VSL sodba VII Kp 85640/2010

Jedro

Primerjava zakonskih opisov kaznivih dejanj iz 261. in 257. člena KZ-1 pokaže, da sta obe kaznivi dejanji umeščeni v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva, da gre pri obeh kaznivih dejanjih za enak objekt kazenskopravnega varstva, da iz opisa kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena KZ-1 izhajajo tudi vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, le da je v določbi tretjega odstavka 261. člena KZ-1 dodan še zakonski znak sprejema nagrade – podkupnine, kar označuje to kaznivo dejanje kot specialno v primerjavi in razmerju do splošnejše določbe prvega odstavka 257. člena KZ-1. Ker specialna določba izključuje splošno, je potrebno uporabiti specialno zakonsko določbo, torej določbo tretjega odstavka 261. člena KZ-1.

Upoštevaje zakonsko opredelitev uradne osebe v določbi četrtega odstavka 99. člena KZ-1, odločbo ministra za notranje zadeve (A 66), zakonske podlage, na kateri je bila navedena odločba izdana (določbe 193., 194., 204., 205., 207. in 208. člena ZVCP), določbe podzakonskega akta – Pravilnika o tehničnih pregledih motornih vozil, je obdolženi imel lastnost uradne osebe, ki jo je črpal iz vsebine posebej danega pooblastila pravni osebi B., v kateri je ta opravljal delo kontrolorja tehničnih pregledov, ter je zato tudi opravljanje dela v takem svojstvu potrebno povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki jih je imel, torej da je opravljal uradna dejanja.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se delno ugodi, izpodbijana sodba se v odločbah o krivdi in kazenski sankciji in po uradni dolžnosti, spremeni tako, da je v opis kaznivih dejanj:

- pod točko I/1 izreka vključen opis dejanja pod točko II/1-2;

- pod točko I/2 izreka vključen opis dejanja pod točko II/1-4;

- pod točko I/3 izreka vključen opis dejanja pod točko II/1-5;

- pod točko I/4 izreka vključen opis dejanja pod točko II/1-12;

- pod točko I/5 izreka vključen opis dejanja pod točko II/1-15.

II. Obdolženi A. A. je z dejanji pod točko II/1- (1, 3, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 13 in 14) storil deset kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika-1.

III. Ob nespremenjeni določeni kazni 8 (osem) mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika-1 v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika-1 pod točko I; in

nespremenjenih določenih kaznih 1 (en) mesec zapora za vsako kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika-1, pod točko II/1 (1, 3, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 13 in 14); točko II/3 (1 do 11) in točko II/4 (1 do 8);

se obdolženemu A. A. po 3. točki drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika-1 izreče

enotna kazen 3 (tri) leta zapora.

IV. Obdolženemu A. A. se ne izreče stranska denarna kazen.

V. V preostalem se pritožba zagovornika obdolženega A. A., v celoti pa pritožbe zagovornikov obdolženih C. C., E. E., D. D., F. F. in G. G. zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

VI. Obdolženci so dolžni plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka in sicer: C. C. in E. E. vsak 408,00 EUR; D. D., F. F. in G. G. pa vsak 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Škofji Loki je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena v zvezi s 54. členom Kazenskega zakonika (KZ-1), petnajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 in devetnajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1. Po določitvi posamičnih kazni in sicer osmih mesecev zapora za nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine in enega meseca zapora za vsako od kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, mu je, upoštevaje pravila o steku kaznivih dejanj, izreklo enotno kazen tri leta in pet mesecev zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 9. 11. 2010 do 14. 12. 2010. Obdolženemu A. A. je izreklo še stransko denarno kazen v višini 80 dnevnih zneskov po 18,82 EUR, v skupnem znesku 1.505,60 EUR, določilo rok treh mesecev za plačilo le-te in način izvršitve le-te za primer, če je ne bi bilo moč prisilno izterjati. Obdolženemu A. A. je odvzelo sprejeto nagrado v višini 50,00 EUR in odločilo še o odvzemu premoženjske koristi temu obdolžencu v višini 150,00 EUR.

2. Obdolženega C. C. je spoznalo za krivega enajstih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 in kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je po določitvi kazni enega meseca zapora za vsako od kaznivih dejanj, upoštevaje pravila o steku, določilo enotno kazen enajst mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

3. Obdolženega E. E. je spoznalo za krivega osmih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. v zvezi z 20. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen enega meseca zapora za vsako od kaznivih dejanj, nato pa mu, upoštevaje določbe o steku določilo enotno kazen sedmih mesecev zapora in določilo preizkusno dobo dveh let.

4. Obdolženo D. D. je spoznalo za krivo treh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega meseca zapora za vsako od kaznivih dejanj, nato pa ji, upoštevaje pravila o steku, določilo enotno kazen dveh mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

5. Obdolženega F. F. je spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen enega meseca zapora, nato pa mu upoštevaje pravila o steku, določilo enotno kazen enega meseca in petnajst dni zapora ter določilo preizkusno dobo dveh let.

6. Obdolženega G. G. je spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja in pravic po prvem odstavku 257. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen enega meseca zapora, nato pa mu, upoštevaje pravila o steku, določilo enotno kazen enega meseca in petnajstih dni zapora ter določilo preizkusno dobo dveh let.

7. Vsem obdolžencem je naložilo v plačilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter plačilo sodne takse v višini kot to izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe.

8. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženo D. D. tudi oprostilo obtožbe za dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, o stroških kazenskega postopka v tem delu pa odločilo, da potrebni izdatki obdolženke ter potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika za ta del postopka, kolikor se dajo izločiti iz skupnih stroškov postopka, bremenijo proračun.

9. Zoper navedeno sodbo so se pritožili:

- zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovorniki obdolženega C. C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje;

- zagovornica obdolženega E. E. zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve pravil postopka, nepravilne uporabe materialnih predpisov, odločitve o kazni in stroških, s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; ali da jo spremeni in ugotovi, da obdolženi E. E. ni storil očitanih mu kaznivih dejanj;

- zagovornik obdolžene D. D. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče obdolženko oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje; še podrejeno, da obdolženki omili izrečeno kazen;

- zagovornik obdolženega F. F. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče obdolženega F. oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

- zagovornik obdolženega G. G. iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče tega obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Zagovorniki obdolženih C. C., E. E., D. D., F. F. in G. G. so predlagali, da jih pritožbeno sodišče obvesti o seji senata.

11. Na pritožbe obdolženčevih zagovornikov je okrajni državni tožilec H. H. podal odgovor in predlagal zavrnitev vseh pritožb in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

12. Ker predsednik senata oziroma senat ni ocenil, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari, stranke o seji senata sodišča druge stopnje niso bile posebej obveščene, skladno z določbo 445. člena ZKP.

13. Pritožbeno sodišče je po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in spisovnih podatkov presodilo, da je delno utemeljena le pritožba zagovornika obdolženega A. A.; da pritožbe zagovornikov drugih obdolžencev niso utemeljene, v izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno poseči tudi po uradni dolžnosti.

K pritožbi zagovornika obdolženega A. A.:

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

14. Kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 442. člena ZKP in glavne obravnave dne 26. 2. 2014, 7. 3. 2014, 11. 3. 2014, 18. 3. 2014, 15. 4. 2014, 6. 5. 2014 in 10. 6. 2014 opravilo v nenavzočnosti obdolženega A. A., takšna kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ker bi obdolženi, če bi bil na obravnavi prisoten, lahko pojasnil in argumentirano zavrnil obremenilne dokaze.

Višje sodišče odgovarja, da Ustava Republike Slovenije v drugi alineji 29. člena določa, da ima vsakdo, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti, med drugim zagotovljeno tudi pravico, da se mu sodi v njegovi navzočnosti ter da se brani sam ali z zagovornikom. Uresničevanje te pravice pomeni tudi podlago za uresničevanje drugih temeljnih pravnih jamstev, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku, med drugim - pravico do izjave o pravnih in dejanskih vprašanjih, pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, pravico do aktivnega sodelovanja pri izvajanju obremenilnih dokazov in podobno. Pravici do sojenja v navzočnosti pa se lahko obdolženec tudi izrecno ali s konkludentnim ravnanjem odpove, vendar le ob izpolnjenih - v zakonu določenih pogojih. V konkretnem primeru, ob izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 442. člena ZKP, ko so ti pogoji v skrajšanem postopku tudi konkretno opredeljeni in sicer: da je bil obdolženec na glavno obravnavo v redu vabljen, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. Če so navedeni pogoji izpolnjeni, je vzpostavljena zakonska domneva, da se je obdolženec pravici da se mu sodi v navzočnosti, odrekel (glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 54965/2010, I Ips 24015/2010). Kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna, kar se po vsebini seveda nujno nanaša tudi na obdolženca.

15. Glavno obravnavo 26. 2. 2014 je sodišče opravilo kljub nenavzočnosti obdolženega A. A., izrecnemu nasprotovanju njegovega zagovornika, da se glavna obravnava navedenega dne opravi in kljub predložitvi listin, ki naj bi opravičevale obdolženčevo odsotnost. Pritožnik navaja, da se sodišče ni opredelilo do predloženega opravičila, da ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev in tudi ne zakaj je štelo, da prisotnost obdolženca ni nujna.

Iz razlogov sodbe navedenih v točki 570 izhaja, da je sodišče presojalo nujnost obdolženčeve navzočnosti, upoštevaje določbo prvega odstavka 442. člena ZKP in navedlo jasne razloge, zakaj je štelo, da navzočnost obdolženca ni bila nujna (da je bil obdolženi že zaslišan, da so bili na glavni obravnavi izvajani dokazi, ki so v spisu že bili v času do obdolženčevega zaslišanja, da je obdolženi tudi vedel, kateri dokazi bodo na naroku izvajani, da sodišče ni štelo obdolženčevega izostanka za opravičljivega). V taki oceni je tudi odgovor na navedbo njegovega zagovornika, da se sodišče ni opredelilo do predloženega opravičila. Tudi razlogi v zvezi s tem so natančno navedeni v točki 570 sodbe, tem pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

16. Za narok glavne obravnave opravljen 7. 3. 2014, prav tako v nenavzočnosti obdolženega A., zagovornik v pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do predloženega opravičila, da ni pojasnilo zakaj meni, da prisotnost obdolženca ni bila nujna in da je sojenju v nenavzočnosti tudi izrecno nasprotoval.

Odgovor na navedene pomisleke pritožnika je podan v točki 571 prvostopenjske sodbe, v kateri je izrecno za A. A. navedeno, zakaj sodišče ni štelo, da obdolženi ni izkazal opravičljivih razlogov za izostanek z naroka, prav tako je navedlo razloge, ki jih je upoštevalo pri oceni nenujnosti njegove udeležbe na glavni obravnavi. Navedenim razlogom pritožbeno sodišče lahko le pritrdi, saj so ti zaključki tudi verodostojen izraz podatkov v spisu, ki so do takih zaključkov privedli.

17. Tudi glede nenavzočnosti obdolženega A. na glavni obravnavi 11. 3. 2014 obdolženčev zagovornik napačno navaja, da sodišče razlogov za svojo odločitev ni pojasnilo, prav tako ne, zakaj obdolženčeva navzočnost ni bila nujna, ob hkratnem poudarjenju, da je obdolženi A. predložil opravičilo za odsotnost in da je zagovornik sojenju v nenavzočnosti le-tega izrecno nasprotoval.

Odgovor na navedene pomisleke pritožnika je v točki 572 sodbe, pri čemer višje sodišče poudarja, da iz navedenih razlogov, ki so utemeljeni tudi na spisovnih podatkih, izhaja, da je sodišče skrbno ocenjevalo opravičljivost obdolženčevega izostanka z opravljanjem poizvedb tako pri obdolženčevi zdravnici kot tudi na ortopedski kliniki in glede na rezultat opravljenih poizvedb ocenilo, da slednji z obravnave ni izostal iz opravičljivih razlogov. Presojo siceršnje nenujnosti pa je utemeljilo z razlogi, ki prepričujejo tudi višje sodišče in sicer, da je obdolženi na glavno obravnavo sicer bil pravilno vabljen, da je že podal zagovor, da so bili na obravnavi izvajani listinski dokazi, ki so se v spisu nahajali že takrat, ko je obdolženi podal zagovor in da se je tudi kasneje imel možnost izjasniti o le teh.

18. V zvezi z narokom 18. 3. 2014 obdolženčev zagovornik prav tako zatrjuje, da je izvedbi tega zaradi nenavzočnosti obdolženca nasprotoval, da sodišče ni pojasnilo razlogov za svojo odločitev in zakaj šteje, da navzočnost obdolženca ni bila nujna.

Na te pomisleke pritožbeno sodišče odgovarja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 573 in ki jim je moč le pritrditi. Ker izostanka obdolženega A. sodišče ni štelo za opravičljivega ter glede na vrsto in vsebino izvajanih dokazov ter izpolnjenost pogojev po prvem odstavku 442. člena ZKP, tudi pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost in zadostnost utemeljitve odločitve, da je bilo na navedenem naroku, obdolženemu A. sojeno v nenavzočnosti. Pravilnost sprejetih zaključkov dodatno utrjujejo tudi razlogi navedeni v točki 574 izpodbijane sodbe, ko se je sodišče prve stopnje sklicevalo na ugotovitve izvedenskega mnenja specialista ortopeda, ki mu je prav tako utemeljeno sledilo iz razlogov, kot jih je v tej točki tudi navedlo. Pritožbeno sodišče kot pomembno ocenjuje tudi okoliščino, da je bil obdolženi A. ne le predhodno seznanjen, da se bodo na navedenih narokih izvajali dokazi z branjem listin, temveč tudi naknadno, ko so mu bili s posameznih narokov vročeni zapisniki, razen tega pa tudi sami listinski dokazi, ki so bili prebrani na narokih, na katerih ni bil navzoč (26. 2.; 7. 3.; 11. 3.; in 18. 3. 2014), ko je le te prejel tako on kot zagovornik na naroku 10. 4. 2014 (list. št. 1726) in ko se je v zvezi z navedenimi listinami na naroku 17. 6. 2014 izrecno izjasnil, da jih ni prebral. Navedene ugotovitve tako dodatno izkazujejo resnost pritožbenih zavzemanj o zatrjevani kršitvi obdolženčevih pravic.

19. V zvezi z narokom glavne obravnave opravljenim 15. 4. 2014 obdolženčev zagovornik navaja, da sodišče ni pojasnilo razlogov za tako svojo odločitev in da je bilo na sodišče pravočasno poslano obvestilo, da se obdolženec tega naroka ne bo mogel udeležiti.

Razlogi navedeni v točkah 576 in 577 pomenijo odgovor na pomisleke pritožnika, ker iz njih izhaja tako presoja nenujnosti udeležbe obdolženega A. in neopravičljivost njegovega izostanka, ob dodatni utemeljitvi, da se je obdolženi tudi v zvezi z dokazi izvedenimi na tem naroku imel možnost izjasniti kot to izhaja iz zapisnika na list. št. 1751, saj so mu bili poleg zapisnika o naroku, poslani v izjasnitev tudi na naroku prebrani listinski dokazi. Iz zapisnika o glavni obravnavi na listovni 1865 pa izhaja, da je zagovornik obdolženega A. navajal, da se obdolženi o dokazih izvedenih na glavni obravnavi 15. 4. 2014 ne bo izjasnil, ker da se o teh ne da izjasniti. Glede na navedeno višje sodišče zaključkom v navedenih točkah v celoti pritrjuje, ob ugotovitvi, da je na spisovne podatke oprt tudi zaključek sodišča, da je obdolženi A. bil seznanjen s tem, kateri dokazi bodo na navedenem naroku izvedeni.

20. V zvezi z narokom opravljenim 6. 5. 2014 zagovornik obdolženega A. navaja, da sodišče ni navedlo razlogov za odločitev, da se mu sodi v nenavzočnosti, da se ni opredelilo do predloženega opravičila in da ni navedlo razlogov zakaj šteje, da navzočnost obdolženca ni nujna. Na tem naroku je bil zaslišan izvedenec dr. I. I. iz čigar mnenja izhaja, da se obdolženi zaradi zdravstvenih razlogov upravičeno ni udeleževal predhodnih obravnav.

Tudi temu delu pritožbenih navedb ni moč slediti. V točki 578 so navedeni razlogi zakaj je sodišče štelo, da navzočnost obdolženega A. na tem naroku ni bila nujna, izrecno je tudi navedlo, da niso bili na naroku izvajani nobeni dokazi v zvezi s samim postopkom (obtožbenim očitkom), pač pa le v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem. Iz listovne številke 1810 in dalje izhaja, da je tak zaključek pravilen, pritožbeno sodišče pa ugotavlja še, da je bilo pisno izvedensko mnenje izvedenca I. izdelano že pred tem, da sta bila obdolženi A. in njegov zagovornik s tem mnenjem seznanjena (list. št. 1801 in 1798), da je na navedeni obravnavi zagovornik obdolženega A. aktivno sodeloval pri zasliševanju izvedenca, ki je sicer vztrajal pri zaključkih iz pisnega izvedenskega mnenja in dodatno pojasnil, da so bili zadržki zdravstvene narave za obdolženčev pristop, prisostvovanje in sodelovanje na glavni obravnavi podani v času od 23. 4. 2014 dalje in sicer za čas enega meseca. Taka ugotovitev je privedla tudi do preklica narokov razpisanih v maju 2014, kar izkazuje, da je sodišče prve stopnje zelo kritično in natančno ocenjevalo tako razloge izostanka kot pogoje za opravo sojenja v nenavzočnosti tega obdolženca.

