasniti, čemu so bili namenjeni njegovi obiski v sef. Stranski intervenient je drugače, kot ugotavlja sodba, povedal, da je bila v sefu shranjena tudi gotovina v tolarjih. Sicer pa število obiskov sefa ne dokazuje, da je bil sef prazen. Ravnanje toženke je bilo v nasprotju s sklenjenimi pogodbami, dobrimi poslovnimi običaji in načelom vestnosti in poštenja. Ob sklepanju pogodbe za najem sefa ni zahtevala potrdila o višini premoženja, ki je v sefu in tudi ne potrdila o viru premoženja. Sodišče bi moralo odločati na podlagi prostega preudarka (216. člen ZPP). Zmotna je pravna presoja o nedokazanosti odškodnine za sicer povzročeno škodo, zadoščati mora standard pretežne verjetnosti.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, se opredeljeno opredelila do vseh pritožbenih očitkov, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

Po stališču sodbe obravnavani primer terja uporabo nižjega dokaznega standarda od prepričanja, čeprav je v primerljivi zadevi (sodba VSL II Cp 2076/2014 z dne 3. 12. 2014) pritožbeno sodišče presodilo, da tožniku dokazne stiske ni treba olajšati, saj je že ob podpisu pogodbe o najemu sefa vedel, da bo sicer, v malo verjetnem primeru ropa, vsebino sefa moral dokazovati. Med ugotovitvijo sodbe, koliko gotovine bi se lahko v sefu nahajalo, in njegovim zaključkom, da ni verjetno izkazano, da je tak znesek bil v sefu, ni nasprotja. Tožena stranka tožeči stranki ni bila pripravljena nadomestiti vrednosti stvari le zato, ker tožeča stranka ni niti z verjetnostjo izkazala, da bi v sefu hranila stvari in denar v vrednosti, kot je zatrjevala. Ne držijo navedbe tožeče stranke, da je odškodninski zahtevek toženi stranki podala, ne da bi vedela, da je bilo v njen sef vlomljeno. V postopku prijave odškodninskega zahtevka pri toženi stranki je tožnica spreminjala navedbe o tem, kaj je v sefu hranila, kako je hranjen denar in zlatnino pridobila, in ni predložila dokazov. Zaradi neskladnih izpovedb zaslišanih in posledično vzpostavljenega dvoma, sodba pravilno ne sledi navedbam tožeče stranke o v sef vloženi gotovini v višini 1.400.000,00 EUR in 2.000.000,00 SIT. Pravilna je ugotovitev sodbe, da iz izpovedb tožnice, stranskega intervenienta in A. A. st. izhaja le, kakšen naj bi bil vir denarnih sredstev, ne pa tudi njihova višina. Navedbe pritožbe glede dohodkov iz opravljanja frizerske dejavnosti so nedovoljene pritožbene novote. Sicer pa ni mogoče, da bi z opravljanjem frizerske dejavnosti privarčevala pet mesečnih plač. Splošno znano je, da so bile povprečne plače, ko je šla tožnica v pokoj, okrog 52.000,00 SIT (216,99 EUR), ne pa 994,00 EUR, kot neutemeljeno upošteva pritožba. Iz izpovedbe A. A. st. ni razvidno, s čim konkretno naj bi se honorarno ukvarjal. Če bi res izdeloval in montiral ograje, bi to vedela njegova družina. Navedbe o dobrih zaslužkih z nakupi in preprodajo osebnih vozil so nedopustne pritožbe novote. Trošenje družine A. sodba pravilno razume in pravilno ovrednoti dopis tožnice z dne 20. 11. 2006. Pritožbene navedbe na 10. strani pritožbe, kaj naj bi vse imela družina A. v lasti, potrjujejo pravilnost zaključkov in presoje sodbe o tem, da je družina A. denar trošila. A. A. ml. je (že v postopku pred banko) spreminjal navedbe o virih, iz katerih naj bi izvirala v sef vložena gotovina. Sodba utemeljeno ne sledi njegovim navedbam o vnovčitvi premoženja zaradi ločitve in njegovem skrivanju pred ženo v sefu. V kolikor bi imel denar, ne bi zaprosil za oprostitev plačila stroškov, ki mu je bilo ugodeno (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2167/2003 z dne 5. 10. 2004). Sodba izhaja iz predpostavke, da so bile kupnine plačane, zato je neutemeljen očitek procesne kršitve zaradi neizvedbe dokazov z zaslišanjem M. M. in A. H. Tožnici ni bilo naloženo prekomerno dokazno breme. Tožnica bi bila dolžna zatrjevati dejstva, iz katerih izhaja tako obstoj kot tudi višina škode in ni podlage za uporabo prostega preudarka, kot se zavzema pritožba. Določba 216. člena ZPP ne nadomešča dolžnosti pravdne stranke pri izbiranju procesnega gradiva. V kolikor bi tožnica podala potrebne navedbe in predložila dokaze, bi bilo mogoče brez težav ugotoviti višino škode.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v predmetnem postopku zahtevala odškodnino za odtujeno gotovino in zlatnino iz njenega sefa, v katerega je bilo vlomljeno v noči iz 31. 10. na 1. 11. 2005. Zatrjevala je, da je imela pri toženi stranki najet velik sef, v katerem je imela črno torbo od prenosnega računalnika, ki se je tekom preiskave tudi našla, in škatlo z zlatnino. V torbi se je v času ropa nahajala gotovina, in sicer v višini 1.301.000,00 EUR in 2.000.000,00 SIT (8.345,85 EUR), vrednost odtujene zlatnine (v posebni škatli) pa je ocenila na 5.000.000,00 SIT (20.864,63 EUR).

