<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 1993/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:I.CPG.1993.2014
Evidenčna številka:VSL00000112
Datum odločbe:04.11.2015
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Tadeja Zima Jenull (poroč.), Franc Seljak
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UZANCE
Institut:zastaranje - ugovor zastaranja - kdaj začne zastaranje teči - računanje časa - neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika - neposreden zahtevek podizvajalca do naročnika - obstoj zapadle terjatve

Jedro

Prvi odstavek 336. člena OZ določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Kadar je določen plačilni rok (v konkretnem primeru 60 dni), zastaranje ne more začeti teči pred iztekom roka, temveč šele prvi naslednji dan po tako določenem plačilnem roku (prim. prvi odstavek 62. člena OZ).

Nastanek neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ začne učinkovati v razmerju do naročnika, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek. Od tega trenutka dalje naročnik svoje obveznosti ne more več veljavno izpolniti s plačilom glavnemu izvajalcu, ampak le še s plačilom podizvajalcu. Za presojo utemeljenosti zahtevka je zato bistven trenutek, ko podizvajalec proti naročniku uveljavlja zahtevek in ne datum vložitve tožbe. Ker je v konkretnem primeru tožnik toženki podal neposredni zahtevek 28. 3. 2011, je povsem nepomembno, ali je ob vložitvi tožbe 30. 10. 2013 obstajala zapadla terjatev tožnika (podizvajalca) do toženke (naročnice).

Izdana situacija (oziroma račun), zoper katero ni vložen ugovor, postane samostojni pravni temelj nastanka obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika v višini 12.177,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 (tč. 1 izreka) in toženki naložilo v plačilo 1.523,45 EUR pravdnih stroškov (tč. 2 izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik (podizvajalec) vtožuje 12.117,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja znesek zadržanih sredstev za opravljena dela projektiranja, dobave, montaže in predaje v obratovanje signalno varnostnih naprav na železniški progi B. - državna meja, ki jih je kot podizvajalec glavnega izvajalca A. AG opravil za toženko (naročnico). Uveljavlja zahtevek po 631. členu OZ, ki določa, da se sodelavci za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve plača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane.

6. Toženka v pritožbi nasprotuje razlogom izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor zastaranja. Meni, da je za začetek teka 3-letnega zastaralnega roka odločilen dan izdaje uporabnega dovoljenja s strani pristojnega ministrstva dne 20. 10. 2010 in da zastaranja ni pravilno računati od poteka 60-dnevnega plačilnega roka po tem datumu v skladu z Dodatkom št. 1 k pogodbi štev. 196/99-IN (v nadaljevanju Dodatek št. 1), kjer so bili dogovorjeni plačilni pogoji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je takšno naziranje zmotno. Prvi odstavek 336. člena OZ določa, da zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Kadar je določen plačilni rok (v konkretnem primeru 60 dni), zastaranje ne more začeti teči pred iztekom roka, temveč šele prvi naslednji dan po tako določenem plačilnem roku1 (prim. prvi odstavek 62. člena OZ). Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je navedeno pravilo upoštevalo in na tej podlagi tudi pravilno ugotovilo, da terjatev ni zastarala.

7. Nastanek neposrednega zahtevka iz 631. člena OZ začne učinkovati v razmerju do naročnika, ko podizvajalec uveljavi ta zahtevek. Od tega trenutka dalje naročnik svoje obveznosti ne more več veljavno izpolniti s plačilom glavnemu izvajalcu, ampak le še s plačilom podizvajalcu.2 Za presojo utemeljenosti zahtevka je zato bistven trenutek, ko podizvajalec proti naročniku uveljavlja zahtevek in ne datum vložitve tožbe. Ker je v konkretnem primeru tožnik toženki podal neposredni zahtevek 28. 3. 2011, je povsem nepomembno, ali je ob vložitvi tožbe 30. 10. 2013 obstajala zapadla terjatev tožnika (podizvajalca) do toženke (naročnice).

8. Toženka v pritožbi navaja, da niti 28. 3. 2011, ko je tožnik podal neposredni zahtevek, ni obstajala zapadla terjatev glavnega izvajalca do toženke. Po mnenju pritožbe je ta nastala šele z izpolnitvijo dveh pogojev: z izstavitvijo končne situacije dne 9. 2. 2011 in podpisom sporazuma o poravnavi obveznosti 12. 4. 2011, na podlagi katerega je toženka glavnemu izvajalcu 15. 4. 2011 poravnala še ne plačani del obveznosti. Iz Dodatka št. 1 ne izhaja, da bi bila zapadlost zahtevka po končni situaciji pogojena s sklenitvijo sporazuma o poravnavi obveznosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Neutemeljeno pa je sklicevanje toženke na 116. PGU (dokončni obračun), saj že prvi odstavek 63. PGU določa, da se opravi plačilo na podlagi končne situacije v 15 dneh od njenega prejema, in ne šele od sklenitve dokončnega obračuna.