21. Tudi v zvezi z narokom opravljenim 10. 6. 2014, v nenavzočnosti obdolženega A., zagovornik navaja, da je ravno zaradi zasliševanja priče J. J. izrecno opozarjal, da bi bila navzočnost obdolženega A. nujna, saj gre za izvajanje ključnega obremenilnega dokaza na katerega je sodišče tudi oprlo sodbo. V točkah 579 do 580 sodbe je sodišče prve stopnje navedlo zakaj je na naroku 10. 6. 2014 štelo, da ni izkazana upravičena odsotnost tega obdolženca, po opravljenih poizvedbah pa svojo oceno o opravičenosti izostanka sicer spremenilo in štelo izostanek A. z naroka 10. 6. 2014 za opravičen. Zaradi opravljenega zaslišanja priče J. na naroku 10. 6. 2014 in glede na vsebino drugih izvedenih dokazov na tem naroku (kot to izhaja iz zapisnika na list. 1844 in dalje), je obdolženemu A. dalo možnost izjasnitve o ponovnem zaslišanju priče J. J. in mu ponudilo tudi možnost ogleda video posnetkov, katerih ogled je sicer bil izveden na glavni obravnavi 10. 6. 2014. Ker je bil predlog za vnovično zaslišanje J. J. podan tako s strani A. A. kot zagovornikov obdolženega C. C., je bila ta priča znova zaslišana 24. 6. 2014, zato obdolženemu A. tudi v zvezi s tem ni bila kršena pravica do obrambe in zasliševanja zanj obremenilne priče.

22. Ker je obdolženčev zagovornik na več mestih poudarjal, da je izrecno nasprotoval sojenju v nenavzočnosti obdolženega A. na narokih 26. 2.; 7. 3.; 11. 3., 18. 3.; 6. 5. in 10. 6. 2014, pritožbeno sodišče odgovarja, da je tudi takšno „izrecno“ nasprotovanje še vedno potrebno vsebinsko presojati v okviru določbe 442. člena ZKP in da tako presojo pač opravlja sodišče. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da z načinom ocenjevanja ne nujnosti udeležbe obdolženega A. na posamičnih narokih, z načinom in obsegom preverjanja opravičljivosti njegovih izostankov, vnaprejšnjega seznanjanja s predvidoma izvedenimi dokazi, seznanjanjem z zapisniki o posameznih narokih ter naknadno danimi mu možnostmi izjasnitve obdolženca v zvezi z že izvedenimi dokazi in ko je nenazadnje - obdolženi na naroke glavnih obravnav opravljenih še po 10. 6. 2014 pristopal, pa ponovne izvedbe že izvedenih dokazov ni predlagal, izrecno pa navajal le (kot izhaja tudi iz list. št. 1879 spisa), da se (po navedbah njegovega zagovornika) A. pač ne more izjasniti o dokazih izvedenih 10. 6. 2014, ter da so v nadaljevanju postopka bile upoštevane omejitve oziroma priporočila izvedenca ortopeda o tem koliko časa, v kakšni časovni dinamiki in s kakšnimi odmori je obdolženi A. sposoben udeleževati se glavnih obravnav, pritožbeno sodišče ocenjuje, da obdolžencu ni bila kršena pravica da se mu sodi v navzočnosti, prav tako ne pravica do obrambe oziroma do zaslišanja obremenilne priče (J. J.) in zato tudi ne zagrešena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče upravičeno štelo, da se je sojenju v navzočnosti sam odpovedal.

Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza.

23. Zagovornik obdolženega A. navedeno kršitev utemeljuje z navedbo, da je bila podlaga za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov (tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega dajanja podkupnine), uradni zaznamek o izjavi K. K. z dne 29. 6. 2010, ko naj bi ta policistu L. L. povedal, da glede plačila podkupnine kontrolorjem velja pravilo, da znaša podkupnina od 50 do 200,00 EUR, odvisno od vrste vozil, takšne domnevne navedbe K. K. pa so se v kasnejšem teku postopka, ko je bil ta zaslišan kot priča v preiskavi in na glavni obravnavi, izkazale za neresnične. Navaja še, da je sodišče svojo odločitev oprlo na domnevno izjavo K. K., ki so jo zapisali policisti v uradnem zaznamku in na izpovedbo kriminalistov o vsebini te izjave, kar je dokaz, na katerega se sodba ne sme opirati, sodišče prve stopnje pa da je tudi neutemeljeno zavrnilo zahtevo za izločitev dokazov pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 8. 7. 2010 in na podlagi kasneje, na podlagi te odredbe izdanih odredb Okrožnega državnega tožilstva z dne 10. 9. 2010 in odredb preiskovalnega sodnika z dne 15. 9. 2010, 1. 10. 2010, 15. 10. 2010, 8. 11. 2010 in 9. 11. 2010.

Višje sodišče po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe v točkah 28 – 29, 33 – 36, v vsebinski povezavi z navedbami pritožnika, enako kot je to pravilno storilo že sodišče prve stopnje, ocenjuje, da so bili ob izdaji dovoljenja Okrožnega državnega tožilstva v Kranju 8. 7. 2010, podani utemeljeni razlogi za sum, da obdolžena A. A. in M. M. izvršujeta kaznivo dejanje jemanje podkupnine in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva. Pri tem je pomembno, da uradni zaznamek o zbranih obvestilih od K. K. z dne 29. 6. 2010 sploh ni bil edina podlaga za ocenjevanje obstoja utemeljenih razlogov za sum izvrševanja kaznivih dejanj, pač pa le ena od podlag, ki jo pritožnik posebej izpostavlja in ji daje odločujoč in izključen pomen. Gradivo za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov z dne 8. 10. 2010 je, razen uradnega zaznamka o zbranih obvestilih od K. K. z dne 29. 6. 2010 (list. št. 48 spisa), predstavljal tudi uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 15. 6. 2009 (list. 32-33), uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 28. 4. 2010 (zbrana obvestila od osebe, ki ni želela biti imenovana (list. št. 34-35), uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 18. 5. 2010 (preveritev podatkov v operativni aplikaciji RISK centralnega računalnika MNZ - list. št. 36-38), uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščin kaznivega dejanja z dne 24. 5. 2010, (preverka določenih informacij preko uradnih evidenc in interneta za A. A., M. M., E. E. o tem kakšna vozila posedujejo, kakšen je njihov zaposlitveni status, pribavljene fotografije - list. 39-41) in uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 10. 6. 2010, ki se nanaša na izpis iz matičnega registra motornih vozil ter pregledano operativno aplikacijo RISK (list. št. 42-47). Vse te podlage so bile s strani sodišča prve stopnje presojene po vsebinskem pomenu in v medsebojni povezavi, zato je pravilen zaključek, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum izvrševanja že navedenih kaznivih dejanj, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi s pravilnimi in tehtnimi razlogi. Zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v pravilnost sprejetega zaključka. Vseeno pa je še potrebno dodati, da je za presojo izkazanosti dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum, te razloge potrebno presojati izključno na podlagi gradiva, ki je bilo predloženo državnemu tožilcu (oziroma preiskovalnemu sodniku) v času odločanja o odreditvi ukrepov in ki je torej na razpolago v času izdaje odredbe in ga ni mogoče utemeljevati z dokazi, ki so bili pridobljeni kasneje ali z dokazi in informacijami, ki jih policija državnemu tožilcu ni predala, čeravno je z njimi morebiti že razpolagala. Prav ta okoliščina omogoča tudi naknadno sodno kontrolo zakonitosti izdane odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih in dokazov pridobljenih na njeni podlagi (glej tudi sodbo I Ips 51426/2010, I Ips 49375/2010). Ob takih ugotovitvah se zato tudi kasnejše navedbe K. K., da posameznih navedb v uradnem zaznamku z dne 29. 6. 2010 ni navajal in poudarjanje pritožnika o pomenu kasnejših K. navedb, izkaže za neodločilno, ker že naveden uradni zaznamek ni bil edina podlaga za odreditev ukrepov, odločilnega pomena pa je celotno gradivo, ki ga ima odredbodajalec na razpolago v času, ko odloča o izdaji odredbe. Ker je bilo potrebnemu dokaznemu standardu, tudi po prepričanju višjega sodišča zadoščeno tako ob izdaji odredbe z dne 8. 7. 2010 kot v času izdaje nadaljnjih odredb državnega tožilstva in preiskovalnega sodnika (kar je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno utemeljilo v točkah 37-56), je pravilna in utemeljena tudi zavrnitev predloga za izločitev dokazov pridobljenih na podlagi izvajanja ukrepov po odredbah Okrožnega državnega tožilstva in preiskovalnega sodnika v času od 8. 7. 2010 do 9. 11. 2010.

24. Navedbo pritožnika, da je sodišče svojo odločitev oprlo na domnevno izjavo K. K. v uradnem zaznamku z dne 29. 6. 2010, pritožbeno sodišče najprej ocenjuje za ne dovolj konkretno. Iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 65/2005, na katero se pritožnik izrecno sklicuje, izhaja, da se sodba ne sme opreti na izjavo, ki jo dajo občani policistom, ko ti zbirajo obvestila v skladu s pooblastilom iz drugega odstavka 148. člena ZKP in da sodbe ni mogoče opreti niti na izpovedbo kriminalistov o vsebini izjave zapisane v uradnem zaznamku. Kljub temu pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz take navedbe pritožnika moč razbrati, da je imel v mislih prav izpodbijano sodbo.

Takim stališčem pritožbeno sodišče ne sledi. Sodišče prve stopnje je sodbene zaključke oprlo na številne druge izvedene dokaze, pridobljene (med drugim) tudi z izvajanjem zakonito odrejenih prikritih ukrepov; izpovedbo tajnega policijskega delavca, poročila o tajnih opazovanjih, pridobljenih in dokazno ocenjenih podatkov uradnih evidenc, posnetke video kamer, izpovedbe prič (tudi K. K.), katerega verodostojnost je ocenjevalo z enakimi merili kritičnosti kot vse druge priče. Zato pritožbeni očitek o opiranju sodbe na uradni zaznamek K. K. z dne 29. 6. 2010 ni utemeljen.

25. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi sodišče prve stopnje po navedbah pritožnika zagrešilo tudi z zavrnitvijo zahteve za izločitev uradnega zaznamka o izjavi osumljenca N. N. z dne 9. 11. 2010 in zapisnika o zaslišanju slednjega kot osumljenca z dne 28. 1. 2013 in to kljub temu, da se je sodišče lahko prepričalo o tem, da se je bilo z N. N. tudi na glavni obravnavi, ob navzočnosti tolmača, težko sporazumevati. Na njegovo izpovedbo pa je oprlo sodbo, kar izhaja iz točke 92 sodbe.

Pritožbeno sodišče na tovrstne navedbe odgovarja, da je že sodišče prve stopnje v točkah 62-64 razumno in prepričljivo odgovorilo na navedbe pritožnika v zvezi z izločitvijo predlaganih listin (kot je to povzeto v točki 27 sodbe) in kar je ponovljeno v pritožbi. Višje sodišče ocenjuje navedene razloge za prepričljive, upoštevaje ne le vsebino temveč tudi način izpovedbe priče N. na glavni obravnavi (list. 1330). Ne glede na to kako dobro sicer razume in govori slovenski ali srbski jezik in kako dobro je obdolženi A. razumel makedonski ali srbski jezik, je N. jasno in zelo razumljivo povedal, kaj je na B. urejal, da je bila ta komunikacija s tamkajšnjim uslužbencem sicer res kratka, da je uredil kar je želel in koliko ga je navedeno stalo. Njegova izpovedba je zato povsem verodostojna, zato je sodišče na njegovo izpovedbo, ki jo je podal kot priča, utemeljeno oprlo sodbene zaključke kot je to navedlo v točkah 93 in 94.

26. Po navedbah pritožnika je v primerih, ko je prišlo do izročitve denarja obdolženemu A., šlo za izzvano kriminalno dejavnost tajnega policijskega delavca, saj je ta vedno sam ponujal denar, obdolženca spraševal, če mu je kaj dolžan in mu tako dejansko vsilil denar.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tudi do tega vprašanja, ob vsebinsko primerljivih navedbah v zvezi s tem že v teku postopka, sodišče prve stopnje izjasnilo v razlogih sodbe v točkah 124 in 125. Tem razlogom pravzaprav ni kaj dodati, saj temeljijo na spisovno izkazanih in preverljivih podatkih (izpovedba TPD ..., video posnetki, telefonska komunikacija med obdolženim A. in TPD-jem, zaseg izročenega mu bankovca in nenazadnje izostanek kakršnekoli zgroženosti, presenečenja ali odklonitve obdolženega A. ob izraženih pričakovanjih s strani TPD-ja in priče N. Zato so sprejeti zaključki o neizzvani kriminalni dejavnosti pravilni in tako ni podana okoliščina, ki bi izključevala kazenski pregon za kaznivo dejanje storjeno v zvezi z ukrepom iz 1. člena 155. člena ZKP (navidezno dejanje podkupnine), in s tem kazenski pregon za dejanja pod točko I/3, 4 in 5, kar je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje.

27. Poudarjanje pomena dejansko posnetega pogovora med obdolženim in TPD-jem za katerega iz spisa ne izhaja, da bi bil posnet kljub podanemu dovoljenju za snemanje pogovora z dne 1. 10. 2010, po oceni pritožbenega senata nima odločilne teže ob dejstvu, da pritožnik sam navaja, da tovrsten posnetek iz spisa ne izhaja. Zato bi bilo ocenjevanje pomena le tega le na ravni špekulativnega sklepanja, to pa ni upoštevna metoda za presojo dokazanosti kaznivega dejanja in krivde obdolženca.

Ne glede na navedeno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zvočni posnetek med objektom in tajnim delavcem označen kot priloga A 83.

Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP:

28. V obravnavani zadevi je tožilstvo spremenilo obtožni akt 21. 8. 2014. Pritožnik zatrjuje, da je tožilec opis dejanja dopolnil z navedbami, ki pomenijo znak kaznivega dejanja (da so obdolženci strokovni delavci B. in da je opravljanje tehničnega pregleda uradno dejanje), sodišče pa da stališča do tako podane spremembe ni zavzelo, temveč le ocenilo, da se sprememba nanaša na iste obdolžence in iste historične dogodke, take ocene sodišča pa ni moč preizkusiti, zato je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ob pravilni uporabi določb 344. člena ZKP, sodišče ne bi dopustilo takšne spremembe obtožbe, to pa bi privedlo do izdaje oprostilne sodbe.

29. Stališču pritožnika ni moč pritrditi. Določbe ZKP sodišču ne dajejo podlage za odločanje, da spremembo obtožnega akta sprejme ali je ne dopusti, pač pa le, da na podlagi aktualnega obtožnega akta sprejme takšno ali drugačno odločitev. Tudi ne drži, da sodba nima razlogov, oziroma, da se sodišče ni opredelilo do pomena sprememb obtožnega akta, saj to izhaja iz točk 596-598 sodbe. Da ne gre za spremembo obtožnega akta na način kot zatrjuje pritožnik (dodajanje zakonskih znakov kaznivega dejanja), pritožbeno sodišče ugotavlja glede na opis kaznivih dejanj očitanih temu (in ostalim obdolžencem) v prvotnem obtožnem aktu z dne 24. 5. 2011 v primerjavi z obtožnim aktom z dne 21. 8. 2014. Že iz obtožnega predloga z dne 24. 5. 2011 v konkretnem delu opisov posamičnih kaznivih dejanj izhaja vloga obdolženca kot uradne osebe, prav tako je opisano ravnanje, ki izkazuje opravo uradnega dejanja (da je bil obdolženi A. vodja tehničnih pregledov, C. C. in E. E. kontrolorja, D. D. pa referentka registracij motornih vozil). Vsebina uradnega dejanja se nanaša na ravnanja obdolženih A., E. in C., da so v prej navedenih vlogah v evidenci registriranih vozil potrjevali, da so opravljeni tehnični pregledi osebnih vozil in evidentirani podatki meritev prav konkretnega vozila, ki so izkazovali, da je bilo vozilo pregledano in brezhibno, čeprav so dejansko bili vneseni podatki meritev drugih vozil. Zapis v spremenjenem obtožnem aktu, da so vodja tehničnih pregledov motornih vozil, kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil, vodja referentov registracij motornih vozil in referent registracij motornih vozil strokovni delavci B., kar pritožnik navaja kot na novo dodan zakonski znak kaznivega dejanja, se je v enaki obliki nahajal že v obtožnem predlogu z dne 24. 5. 2011 (str. 12-13), zato pri tem ne gre za nobeno vsebinsko spremembo, še manj za spremembo, kot jo skuša prikazati pritožnik.