6. V pritožbenem postopku ni več sporno, da za škodo zaradi ropa bančnega sefa v noči iz 31. 10. na 1. 11. 2005 odgovarja tožena stranka in tudi ne, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati vrednost ukradenega nakita (tožena stranka se ne pritožuje). Sporen pa je zavrnilni del sodbe (ukradena gotovina), zoper katerega se pritožuje tožnica.

7. Izpodbijana sodba materialnopravno pravilno ugotavlja, da mora toženka tožnici plačati odškodnino, tožnica pa mora dokazati, da ji je škoda (zaradi odtujitve gotovine iz sefa) nastala in njeno višino (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, enako 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, veljavnega v času bančnega ropa). Dokazno breme, ali in koliko gotovine je bilo na dan ropa v tožničinem sefu, kot pravilno obrazloži že sodba, je na strani tožnice.

8. Sodba zavzame stališče, da tožnica ni niti s stopnjo verjetnosti izkazala, koliko gotovine je bilo s prvim dnem (11. 1. 2005) hranjeno v sefu in koliko gotovine je bilo v sefu na dan ropa, to je v noči iz 30. 10. na 1. 11. 2005. Nosilni razlog sodbe za zavrnitev (v pritožbi še spornega) tožbenega zahtevka glede povrnitve škode zaradi odtujitve gotovinskih sredstev (v zatrjevani višini 1.301.000,00 EUR in 2.000.000,00 SIT) je, da je tožnica izkazala le vire denarnih sredstev, na podlagi katerih je tožnica (in njena družina) pridobivala premoženje, ne pa njihove višine. Sodba zaključi, da tožnica niti s stopnjo verjetnosti ni izkazala, kolikšni so bili dohodki tožnice (in članov njene družine), oziroma, da so bili tolikšni, da so omogočali velike prihranke.

9. Pritožba navedenemu zaključku nasprotuje s tezo, da je tožnica vsaj s stopnjo pretežne verjetnosti izkazala, da je imela v sefu vložene družinske prihranke iz različnih časovnih obdobij, tako imenovano "zlato rezervo družine" (v nadaljevanju: zlata rezerva), ki je bila v zatrjevani višini ob bančnem ropu odtujena.