9. Toženka sodišču prve stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z navedbami, da se ni opredelilo do okoliščin glede obstoja pripoznane terjatve tožnika (podizvajalca) do glavnega izvajalca. Uveljavljanje procesnih kršitev glede odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, kar bi imelo za posledico nezmožnost preizkusa izpodbijane odločbe, ob hkratnem nasprotovanju materialnopravnim stališčem sodišča, je neutemeljeno.3 Že iz pritožbenih navedb toženke, ki razlogom sodišča prve stopnje nasprotuje, izhaja, da se je sodišče prve stopnje do tega pogoja opredelilo; njegovi razlogi so v tč. 7 obrazložitve. Zato procesna kršitev ni podana.

10. Tožnik v tem postopku vtožuje zneske zadržanih varščin v višini 20 % vrednosti posameznega izdanega računa glavnemu izvajalcu (gl. navedbe v tožbi na l. št. 4), ki jih od glavnega izvajalca ni dobil poplačanih, kakor jih slednji tudi ni dobil od toženke, saj sta v skladu z Dodatkom št. 1 zapadlost preostalih 20 % vrednosti izdanih situacij stranki vezali na izdajo potrdila o zaključku del oziroma uporabnega dovoljenja s strani pristojnega ministrstva. Pogoji plačila so bili torej enaki tako v razmerju tožnik - glavni izvajalec (prim. račune v prilogah A3-A6) kot tudi v razmerju glavni izvajalec - toženka (gl. Dodatek št. 1). Zapadlost zahtevka tožnika je bila tako vezana le še na izdajo uporabnega dovoljenja, kar se je nesporno zgodilo 20. 10. 2010.

11. Izdana situacija (oziroma račun), zoper katero ni vložen ugovor, postane samostojni pravni temelj nastanka obveznosti.4 To stališče se je kot splošno ustalilo v sodni praksi. V skladu z Dodatkom št. 1 se situacija šteje za potrjeno, če v osmih dneh ni zavrnjena. Tožnik je trdil, da glavni izvajalec nanj ni nikoli naslovil nobenega zahtevka glede dokončanja del, odprave napak ali odgovornosti za nastanek škode (l. št. 25). Toženka, ki sicer konkretizirano ni trdila, da bi situacije glavnemu izvajalcu zavračala po postopku, predvidenem v Dodatku št. 1, se je sklicevala na pomanjkljivo izvedbo del, pri čemer pa niti po ugovorih tožnika (npr. l. št. 36) svojih trditev ni konkretizirala. Tudi zato so neutemeljene pritožbene navedbe o neizkazanosti obstoja terjatve tožnika do glavnega izvajalca. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na dopise Banke v zvezi z odkupljenimi terjatvami, saj vtoževane terjatve (zadržana sredstva) niso bile predmet odkupa s strani banke.

12. Toženka izpostavlja še dopis glavnega izvajalca z dne 18. 3. 2011, na katerega naj bi se zanesla, da je kljub tožnikovemu neposrednemu zahtevku po 631. členu OZ z dne 28. 3. 2011, preostanek terjatve plačala glavnemu izvajalcu 15. 4. 2011. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dopis glavnega izvajalca toženki pomanjkljiv do te mere, da se nanj ni mogla zanesti (ne vsebuje ne zneskov ne časa plačil podizvajalcu), zlasti upoštevaje tudi vsebino njenih navedb v tem gospodarskem sporu. Toženka se je tožnikovega neposrednega zahtevka branila z navedbami, da so bili pogoji za sprostitev zadržanih varščin (glavnemu izvajalcu) v višini 20 % izpolnjeni šele s sklenitvijo sporazuma o poravnavi obveznosti 12. 4. 2011 in na tej podlagi izvršenega nakazila 15. 4. 2011 (kar je sicer materialnopravno zmotno, gl. zgoraj). Prav del teh sredstev pa je tožnik s svojim neposrednim zahtevkom z dne 28. 3. 2011 zahteval od toženke, zato ta ni imela razloga, da je dotlej zadržana plačila nakazala direktno glavnemu izvajalcu.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so po njegovi oceni odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Tako V. Kranjc v N. Plavšak (ur.) in M. Juhart (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, druga knjiga, str. 448.
2 N. Plavšak, Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2011, str. 108-109.
3 VS RS v III Ips 65/2007 (7. odstavek obrazložitve) in X Ips 749/2007.
4 Prim. npr. VSL I Cpg 1418/2012.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 62, 62/1, 336, 336/1, 631
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14

Uzance
Posebne gradbene uzance (1977) - člen 63, 63/1, 116

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
24.07.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA4OTg3