Povsem enako velja tudi za navedbo, da je v spremenjenem obtožnem aktu dodano, da je oprava tehničnega pregleda uradno dejanje. To je bilo že v obtožnem aktu z dne 24. 5. 2011 navedeno na strani 2, z enako navedeno zakonsko podlago, zato tudi z zapisom tega dejstva na drugem mestu aktualnega obtožnega akta, ne gre za spremembo opisa oziroma dodajanje znakov kaznivega dejanja.

Ob teh ugotovitvah višje sodišče še poudarja, da status uradnih oseb posamezni obdolženci niso imeli zaradi poimenovanja, da so „strokovni delavci B.“, pač pa zaradi vsebine dela in pooblastil, ki so jih imeli že v času izvršitve kaznivih dejanj in kot je to že bilo navedeno tudi v prvotnem obtožnem predlogu.

30. Nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP na način, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, pritožnik prepoznava v tem, da iz obrazložitve sodbe za dejanja pod točko I/2, 3 in 4 (op. Višjega sodišča – obrazložitev v točkah 106, 118 in 135) izhaja, da naj bi obdolženi A. kazniva dejanja storil z vplivanjem in izrabljanjem dejanj C. in E., po oceni pritožnika pa bi za posredno storilstvo šlo le, če neposredna storilca, torej C. in E. ne bi ravnala protipravno in ko tudi iz izreka in opisa kaznivih dejanj pod točko I/2,3 in 4 ne izhaja, da bi obdolženi A. dejanja storil kot posredni storilec.

Pritožbeno sodišče na te navedbe odgovarja, da je posredno storilstvo oblika storilstva, ne pa oblika udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja (Ambrož dr. Matjaž, Posredno storilstvo, Pravna praksa, 2010, št. 16-17). Posredno storilstvo kot način storitve je v konkretnem primeru bil ugotovljen na podlagi izvedenih dokazov in to ni narekovalo posega v izrek sodbe niti s strani tožilstva niti sodišča, saj ugotovitev, da je obdolženi deloval kot posredni storilec, ne vpliva na njegovo kazensko odgovornost (glej tudi sodbo I Ips 456/2007). Zatrjevano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe zato ni podano.

31. Pritožnik tudi nima prav, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker ne pojasni „dvojne“ vloge E. in C., kar utemeljuje s tem, da iz obrazložitve izhaja, da je obdolženi A. dejanja pod točko II/3 (1-11) storil v sostorilstvu s soobtoženim C., dejanja pod točko II/4 (1-8) v sostorilstvu z obdolženim E., pri tem pa ne pojasni, zakaj šteje, da so bila ta dejanja storjena v sostorilstvu; dejanje, očitano obdolženemu A. pod točko II/1 (4, 5 in 12) pa z izrabljanjem C. oziroma E.

Zakaj je sodišče štelo, da so bila kazniva dejanja izvršena v sostorilstvu, je določno navedlo v točkah 326 in 428. Zakaj je štelo, da so bila dejanja pod točko II/1 (4, 5 in 12) storjena z izrabljanjem C. oziroma E., ki sta bila A. podrejena, pa je obrazložilo v točkah 191, 202 in 265 obrazložitve. Tudi ne gre prezreti, da je bilo obdolženemu A. za dejanja pod točko II/1 (4, 5 in 12) očitano, da jih je storil sam, za dejanja pod točko II/3 (1-11) in II/4 (1-8) pa je obtožbeni očitek glasil na izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu. Zato ne gre za dvojno vlogo E. in C. in tudi ne za izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, saj so razlogi o kaznivih dejanjih, načinu izvršitve le teh in krivdi sodelujočega oziroma sodelujočih obdolžencev pri tem dejansko navedeni.

Zatrjevana napačna ugotovitev dejanskega stanja:

32. Ta pritožbeni razlog zagovornik obdolženega A. A. glede dejanj pod točko I/1 in 2, utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje pričama O. in N. ni verjelo, da sta obdolženemu A. izročila zneska 30,00 in 20,00 EUR kot napitnino, ne pa podkupnino. Zaključki o podkupnini so zgolj mnenje razpravljajoče sodnice, ne pa rezultat ugotovitev v dokaznem postopku; v nadaljevanju pa povzema še posamezne dele izpovedb prič in N.

33. Pritožbeno sodišče najprej kot pojasnilo (tudi glede navedb drugih pritožnikov v zvezi s tem pritožbenim razlogom) navaja, da je pritožbeni razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja podan takrat, če je sodišče kakšno odločilno dejstvo ugotovilo zmotno ali ga sploh ni ugotovilo. V pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev pritožbeno sodišče lahko podvomi, če meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo nek dokaz, da ni presodilo vseh dokazov v njihovi medsebojni povezavi, da ni presodilo kakšnih pomembnih delov posameznih dokazov ali da ni svoje dokazne presoje logično in prepričljivo obrazložilo. Odločilna dejstva pa so tista dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih sodišče sprejme v zvezi z obtožbo in ki jih mora v obrazložitvi sodbe tudi navesti, upoštevaje določbo sedmega do desetega odstavka 364. člena ZKP.

34. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izpovedbi prič O. in N., kot jih v posameznih delih povzema pritožnik, ocenjevalo v povezavi s sicer ugotovljenimi okoliščinami o dejansko neopravljenih tehničnih pregledih njunih vozil, o aktivnostih obdolženega A. na določena dneva, ko naj bi bili vozili O. in N. pregledani, na ogledane videoposnetke, evidence MRVL in nenazadnje upoštevaje osebne okoliščine navedenih prič (O. in N.) o dejansko nerazumno in nesorazmerno visoki napitnini za opravljeno in plačano uslugo, način izročitve le-te in medsebojno komunikacijo (še posebej med A. in N.), ki je bila kratka a pomenljiva („može“?), vendar obema razumljiva, brez dodatnih vprašanj ali pojasnjevanj. Zato je zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je dejansko šlo za podkupnino, tako kot je to obrazloženo v točkah 90 do 111, prav konkretno v točki 94 in v točkah 100 do 111, še posebej v točkah 109 in 110, potrebno pritrditi, v pritožbeno presojo ponujene posamezne navedbe prič O. in N. pa šteti kot pritožnikov pogled na obdolženčevemu zagovoru prilagojeno interpretacijo posameznih delov izpovedb navedenih prič, ki zato pomeni le obrambno in parcialno dokazno presojo teh izpovedb.

35. Na pomisleke pritožnika o neprepričljivi, nedosledni in nelogični izpovedbi tajnega policijskega delavca (TPD), o „ključnih okoliščinah“ domnevne storitve kaznivega dejanja, pritožbeno sodišče odgovarja, da je dokazni presoji o verodostojnosti te priče na način, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče, moč le pritrditi. Ta je bila o bistvenih okoliščinah kaznivega dejanja konstantna, v posameznih segmentih le-te, kjer je prihajalo do razlik, pa je bila dopolnjena tudi z zapisi iz poročil o tajnem opazovanju, video posnetki in drugimi listinami. Te so navedbe TPD prav tako potrjevale o dejansko ugotovljenih pomanjkljivostih vozil s katerimi je sicer na B. bil uspešno opravljen tehnični pregled oziroma pridobljeno potrdilo o tehnični brezhibnosti vozil, ki jih je TPD tja pripeljal in za kar je v vsakem primeru izročil po 50,00 EUR podkupnine. Da je bila izpovedba TPD-ja kritično ocenjena sama zase in v povezavi z drugimi dokazi, izhaja iz dokazne utemeljitve posamičnih kaznivih dejanj pod točko I/3-5 v razlogih sodbe, ki se nanašajo na ta kazniva dejanja navedenih v točkah 112 do 151, ki jih sicer pritožnik z vsebinsko preverljivimi navedbami niti ne izpodbija.

36. Nadaljnji sklop pritožbenih navedb tega pritožnika se nanaša na neobstoj vnaprejšnjega dogovora obdolženca z domnevnimi prejemniki nepremoženjske koristi, saj posamezni prejemniki sploh niso vedeli, da jim je obdolženi pridobil nepremoženjsko korist, pač pa so za to izvedeli kasneje. Zato obdolžencu ni moč očitati direktnega naklepa.

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in dokazno presodilo obstoj nepremoženjske koristi kot znaka kaznivega dejanja in da se nepremoženjska korist nanaša na najrazličnejše vrste ugodnosti, ki jih storilec pridobi zase ali za drugo osebo in ki ne pomenijo neposredne premoženjske koristi. Pravilnost takega stališča je izkazana tudi upoštevaje sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 137/2009.

Višje sodišče še dodaja, da predhodni dogovor s posameznimi prejemniki nepremoženjske koristi sploh ni potrebna predpostavka za to, da bi bilo posamično dejanje zares izvršeno, toliko manj, ker se je izkazalo, da posamezni lastniki vozil dejansko niso bili v neposrednem stiku z obdolženim A., pa so nepremoženjske koristi v obliki, kot je sodišče to obrazložilo pri vsakem od kaznivih dejanj v točkah II/1, II/3 in II/4, bili deležni (bodisi sami lastniki vozil oziroma njihovi uporabniki oziroma serviserji, ki so vozila svojih strank pripeljali v B. in pridobili potrdila o opravljenih tehničnih pregledih za vozila, ki jih dejansko tja niso pripeljali). V povezavi z razlogi, ki so navedeni pri posamičnih kaznivih dejanjih, zato ne gre za zgrešene in nedokazane zaključke sodišča prve stopnje, kot to skuša prepričati pritožnik, temveč za dejansko pridobljeno nepremoženjsko korist drugim (dejanskim lastnikom ali uporabnikom vozil, serviserjem, vulkanizerjem), ki se je, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče pri posameznih dejanjih, nanašala na pridobitev ugodnejšega položaja posameznikov, saj njihova, pretežno starejša vozila niso bila v resnici podvržena tehničnemu pregledu takrat in na način kot to izhaja iz opisov posamičnih kaznivih dejanj v izreku izpodbijane sodbe. V posameznih primerih je nepremoženjska korist lahko pomenila povečanje ugleda serviserjev, ki so opravljali kompletne usluge (servis vozil, uredili tehnični pregled in registracijo) in so s tem lahko privabljali nove stranke. Tako ugotovljena lahkotnost opravljanja tehničnih pregledov in dostopnost le-teh pa je, kot so to izpovedovale tudi posamezne priče, privedla do ocen, da je šlo za strankam prijazen servis uslug – B., tak renome lahko privabi nove in več strank, nenazadnje pa so bili za čim večje število koristnikov njihovih uslug in večanja njihovega tržnega deleža zainteresirani tudi v B. oziroma vodilni v tej enoti. Tudi priča K. K. je izpovedoval, da je bilo večje število tehničnih pregledov v interesu firme in da naj bi se s tem poslovna enota postavila na noge (l. 389 spisa). Zato pritožbeno sodišče šteje, da so pravilni zaključki o dejanskem zasledovanju pridobitve nepremoženjske koristi drugim in ko ni odločilno, če ravno in edino končnemu koristniku, kot je to dosledno obrazlagalo sodišče prve stopnje.

Glede na dinamiko ponavljajočih se tovrstnih ravnanj obdolženega A. in enak način izvrševanja posamičnih ravnanj, z enakim ciljem, pa je izkazano tudi, da so bila kazniva dejanja storjena z direktnim naklepom in s pridobitvijo nepremoženjske koristi drugim tudi posebej motivirana. Konkreten način motiviranosti je v različnih življenjskih situacijah medsebojne interakcije „dam – dobim“ prilagojen situacijam določenega okolja, časa, prostora, medsebojnim odnosom in pričakovanjem in če te okoliščine niso opredeljene tako natančno, kot to pričakuje pritožnik, ni moč šteti, da je zato že izključena dokazanost tega elementa kaznivih dejanj ob sicer utemeljeni krivdi obdolženca pri vsakem posamičnem kaznivem dejanju. Glede na take ugotovitve pritožnik tudi nima prav, da v izreku izpodbijane sodbe ni dovolj konkretno naveden opis pridobljene nepremoženjske koristi, saj je v zvezi s posamičnimi kaznivimi dejanji opis dejanja, ki predstavlja tako abstraktni kot konkretni del, potrebno povezati tudi z razlogi obrazložitve le-teh, kar je sodišče prve stopnje dejansko storilo v zvezi s posamičnimi kaznivimi dejanji in kar ugotavlja tudi pritožnik, le da ocenjuje, da tako opisana nepremoženjska korist pojmu nepremoženjske koristi v kazenskopravnem in dejanskem smislu ne ustreza.

37. Na pravilnost zaključkov o dejansko pridobljeni nepremoženjski koristi po oceni pritožbenega sodišča ne vpliva pritožnikovo poudarjanje okoliščine, da posamezni lastniki motornih vozil sploh niso vedeli, da njihova vozila niso bila tehnično pregledana, kar je bilo le v primerih, ko so vozila zanje pripeljali serviserji oziroma vulkanizerji oziroma, ko vozil niti sami niso zapeljali do za to predvidenega mesta za opravljanje tehničnega pregleda - do vstopa na pregledno stezo, temveč jih pustili na parkirišču.

V primerih, ki jih posebej izpostavlja pritožnik, ko so lastniki motornih vozil dejansko vedeli, da njihovo vozilo ni bilo tehnično pregledano oziroma je bilo, ni pa bilo tehnično ustrezno, kljub temu pa so pridobili ustrezno potrdilo o tehnični brezhibnosti ustreznega vozila (II/1 (2, 4, 3, 7, 12, 14, 15), II/3-11, II/4-(4, 5), pa je pridobitev nepremoženjske koristi na obrazložen način še toliko očitnejša. Okoliščina, da so bila posamična vozila naknadno vnovič tehnično pregledana in bila tudi tehnično ustrezna, ne vpliva na predhodno pravilno sprejete zaključke o pridobljeni nepremoženjski koristi drugim s strani obdolženega A.

38. Po navedbah pritožnika naj bi bilo dejansko stanje napačno ugotovljeno tudi iz razloga, ker je sodišče storitev kaznivih dejanj pod točko II ugotavljalo na podlagi video posnetkov in prijave kontrolorja v sistem MRVL in sistem ISA NET, razen tega pa v opisih posamičnih dejanj tudi ni naveden čas - ura storitve kaznivih dejanj.

Pritožbeno sodišče odgovarja, da izostanek zapisa ure storitve kaznivega dejanja nima odločilnega pomena za presojo, če je kaznivo dejanje bilo in to prav določenega dne storjeno, saj ne gre za bistven element kaznivega dejanja. Tudi oporekanju primernosti dokaznega sredstva – video posnetkov, ki so preskakovali, ki da niso prikazovali realnega časa dogajanja (pri čemer take trditve ne obrazloži) in da na podlagi prijave v sistem ni moč z gotovostjo ugotoviti, kateri preglednik je opravil tehnični pregled, višje sodišče ne more slediti. Posamezni posnetki so, kot se je to lahko na seji prepričalo tudi višje sodišče, dejansko „preskakovali,“ vendar navedeno na vsebino ugotovitev, ki so bile zapisane v zvezi z ogledom posameznih posnetkov za posamezne dneve, ni vnašalo dvomov v verodostojnost tistega kar pa je dejansko bilo videno, opisano in dokazno ocenjeno. Razlog preskakovanja video posnetkov je bil v teku dokaznega postopka ugotovljen, v sodbi pa utemeljen z razlogi v točkah 85 do 88, ki jih pritožnik po vsebini prav tako ne izpodbija, višje sodišče pa jim pritrjuje, ker so pravilni in skladni s podatki spisa.

Ko pritožnik navaja, da zgolj na podlagi prijave v sistem ni moč z gotovostjo ugotoviti kateri preglednik je opravil tehnični pregled in se pri tem sklicuje na izpovedbo J. J. ter poudarja, da je, kot izhaja iz zapisnika na list. št. A 117 razvidno, da se je v sistem 10. 11. 2010, ko je bil opravljen tehnični pregled obdolženčevega vozila, prijavil A. A., ki je bil takrat že v pridržanju, višje sodišče odgovarja, da iz zapisnika list. št. - A 117 res izhaja, da je tehnični pregled opravil A. A., vendar naveden zapisnik datira z dne 9. 11. 2010, pri čemer je bila obdolženemu A. 9. 11. 2010 prostost odvzeta šele ob 11.35 uri. Da so prav navedenega dne bile uporabljene meritve njegovega osebnega vozila, pa je razvidno iz razlogov utemeljitve kaznivega dejanja pod točko I/5 (točka 140 do 150 obrazložitve). Iz izpovedbe J. J. tudi izhaja, da iz samega zapisnika o tehničnem pregledu ni razviden podatek kdaj je bil tehnični pregled dejansko izveden, da je oprava le tega razvidna iz vpisane elektronske kartice konkretne osebe, da v sistemu ISA NET preglednik sicer lahko uporabi kartico svojega kolega kontrolorja, vendar je ta kartica osebna, očitno pa je glede na njegovo izpovedbo potrebno vpisati tudi kodo. Na navedbo pritožnika in pripombo A. A. na glavni obravnavi 24. 6. 2014, da je nekdo izkoristil njegovo kartico, pritožbeno sodišče odgovarja, da obdolženi A. niti ni zatrjeval, da bi kartico komurkoli posojal ali povedal kodo za uporabo le-te, zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da uporaba njegove elektronske kartice dejansko izkazuje, da jo je prav on tudi 9. 11. 2010, vse do odvzema prostosti uporabljal, kar je zelo očitno tudi glede na že navedeno v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/5 in razloge sodbe o tem kaznivem dejanju.