10. Pritožbeno sodišče soglaša z zavzetim stališčem sodbe in njenimi pravilnimi, popolnimi in prepričljivimi razlogi. Pritrditi je sodbi, da tožnica ni ponudila trditev o višini dohodkov tožnice (in njenih družinskih članov), ki bi ob premoženju v obliki premičnin, nepremičnin, poslovnih deležev podjetij, delnic in drugih oblikah, ki ga je (pred in po ropu) imela tožnica (njena družina)¹ in trošenju, omogočali prihranke v višini zlate rezerve. Tožnica bi morala v predmetnem postopku, če tega ni želela v postopku, ki se je vodil pred banko, (vsaj s stopnjo verjetnosti) razkriti, na kakšen način je tožnica (njena družina) uspela privarčevati zlato rezervo. Povedano drugače, predstaviti bi morala finančno konstrukcijo, ki je njej (njeni družini), kot trdi, omogočila prihraniti zlato rezervo. Dokazna ocena sodbe (glede vira denarnih sredstev in dohodkov), ki ji pritožba nasprotuje, je konsistentna, prepričljiva in življenjsko logična. Pritožbeni pomisleki je ne morejo omajati.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da "sodišče ni razumelo kako je družina A. funkcionirala in kakšen je bil njen "modus operandi"..., da sodišče tudi ni razumelo, zakaj je družina A. v času socializma imela ves čas dve osebni vozili". Slednjega tožnica ni zatrjevala (še manj dokazovala) niti v predmetnem postopku niti v vlogah v postopku pred banko. V pritožbi prvič pojasnjuje, da je družina A. imela ves čas eno novo vozilo, ki je stalo v garaži in drugo rabljeno, vendar iste barve, zato, ker so takrat nova vozila dobili le tisti s posebnimi poznanstvi, rabljeni avtomobili (stari dve do tri leta) pa so se prodajali po najmanj 30% višji ceni od cene novega vozila. Del zasluženega denarja je tako redno namenjala v nakup (novega) osebnega vozila in dobro zaslužila. Pritožba ne izkaže, da teh trditev brez svoje krivde ni mogla ponuditi že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Gre za nedopustne pritožbene novote, kot pravilno izpostavlja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti so jasni in niso sami s sabo v nasprotju. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nasprotju v razlogih sodbe, navedenih v 69. in 110. točki obrazložitve. Sodba v 69. točki ugotavlja, koliko denarja bi (glede na izpovedbo tožnice, stranskega intervenienta in zaslišanih prič) lahko bilo vloženo v sef po sklenitvi pogodbe (11. 1. 2005), v 110. točki obrazložitve pa sodba pojasni, kaj šteje (na podlagi izvedenega dokaznega postopka) za dokazano.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o nepravilni uporabi dokaznega standarda pretežne verjetnosti. Sodba zavzame stališče, da glede dokazovanja vsebine sefa na dan ropa zadostuje verjetnost² (64. točka obrazložitve), ker je, kot navaja, upoštevalo specifično situacijo, ki izhaja iz narave in namena bančnih sefov (61. in 62. točka obrazložitve), kar pri presoji upošteva.

14. Pritožba si očitno zmotno razlaga, da zadoščajo za ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku (s stopnjo pretežne verjetnosti), okoliščine, ki jih izpostavlja:

- da je tožnica že en dan po ropu (2. 11. 2005) toženi stranki podala specificiran zahtevek, ki se nahaja v spisu in je bil priloga tožbi,

- da je iz seznama in kasnejšega odškodninskega zahtevka razvidno, da je ves čas trdila enako in sicer, da se je v sefu v času ropa nahajala gotovina v višini 1.301.000,00 EUR in 2.000.000,00 SIT, pri čemer je konkretno navedla, koliko bankovcev je imela in v kateri valuti,

- da je tožnica imela v najemu velik sef, ki je bil s strani roparjev označen s križem, s katerim je bilo označeno, da se nahaja premoženje večje vrednosti,

- da je bilo vlomljeno le v označene sefe³,

- da je šlo za družinske prihranke iz različnih časovnih obdobij in je tožeča stranka tudi pojasnila razloge, zakaj je takšno premoženje hranila v sefu,

- da so vse izjave strank in prič skladne v delu, ki se nanaša na zavarjeno zlato rezervo v višini 1.200.000,00 EUR in o tem, da so bili vloženi še dodatni poki denarja v EUR in SIT,

- da je bila v sef položena črna torba, ki je bila kasneje tudi identificirana tekom preiskave,

- da je bilo celotno premoženje družine A.⁴ vsaj štirikrat večje od premoženja, ki je bilo naloženo v sef.

Navedene okoliščine bi lahko predstavljale le indic, da bi tožnica (oziroma njena družina) lahko imela zlato rezervo, ne pa njene višine. Pritožba sama pritrjuje sodbi, da zatrjevani znesek močno presega običajne prihranke povprečne slovenske družine in je zato upravičen dvom sodišča o višini teh sredstev. Zmotno pa ocenjuje, da je svojemu trditvenemu (in dokaznemu bremenu) zadostila.

