VSL Sodba II Cp 1554/2017

Jedro

Splošno načelo OZ je, da so udeleženci v obligacijskem razmerju odgovorni za izpolnitev svoje obveznosti. Načelo vestnosti in poštenja s tem ni v nobenem nasprotju, ne more pa samo od sebe pomeniti, da stranka, ki dolguje na podlagi pogodbe in zakona, ni dolžna plačati dolga močnejši pogodbeni stranki. Tega ne narekuje niti načelo sorazmernosti, ki v bistvu pomeni, da je treba v koliziji dveh pravic tehtati, kateri dati prednost in pri tem ohranjati sorazmernost. V razmerju upnik - dolžnik (upravnik - etažni lastnik) pri vprašanju izpolnitve ugotovljene obveznosti to načelo ne pride v poštev.

V postopku v sporu majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 74357/2015 z dne 19. 6. 2015 v 1. odst. izreka v veljavi za 119,35 EUR, z izterjevanimi obrestmi, v 3. odst., za 90 EUR (I. tč. sodbe), v preostalem delu pa da se ta sklep razveljavi in se tožbeni zahtevek v presežku zavrne (II. točka sodbe). Ugotovilo je, da (v pobot stavljena) terjatev toženke do tožnice ne obstoji (III. točka sodbe). Toženki je še naložilo povrniti tožnici njene pravdne stroške v višini 371,36 EUR (IV. točka).

2. Toženka se zoper I. in IV. točko sodbe pritožuje, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka ali pa razveljavitev in novo sojenje. Najprej se pritožuje zoper stroške, za katere meni, da jih je povzročil upravnik (tožnica) s svojo neodzivnostjo in nestrokovnim delom. V zvezi s tem navaja, da bi bili računi plačani, če bi upravnik ravnal pošteno. Ne strinja se s tem, da se umik za dva računa šteje kot tožničin uspeh, zavzema pa se tudi za polovično tarifo pri odvetniških stroških. Nasprotuje, da ni posebej ugovarjala izvršilnim stroškom, saj je zoper sklep o izvršbi ugovarjala v celoti. Glede stroškov upravljanja meni, da jih ni dolžna plačati, ker se ji zdi, da upravnik ni ravnal pošteno in strokovno in se ni odzival, pač pa je le sprožal sodne postopke. Meni, da so lastniki napram njemu brez moči. Odločitev se pritožnici zdi nepravična, sklicuje se na načelo vestnosti in poštenja ter sorazmernosti. Glede stroškov rezervnega sklada navaja, da jih je upravnik na nezakonit način zviševal, ker je vsiljeval obnovo fasade.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pri tem ni storilo, ker pa gre za spor majhne vrednosti, se sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, kaj in koliko ter na podlagi česa dolguje toženka iz naslova stroškov upravljanja (točka 21 obrazložitve prvostopenjske sodbe na straneh 7 do 9), česar pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena. S pavšalnimi očitki o nestrokovnosti in nepravičnosti toženka teh pravnih zaključkov ne more izpodbiti, dejanskih pa pritožbeno sodišče glede na to, da gre za bagatelni spor, ne preverja. Prvostopenjsko sodišče med drugimi zakonskimi določbami Stanovanjskega zakona in Obligacijskega zakonika korektno navede tudi splošno načelo slednjega, da so udeleženci v obligacijskem razmerju odgovorni za izpolnitev svoje obveznosti. Načelo vestnosti in poštenja s tem ni v nobenem nasprotju, ne more pa samo od sebe pomeniti, da stranka, ki dolguje na podlagi pogodbe in zakona, ni dolžna plačati dolga močnejši pogodbeni stranki. Tega ne narekuje niti načelo sorazmernosti, ki v bistvu pomeni, da je treba v koliziji dveh pravic tehtati, kateri dati prednost in pri tem ohranjati sorazmernost. V razmerju upnik - dolžnik (upravnik - etažni lastnik) pri vprašanju izpolnitve ugotovljene obveznosti to načelo ne pride v poštev.

7. Glede zbiranja sredstev v rezervni sklad je sodišče prve stopnje navedlo v celoti pravilne razloge v točki 22 na straneh 9 do 12 in tudi tega pritožbeno sodišče ne bo le ponavljalo. Tam je v celoti odgovorjeno na očitek, ki ga toženka ponavlja v pritožbi, da je upravnik nezakonito dvigoval višino teh sredstev; toženka je s tem ugovorom (zoper zvišanje sredstev) tudi uspela.

8. Očitana "neodzivnost" upravnika ni argument zoper prisojeno terjatev. Tožnica kot upravnica je toženki pošiljala račune, česar ta ne zanika, ki so vsi imeli rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, obresti pa so bile zahtevane in so prisojene od vložitve predloga za izvršbo.

9. Tudi odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških je v celoti pravilna. Načelo uspeha je prvostopenjsko sodišče pravilno apliciralo, in pravilno štelo kot tožničin uspeh tudi tisti del zahtevka, ki je bil od toženke plačan po vložitvi tožbe. Za znižanje odvetniške tarife ni bilo pogojev, tudi izvršilne stroške pa je sodišče prve stopnje pravilno znižalo glede na uspeh obeh strank. Res je toženka ugovarjala sklepu o izvršbi v celoti, torej tudi temu, da je dolžna plačati izvršilne stroške, ni pa teh stroškov posebej (konkretno) izpodbijala po višini, kot je to korektno navedlo sodišče prve stopnje. Ti stroški so bili tudi sicer v redu zaznamovani.

10. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da noben od dovoljenih pritožbenih razlogov ni utemeljen in da tudi ni bilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (353. čl. ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.09.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 127/2015
• VSL Sodba II Cp 838/2017
• VSL sodba II Cp 119/2015