39. Pritožnik zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje tudi glede okoliščine, da je bil obdolženi A. uradna oseba in da je opravljal uradno dejanje, navedeno pa je privedlo tudi do kršitve kazenskega zakona, ker je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja, ki mu ga ni moč očitati, ker ne spada v krog oseb, ki bi lahko storile kaznivo dejanje iz tretjega odstavka 261. člena KZ-1 in prvega odstavka 257. člena KZ-1.

Do tovrstnih pomislekov, ki so jih izražali tudi drugi zagovorniki soobdolženih, se je sodišče prve stopnje jasno in pravilno opredelilo v razlogih sodbe v točkah 95 do 99. Do pomena zapisa, da je kontrolor tehničnih pregledov motornih vozil strokovni delavec B., se je pritožbeno sodišče v tej odločbi že opredelilo v točki 29 na kar se na tem mestu sklicuje, kot tudi na razloge,ki sledijo v nadaljevanju (tč. 40).

40. Pritožnik zatrjuje, da sodišče zmotno enači registracijo motornih vozil in tehnične preglede le-teh, saj se registracija motornih vozil dejansko opravlja na podlagi javnega pooblastila in pri tem gre za uradno dejanje, tehnični pregled pa lahko fizične in pravne osebe opravljajo na podlagi pooblastila iz 205. člena ZVCP in ne gre za javno pooblastilo niti za uradno dejanje, temveč strokovno tehnično dejanje tehničnega osebja pravnih oseb.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 31. 12. 2008 (A 66) izhaja, da se gospodarsko družbo B. d. d., pooblasti, da opravlja tehnične preglede motornih in priklopnih vozil, katerih največja dovoljena masa ne presega 3.500 kg, traktorjev in traktorskih priključkov, ter da opravlja postopke registracije motornih in priklopnih vozil in izdaja preizkusne tablice ter potrdila za preizkusno vožnjo. Iz navedene odločbe je tako razvidno, da je bilo družbi B., dodeljeno tako pooblastilo za opravljanje tehničnih pregledov, kot za opravljanje postopkov registracije motornih in priklopnih vozil ter izdajo preizkusnih tablic in potrdil za preizkusno vožnjo, zato pritožnik zgrešeno navaja, da gre pri podelitvi pooblastila konkretni gospodarski družbi za opravljanje tehničnih pregledov in za opravljanje postopkov registracije motornih in priklopnih vozil za dve povsem ločeni zadevi. V točki 95 obrazložitve je sodišče prve stopnje glede na vsebino odločbe A 66 in določbo 205. člena ZVCP-1 sicer napačno navedlo, da tehnične preglede motornih in priklopnih vozil opravljajo pravne osebe, ki jih zato pooblasti javna agencija (pravilno minister za notranje zadeve), vendar navedeno ne vpliva na pravilnost zaključka, kakšna je bila dejansko vsebina pooblastila, kar je sodišče prve stopnje tudi pravilno povezalo z določbo četrtega odstavka 99. člena KZ-1, ki je v času storjenih kaznivih dejanj, kot uradno osebo po četrtem odstavku 99. člena opredeljeval tudi drugo osebo, ki opravlja posamezne naloge na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi. Na podlagi navedene določbe, v povezavi z vsebino konkretno danih pooblastil pravni osebi B., je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženi A. A. kot kontrolor tehničnih pregledov (enako velja tudi za C. C. in E. E.), D. D. pa kot referentka registracij, pridobil lastnost uradne osebe ne zaradi svojega položaja, temveč po posebnem pooblastilu zaradi vsebine del, ki jih je opravljal in ko je objekt varstva z uradno nalogo in dolžnostjo storilca povezan preko prenosa njenega izvrševanja na tiste, ki sicer nimajo lastnosti uradnih oseb že zgolj zaradi samega položaja, ki ga v določeni pravni osebi zasedajo.

Upoštevaje zakonsko opredelitev uradne osebe v določbi četrtega odstavka 99. člena KZ-1, odločbo ministra za notranje zadeve (A 66), zakonske podlage, na kateri je bila navedena odločba izdana (določbe 193., 194., 204., 205., 207. in 208. člena ZVCP), določbe podzakonskega akta – Pravilnika o tehničnih pregledih motornih vozil, je potrebno zaključkom izpodbijane sodbe, da je obdolženi A. lastnost uradne osebe črpal iz vsebine posebej danega pooblastila pravni osebi B., v kateri je ta opravljal delo kontrolorja tehničnih pregledov in je zato tudi opravljanje dela v takem svojstvu potrebno povezati z njegovim položajem in pooblastili, ki jih je imel, torej, da je opravljal uradna dejanja kot je to opisano in tudi obrazloženo v izpodbijani sodbi. Zato višje sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da obdolženi A. ni imel svojstva uradne osebe in da delo, ki ga je opravljal, ni imelo narave uradnega dejanja, kar vse je sicer sodišče prve stopnje dodatno utemeljilo z okoliščinami v točkah 95 in 96 sodbe. Povsem enako velja tudi za obdolženega C. in obdolženega E. V vsebinsko logični povezavi pa je potrebno ocenjevati tudi dejstvo (posebej izpostavljeno s strani tega pritožnika), da pooblastilo dano pravni osebi za opravljanje določenih nalog praviloma narekuje prenos teh pooblastil na posameznike, ki tovrstno delo dejansko in praktično izvajajo. V tem primeru so tehnične preglede ob pomoči ustreznih tehničnih sredstev seveda opravljali tehnični pregledniki oziroma kontrolorji, na način in v skladu z določbami, ki jih je sodišče prve stopnje v točkah 95 in 96 tudi izrecno navedlo, delno pa jih navaja tudi sam pritožnik, le da jih interpretira na način, da tehnični pregledi ne predstavljajo uradnega dejanja, kontrolorji pa ne uradne osebe.

Kršitev kazenskega zakona:

41. Višje sodišče šteje za utemeljene navedbe pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker ni upoštevalo, da je podan navidezni idealni stek med kaznivimi dejanji opisanimi pod točko I (1 do 5 – nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine) in posamičnimi kaznivimi dejanji zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pod II/1 (točka 2, 4, 5, 12, 15), ker gre pri opisih teh kaznivih dejanj za razmerje splošnega in posebnega kaznivega dejanja.

Primerjava zakonskih opisov kaznivih dejanj iz 261. in 257. člena KZ-1 pokaže, da sta obe kaznivi dejanji umeščeni v poglavje kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva; da gre pri obeh kaznivih dejanjih za enak objekt kazenskopravnega varstva; da iz opisa kaznivega dejanja jemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena KZ-1 izhajajo tudi vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1, le da je v določbi tretjega odstavka 261. člena KZ-1 dodan še zakonski znak sprejema nagrade – podkupnine, kar označuje to kaznivo dejanje kot specialno v primerjavi in razmerju do splošnejše določbe prvega odstavka 257. člena KZ-1. Ta ugotovitev vodi k zaključku, da specialna določba izključuje splošno, zato je potrebno uporabiti specialno zakonsko določbo, v tem primeru določbo tretjega odstavka 261. člena KZ, kar narekuje tudi poseg pritožbenega sodišča v odločbo o krivdi za obdolženega A. tako, kot izhaja iz I. in II. točke izreka te odločbe, saj je pritožbeni preizkus pokazal, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ko je ravnanja obdolženega A. pod točko II/1 (2, 4, 5, 12 in 15) opredelilo kot samostojna kazniva dejanja, namesto kot eno nadaljevano kaznivo dejanje jemanja podkupnine po tretjem odstavku 261. člena KZ-1, sicer opisano pod točko I (1 do 5) izreka prvostopenjske sodbe.

42. Pritožnik pa nima prav, da bi bilo potrebno uporabiti institut nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1 tudi za kazniva dejanja pod točko II-34 kaznivih dejanj (opomba višjega sodišča: – sedaj 29 kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic glede na poseg višjega sodišča v odločbo o krivdi za obdolženega A.), ker da je tudi v tem primeru podan navidezni idealni stek kaznivih dejanj.

Že sam navaja in to okoliščino tudi višje sodišče šteje kot odločilno, da v primeru kaznivih dejanj po prvem odstavku 257. člena KZ-1 pač ne gre za premoženjska kazniva dejanja (nepremoženjska korist je znak kaznivega dejanja), kar glede na uzakonjeno določbo nadaljevanega kaznivega dejanja v 54. členu KZ-1, že samo po sebi izključuje uporabo tega instituta v obravnavanem primeru. Na hipotetično naveden primer kaj bi pomenilo, če bi bil obdolženi spoznan za krivega kvalificirane oblike kaznivega dejanja po tretjem odstavku 257. člena KZ-1, se pritožbenemu sodišču ni potrebno opredeljevati.

43. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbena zavzemanja v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona, da bi bilo potrebno vsa dejanja, ki so obdolženemu A. očitana pod točko II opredeliti kot kazniva dejanja jemanja podkupnine, ki so ostala pri poskusu, ne pa kot kazniva dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (peti odstavek na 16. strani pritožbe).

Pritožniku je sicer moč pritrditi, da gre pri dejanjih opisanih pod točko I in II izreka za časovno in vsebinsko povezano zadevo, vendar so kazniva dejanja pod točko I in II, razen v delu, kot je to že bilo ugotovljeno, pravilno pravno opredeljena, na tak način jih je prvostopenjsko sodišče tudi obrazlagalo, zato tudi ni podano zatrjevano nasprotje v obrazložitvi sodbe na način, da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju, ker da je obdolženi pri nekaterih dejanjih zasledoval pridobitev premoženjske koristi zase, pri drugih pa nepremoženjske koristi za drugega. Navedeno se po oceni višjega sodišča ne izključuje, ne glede na časovno sovpadanje izvršitve posamičnih kaznivih dejanj iz obeh navedenih sklopov, ki vendarle niso istovrstna, razen tega pa tudi opisi kaznivih dejanj na katere je sodišče vezano, drugačnih zaključkov od sprejetih ne omogočajo.

K odločbi o kazenski sankciji:

44. Obdolženčev zagovornik utemeljeno navaja, da družbena zavržnost kaznivih dejanj ne more pomeniti argumenta za odmero kazni, vendar v zvezi s tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je utemeljitev v 614. točki sodbe potrebno razlagati in razumeti na način, da je sodišče zavržnost in s tem dodatno težo storjenih kaznivih dejanj povezovalo s številom le-teh in vrsto uradnih dejanj, ki jih je obdolženi opravljal ter vlogo, ki jo je pri izvrševanju kaznivih dejanj imel napram drugim obdolžencem, ne pa zgolj, da gre za zavržno kaznivo dejanje samo po sebi. Zaključek sodišča, da je obdolženi z vsakim izvršenim kaznivim dejanjem povzročil nevarnost v cestnem prometu, pritožnik ocenjuje le kot hipotetično možnost, ki se v realnosti ni potrdila in da zato niso nastale negativne posledice v cestnem prometu, vendar v zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje pomenu ugotovitve teže tovrstnih kaznivih dejanj, čeprav se je izkazalo, da so posamezna vozila, ki so bila pregledana kasneje, dejansko bila tehnično brezhibna, vendar pri tem ne gre zanemariti, da obdolženi A. seveda v času izvrševanja kaznivih dejanj ni mogel vedeti, da bodo ta vozila že v kratkem dejansko in vnovič podvržena tehničnim pregledom, nenazadnje pa v spisu tudi ni objektiviziranih podatkov, da ta ista vozila niso bila v vmesnem času podvržena kakšnim posegom, ki so zaključke o tehnični brezhibnosti dejansko omogočali.

45. Pritožnik ima tudi prav, da direkten naklep kot oblika krivde ne more pomeniti dodatne obteževalne okoliščine, saj se ta okoliščina nanaša že na znak kaznivega dejanja. Čeprav ta okoliščina ni bila pravilno upoštevana kot obteževalna, pa siceršnja kriminalna količina kaznivih dejanj, intenzivnost in način izvrševanja le-teh, pritegnitev sodelavcev in drugih oseb v izvrševanje le-teh, spravljanje le-teh v kazenski postopek s tako pritegnitvijo, izkazana vztrajnost storilca, ne omogoča izrek drugačne vrste in višine kazni, razen kolikor je do znižanja enotne kazni prišlo zaradi posega višjega sodišča v odločbo o krivdi, kar je tudi narekovalo vnovičen izrek enotne kazni. Ker višina pridobljene protipravne premoženjske koristi za obstoj kaznivega dejanja ni odločilnega pomena, takega pomena tudi ni dejstvo, da sodišče prve stopnje te okoliščine pri odmeri kazni ni upoštevalo.

46. Vse sicer navedene okoliščine, ki jih pritožnik posebej izpostavlja (dosedanja neobsojenost obdolženca, da je urejena oseba, družinske razmere, da ni prišlo do škodljivih posledic njegovega ravnanja in da je šlo za privilegirano obliko kaznivega dejanja jemanja podkupnine), so okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje ni prezrlo, kot to izhaja iz točke 613 sodbe. Zato tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izbrana vrsta in višina zaporne kazni ustrezen odraz kriminalnega udejstvovanja obdolženega A., ki je trajalo več mesecev in je ustvarjalo tudi zgrešeno predstavo o tem, kako je tehnični pregled vozil, ki so udeležena v cestnem prometu moč opraviti tudi mimo predpisanih postopkov in že s površnim znanstvom ali še to ne, z določeno osebo, kar lahko pomembno prizadane ugled in kredibilnost ne le konkretne gospodarske družbe, temveč tudi drugih, ki opravljajo tovrstno dejavnost.

47. Obdolženčev zagovornik je sicer grajal odločitev prvostopenjskega sodišča tudi glede izrečene stranske denarne kazni temu obdolžencu, vendar teh navedb pritožbeno sodišče ni vsebinsko ocenjevalo, ker je pri preizkusu sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bila denarna kazen obdolženemu A. izrečena s kršitvijo določbe 53. člena KZ-1, ki opredeljuje pravila za izrek enotne kazni, kadar je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil dvoje ali več kaznivih dejanj za katera se mu hkrati sodi. Po prvem odstavku navedene določbe mora sodišče najprej določiti kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa za vsa ta kazniva dejanja izreči enotno kazen. V konkretnem primeru je sodišče pri izreku enotne kazni upoštevalo kazen, ki pri posameznem kaznivem dejanju (jemanje podkupnine) ni bila določena. Ker sodišče lahko izreče enotno kazen le ob upoštevanju posameznih določenih kazni, ne sme posamezne kazni določiti oziroma jo izreči šele pri izreku enotne kazni, zato je višje sodišče lahko odločilo le, da se obdolžencu stranska denarna kazen ne izreče zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP.

K pritožbi zagovornikov obdolženega C. C.:

Čeprav pritožnik ni sistematično opredelil s katerimi navedbami utemeljuje posamezne kršitve, v znatni meri pa tudi ponavlja bodisi vsebino posameznih odločb, sodbenih zaključkov o izvedenih dokazih in podobno, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je iz pritožbenih navedb moč razbrati zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, iz drugega odstavka 371. člena ZKP in pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka:

48. Pritožnik navaja, da se sodišče ni opredelilo do dodatnih znakov kaznivega dejanja, do česar je prišlo zaradi spremembe obtožnega akta, ker da je tožilec vnesel nove elemente protipravnosti z navedbami novih določil pravilnikov in zakonov, ki da so bili kršeni.

Pritožbeno sodišče takšne navedbe zavrača kot neutemeljene. Najprej se v zvezi s spremembo obtožnega akta v celoti sklicuje na že navedene zaključke v tej odločbi v točki 29, k temu pa še dodaja, da v spremenjen obtožni akt niso bila vnesena nobena nova določila pravilnikov in zakonov, ki da so bila kršena. O tem se pritožnik lahko prepriča glede na zapise teh določil v obtožnem aktu z dne 24. 5. 2011 (stran 12 do 13) in v obtožnem aktu z dne 21. 8. 2014 (stran 11, 12). Do dejanskih sprememb le tega pa se je sodišče, kot sicer ugotavlja tudi sam pritožnik, opredelilo v točkah 596 do 598, ko je, tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo pomen sprememb le tega. Zatrjevana kršitev o izostanku razlogov v zvezi s tem zato ni podana, prav tako ne kršitev pravic obrambe obdolženca, saj se je obdolženi s spremembami in predvsem vsebino le-teh imel možnost in se tudi je dejansko seznanil, pri čemer teh sprememb, še posebej glede obdolženega C. sploh ni moč šteti za kakšne vsebinske spremembe.

49. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo tudi, ker ni odločilo o tem, da obdolženemu C. omogoči dodaten zagovor in ker ni navedlo razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov (za opravo ogleda, in zaslišanje P. P.).