15. Družina A. ni, kot poskuša prikazati pritožba, denar vlagala le v nove naložbe, ki so "generirale novo premoženje", temveč je, kot pravilno zaključi sodba, tudi trošila (84. in 85. točka obrazložitve). Sodba pravilno ovrednoti (89. točka obrazložitve) dopis, ki ga je tožnica sama naslovila na toženko 20. 11. 2006⁵. Slednji potrjuje pravilnost dokaznega zaključka sodbe, da so si člani družine A. tudi v letih pred ropom privoščili kakšen prestiž, luksus, česar kasneje ni bilo mogoče pretopiti v denar. Pritožbene trditve o letnem zaslužku iz naslova najemnin za oddane nepremičnine med 40.000,00 EUR in 80.000,00 EUR pritožba ponudi prvič, ne da bi izkazala nekrivdni razlog za njeno neuveljavljanje v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih pritožbeno sodišče zato ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Sklicevanje pritožbe, da je zaslužek iz naslova najemnin razviden iz dohodninskih obrazcev, ki so bili vloženi v spis, pa ne predstavlja opravičljivega razloga. Po utrjeni sodni praksi stranka s predložitvijo dokazov pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti. Enako velja tudi glede pritožbenih trditev, da "celotno trošenje, ki ga opisuje sodišče" ne dosega niti vrednosti 200.000,00 EUR. Tožnica namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni niti navajala, kako je družina A. porabljala denar. Dokaznemu zaključku sodbe (85. točka obrazložitve), da je družina A. trošila denar tudi za stvari, katerih vrednost z amortizacijo pada (motorni čoln in motorna vozila), za stvari, ki predstavljajo tvegano naložbo (vrednostni papirji), za prestiž (zlata ura in potovanja, ki so povezana z visokimi stroški), ki ima sicer podlago v izvedenih dokazih, pa pritožba konkretizirano niti ne nasprotuje.

16. Pravilno je izhodišče sodbe, ki je raziskovalo, s kakšnimi posli se je ukvarjal posamezen član družine A. (tožnica, njen mož A. A. st. in njen sin, stranski intervenient A. A. ml.), da so ustvarili kot trdijo zlato rezervo v zatrjevani višini. Sodba tožnici verjame, da so premoženje pridobivali z dohodki pridobljenimi na legalen in nelegalen način, pravilno pa zaključki, da dohodki, kot jih je razkril dokazni postopek⁶, ne omogočajo (niti s stopnjo verjetnosti) zaključka o zatrjevani višini gotovinskih prihrankov.

17. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev za dvom v pravilnost zaključka sodbe, da dohodki iz opravljanja frizerske dejavnosti tožnice in njenega moža kot upravnika kopališča K., niso omogočali takih prihrankov, kot sta zaslišana tožnica in njen mož želela prikazati.⁷ Za tak zaključek ima sodba podlago v izvedenih dokazih. Sodba upravičeno izpostavlja, da sta se tožnica in njen mož upokojila že leta 1990 in da sta se takrat tudi vselila v hišo, ki sta jo gradila z gotovino (le zaključek gradnje je bil financiran z denarnimi sredstvi pridobljenimi z bančnim kreditom na podlagi prodaje deviz) na zemljišču, kupljenem leta 1981. Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo (76. točka obrazložitve), da na podlagi izpovedb tožnice in zaslišanih prič ni mogoče ugotoviti, kolikšni so bili dohodki iz frizerske dejavnosti, ki naj bi, kot trdi pritožba, omogočili, "da je tožnica lahko privarčevala najmanj pet povprečnih slovenskih plač na teden, torej ob upoštevanju povprečne slovenske plače 994,00 EUR, skupno v petnajstih letih, ko je opravljala in vodila frizersko obrt najmanj 3.578.400,00 EUR⁸". Sicer pa tožnica niti v vlogah v postopku pred banko, niti v pritožbi in niti ob zaslišanju, ni ponudila trditev o tem, koliko je znašal dnevni (mesečni) zaslužek po plačilu zaposlenih⁹ in vseh stroškov v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Brez podlage je zato pritožbeni prikaz višine privarčevanih sredstev, pri čemer, kot pravilno opozarja odgovor na pritožbo¹⁰, ob tožničini upokojitvi povprečne plače niso znašale 994,00 EUR, kar kot izhodišče pri izračunu upošteva pritožba. S sklicevanjem pritožbe na izpoved tožnice, "da je dnevno zaslužila več kot je bila povprečna mesečna plača", pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene o nedokazanosti velikih prihrankov iz naslova frizerske dejavnosti.

