VSL Sodba I Cpg 629/2016

Jedro

Upravnik ima aktivno procesno legitimacijo za izterjavo plačil v rezervni sklad, vendar pa lahko zahteva zgolj plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo.

Zakon določa enoletni zastaralni rok za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih. Navedeno določbo je treba uporabiti tudi glede zahtevka, ki ga upravnik uveljavlja za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja stavbe zoper lastnika stanovanja v stanovanjsko-poslovni stavbi. Gre namreč za primera, ki sta si v bistvenih značilnostih podobna, saj gre za zahtevek za plačilo stroškov za stanovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je v skladu z načelom enake obravnave lastnikov stanovanj, treba tudi za obravnavani primer uporabiti določbo iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje izpodbijanem delu (zavrnilni del III. točke ter točka IV. izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in izpodbijano sodbo odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 132839/2014 z dne 8. 10. 2014 v celoti razveljavi in postopek nadaljuje kot po tožbi (I. točka izreka). Nadalje je vzelo na znanje delni umik tožbe in postopek ustavilo za znesek glavnice v višini 1.090,76 EUR ter zakonske zamudne obresti od tega zneska od 22. 9. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku osem dni od prejema te sodbe plačati znesek glavnice v višini 1.247,95 EUR s pripadajočimi vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov ter izvršilne stroške v višini 36,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 10. 2014 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 469,17 EUR, v roku petnajst dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper navedeno odločbo, ki jo izpodbija v zavrnilnem delu in glede odločitve o povrnitvi stroškov. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je preizkušalo odločbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožeča stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da tožeča stranka izpodbija odločbo sodišča prve stopnje glede zavrnjenega dela zahtevka za plačilo glavnice 3.921,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih vtoževanih zneskov. Nadalje jo izpodbija v obrestnem delu zahtevka od prisojenih zneskov za dan zapadlosti računov, glede odločitve o izvršilnih stroških ter glede nadaljnjih pravdnih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožeča stranka na podlagi Pogodbe o opravljanju upravniških storitev za poslovno stanovanjski objekt, R. (v nadaljevanju: pogodba o upravljanju), upravnik navedene stanovanjsko-poslovne stavbe. Tožena stranka je lastnik stanovanja v tej stavbi, saj je pravna prednica tožene stranke kot leasingodajalec z leasingojemalcem Z. F. kot leasingojemalcem dne 3. 8. 2007 sklenila pogodbo o finančnem leasingu tega stanovanja. Tožeča stranka v tej pravdi vtožuje stroške upravljanja stavbe, obratovalne stroške za skupne dele stavbe ter plačilo prispevka v rezervni sklad.

6. Sodišče prve stopnje je v delu, ki je relevanten za odločitev o pritožbi presodilo, da so za vložitev tožbe za vplačilo zneskov v rezervni sklad aktivno legitimirani etažni lastniki ter da lahko upravnik (po zakonskem pooblastilu iz pete alineje četrtega odstavka 118. člena SPZ) nastopa zgolj v njihovem imenu in za njihov račun. Poleg tega je sklenilo, da iz 2. člena pogodbe o upravljanju ne izhaja, da bi etažni lastniki upravnika pooblastili, da lahko v svojem imenu in za svoj račun od etažnega lastnika zahteva plačilo prispevka v rezervni sklad, zaradi česar je zavrnilo zahtevek za plačilo zneska 1.544,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede ugovora zastaranja terjatve za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja je presodilo, da je treba, v skladu z načelom enake obravnave lastnikov stanovanj v stanovanjskih stavbah in v stanovanjsko-poslovnih stavbah, uporabiti pravilo o zastaranju terjatev, določeno v 6. točki prvega odstavka 355. člena OZ, ki določa enoletni zastaralni rok za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš. Ker je tožeča stranka tožbo vložila 3. 10. 2014 je štelo, da so zastarale terjatve tožeče stranke (v skupni višini 2.377,48 EUR), ki izvirajo z računov, ki so zapadli v plačilo v letih 2009, 2010, 2011 in 2012.

7. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da iz zapisnika za glavno obravnavo z dne 16. 12. 2015 ni razvidno, da bi tožena stranka podala in utemeljila ugovor zastaranja, ter da tega tudi ni podala v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma v prvi pripravljalni vlogi.