50. Navedba pritožnika, da je sodišče prve stopnje obdolženemu C. odreklo zagovor in mu tako onemogočilo uresničiti pravico do obrambe, je netočna in zavajajoča. Obdolženi C. se je ves čas postopka branil z molkom, kar je njegova pravica in to pravico je sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Pritožnik ima sicer prav, da obdolženi lahko tekom postopka kadarkoli spremeni takšno svojo odločitev in zagovor poda, takšno možnost je glede na dinamiko izvajanja dokaznega postopka in število glavnih obravnav ter vseskozi obstoječo pravno pomoč, ki mu je bila nudena s strani zagovornikov, zanesljivo imel tudi obdolženi C., ki pa se je ni poslužil. Res je zagovornik na glavni obravnavi 19. 6. 2014 (list. št. 1866) navajal: „da predlaga dopolnitev zagovora obdolženca, glede nekaterih vprašanj, ki so se pojavila tekom postopka, zlasti po zaslišanju priče J., s katerim bi C., če bo potrebno, tudi soočili.“ Na glavni obravnavi navedenega dne obdolženega C. sicer ni bilo, prav tako sodišče o tem ni sprejelo nobenega sklepa. Ravnalo je pravilno, saj o tem ne more sprejeti odločitve sodišče, pač pa predvsem obdolženec, ki s tem sodišče le seznani. Da je sodišče taki, čeprav nedoločni napovedi obdolženčevega zagovornika sledilo, je očitno glede na to, da je na glavno obravnavo razpisano za dne 24. 6. 2014 vabilo tudi pričo J. J. in za zagotovitev udeležbe obdolženega C. na tej glavni obravnavi odredilo tudi njegovo prisilno privedbo. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 6. 2014 (list. št. 1874 – 1877), po vnovičnem zaslišanju priče J., obdolženi C. zanj ni imel vprašanj, da bi želel bodisi takrat bodisi kasneje podati zagovor, pa tudi ni navajal. Tako postane očitno, da obdolženemu C. na zatrjevan način s strani pritožnika ni bila kršena pravica do obrambe niti pravica iz 29. člena ustave (ki jih pritožnik niti ni konkretneje opredelil). Okoliščina, da je bil na obravnavo 24. 6. 2014 obdolženi C. prisilno priveden, pa je ravno posledica ocene sodišča, da je zaradi napovedane možnosti opredelitve do izpovedbe priče J. ali soočanja z njim in je sodišče pač storilo potrebno za zanesljivo zagotovitev njegove navzočnosti na tej glavni obravnavi.

51. Netočna je tudi pritožnikova navedba, da sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu za opravo ogleda kraja dejanja, s katerim bi bilo mogoče preverjati in ocenjevati verodostojnost posnetkov (ker je bilo ugotovljeno, da na njih ni pravilen čas) in ugotoviti praktičen potek tehničnega pregleda, način logiranja v sistem, način pregleda vozila in podobno.

O tem dokaznem predlogu je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom, ki ga je tudi obrazložilo - na list. št. 1864 spisa. Razloge za zavrnitev dokaznega predloga za opravo ogleda kraja dejanja pa je sicer navedlo tudi v točki 13 obrazložitve sodbe, ko se je opredelilo do tovrstnega dokaznega predloga zagovornika obdolžene D. D.

Glede navedb pritožnika, kaj bi bilo moč ugotoviti z izvedbo ogleda kraja dejanja, pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na dejstvo, ki naj bi se s tem dokazovalo (nepravilen čas na video posnetkih), izvedba takega dokaza sploh ni primerno sredstvo za ocenjevanje verodostojnosti video posnetka. Praktičen prikaz poteka tehničnega pregleda in ostalih dejavnosti v zvezi s tem, pa tudi po oceni pritožbenega senata ni potreben za ugotavljanje dejanskega stanja, ki je bilo v celoti razjasnjeno, med drugim tudi z listinskimi dokazi in zato ni niti realno pričakovano, da bi praktičen prikaz poteka tehničnega pregleda lahko privedel do drugačnih ugotovitev, kot so bile te ugotovljene in izkazane z listinami v času storjenih kaznivih dejanj (izpisi iz evidenc opravljenih ravnanj v zvezi s posameznimi vozili).

52. Glede dokaznega predloga za zaslišanje priče P. P. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na glavni obravnavi 27. 11. 2013 med zaslišanjem priče R. R. (list. št. 1341) obdolženčev zagovornik navedel, da predlaga zaslišanje P. P. Takoj mu je bilo smiselno pojasnjeno – kar je, glede na izvajanje zaslišanja priče povsem razumljivo, da bo o dokaznih predlogih govora kasneje, kar je tudi res bilo storjeno in je to razvidno iz list. št. 1259 – 1261, ko so bili podani dokazni predlogi, med temi pa ni zaslediti dokaznega predloga, predvsem pa tudi ne kakšne vsebinske utemeljitve le tega s strani zagovornika obdolženega C. za zaslišanje priče P. P. Vsakršnega medklica procesnih udeležencev v teku glavne obravnave, po oceni pritožbenega sodišča ni moč šteti za dokazni predlog, še manj za utemeljen. Kdaj naj bi sodnica ne dovolila oblikovati tega dokaznega predloga obdolženčevemu zagovorniku, slednji seveda ni pojasnil niti za naveden narok niti za kakšen drug narok, zato je moč zaključiti, da je podajo oziroma nepodajo tega dokaznega predloga pač spregledal oziroma preslišal.

53. Pritožnik še navaja, da sodba tudi nima niti razlogov o tem, da se evidenca MRVL v posameznih delih razlikuje od zapisa podatkov na C 1, kot je to ugotovilo samo sodišče na glavni obravnavi 8. 1. 2014 (list. št. 1478) in da bi o tem zakaj je temu tako, izpovedoval prav obdolženi C., če mu ne bi sodišče odvzelo možnost učinkovite obrambe in zagovora.

Na glavni obravnavi 8. 1. 2014 je dejansko zabeležena s strani zagovornika navajana ugotovitev razpravljajoče sodnice, pa tudi, da so bili prebrani podatki na navedenem Cd-ju. Izostanek pojasnjevanj vsakršnih razlik med posameznimi dokazi, po oceni višjega sodišča ne predstavlja izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, le takrat pa je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Da obdolženemu C. ni bila kršena pravica do obrambe in do tega, da poda zagovor pa je višje sodišče v tej odločbi že pojasnilo v točki 50.

54. Pritožbeno sodišče na tem mestu še navaja, da pravica sodišča, da presoja, če je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na posebna formalna dokazna pravila in z njimi ni omejena (18. člen ZKP), sodišče pa zavezuje tudi določba 17. člena ZKP, da mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva pomembna za izdajo zakonite odločbe in pazljivo preizkusiti in ugotoviti tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kot tista, ki so mu v korist. V teh navedenih zakonskih okvirjih sodišče tudi odloča o dokaznih predlogih strank. Obdolžencu tudi Ustava v tretji alineji 29. člena zagotavlja pravno jamstvo izvajanja dokazov v njegovo korist, vendar navedene določbe ni moč razlagati na način, da ima obdolženec pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga in da je njegova pravica do obrambe neomejena, kršena pa vedno, če sodišče ne izvede vseh predlaganih dokazov. Merila, ki sodišča zavezujejo pri odločanju o tem, če naj bo določen dokazni predlog izveden ali ne, so tudi v odločbah ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in Up 207/99 z dne 4. 7. 2002. Ker sodišče prosto presoja katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga obramba predlaga, predlagani dokazi pa morajo biti pravno relevantni, obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče pa ga mora izvesti, razen, če je očitno, da ne more biti uspešen. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva, za katera je obramba obstoj in pravno relevantnost dokaza, katerega izvedbo predlaga, tudi utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti in utemeljenosti. Izvedbo dokaza pa sodišče zavrne, če je očitno, da gre za predlagan dokaz, ki je očitno neprimeren za dokazovaje oziroma ugotavljanje določenega dejstva, če je predlagan dokaz za ugotovitev nekega že dokazanega dejstva, ali če je dokazni predlog podan le z namenom zavlačevanja. Upoštevaje navedene kriterije je jasno, da zagovornik podanega predloga za zaslišanje P. P., če bi ga seveda sploh bilo moč šteti za dokazni predlog, ni vsebinsko utemeljil, glede na vsebino obtožbenega očitka povzetega v izreku o krivdi pa tudi ne gre za ugotavljanje odločilnega dejstva kaznivega dejanja ne v objektivnem, ne v subjektivnem vidiku le tega. Sodišče ni dolžno ugotavljati dejstev in se opredeljevati do navedb, ki za obravnavano kazensko zadevo niso pravno pomembna (sodba II Ips 11376/2012).

55. Na navedbo pritožnika, da sodba nima razlogov o „odnosih obdolženega C. s konkretnimi posamezniki,“ katerim naj bi bila pridobljena nepremoženjska korist, pritožbeno sodišče odgovarja z razlogi v točki 36 te odločbe, te pa je potrebno povezati tudi z vsebinskimi razlogi, ki se nanašajo na presojo dokazanosti kaznivih dejanj obdolženemu C. pod točko II/2 in II/3 (1-12); v točkah 306 – 417 prvostopenjske sodbe. Razen tega je v tem kontekstu sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi razmerje med obdolženima A. in A., ko končni prejemnik nepremoženjske koristi ni bil nujno in edino le lastnik oziroma uporabnik vozila.

56. Neutemeljene so tudi navedbe pritožnika, da je bil obdolženi C. v primeru kaznivih dejanj, ki so očitana zgolj obdolženemu A., postavljen v položaj tistega, ki je bil prisiljen ravnati protipravno; v primerih, ko so kazniva dejanja očitana tudi obdolženemu C., pa razmerje podrejenosti ni vidno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje presojalo dokazanost kaznivih dejanj v okviru obtožbenih očitkov. V primerih, ko je obdolženi A. A. storil kazniva dejanja sam, je to tudi izrecno utemeljilo; v posameznih primerih tudi, da je deloval kot posredni storilec, v primerih, ko so bila kazniva dejanja storjena v sostorilstvu z obdolženim C., pa je za to tudi navedlo povsem konkretne razloge. Zato v obrazložitvah posamičnih kaznivih dejanj ni moč prepoznati nikakršnih nejasnih razlogov.

57. Navedb pritožnika na katere dokaze je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev pri posamičnih kaznivih dejanjih, na kakšen način je podalo obrazložitev ugotovljenega dejanskega stanja, kako je opisovalo, povzemalo, komentiralo in ocenjevalo video posnetke in da je dokaz v kazenskem postopku le originalno gradivo (slikovni ali zvočni zapis originalnih posnetkov) in ko se pri tem sklicuje na sodbi I Ips 409/08 in I Ips 258/05, po vsebini ni moč šteti kot pritožbenih navedb, temveč le povzemanje posameznih delov sodbe oziroma vsebine navedenih odločb.

58. V zvezi z video posnetki je pritožnik sicer navajal, da iz le-teh ni bilo vidno kaj je kdorkoli od obdolženih počel v prostorih za tehnične preglede, kar drži, vendar tudi sodišče prve stopnje tega kaj se je dogajalo v prostorih za tehnične preglede oziroma kaj je kdo počel, ni ugotavljalo na podlagi video posnetkov, pač pa z drugimi dokazi (izpovedbami posameznih prič, s katerimi je povezalo vsebino listinskih dokazov, ki so izkazovali kdaj bi moralo, glede na podatke v evidencah o opravljenih tehničnih pregledih, konkretno vozilo tja pripeljati, pa to, kot je bilo vidno iz video posnetkov, v navedenem času ni bilo storjeno).

59. Pomisleki o verodostojnosti posnetkov, ker so ti bili sodišču posredovani na dveh zunanjih diskih Toshiba in HP in da ni jasno, če je in kje original teh posnetkov, da se je sodišče sklicevalo na splošno znana dejstva o posameznih lastnostih in delovanju kamer, da si je sodišče samo ogledalo video posnetke, s tem pa prikrajšalo obrambo za njene pravice (točka 85 obrazložitve), in da ni bilo ugotovljeno katera vrsta, znamka in tip video kamere je bil uporabljen, saj je le v primeru pravilnega funkcioniranja naprave dokaz verodostojen, po oceni pritožbenega sodišča prav tako ne predstavljajo vsebinskih pritožbenih navedb.

Sicer pa je odgovor na tovrstne pomisleke pritožnika podan v pravilnih razlogih izpodbijane sodbe v točkah 85 do 88, ko je sodišče prve stopnje navedlo iz katerih razlogov je video posnetke štelo za verodostojne in na kakšni podlagi in ko je, v zvezi z izrecnim vprašanjem, kje se nahajajo originalni posnetki, svojo odločitev oprlo na list. št. 1873 (ki je enaka list. št. 1882) in iz katere izhaja, da so na obeh zunanjih diskih originalni posnetki, da so to edini originalni posnetki in da je bila tehnična izvedba video snemanja izvedena na način, ki ni omogočal sprotnih menjav medijev, ampak je SKP PU Kranj video posnetke iz obeh naprav sproti med izvajanjem ukrepa zavaroval na dva zunanja diska. O tem kakšna vrsta oziroma znamka snemalne naprave je bila uporabljena, se je sodišče na izrecno zahtevo obrambe skušalo dodatno prepričati, vendar natančnejših podatkov v zvezi s tem ni uspelo pridobiti iz razlogov navedenih v odgovoru policije z dne 29. 1. 2014 (list. 1595). Samo vedenje o tem katera znamka kamere je bila uporabljena, pa še vedno nič ne pove o samem delovanju le-te. Ker iz navedenega opisa izhaja tudi pojasnilo o načinu delovanja kamere, na ta opis pa se je prvostopenjsko sodišče prav tako oprlo in ga dokazno ovrednotilo v točki 86, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje storilo vse kar je moglo v zvezi s preverjanjem okoliščin nastanka posnetkov. Ob dejstvu, da so bili video posnetki pač takšni kakršni so bili, zato sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni zagrešilo kršitve, kot to skuša prepričati pritožnik in sicer načelo legalitete in da se s pravilnostjo dokazov sploh ni seznanilo. Da takšno stališče ne drži, je očitno že glede na preizkus prvostopenjskega sodišča, ki ga je napravilo v zvezi s presojo zakonitosti dokazov pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi.

60. V nadaljevanju pritožnik opisno povzema vsebino video posnetka za dne 24. 9. 2010 (predvajanega na glavni obravnavi 15. 1. 2014), tako povzemanje pa pospremi s ponujano razlago, da je glede na videno nekdo posegel v integriteto posnetka, s tem pa skuša omajati verodostojnost le tega.

Iz zapisnika o glavni obravnavi list. št. 1492 in dalje izhaja, da si je sodišče celoten posnetek ogledalo, da je že takrat zagovornik obdolženega C. podal vsebinsko enake pripombe, kar je bil tudi razlog, da je sodišče opravilo poizvedbe o tehničnem načinu izvajanja ukrepa snemanja, pa tudi poizvedbe o tem zakaj je prišlo do preskakovanja časa na posnetkih. Odgovori na to so bili, kot je že bilo navedeno v tej odločbi, tudi podlaga za sprejem dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča o verodostojnosti video posnetkov. Tudi glede video posnetka za dne 3. 9. 2010 in za dne 13. 9. 2010, ki sta bila predvajana na glavni obravnavi 8. 1. 2014, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik le povzema vsebino posnetka, v zvezi s posnetkom z dne 3. 9. 2010 tudi del dokazne ocene sodišča o verodostojnosti priče S. in izraža očitno nezadovoljstvo s sprejetimi zaključki v točki 102 izpodbijane sodbe. Zato pritožbeno sodišče take navedbe lahko ocenjuje zgolj kot pripombe in izraženo nestrinjanje s presojo sodišča o verodostojnosti posamičnih dokazov in s končno sprejeto dokazno oceno, kolikor jo pritožnik tudi sam povzema.

Ob teh ugotovitvah je za zgrešeno potrebno oceniti navedbo pritožnika, da je sodba oprta na dokaze, ki „očitno niso bili verodostojni“ in da je zanje potrebno uporabiti določbo 83. člena ZKP. Pritožbeno sodišče na tako navedbo odgovarja, da se določba 83. člena ZKP nanaša na izločitev nezakonitih, ne pa neverodostojnih dokazov in da je presoja verodostojnosti dokazov možna šele, ko je ugotovljeno, da so ti zakoniti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so dokazi pridobljeni s prikritimi preiskovalnimi ukrepi zakonito pridobljeni, v nadaljevanju pa jih je vsebinsko ocenjevalo tudi v povezavi z drugimi dokazi, kot je to navedlo pri obrazložitvi za vsako od posamičnih kaznivih dejanj, obdolžencu ni kršilo pravico do obrambe, dejansko stanje posamičnih kaznivih dejanj pa je tudi pravilno in popolno ugotovilo.