18. Zaključku sodbe, da osebni dohodek A. A. st., kot upravnika kopališča K., ni bil takšen, da bi omogočal velike prihranke, pritožba ne nasprotuje. Vztraja pa pri trditvi, da je imel zaslužek s honorarnim delom na črno in s preprodajo deviz. Pritrditi je sicer pritožbi, da honorarno A. A. st. ni delal kot vratar, kot navaja sodba, temveč je izdeloval in montiral ograje, kar pa ni odločilnega pomena in ne predstavlja uveljavljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica namreč ni niti v trditvah, niti ob zaslišanju ponudila trditev o višini (honorarnega) zaslužka.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti stališča sodbe, da A. A. ne bi bilo dodeljeno imetništvo stanovanjske pravice, v kolikor bi, kot je zatrjeval, imel hišo na V. Sodba namreč ne verjame, da bi, kot je zatrjeval A. A. st., denarna sredstva v tuji valuti, ki jih je kasneje preprodajal, izvirala iz kupnine za prodano hišo na V., ki jo je "pretopil" v devize. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi razlogi sodbe (82. točka obrazložitve), oprtimi na takrat veljavno (stanovanjsko) zakonodajo. Pritožba ne ponudi tehtnih razlogov, zakaj naj bi se v njenem primeru postopalo drugače. Zgolj pavšalna navedba "da je bilo tudi v socializmu povsem mogoče, da bi posameznik lahko imel tako stanovanjsko pravico kot lastno hišo", ne zadošča. Sodba pa sicer tudi pravilno izpostavlja, da se je A. A. st. lahko z menjavo deviz na črnem trgu ukvarjal le do leta 1990.

20. Trditve pritožbe, da kredit za zaključek gradnje ni bil najet zato, ker tožnica in A. A. st. ne bi imela dovolj denarnih prihrankov, kot ugotavlja sodba, temveč zato, ker se ga je splačalo vzeti, so nedopustna pritožbena novota in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožba ne izkaže, zakaj brez svoje krivde teh trditev ni ponudila že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

21. Sodba upošteva, da je tožnica v dokaz, koliko premoženja, zlasti gotovine je bilo v sefu na dan ropa, predložila tudi obsežno listinsko dokumentacijo, prodajne pogodbe za nepremičnine, za ustanovitvene deleže v gospodarski družbi, za vrednostne papirje in drugo (99. točka obrazložitve) in jih tudi dokazno oceni (100. in 101. točka obrazložitve). Drugačni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Dvom, da bi bila denarna sredstva od prodaj shranjena v sefu, sodba ne temelji na dvomu o neplačanih kupninah, kot ji pripisuje pritožba. Opustitev zaslišanja prič M. M. in A. H., ki bi po trditvi pritožbe lahko potrdila, da je bila plačana kupnina za prodajo poslovnih deležev gospodarskih družb stranskega intervenienta, zato ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (ne gre za odločilno dejstvo). Sodba namreč zaključek temelji na časovni oddaljenosti prodaj, ki so bile že v letih 1998, 1999, 2000 in 2003 (pritožba temu ne nasprotuje), razen prodajne pogodbe E. d.o.o. K., ki jo je sklenila tožnica in katere predmet je bil poslovni prostor, v letu 2005 in sicer 13. 5. 2005. Slednja je bila sklenjena potem, ko je bil denar vložen v sef (januar 2005). Tožnica pa ni trdila, da bi kasneje dodatno še vlagala denar. Prejete kupnine so zato lahko bile, kot pravilno zaključi sodba, bodisi potrošene, bodisi vložene v drugačno vrsto premoženja, ki sta ga, kot pritožba (10. stran) izrecno izpostavlja, imela zakonca A. v času odprtja sefa v lasti. Enako velja glede pritožbenega prikazovanja, da je A. A. ml. v sef vložil svoje premoženje, ki ga je po letu 2000 vnovčil zaradi ločitve. Sicer pa je stranski intervenient, kot pravilno ugotavlja že sodba, že v postopku pred banko kot pooblaščenec tožnice, spreminjal navedbe glede virov za pridobitev gotovine vložene v sefu¹¹. Ne glede na to pa sodba pravilno ugotavlja (72., 77., 83. točka obrazložitve), da prikazani viri sredstev ne omogočajo, da bi sodišče vsaj z minimalno stopnjo verjetnosti lahko zaključilo, kakšni so bili dohodki stranskega intervenienta. Dobro poslovanje gospodarskih družb, na katerega se ponovno sklicuje pritožba, ne dokazuje, kot pravilno navaja sodba, da je imel sam dobre dohodke. Z dejavnostjo igralnih avtomatov so povezani tudi stroški za njihovo nabavo, stranski intervenient pa se je z njo lahko ukvarjal le kratko obdobje, do spremembe zakonodaje. Glede zaslužka je stranski intervenient ob zaslišanju, kot pravilno povzame sodba (75. točka obrazložitve), navajal le, da je bil dnevni izkupiček iz takšne dejavnosti primerljiv z dvema mesečnima plačama, brez upoštevanja stroškov. Ne gre za protispisno ugotovitev sodbe, kot trdi pritožba.

