VSL sodba VII Kp 22744/2016

Jedro

Obdolženec nad oškodovancem ni izvajal prisile v takšnem smislu, da bi slednji moral kaj trpeti in se je tudi takoj, ko je oškodovanec hotel poklicati policijo, umaknil in odšel. Življenjsko logično in neizogibno pa je, da je vsaj nekaj trenutkov trpel, bil izpostavljen obdolženčevim grožnjam, vpitju in žalitvam, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi moglo priti do storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je zato ravnanje obdolženca, ki je opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe, nepravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja, namesto kot kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbah o pravni opredelitvi dejanj in kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu očitani dejanji pod točkama I. in II. izreka pravno opredelita kot eno kaznivo dejanje grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 in se obdolžencu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu na podlagi drugega odstavka 135. člena KZ-1 določi kazen

2 (dva) meseca zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi 2 (dveh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani spoznalo obdolženega A. A. za krivega kaznivega dejanja grožnje po drugem in prvem odstavku 135. člena KZ-1 in kaznivega dejanja prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje grožnje določilo kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje prisiljenja pa kazen dva meseca zapora in mu nato določilo enotno kazen dva meseca in petnajst dni zapora ter preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), potrebne izdatke oškodovanca in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec. Pritožbenega razloga in predloga ni navedel, iz pritožbe pa izhaja, da se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Na pritožbo je odgovoril okrajni državni tožilecB. B. z Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani in predlagal, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

5. Pritožnik neutemeljeno izpodbija oškodovančevo verodostojnost in dokazno oceno sodišča prve stopnje z navedbami, da je imel oškodovanec med izpovedovanjem pavze, da je nemogoče, da bi dogajanje kritičnega dne potekalo tako, kot je opisal, ker je bilo za njima več vozil, da je svojo izpovedbo spreminjal in je zadnjo verzijo dogodka povedal šele eno leto po dogodku ter da njegova beseda več velja le zato, ker je odvetnik. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge, zakaj je oškodovancu verjelo in zakaj ni verjelo obdolžencu (ker je oškodovanec v približno pol ure po dogodku na policiji zelo podrobno opisal bistven del dogajanja, deloval je pretreseno in prestrašeno, kar je potrdil policist, besede, ki mu jih je izrekel obdolženec si je ob dogodku oz. neposredno po njem zapisal na listek, ki se nahaja v spisu, obdolženca ne pozna in nima razloga, da bi ga po krivem obdolžil), ki jim sledi tudi pritožbeno sodišče.

6. Ni bistveno, ali so za oškodovancem in obdolžencem vozila tudi druga vozila, saj sta oba povedala, da sta v nadaljevanju poti v križišču zavila desno, pa tudi sicer je možno, da je obdolženec poleg oškodovančevega prehitel še kakšno vozilo. S temi pritožbenimi navedbami pritožnik zato ne more uspeti.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je med postopkom oškodovancu očitalo, da se njegove navedbe o dogajanju kritičnega dne razlikujejo, v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pa navaja, da je oškodovančeva izpovedba ves čas popolnoma enaka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo razlike v navedbah oškodovanca, oškodovanec pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo, logično in življenjsko obrazložil, zakaj je popoln opis celotnega dogajanja, z vsemi podrobnostmi na policiji podal šele naknadno, ko je bil po podaji ovadbe čez čas ponovno vabljen na razgovor.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe res netočno in nespretno povzelo oškodovančevo izpovedbo, ko je ta povedal, kje se je nahajal, ko je prvič opazil obdolženca, da ga prehiteva, in sicer iz njegove izpovedbe izhaja, da je na X. cesti stal na predzadnjem semaforju, preden Cesta Y. odvije desno iz X. ceste. V nadaljevanju pa sta peljala mimo še enega (zadnjega) semaforja na tej cesti, ko sta oba zavila desno na Cesto Y. Vendar pa ta netočnost v prvi povedi točke 8 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje zapisalo, da je oškodovanec povedal, da je obdolženca opazil, ko je speljal na semaforju na križišču med X. cesto in Cesto Y., ni bistvena in v ničemer ne vpliva na pravilno ugotovljeno dejansko stanje oz. pravno relevantna dejstva in okoliščine konkretnega primera, zato so navedbe pritožnika, da se sodnica v primer ni poglobila, saj je vse pomešala, neutemeljene.