61. Pritožnik problematizira tudi dejstvo, da je sodišče v točki 85 navedlo, da si je samo ogledalo video posnetke tako na zunanjem disku znamke Toshiba, kot znamke HP in ugotovilo, da se na obeh zunanjih diskih nahajajo enaki posnetki za dneve kot jih je navedlo. V zapisanem pritožnik prepoznava kršitev načela neposrednosti izvajanja dokazov zagotovljeno v določbi prvega odstavka 355. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče ob dejstvu, da so bili video posnetki za navedene dni pregledani tudi na glavnih obravnavah, ocenjuje, da je sodišče s takim pregledom izvajalo le še dodatno kontrolno funkcijo verodostojnosti dokazov, kar je očitno tudi ob vedenju, da je bila takšna dodatna možnost preverjanja video posnetkov dana tudi strankam, ne glede na to, da so bili posnetki za posamezne dneve na glavnih obravnavah dejansko predvajani. Zato takšno postopanje, ki je rezultiralo le v strankam predočeni ugotovitvi, da gre za enake posnetke, ni privedlo niti do zatrjevane kršitve določbe prvega odstavka 355. člena ZKP, niti do zmotne ugotovitve dejanskega stanja kot navaja pritožnik.

62. V zvezi s predvajanjem video posnetkov na glavni obravnavi 17. 1. 2014 (list. št. 1502) pritožnik navaja, da je sodišče zagrešilo kršitev pravic do obrambe, ker je na tej glavni obravnavi predvajalo video posnetke, ki so obremenilni za obdolženca in to kljub temu, da obdolženec ni bil navzoč in tudi ne njegov zagovornik. Razen tega pa je uspelo v manj kot petih urah predvajati za več kot 23 ur video posnetkov, kar dodatno predstavlja kršitev načela neposredne izvedbe dokazov in nemožnost natančne seznanitve z video posnetki.

Na te navedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče v točki 564 navedlo natančne razloge zakaj je glavno obravnavo 17. 1. 2014 opravilo kljub nenavzočnosti posameznih obdolžencev in njihovih zagovornikov in ko je izrecno za obdolženega C. in njegovega zagovornika ugotovilo, da sta že 15. 1. 2015 navedla, da ju na naslednji narok morebiti ne bo in da se strinjata s sojenjem v nenavzočnosti, razlogov za svoj izostanek pa nista izkazala oziroma nista izkazala opravičljivih razlogov za to. Ker je taka ugotovitev potrjena tudi s podatki spisa (list. št. 1496,) je ob hkratnem upoštevanju, da je bilo strankam 15. 1. 2014 tudi znano, da bodo na naslednji glavni obravnavi predvajani video posnetki, ter ob izrecnem in vnaprejšnjem strinjanju obdolženca (in njegovega zagovornika, da se strinjata s sojenjem v nenavzočnosti), je jasno, da se je obdolženi C. pravici do sojenja v navzočnosti na navedenem naroku odpovedal. Ne glede na to, pa je bilo tudi po 17. 1. 2014 opravljenih še več glavnih obravnav, na katere je v posameznih primerih obdolženi C. tudi pristopil in je tudi iz tega razloga imel dejansko možnost vnovič predlagati izvedbo tega dokaza, pa tega ni storil.

63. Navajanje pritožnika, da sodišče v času trajanja glavne obravnave 17. 1. 2014 ni moglo tudi dejansko pregledati predvajanih video posnetkov, pa meji na sprenevedanje ob dejstvu, da je bilo tudi v navzočnosti tega zagovornika na glavnih obravnavah 8. 1. 2014 in 15. 1. 2014 ugotovljeno, da je realni čas na video posnetkih preskakoval, da je v določenih časovnih intervalih bilo posnetega gradiva za manj kot četrtino časa, da je bilo na glavni obravnavi 15. 1. 2014 ugotovljeno – primeroma, da je posnetek namesto 40 minut realno trajal 11 minut in 10 sekund, razen tega pa je taka navedba pravzaprav prepis pripombe, ki jo je v zvezi s tem podal odvetnik T. na glavni obravnavi 22. 1. 2014. Ker na glavni obravnavi 17. 1. 2014 obdolženi C. in njegov zagovornik pri predvajanju posnetkov tudi nista bila navzoča, je navajanje o dejanski nemožnosti ogleda pregledanega video materiala le zgrešeno ugibanje, pripomb na verodostojnost zapisnika o teh zabeležbah pa tudi nihče ni podal, zato je potrebno šteti, da je zapisnik o glavni obravnavi tega dne pisan v redu in pomeni verodostojen zapis opravljenih procesnih opravil, v skladu z določbo 314. in 315. člena ZKP.

64. Glede zakonitosti dokazov pritožnik navaja, da je obramba izpodbijala zakonitost le-teh, kar drži, vendar se je pritožbeno sodišče do tega tudi v tej odločbi (v zvezi s pritožbo zagovornika obdolženega A. A.), opredelilo v točkah 23 in 24, na kar se sklicuje tudi na tem mestu. Kot nezakonito konkretno izpostavlja pridobljeno informacijo s strani policije od K. K. – uradni zaznamek z dne 29. 6. 2010, ker iz tega izhaja, da je bil ta seznanjen, da ima pravico do svobodne izbire zagovornika, ki je lahko navzoč pri zbiranju obvestil (list. št. 48 – 51). Na vsebinsko popolnoma enake pomisleke (ne le tega pritožnika), je sodišče prve stopnje pomen in verodostojnost takega zapisa že ugotovilo in dokazno ovrednotilo v razlogih sodbe v točki 58, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, ker ocenjuje, da je glede na celoten zapis navedenega, pa tudi izpovedbo L. in nenazadnje samega K., popolnoma jasno, da je bil ta obravnavan kot „vir“ oziroma občan, od katerega so bila na navedeni zakonski podlagi zbrana obvestila, ne pa kot osumljenec.

65. Zagovornik obdolženega C. le nakazuje kršitev kazenskega zakona na način, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh znakov pritožniku očitanih kaznivih dejanj, kar se trudi utemeljiti s povzemanjem vsebine sodbe Ips 10314/2012, navajanjem kaj je značilno za izrabo uradnega položaja, da je to kaznivo dejanje moč storiti le z direktnim naklepom, da je subjektivni zakonski znak tega kaznivega dejanja zasledovanje namena skozi pridobivanje nepremoženjske koristi ali oškodovanja drugega, da pa mora biti tudi obarvan naklep v zakonskem besedilu posebej izražen, kar je zaključek, ki ga opira na povzeto vsebino sodbe Ips 99/97. Na podlagi tega zaključuje, da mora biti storilec z osebo, ki bo korist pridobila subjektivno povezan, da jo mora vsaj poznati in da se mora zavedati pridobitve koristi za specifično osebo.

Glede na take navedbe pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik ne navaja konkretno v čem naj bi bil pomanjkljiv opis kaznivega dejanja. Ker pa je bežno omenjal tudi uradno dejanje oziroma uradni položaj storilca, pritožbeno sodišče dodaja, da se je do tega, da je bil tudi kontrolor tehničnih pregledov – tudi C. C. uradna oseba, ki je opravljala uradno dejanje, v tej odločbi že opredelilo v točkah 29 in 40 v povezavi z natančnimi razlogi prvostopenjske sodbe v točkah 95 in 96.

66. Slediti ni moč niti pritožbenim navedbam, da ni jasno za kakšno nepremoženjsko korist naj bi sploh šlo. Višje sodišče ugotavlja, da je pri vsakem posamičnem kaznivem dejanju, ki je bilo očitano temu obdolžencu, ta tudi izrecno opisana. Pritožbeno sodišče se tudi na tem mestu sklicuje na razloge, ki jih je navedlo v zvezi s pomisleki zagovornika obdolženega A. v točki 36 te odločbe.

Zatrjevane kršitve kot jih je uveljavljal ta pritožnik na nobenega od načinov niso bile podane, dejansko stanje pa je bilo glede tega obdolženca v celoti pravilno in popolno ugotovljeno.

67. Čeprav odločbe o kazenski sankciji ta zagovornik ni izrecno izpodbijal, je pritožbeno sodišče glede na določbo 386. člena ZKP, ki določa, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitev kazenskega zakona, ki je podana v korist obdolžencev, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, presodilo tudi primernost le-te, tako po vrsti kot višini določene kazni in dolžini preizkusne dobe. Pri tem preizkusu je glede na razloge sodbe v zvezi s tem ugotovilo, da so razlogi za izrek pogojne obsodbe prepričljivi, določena enotna kazen pa glede na kriminalno količino storjenih kaznivih dejanj ter upoštevane olajševalne in obteževalne okoliščine tudi še primerna in pravična.

K pritožbi zagovornice obdolženega E. E.:

68. Pritožnica uveljavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodba temelji na nezakonitih dokazih, saj ob izdaji dovoljenja ODT (od višjega sodišča: za izdajo prikritih preiskovalnih ukrepov), česar sicer pritožnica ni navajala), niso bili podani razlogi za sum, kar utemeljuje z navedbo, da je bil anonimni vir, ki je podal izjavo kriminalistu L. 15. 6. 2010 prav K., torej tista oseba, ki je s svojo izjavo z dne 29. 6. 2010 potrdila navedbe iz UZ anonimnega vira.

Na te navedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da je med gradivom, ki je predstavljalo podlago za izdajo dovoljenja za uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov bil tudi uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja – anonimni vir datiran z dne 28. 4. 2010, ne pa 15. 6. 2010, kot netočno navaja pritožnica. Uradni zaznamek o zbranih obvestilih od K. K. pa datira z dne 29. 6. 2010 in 8. 11. 2010. Z dne 15. 6. 2009 datira uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, o katerem je L. L. izpovedoval, da je podatke, ki so služili za sestavo le tega, pridobil od K. K. Zato netočne navedbe pritožnice, ki so celo same s seboj v nasprotju, ne morejo vzbujati nobenih pomislekov o časovnem okviru zbranih obvestil niti o okviru oseb od katerih so bila zbrana obvestila s strani policije. Da so ta predstavljala zanesljivo in dovoljšnjo podlago za zaključek o podanih utemeljenih razlogih za sum izvrševanja kaznivih dejanj A. in M. M., pa je višje sodišče že presodilo v točki 23 te odločbe in se na te razloge tudi na tem mestu sklicuje.

Enako velja glede navedbe pritožnice, da je bila priča K. K. povsem neverodostojna (pri čemer sploh ni povedala iz katerih razlogov), in da ugotovljena neverodostojnost ni mogla predstavljati podlage za sprožitev in odreditev takšnih ukrepov kot so bili izvedeni v konkretnem primeru. Tudi na take – vsebinsko primerljive pomisleke v zvezi s tem, je višje sodišče odgovorilo v točki 23, ko je odgovarjalo na navedbe zagovornika obdolženega A. A.

69. Kršitev kazenskega zakona pritožnica zatrjuje z navedbo, da obdolženi E. ni bil uradna oseba in ni opravljal posameznih uradnih nalog, še posebej pa ni deloval kot sostorilec. Navaja, da javno pooblastilo ni bilo dano posamezni osebi, temveč B. in da dejstvo, da je imel obdolženi E. opravljen izpit za kontrolorja, ne izkazuje ali potrjuje, da je šlo za uradno osebo.

Tudi do tega, da so kontrolorji A. A., C. C. in E. E., D. D. pa kot referentka registracije motornih vozil zadostili zakonsko opredeljenim kriterijem uradne osebe iz 4. točke 99. člena KZ-1, je višje sodišče v tej odločbi že podalo svoje zaključke v točkah 29, 39 in 40 te odločbe in ko se je v povezavi s tem sklicevalo tudi na pravilne razloge prvostopenjske sodbe v točkah 95 do 99. Zato razlogov ne navaja znova, temveč se nanje le sklicuje.

70. Pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja glede vseh kaznivih dejanj zaradi katerih je bil obdolženi Mencinger spoznan za krivega, pritožnica izpodbija s povsem enakimi navedbami, da je ocena sodišča o tem pavšalna, prirejena za potrebe tega postopka, nepodprta z nobenim dokazom v spisu in da za obsodbo ne zadostuje zgolj ocena sodišča, pač pa mora biti dejansko stanje ugotovljeno brez sence dvoma. Pri posamičnih kaznivih dejanjih navaja brezpredmetnost video posnetkov, ki so slabo in nepravilno označeni in ki preskakujejo, zato ne morejo biti verodostojen dokaz. Posamezne priče (Š. Š., U. U., V. V., Z. Z., J. J., Ž. Ž., X. X., Y. Y.) obdolženega E. tudi niso z izjavami bremenile; E. kartico pa je lahko za dostop v sistem uporabil kdorkoli. Tudi če bi obdolženi E. storil kakršnokoli dejanje, je to lahko naredil izključno zaradi ukaza nadrejenega in ker se je bal za svojo službo, ne pa da bi sebi ali drugemu omogočil kakršnokoli korist.

Tako podane navedbe pritožbeno sodišče ne more šteti za vsebinsko utemeljene pritožbene navedbe, saj so na ravni povsem posplošenih zatrjevanj, ki ne omogočajo konkretne preveritve posameznih okoliščin kaznivega dejanja, temveč le zanikanje dokaznih zaključkov v zvezi z le-temi. Ker pritožnica navaja le kaj obdolženega E. ne obremenjuje, ker o vplivanju in izvajanju pritiskov nanj s strani nadrejenega (očitno ima v mislih obdolženega A. A.) tudi sam obdolženi E. ni izpovedoval, prav tako ne o tem, da bi kadarkoli dal svojo kartico za logiranje drugi osebi ali da bi sicer prišlo do zlorabe le-te, je potrebno ugotoviti, da tako posplošene navedbe pritožnice ne morejo niti omajati pravilnih dokaznih zaključkov, ki jih je v zvezi z dokazanostjo kaznivih dejanj temu obdolžencu sprejelo sodišče prve stopnje in jih upoštevaje ne le dokaze, ki se jih zgolj na splošni ravni dotika pritožnica, temveč celokupnost in medsebojno povezanost le-teh, pravilno ovrednotilo, zaključke pa prepričljivo podalo v točkah 306 do 317 in 419 do 493. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh posamičnih kaznivih dejanj po objektivni plati in subjektivni plati, ki jo je sodišče prve stopnje tudi ocenjevalo glede na obstoječ služben odnos med obdolženim E. in A.

Navedbo pritožnice, da sodišče ni postavilo izvedenca forenzično kriminalistično tehnične stroke za preiskavo fotografij in posnetkov varnostnih kamer, pa ni moč ocenjevati drugače kot povzetek dejstva, da je bila izvedba tega dokaza res zavrnjena in zato taka navedba pomeni le pritožbeno pripombo, ki ne narekuje in tudi ne potrebuje pritožbenega preizkusa. Razlogov, ki jih je v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza navedlo sodišče prve stopnje v točkah 7 in 15 obrazložitve, pritožnica po vsebini ni izpodbijala.

71. Odločbo o kazenski sankciji pritožnica z vsebinskimi razlogi prav tako ne izpodbija, za potrebno pa očitno šteje opozoriti, da obdolženi E. ni zaveden v kazenski evidenci, da zoper njega ni voden kakšen drug kazenski postopek, da sodišče zoper tega obdolženca nima prepričljivega dokaza za obsodbo, da je ta še vedno zaposlen v B. na istem delovnem mestu in da opravlja enako delo, kar izkazuje, da mu zaupajo in da če temu ne bi bilo tako bi zoper njega bil sprožen postopek s področja delovnopravne zakonodaje.

Višje sodišče odgovarja, da so vse te okoliščine bile znane tudi sodišču prve stopnje, ki jih je v zvezi z izbiro kazenske sankcije tudi upoštevalo. Okoliščina, če zoper obdolženca ni bil sprožen kakšen postopek s področja delovne zakonodaje, ne izključuje njegove kazenske odgovornosti, saj se v kazenskem in delovnopravnem postopku ne ugotavljajo ista dejstva in okoliščine. Da sodišče ni imelo prepričljivega dokaza za obsodbo, je navedba, ki je bila že dokazno ocenjena v zvezi z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je upoštevaje razloge izpodbijane sodbe o kazenski sankciji za tega obdolženca višje sodišče štelo, da je bila obdolžencu izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, v pogojni obsodbi pa določena tudi primerna kazen in dolžina preizkusne dobe, glede na težo, pomen in kriminalno količino storjenih kaznivih dejanj.

72. Spremembo odločbe o stroških pritožnica predlaga iz razloga, da se je obdolženi E. znašel v postopku brez svoje krivde, postopek pa da je bil izključno iz razlogov na strani sodišča zelo dolgotrajen. Tudi zato, ker je sodišče zavrnilo predloge obrambe glede izvajanja postopka in dokazov (ne pove katerih), ki bi pripomogli k hitrejšemu zaključku le tega.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da take navedbe držijo le v delu, da je bil postopek dolgotrajen, sicer pa ne pomenijo vsebinskih razlogov, ki bi omogočali presojo utemeljenosti odločitve prvostopenjskega sodišča, da mora tudi obdolženi E. E. plačati stroške kazenskega postopka. Zato razlogom navedenim v točki 644 pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

Glede dolgotrajnosti postopka še dodaja, da je sodišče prve stopnje zadevo obravnavalo kontinuirano, zelo korektno do strank, skrbno in natančno odločalo in utemeljevalo sprejete procesne in druge odločitve, zato je tako – do neke mere celo cinično navedbo pritožnice – moč gladko zavrniti, saj se iz zapisnikov o glavnih obravnavah vidi tako procesno vodstvo sodišča, kot dejanja s katerimi so se izkazovali drugi procesni udeleženci.