22. Tožnici ni bilo naloženo pretežko dokazno breme in tudi ni izkazala, da bi bila v dokazni stiski, kot trdi v pritožbi. Neutemeljen je očitek pritožbe, da bi moralo sodišče o višini odškodnine odločati na podlagi prostega preudarka (216. člen ZPP). Posledično očitane procesne kršitve niso podane. Dejstvo, da je mogoče v sef vložiti (tudi) premoženje, pridobljeno na nelegalen način, da ostane vsebina skrita, ne pomeni, kot poskuša prikazati pritožba, da v primeru odtujitve tega premoženja (kot v obravnavanem primeru), tožnici ni treba, vsaj s stopnjo verjetnosti (še zlasti glede na zatrjevano višino odtujene gotovine) izkazati višine dohodkov, ki bi take prihranke omogočali. Tožnica slednjega, kot že obrazloženo, ni uspela dokazati. Obrobnega pomena so zato ugotovitve sodbe (66. do 69. točka obrazložitve) o višini gotovine, ki bi, glede na izpovedbe tožnice, stranskega intervenienta ter prič A. A. st. in U. K., na dan sklenitve pogodbe o sefu lahko bila shranjena v sefu¹². Zatrjevana protispisnost¹³ zato ni odločilna in ne narekuje razveljavitve odločitve, kot uveljavlja pritožba. Zmotno je pritožbeno stališče, da (po trditvi pritožbe) skladne izpovedbe tožnice in prič, da je bila v sef vložena zavarjena zlata rezerva v znesku 1.200.000,00 EUR¹⁴ in poleg tega še denar v EUR in v SIT, ki ni bil zavarjen s folijo, v črni torbi¹⁵, nudijo zadostno podlago, da je s stopnjo verjetnosti izkazana višina zneska vloženega v sef in s tem višina zahtevane odškodnine.

23. Ni odločilno, kako je potekal postopek pred banko, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih očitkov glede ravnanja predstavnikov toženke ne opredeljuje. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče ni kritično opredelilo do ravnanj tožene stranke in do verodostojnosti izpovedb njenih predstavnikov. Zaključki sodbe namreč ne temeljijo na izpovedbah slednjih. Odločilno je, kaj je tožnica zatrjevala in dokazala v predmetnem postopku.

24. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni dokazni oceni sodbe, da stranski intervenient ni zmogel pojasniti, čemu so bili namenjeni njegovi obiski. Po (neizpodbijani) ugotovitvi sodbe je bilo v obdobju od 11. 1. 2005 do 19. 9. 2005 opravljenih 16 obiskov sefa, ki jih je opravil le stranski intervenient. V trditveni podlagi tožbe ni bilo zatrjevano, da bi bili vstopi namenjeni tudi jemanju denarja z namenom posojila (za mesec ali dva) znancem, kot je navajal stranski intervenient. Tožnica je izrecno zanikala, da bi se po vložitvi gotovine v sef ob odprtju, vanj še (dodatno) vlagalo gotovino. Neverodostojnost izpovedbe stranskega intervenienta (glede namena obiskov sefa) sodba (106. točka obrazložitve) ne temelji le na zaključku, da stranski intervenient ni omenjal, da je v sefu shranjena tudi gotovina v tolarjih, temveč da gotovina v SIT ni bila vložena v taki višini, kot jo je (po trditvi stranskega intervenienta) jemal iz sefa.