9. Upoštevaje vse navedeno, se tudi pritožbene navedbe, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, ker je oškodovanec odvetnik, pred glavno obravnavo pa sta se državna tožilka in oškodovanec pogovarjala kot stara znanca, neupravičene. Četudi sta se državna tožilka in oškodovanec pogovarjala, to v ničemer ne vpliva na (ne)pristranskost sodišča, le-te pa pritožba tudi z ničemer ni izkazala.

10. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon, ker je glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožnega predloga uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP). Ravnanje obdolženca, ki je opisano pod točko II izreka izpodbijane sodbe je nepravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po prvem odstavku 132. člena KZ-1. Že iz opisa dejanj v izreku sodbe, pa tudi iz ugotovljenih dejstev in okoliščin v dokaznem postopku izhaja, da je šlo med oškodovancem in obdolžencem za en dogodek, ki tudi v delu, ki je opisan pod točko II izreka izpodbijane sodbe, izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 in ne kaznivega dejanja prisiljenja. Obdolžencu se namreč (med drugim) očita, da je oškodovancu grozil in pri tem tudi dvakrat zamahnil proti njegovi glavi, pri čemer mu je s svojim vozilom in s svojim telesom res zaprl vse poti, tako da se ta pred njim ni mogel umakniti, vendar pa od njega ni zahteval, da kaj stori, opusti ali trpi (v zvezi z njegovimi grožnjami). Obdolženec nad oškodovancem ni izvajal prisile v takšnem smislu, da bi slednji moral kaj trpeti in se je tudi takoj, ko je oškodovanec hotel poklicati policijo, umaknil in odšel. Oškodovanec je torej našel oz. imel način, možnost, da se obdolženčevim grožnjam zoperstavi in je to možnost (vzel je telefon in hotel poklicati policijo) tudi izkoristil. Življenjsko logično in neizogibno pa je, da je vsaj nekaj trenutkov trpel, bil izpostavljen obdolženčevim grožnjam, vpitju in žalitvam, saj v nasprotnem primeru sploh ne bi moglo priti do storitve kaznivega dejanja. Glede na navedene okoliščine pritožbeno sodišče zaključuje, da obe dejanji, opisani v obtožnem aktu, v kazenskopravnem smislu predstavljata eno kaznivo dejanje grožnje po prvem in drugem odstavku 135. člena KZ-1. Sodbo sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno po uradni dolžnosti v odločbi o pravni opredelitvi dejanj spremeniti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. V posledici navedenega je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je le-to utemeljilo vrsto kazenske sankcije in odmero njene višine, zato je obdolžencu za storjeno kaznivo dejanje izreklo pogojno obsodbo in mu v njej določilo kazen zapora v trajanju dveh mesecev ter dve leti preizkusne dobe, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča primerno dolga. Ker je sodišče prve stopnje napačno pravno opredelilo obdolžencu očitani dejanji in je obdolženec storil eno kaznivo dejanje in ne dveh, mu je pritožbeno sodišče iz tega razloga (manjša kriminalna količina) v izrečeni pogojni obsodbi določilo nižjo zaporno kazen, kot je določena enotna kazen v izpodbijani sodbi. Če bi obdolženec v preizkusni dobi storil novo kaznivo dejanje, pa sodišče lahko to pogojno obsodbo prekliče in obdolžencu izreče v njej določeno kazen zapora.

12. Drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo, zato je, glede na vse navedeno, pritožbo obdolženca kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča odločeno deloma v obdolženčevo korist, se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka na podlagi drugega odstavka 98. člena ZKP ne določi.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 67950/2019
• VSRS Sodba I Ips 47349/2014-65
• VSRS Sodba I Ips 37297/2016