K pritožbi zagovornika obdolžene D. D.:

73. Zagovornik te obdolženke navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena, ker ni dokazno presodilo izpovedb prič K. in J., da obdolženka s svojega delovnega mesta ni mogla videti na pregledno stezo in da tudi ni mogla vplivati na podatke o vpisanih rezultatih tehničnega pregleda, potrdilo o opravljenem preizkusu tehnične brezhibnosti pa je bilo izdano neodvisno od njenih ravnanj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je to dejstvo sodišče prve stopnje upoštevalo pri vsakem od posamičnih kaznivih dejanj, ko je izpovedbo priče J. glede te okoliščine izrecno navedlo v točkah 497, 510 in 521 obrazložitve. Na teh mestih sodišče prve stopnje res ni navajalo tudi dokazne presoje izpovedbe K. K., vendar je ta o teh okoliščinah izpovedoval enako kot J., zato izostanek razlogov o okoliščinah, ki jih je že štelo za potrjene, ne predstavlja manjka razlogov o odločilnih dejstvih in zato tudi ne zatrjevane kršitve.

74. Istovrstna kršitev naj bi bila podana tudi, ker je zaključek sodišča, da obdolženka „ne bi smela izdati potrdila o opravljenem preizkusu tehnične brezhibnosti za W. vozilo“ v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, ki obdolženki očita zlorabo uradnega položaja za pridobitev nepremoženjske koristi drugemu.

Zatrjevanega nasprotja pritožbeno sodišče ne prepoznava glede na utemeljitev v točki 503 in ko je tudi stavek, ki ga pritožnik posebej izpostavlja, le del zaključka, ki – le celostno gledano in ocenjeno izkazuje način izrabe uradnega položaja te obdolženke (da je opravila registracijo W. vozila kljub vedenju, da se izdano potrdilo o opravljenem preizkusu tehnične brezhibnosti ni nanašalo na njegovo vozilo). Zatrjevano nasprotje med temi razlogi in opisom kaznivega dejanja pod točko II/5-1 zato ni podano, prav tako ne zatrjevana kršitev.

75. Glede zavrnitve dokaznih predlogov zagovornik navaja, da je ravnanje sodišča (zavrnitev predloga obrambe po ogledu prostorov in predlog za postavitev izvedenca računalniške stroke, ki bi potrdil, da je referentka pri svojem delu vezana izključno na ugotovitve in potrditve, ki jih v računalniški sistem vnesejo pregledniki na stezi) nesprejemljivo, ne navaja pa, če je, oziroma da je zavrnitev dokaznih predlogov predstavljala kakršnokoli kršitev sodišča. Ker v nadaljevanju posebej poudarja, kaj je obdolženka D. potem, ko je dobila podatke s strani preglednikov sploh lahko storila in da nanje ni mogla vplivati ter kje se je nahajalo njeno delovno mesto, pa pritožbeno sodišče pripominja, da je te okoliščine sodišče prve stopnje štelo za že dokazane z drugimi dokazi (ko je sledilo izpovedbi priče J.), posredno s tem tudi izpovedbi K. K., ki je o teh okoliščinah izpovedoval enako kot J., zato dokazovanje že dokazanih dejstev ni potrebno, ravnanje sodišča pa zato povsem pravilno.

76. Nič več in drugače kot pripombo pa ni moč upoštevati niti navedbe pritožnika, da je sodišče nepravilno postopalo, ko je tožilstvu dopustilo spremembo obtožnega predloga, saj je s spremembo le tega šlo le za nedopustno kriminaliziranje obdolžencev in dodajanje zakonskih znakov kaznivega dejanja, še posebej z blanketnimi normami Pravilnika o tehničnih pregledih. Ker pritožnik s temi navedbami izraža le svoje očitno nestrinjanje, pritožbeno sodišče na te pomisleke odgovarja z razlogi, ki jih je v zvezi s spremembo obtožnega akta – dopustnostjo le tega, obsegom in pomenom sprememb, navedlo že v zvezi z reševanjem pritožbe zagovornika – obdolženega A. v točkah 29 in 48.

77. Kršitev kazenskega zakona zagovornik te obdolženke zatrjuje z navedbo, da iz opisa kaznivih dejanj ne izhaja na kakšen način naj bi obdolženka izrabila svoj uradni položaj pri izvršitvi očitanih ji kaznivih dejanj; da niti iz opisa niti iz obrazložitve ne izhaja obarvani naklep in da obdolženki tudi ni očitano sostorilstvo s pregledniki oziroma kontrolorji tehničnih pregledov. Zatrjevana kršitev ni podana.

Iz opisa kaznivih dejanj v krivdoreku izpodbijane sodbe, kolikor se ta nanaša na obdolženo D. D., izhaja jasen in konkretiziran opis kaznivih dejanj, ne le v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP, temveč ta ustreza tudi kriterijem iz 2. točke prvega odstavka 269. člena ZKP, pritožbeno sodišče pa ugotavlja tudi objektivno identiteto med sodbo in obtožbo. Opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ima vse potrebne podatke o času in kraju storitve kaznivega dejanja, o načinu storitve le tega, okoliščine, ki bi utemeljevale oziroma opisovale krivdno obliko pa v opisu kaznivega dejanja niso potrebne, razen kolikor bi bilo potrebno uporabiti posamezne institute splošnega dela KZ glede morebitno ugotovljene stopnje prištevnosti storilca.

Navajanje razlogov o obliki krivde spada v obrazložitev sodbe, kar je bilo storjeno tudi v konkretnem primeru. Ugotovitev pritožnika, da obdolženi Kokaljevi ni očitano sostorilstvo s kontrolorjema A. in E., je sicer točna, ni pa jasno kakšen konkreten pomen naj bi ta okoliščina imela, saj okoliščina izvršitve kaznivega dejanja v obliki storilstva ali sostorilstva v bistvenem ne spreminja, razen, da je potrebno ugotoviti, da je sostorilstvo kot oblika udeležbe lahko upoštevana celo kot obteževalna okoliščina. Zato bi utegnile biti take navedbe celo v škodo obdolženke.

78. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožnik uveljavlja z navedbo, da obdolženki kazniva dejanja niso dokazana; v zvezi z vsakim posamičnim kaznivim dejanjem pa poudarja, da obdolžena D. ni poznala nobene od oseb, katerim naj bi pridobila nepremoženjsko korist.

Pomen te okoliščine je višje sodišče že presojalo v razlogih te odločbe v točki 36, zato se na že navedene razloge tudi na tem mestu sklicuje.

79. Dokazne zaključke za dejanje pod točko II/5 skuša izpodbiti s povzemanjem podatkov evidence MRVL, ki izkazuje, da je obdolžena D. v le-to dostopala, ker je pač opravljala svoje delo in da ne more preverjati kaj se takrat dogaja z vozilom. Sodišče pa da tudi ni pojasnilo s kakšnim namenom naj bi obdolžena vpogledala v podatke ob konkretni uri (9:33:51 in 9:33:56).

Takšne navedbe pritožnika ne morejo uspešno konkurirati razlogom s katerim je sodišče prve stopnje utemeljilo dokazanost kaznivega dejanja in krivde obdolžene D. D. za to kaznivo dejanje. Upoštevaje podatke, ki jih je D. dobila od kontrolorja in v katere po vsebini ni mogla posegati, je iz razlogov v točki 498 prvostopenjske sodbe jasno navedeno zakaj je sodišče štelo, da je obdolženka vedela, da se ne pregleduje W. avtomobil, kar je utemeljilo s časovnico opravljenih opravil tako kontrolorja A., kot njenih opravil. Pri tem je pravilno ugotovilo, da D. v času, ko se, upoštevaje tudi njen zagovor, računalniška košarica za W. avtomobil še ni nahajala pri njej, pravzaprav ni imela razloga iskati podatkov za to vozilo v evidenci MRVL. Ker pa je to storila, je očitno, da zaradi videnja katero vozilo se nahaja na stezi ali zaradi drugačnega načina vedenja (bodisi naročilo, bodisi zahteva, prošnja), zato pa tudi vedela, da se vpisani podatki v resnici ne nanašajo na W. avtomobil. Tako je tudi namen vpogleda v podatke ob navedenih urah, kar pritožnik posebej izpostavlja, očiten, obrazložen pa v točki 498, ko je sodišče navedlo, da je obdolženka izvajala postopke za vozilo KR ..., kar je dovolj jasna navedba.

80. Dokazno oceno glede kaznivega dejanja pod točko II/5-2 obdolženkin zagovornik izpodbija z navedbo, da obdolžena ni mogla vplivati na to, kaj ji je A. A. rekel („da je vse urejeno“); da ni mogla vedeti, da vozilo TPD-ja ni bilo tehnično brezhibno, da tudi iz zaslišanja TPD-ja ne izhaja, da bi D. pogledovala na pregledno stezo ali se nahajala kje drugje kot na svojem delovnem mestu, vendar tem pomislekom pritožbeno sodišče ne more slediti.

Razlogi navedeni v točkah 507 do 517 prepričujejo tudi višje sodišče v pravilnost ocenjenega pomena A. spremljanja TPD in izjave dane D., „da je vse urejeno.“ Še posebej tudi ob vedenju, da bi postopek, ki ga je opravljala obdolžena D., potem, ko je obdolženi C. potrdil zapisnik o tehničnem pregledu in v situaciji, če ni bilo pričakovati nobenih zapletov in jih tudi ni bilo, lahko stekel in potekal brez A. tovrstnega posredovanja. Zato je bilo njegovo posredovanje pri obdolženi D., kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, nepotrebno in je dejansko pomenilo izrecen napotek. Pri tem tudi ni odločilno obdolženkino vedenje o dejanski tehnični nebrezhibnosti TPD-jevega vozila, pač pa vedenje, da so bile vnesene meritve drugega vozila v evidenco, ne pa tistega za katerega so bili po evidenci MRVL iskani in izvajani ustrezni postopki. V povezavi z njenim zagovorom, na kaj se je nanašala vsebina pritiskov obdolženega A., je pravilen tudi zaključek o izkazani krivdi te obdolženke, kar je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo.

81. Tudi dokazno presojo kaznivega dejanja pod točko II/5-3 pritožnik izpodbija z navedbo, da ni pojasnjeno, kako naj bi obdolžena D. vedela, da naj vozilo X. X. ne bi bilo pripeljano na tehnični pregled; da kot referentka registracije ni imela možnosti odločati o obstoju tehnične (ne)brezhibnosti vozila in vsebinskega odločanja v zvezi s tem.

Odgovor na takšne pomisleke pritožnika je moč najti v prebiranju razlogov sodbe v točkah 518 do 528. Čas iskanja podatkov o vozilu X. X. v evidenci MRVL opisan v točki 519, v povezavi z razlogi sodbe v točkah 473 do 482, ko podatki za to vozilo niso bili iskani iz navedene evidence ob nobenem drugem času navedenega dne ter upoštevaje razloge v točki 521, tudi sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov v pravilnost sprejetega zaključka o vedenju obdolženke, da je bilo potrdilo o tehnični brezhibnosti vozila izdano upoštevaje podatke drugega vozila, ne pa tistega v zvezi s katerim so bila v evidenci MRVL opravljena posamezna opravila s strani kontrolorjev in obdolženke. Ker je navedenim razlogom potrebno pritrditi, je moč ugotoviti tudi, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh kaznivih dejanj, za katera je bila obdolžena D. spoznana za krivo.

Čeprav pritožnik z navedbo, da izvajanje upravnega postopka pomeni diskrecijsko in vsebinsko odločanje o zahtevkih strank, obdolženka pa takšne pristojnosti in možnosti tehničnega znanja ni imela, razen tega pa izdaja predmetnih potrdil tudi ne predstavlja dejanja uradne osebe pri registraciji motornih vozil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tudi v zvezi s tem izrecno navedeni razlogi v prvostopenjski sodbi v točki 501, ki obrazlagajo tak njen status pri vseh kaznivih dejanjih, ti razlogi pa so pravilni tudi po presoji višjega sodišča, ki je o tem že navedlo razloge v tej odločbi v točkah 29 in 40.

82. Odločbe o kazenski sankciji ta pritožnik ni posebej izpodbijal, vendar je glede na določbo 386. člena ZKP in uveljavljanje pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, višje sodišče opravilo tudi preizkus kazenske sankcije in ugotovilo, da je bila glede na razloge utemeljitve le-te, obdolženki utemeljeno izrečena pogojna obsodba, višina zaporne kazni in trajanje preizkusne dobe pa določena primerno glede na okoliščine, ki jih je sodišče v zvezi z izbiro kazenske sankcije izrecno upoštevalo, kot je to navedeno v točkah 629 do 631 sodbe. Primerno je bila upoštevana kriminalna količina kaznivih dejanj in razmerje le-te glede na količino ravnanj soobdolžencev. Zato izbrani kazenski sankciji ni moč odrekati ne zakonitosti, ne nepravilnosti in nepravičnosti.

K pritožbi zagovornika obdolženega F. F.:

Zagovornik tega obdolženca uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2., 3., 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

83. Uveljavljanje 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pomeni uveljavljanje kršitve, da je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi bil moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Navajano kršitev utemeljuje z navedbo, da se sodišče v nobenem od osmih primerov zavrženja predlogov obrambe za izločitev sodnice, ni niti v sodbi niti v pisnih odpravkih sklepov, drugače kot pavšalno opredelilo do predlogov obrambe, češ da so ti očitno neutemeljeni in podani z namenom zavlačevanja postopka, kar ne drži in je bilo tudi iz načina vodenja glavne obravnave očitno, da je pristranskost sodnice izstopala na vsakem koraku, zaradi kršitev pravic do obrambe in kršitve pravice do navzočnosti biti na glavni obravnavi – tudi obdolženemu F.

Zatrjevana kršitev ni podana. Najprej velja ugotoviti, da iz posameznih zapisnikov glavnih obravnav na katerih so bili podani predlogi za izločitev razpravljajoče sodnice, izhaja, da so bili ti predlogi podani iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, torej zaradi okoliščin, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Iz predlogov je očitno, da so bile stranke nezadovoljne z načinom procesnega vodenja razpravljajoče sodnice. Že iz v zakonu opredeljene kršitve po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izhaja, da izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP lahko pomeni le uveljavljanje relativne bistvene kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki pa iz razlogov, kot bo navedeno, prav tako ni podana. Zatrjevanja, da sodišče v sodbi ne obrazloži in konkretizira razlogov za zavrženje predlogov obrambe, ne držijo, saj je sodišče podalo razloge v zvezi s predlogi za izločitev sodnice v točkah 603 do 610, pri tem pa se je na posameznih mestih, kar je tudi jasno in določno navedlo, smelo sklicevati na že zapisane razloge svoje odločitve v sklepih, ki jih je tudi navedlo po datumih in listovnih številkah, tako da so zaključki v zvezi s tem povsem jasni. Je pa za „pavšalne“ potrebno oceniti navedbe obrambe o načinu vodenja glavne obravnave, da obramba predloge za izločitev sodnice ni podajala z namenom zavlačevanja, da jih je podajala zaradi očitnih in neprestanih kršitev pravic do obrambe, da se obdolženi F. iz opravičenih razlogov ni mogel udeležiti glavne obravnave (niti ne pove, kdaj); da je sodnica večkrat odrejala nezakonite privode obdolžencev, pri čemer za takšna ravnanja ni imela pogojev (pa spet ne pove za katerega obdolženca in kdaj). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da s takimi navedbami dejansko ni izkazano, da bi tako zatrjevane kršitve vplivale na zakonitost in pravilnost sodbe, glede zatrjevane kršitve pravice do navzočnosti biti na glavni obravnavi, pa bodo razlogi presoje podani v nadaljevanju te odločbe.

84. Kršitev po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožnik utemeljuje z navedbo, da ima vsak obdolženec pravico biti navzoč na glavni obravnavi in spremljati njen potek. Če obdolžencu objektivni razlogi onemogočajo prisotnost biti na glavni obravnavi, pogojev za glavno obravnavo ni. Zatrjuje še, da je sodišče s sprejetjem odločitve, da navzočnost obdolženega F. na glavni obravnavi 31. 1. 2014 ni bila nujna in ko je glavno obravnavo opravilo kljub njegovi nenavzočnosti zagrešilo zatrjevano absolutno bistveno kršitev postopka. Da je temu tako, kaže tudi kasnejše ravnanje sodišča, ko je z vročitvijo zapisnika skušalo sanirati nezakonito stanje, obdolženca pa pozvalo naj se o tem izjavi.