25. Po navedenem niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker tudi niso podane procesne in materialne kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnica do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Povrniti pa mora potrebne stroške toženi stranki in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (2500 točk po tarf. št. 21 Odvetniške tarife), za poštne in telekomunikacijske storitve 35 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.163,56 EUR, povišano za 22% DDV pa skupno 1.419,54 EUR.

27. Odločitev o plačilu zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na 378. člena OZ, o začetku teka zakonskih zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006.

-------------------------------
¹ Gre za premoženje, navedeno v vlogah, vloženih že v postopku reševanja njenega odškodninskega zahtevka, ki se je (pred tožbo) vodil pri toženki, premoženje, ki ga ugotavlja sodba in izpostavlja pritožba.
² V zadevi VSL sodba II Cp 2076/2014 z dne 3. 12. 2014 (gre za zadevo drugega oškodovanca ropa sefov) je zavzeto drugačno, strožje stališče, da je potrebna stopnja prepričanja in ne stopnja (pretežne) verjetnosti.
³ Slednje niti ne drži, saj je bilo ugotovljeno, da je bilo vlomljeno tudi v sefe, ki niso bili označeni.
⁴ V času odprtja sefa sta imela zakonca A. v lasti stanovanjsko hišo v D. 270 m2,, tri poslovne prostore v L., pet stanovanj v L., bila sta imetnika Delnic T. 1000 komadov, imetnika poslovnega deleža v družbah D. d.o.o. in P. d.o.o., bila sta lastnika počitniške hiše v U., lastnika vozila M., letnik 1970, dveh motorjev H., imela sta denarna sredstva v sefu v višini 1.301.000,0 EUR ter denarna sredstva v terjatvah do posojilojemalcev.
⁵ V njem tožnica navaja, kaj vse si je družina A. privoščila v letu 2006 (v letu po ropu), za kar je potrošila 80.000,00 EUR.
⁶ Tožnica v trditveni podlagi tožbe ni ponudila navedb o njihovi višini.
⁷ Po trditvah tožbe predstavljajo zlato rezervo vloženo v sef v letu 2005 prihranki iz tega časa.
⁸ V vlogi v postopku pred banko (v kolikor se jo šteje kot del trditvene podlage tožnice) poimenovani "Dodatna pojasnila glede premoženjskega stanja z dne 24. 1. 2007" (priloga spisa A17), je tožnica prikazovala mesečni prihranek med 20.000,00 in 25.000,00 DEM oziroma letno med 200.000,00 in 250.000,00 DEM.
⁹ Pritožba izpostavlja, da je imela tožnica zaposlenih kar šest frizerk in tri vajenke.
¹⁰ Povprečna plača v času tožničine upokojitve je bila okrog 52.000,00 SIT (216,99 EUR).
¹¹ Gotovina v sefu naj bi izvirala iz prodaje poslovnih deležev in nepremičnin, nato, da naj bi gotovina izvirala iz prodaje vsega njegovega premoženja pred ločitvijo, da naj bi gotovina izvirala iz davčnega svetovanja in da naj bi do gotovine prišel z igralnimi aparati.
¹² Sodba zaključi, da bi bila lahko na dan sklenitve pogodbe v sef shranjena gotovina v znesku 1.200.000,00 EUR (zlata rezerva) in v znesku 2.000.000,00 SIT, kar je v nasprotju s trditvijo tožnice, da je bila iz sefa odtujena gotovina v znesku 1.301.000,00 EUR in gotovina v znesku 2.000.000,00 SIT.
¹³ Protispisna je ugotovitev sodbe, da iz izpovedbe stranskega intervenienta ne izhaja, da bi bila shranjena gotovina v SIT, saj je slednji ob zaslišanju 31. 1. 2012 navajal, da je bilo v sefu 1.300.000,00 EUR in 2.000.000,00 SIT.
¹⁴ V treh paketih v vrednosti 400.000,00 EUR v bankovcih po 500,00 EUR.
¹⁵ Slednja je bila po ropu najdena in identificirana, v njej so bili avtomobilski ključ P., denarnica s kreditnimi karticami M. na ime V. in A. A.

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 74/2018
• VSM Sodba I Cp 847/2018
• VSL Sodba in sklep II Cp 221/2020