8. Po presoji pritožbenega sodišča pritožbena navedba ni utemeljena, saj je tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi izrecno uveljavljala ugovor zastaranja in ga tudi obrazložila. Iz navedene vloge je namreč razvidno, da je v zvezi z ugovorom zastaranja terjatev opozarjala na enoletni zastaralni rok, ki je določen v 355. členu OZ ter navajala, da so zastarale terjatve, ki so zapadle v plačilo v letih 2009 do 2013. Tožena stranka je navedeno pripravljalno vlogo z dne 15. 12. 2015 vročila neposredno pooblaščencu tožeče stranke, ki je na prvem naroku za glavno obravnavo v celoti prerekal navedbe tožene stranke iz te pripravljalne vloge ter pojasnil svoje stališče glede uveljavljenega ugovora zastaranja. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi bila storjena s tem, da naj bi prvostopno sodišče obravnavalo pobotni ugovor, čeprav ga tožena stranka ni (določno) uveljavljala, torej ni podana.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje glede zastaranja terjatev. Zakon določa enoletni zastaralni rok za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš za storitve upravljanja ter druge njihove terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih (6. točka prvega odstavka 355. člena OZ). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je treba navedeno določbo uporabiti tudi glede zahtevka, ki ga upravnik uveljavlja za plačilo stroškov upravljanja in obratovanja stavbe zoper lastnika stanovanja v stanovanjsko-poslovni stavbi. Gre namreč za primera, ki sta si v bistvenih značilnostih podobna, saj gre za zahtevek za plačilo stroškov za stanovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da je v skladu z načelom enake obravnave lastnikov stanovanj, treba tudi za obravnavani primer uporabiti določbo iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi v pritožbi navedena primera ne utemeljujeta drugačne razlage. V zadevi I Cpg 1041/2010, namreč ni šlo za večstanovanjsko hišo, pač pa za poslovno stavbo, v kateri so poslovni prostori. Tudi zadeva II Ips 608/2006 obravnavani ni podobna, saj je šlo za storitve, povezane z dostopom do kabelskih, radijskih in televizijskih programov, za katere je Vrhovno sodišče presodilo, da te v bistvenem niso podobne storitvam radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika. Ker v navedenih primerih ne gre za podobne primere, v pritožbi navedena sodna praksa za obravnavano predmetne zadevo ni relevantna.

11. Nazadnje je treba odgovoriti še na pritožbene navedbe v zvezi z aktivno legitimacijo tožeče stranke za izterjavo sredstev rezervnega sklada. Tožeča stranka sicer pravilno poudarja, da ima upravnik aktivno procesno legitimacijo za izterjavo plačil v rezervni sklad že na podlagi zakonskih določb in sicer tretjega odstavka 44. člena SZ-1 oziroma šestega odstavka 119. člena SPZ. Iz navedenih določb namreč izhaja, da upravnik v lastnem imenu poziva neplačnika k plačilu, v svojem imenu pa mu pošilja tudi račune in opomine. Upravnik ima torej aktivno procesno legitimacijo za izterjavo plačil v rezervni sklad, vendar pa lahko zahteva zgolj plačilo na poseben račun, na katerem se ta sredstva zbirajo (primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 263/2015). V obravnavanem primeru tožeča stranka s tožbenim zahtevkom ni zahtevala plačila na poseben račun, na katerem se vodijo sredstva rezervnega sklada, temveč je terjala, da tožena stranka celotni dolgovani znesek plača njej.¹ Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu, v katerem je tožeča stranka terjala plačilo stroškov rezervnega sklada, neutemeljen.

12. Po presoji pritožbenega sodišča uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Navedeno je razvidno tako iz predloga za izvršbo, v katerem pri postavki "račun za nakazilo izterjanega zneska" navedena kot imetnik računa tožeča stranka (list. št. 2), prav tako pa tudi iz spremembe tožbe z dne 28. 2. 2015, s katero je tožeča stranka terjala, da tožena stranka vtoževani znesek plača njej (list. št. 42).

Datum zadnje spremembe:

28.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 406/2010
• VSL sodba II Cpg 163/2015
• VSL sodba in sklep II Cpg 773/2014