Zatrjevana kršitev ni podana. Višje sodišče je že v zvezi z vsebinsko enako zatrjevano kršitvijo zagovornika obdolženega A. v točkah 14 in 22 navedlo razloge, na katere se tudi na tem mestu uvodoma sklicuje. Sicer pa se je, glede na navedbe pritožnika in upoštevaje razloge sodbe v točki 568 ter zapisnik o glavni obravnavi z dne 31. 1. 2014 (list. št. 1586 in dalje) prepričalo, da je sodišče prve stopnje skrbno ocenjevalo pomen izostanka obdolženega F. in pravilno ugotovilo, da njegova navzočnost na glavni obravnavi 31. 1. 2014 ne le da ni bila opravičljiva, temveč tudi ne nujna. Če je izostanek procesnega udeleženca opravičljiv ali ne, seveda ne more odločati tisti, ki se opravičuje, razen tega pa je pri nastali procesni situaciji sodišče tudi preverjalo navedbe pritožnika in na podlagi poizvedb do katerih je dani situaciji lahko prišlo, ugotovilo, da niso podani opravičljivi razlogi za izostanek obdolženega F. Pravilno je v zvezi s tem ocenilo tudi kasneje predloženo listino z dne 12. 2. 2014, ki ni izkazovala dejansko obstoječih zastojev prav konkretnega dne 31. 1. 2014, kar naj bi onemogočalo prihod obdolženemu F. Prav tako je sodišče ocenjevalo, če je navzočnost tega obdolženca nujna in pravilno ocenilo, da ni bila. Da je taka ugotovitev točna, višje sodišče ugotavlja še ob dejstvu, da se izvedeni dokazi na tem naroku, sploh niso nanašali na obdolženega F., o čemer bi se oziroma se je lahko prepričal tudi sam F. oziroma njegov zagovornik. Obdolženi je kasneje dobil tudi zapisnik z navedenega naroka in bil pozvan naj se o tem izjavi, izkazano pa je tudi s podatki v spisu, da je na glavni obravnavi 10. 4. 2014 prejel tudi kopijo vseh listinskih dokazov, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi 31. 1. 2014, tako da se je v zvezi z izročenimi mu dokazi imel očitno možnost seznaniti. Na glavni obravnavi 17. 6. 2014 (list. št. 1859) pa je tudi izjavil, da se je z dokazi seznanil, da pa se o njih ne bo izjasnjeval. Ker je bil obdolženi F. navzoč še na več nadaljnjih glavnih obravnavah in ker tudi nikoli ni bil podan dokazni predlog za ponovno izvajanje 31. 1. 2014 izvedenih dokazov, je očitno, da sodišče obdolženega F. v nobenem pogledu ni prikrajšalo za njegovo pravico biti navzoč na glavni obravnavi, prav tako ni kršilo njegovih pravic do obrambe, zato tudi ni podana zatrjevana kršitev, ker je sodišče upravičeno štelo, da se je sojenju v navzočnosti sam odpovedal.

85. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožnik utemeljuje z navedbo, da sodba temelji na nezakonitih dokazih, ki so bili pridobljeni s kršitvijo človekovih pravic in ki bi morali biti izločeni, saj je podlaga za dovoljenje ODT Kranj z dne 8. 7. 2010 in kasnejših dovoljenj prav uradni zaznamek o izjavi K. K. z dne 29. 6. 2010, katerega kasnejša izpovedba kaže, da je šlo v sestavljenem uradnem zaznamku za neresnične in izmišljene trditve ter izjave položene v usta K. K., kar je preslepilo tako tožilstvo kot sodišče.

Na vsebinsko enako zatrjevano kršitev se je pritožbeno sodišče v tej odločbi že opredelilo v zvezi s pritožbami zagovornikov obdolženih A. in E., zato se v celoti sklicuje na že navedene razloge v točkah 23 in 68 te odločbe, ki jih je podalo po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe v točkah 28 do 29 in 33 do 36, ko je že sodišče prve stopnje skrbno presojalo in argumentirano ugotovilo dejanski obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Za razliko od pritožnika, ki pomanjkanje vsebinskih argumentov, s katerimi bi lahko prepričal višje sodišče, skuša nadomestiti z nedostojnim besedičenjem o izmišljanju izjav, o polaganju besed v usta, o preslepitvi tožilstva in sodišča in podobno.

86. Zagovornik navaja, da bi sodišče samo oziroma z izvedencem ustrezne stroke moralo podrobneje raziskati pristnost in verodostojnost video posnetkov, ker je obramba podala veliko utemeljenih pripomb in pomislekov, pa je bil tak predlog zavrnjen, s tem pa kršena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave Republike Slovenije. V nadaljevanju povzema vsebino sodbe Ustavnega sodišča Up-234/2013.

Do kršitev pravnih jamstev iz 29. člena Ustave Republike Slovenije privedejo tudi kršitve pravic obrambe na glavni obravnavi, pri tem pa nekatere kršitve pravnih jamstev pomenijo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 8. in 9. točke prvega odstavka 371. člena, druge pa relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka tega člena – če so vplivale ali mogle vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (o tem glej komentar ZKP Štefan Horvat, stran 795). Pravica do obrambe je kršena, če sodišče ne izvede pravno relevantnih dokazov, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. O navedenem je pritožbeno sodišče tudi v tej odločbi že zavzelo stališče v točki 54, zato se na tem navedene razloge v celoti sklicuje. Glede na razloge zavrnitve tega dokaznega predloga v točki 12 prvostopenjske sodbe, pa ugotavlja, da je bil dokazni predlog tako kot je bil podan in glede na to, kaj naj bi se z izvedbo tega dokaza dokazovalo, utemeljeno zavrnjen in še, da pritožnik razlogov te zavrnitve z vsebinskimi razlogi sploh ne izpodbija, razen, da ponavlja, da iz video posnetkov ni viden čas in datum, kar je bilo ugotovljeno, da ne drži in se je o tem prepričalo tudi višje sodišče, ki je ugotovilo, da je na posameznih video posnetkih zapis datuma in časa le nekoliko težje, še vedno pa berljiv. Da je pri video posnetkih dejansko prihajalo do preskakovanj in zakaj, je bilo razumno pojasnjeno, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče v točki 12 prvostopenjske sodbe. Da je neobičajno, da ima sodišče v spisu dva enaka originala na dveh različnih trdih diskih (HP in Toshiba), je bilo tudi povsem pojasnjeno v odgovoru GPU Kranj, ki ga je sodišče prejelo in stranke z njim tudi seznanilo (list. št. 1873, ki je enaka list. št. 1882) in ko se je na glavni obravnavi 10. 7. 2014, na kateri je bil navzoč tudi obdolženi F. in njegov zagovornik, izkazalo, da je tožilstvo oba diska poslalo na sodišče. Ker zagovornik obdolženega F. v zvezi z video posnetki in njihovo verodostojnostjo navaja, da s takimi dokazi ni mogoče dokazati obtožbenih očitkov, pritožbeno sodišče odgovarja, da samo s takimi posnetki najbrž res ne, da pa video posnetki niso bili edini ali odločujoč dokaz za sprejem dokazne ocene o dokazanosti kaznivih dejanj posameznim obdolžencem – tudi ne obdolženemu F. F. Presoja verodostojnosti dokaza pa je vedno presoja sodišča, ne izvedenca.

87. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pritožnik izpodbija z navedbami, da obdolženi F. v kritičnem času ni bil niti mehanik niti serviser, da Q. ni bil njegova stranka in da četudi je na posnetkih obdolženi F., z vozilom, ki ni evidentirano v evidencah MRVL, to še ne pomeni, da je vozilo tja pripeljal zato, da bi ga dal komurkoli na razpolago za izvršitev kaznivega dejanja. Razen tega, pa so vozila na testno stezo vstopala tudi z zadnje strani. Če vozil Q. Q. in W. W. ni na video posnetkih, to še ne pomeni, da teh vozil v kritičnem trenutku tudi na testni stezi ni bilo.

Višje sodišče na take navedbe odgovarja, da okoliščine, če je bil obdolženi F. F. v „kritičnem času“ serviser in če je imel svojo delavnico ali pa bil le upokojenec, nima odločilnega pomena za presojo, če je pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja obdolženemu A. in C. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo o dokazni presoji kaznivega dejanja opisanega pod točko III/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje (v točkah 529 do 535) v celoti prepričujejo tudi višje sodišče, zato jim pritrjuje.

Nakazane možnosti pritožnika, kaj bi okoliščina, da je F. na posnetku z vozilom, ki ni evidentirano v evidencah, lahko pomenila, in da so vozila, ki jih na video posnetkih ni videti, dejansko lahko bila na testni stezi, so ponujene hipotetične možnosti, ki v spisovnem gradivu nimajo nobene realne podlage glede na razloge, ki jih je v zvezi z dokazanostjo kaznivega dejanja obdolženemu F. navedlo sodišče tudi v zvezi z obrazložitvijo kaznivega dejanja pod točko II/3-5, v točki 351 do 357, kar skupaj predstavlja celovito dokazno presojo vseh izvedenih dokazov v zvezi s kaznivim dejanjem z dne 13. 9. 2010, za katerega je bil F. F. spoznan za krivega.

88. Prav enake ugotovitve veljajo tudi glede kaznivega dejanja z dne 30. 9. 2010 in ko tudi dokazni presoji v zvezi z le tem pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, ker je ta pravilna in natančno utemeljena z razlogi v točkah 536 – 542 navezujoč se na razloge v točki 231 do 241 in ki jih pritožnik z vsebinskimi razlogi tudi ne izpodbija.

89. V nadaljevanju zagovornik še navaja, da ni mogoče ugotoviti naklepa obdolženega F., saj za to ni imel nobenega razloga, ker s Q. in W. ni bil v nikakršnem odnosu in zato tudi ni dal na razpolago niti svojega vozila niti vozila svojega sina.

Pomen okoliščine, če je bil obdolženi F. serviser ali imel svojo delavnico ali bil le upokojenec, je že bil ocenjen kot neodločilen. Tudi kakorkoli vzpostavljen odnos s Q. in W. ne vpliva in ni nujna predpostavka za to, da bi lahko bilo kaznivo dejanje na način kot mu je bilo očitano, tudi zares storjeno. Ni pa v zvezi s tem zanemarljivo, da je bilo tako vozilo W. kot Q. pripeljano na servis F. (očitno k obdolženčevemu sinu), da je naveden servis v bližini B., kar dodatno potrjuje pravilnost zaključkov prvostopenjske sodbe, da je F. F. očitno poznal A. in tudi način in možnosti opravljanja tehničnega pregleda na B. Ob pravilnih zaključkih, da je v obeh primerih namesto vozil Q. in W., vozila pripeljal obdolženi F. in uredil potrebno, očitno le na podlagi predloženih prometnih dovoljenj, ne pa njunih vozil, je jasno tudi, da so pravilni zaključki izpodbijane sodbe o krivdi obdolženega F. in da se z voziloma na B. ni znašel po slučaju, temveč zaradi prav konkretnih opravil v zvezi z voziloma Q. in W., ki sta bili pripeljani na F. servis. Tako je povsem jasno, da je dal na razpolago sredstva za izvršitev kaznivega dejanja – druga avtomobila, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Zato višje sodišče tudi ugotavlja, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno glede vseh okoliščin kaznivega dejanja in krivde obdolženega F. in da takih ugotovitev pritožbene navedbe niso v ničemer omajale, kaj šele izpodbile.

90. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik sicer ni posebej izpodbijal, vendar je pritožbeno sodišče opravilo preizkus le-te glede na določbo 386. člena ZKP in uveljavljan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je bila obdolženemu F. izrečena primerna vrsta kazenske sankcije, v njej določena tudi primerna kazen in dolžina preizkusne dobe glede na ugotovljene okoliščine, ki jih je sodišče ocenjevalo kot olajševalne in obteževalne ter jim dalo pravilen pomen.

K pritožbi zagovornika obdolženega G. G.:

91. Tudi po oceni tega zagovornika je podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP iz razloga, ker je bila hišna in osebna preiskava A. A. odrejena na predlog neupravičenega predlagatelja, zato gre za nezakonito pridobljene dokaze s kršitvijo določb ZKP, sodišče pa da se do tega ni opredelilo. V podkrepitev takšnega stališča je pritožnik navajal še mnenje (pravilno: Načelno pravno mnenje) Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012.

Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da se je sodišče prve stopnje dovolj jasno opredelilo do tovrstnih pomislekov pritožnika v točki 69, katerega bistveni del je zaključek, da je predlog za osebno in hišno preiskavo podalo pristojno tožilstvo. Da je temu res tako izhaja tudi iz odredbe preiskovalne sodnice (list. št. 145 – 147) iz katere je razvidno, da je predlog za izdajo odredbe za hišno preiskavo ter preiskavo elektronskih naprav preiskovalni sodnici podalo Okrožno državno tožilstvo v Kranju 5. 11. 2010, temu predlogu pa predložilo pobudo PU Kranj z dne 4. 11. 2010 (navedeno tudi v uvodu odredbe) in predloženo listinsko dokumentacijo. Navedbe pritožnika se že iz tega razloga izkažejo za neutemeljene, razen tega pa tudi upoštevaje načelno pravno mnenje, na katerega se pritožnik sklicuje, dokazi pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila že opravljena na način in o pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, ne pomenijo nedovoljenih dokazov, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe. Vendar navedeno v konkretnem primeru niti ni upoštevno ob dejstvu, da je predlog podalo tožilstvo in torej upravičen predlagatelj.

92. Kršitev iz iste točke pritožnik uveljavlja tudi z navedbo, da ni bilo podlage za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, ker status K. ni bil pojasnjen (če je bil osumljenec ali priča); ker z nasprotujočimi si razlogi izpovedbo priče K. v enem delu ocenjuje za prepričljivo, v drugem ne in da je izpovedba priče L. nezanesljiva.

S takimi navedbami pritožnik ne more in tudi ni vzbudil pritožbenemu sodišču nobenih pomislekov v pravilnost sprejete odločitve, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi 8. 7. 2010 odrejeni zakonito. „Status“ K. K. je bil tako v fazi zbiranja obvestil, predkazenskega in kazenskega postopka povsem jasen. Do tega, če je v času sestavljenega uradnega zaznamka o razgovoru z njim dne 29. 6. 2010 imel status osumljenca ali ne, je višje sodišče v tej odločbi že opredelilo v točki 64, navezujoč se na pritrditev razlogom prvostopenjske sodbe v točkah 58. Prav tako se v izogib ponavljanju sklicuje tudi na že navedene razloge glede pravilnosti sprejete odločitve o tem, da so bili podani utemeljeni razlogi za sum za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov, kot je to navedlo prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe (točka 28 do 29, 33 do 36), višje sodišče pa se je do vsebinsko enakih pomislekov zagovornika obdolženega A. v zvezi s tem opredelilo z razlogi v točki 23 te odločbe. Navajanje lastne ocene prepričljivosti izpovedbe priče K. in L., predstavlja le drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, kar ni upoštevan pritožbeni razlog.

93. Pritožnik nadalje navaja, da je že najkasneje 15. 6. 2009 policija skoncentrirala aktivnosti na prvoobdolženega A. A. ter jih nezakonito izvajala in povzela v uradnem zaznamku z dne 28. 4. 2010.

Take navedbe predstavljajo le neumestno pripombo, ki s podatki spisa ni podprta, zato se višje sodišče do te ne bo opredeljevalo, ker nima nobenega upoštevnega pomena.

Tudi z navedbo, da se naključni opazovalec ne zadržuje na kavi dve uri in beleži registrske številke vozil, kot je to razvidno iz uradnega zaznamka z dne 28. 4. 2010, obdolženčev zagovornik vsiljuje ugotovitev, da je bil anonimni vir pravzaprav policist, ki je izvajal tajno opazovanje. Že iz takih navedb pritožnika je moč ugotoviti, da teh ni moč upoštevati, saj se ukrep tajnega opazovanja, ko je odrejen ob obstoječih zakonskih pogojih, nanaša na določeno osebo, ne pa na objekt in da tovrstno opazovanje, celo če bi ga res opravljali policisti, za kar pa v spisu ni nobene podlage za tak zaključek, bi navedeno še vedno bilo v okviru določbe prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP.

94. Da prikriti preiskovalni ukrepi tudi niso bili neogibno potrebni, pritožnik utemeljuje z lastno oceno, da je bilo zadostno že izvajano tajno opazovanje policije, katerega ugotovitve so v uradnem zaznamku z dne 28. 4. 2010. Navedeno izkazuje, da si je pritožnik že sam podal pojasnilo, zakaj izvajanje prikritih ukrepov ni bilo neogibno potrebno. Pritožbeno sodišče takšno stališče zavrača in v tem delu pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe v točkah 47 do 56, teh pa z vsebinsko preverljivimi razlogi pritožnik ni izpodbijal.

95. Zgrešene so tudi navedbe pritožnika, da prikriti ukrepi niso bili sorazmerni glede na težo dejanj, ki so sama po sebi le prekršek voznika v primeru, če bi pregled opravilo vozilo, ki ni brezhibno in bi sodelovalo v cestnem prometu.

Ob takih navedbah je moč ugotoviti, da pritožnik očitno prezre, da so bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni zaradi utemeljenih razlogov za sum izvrševanja kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena KZ-1 in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1.

Navaja še, da ne drži, da so ukrepi „kriminalno dejavnost“ razkrili v celoti in bili zato sorazmerni, kar pritožnik pripisuje zaključku sodišča, čeprav je iz utemeljevanja sorazmernosti ukrepov v izpodbijani sodbi razvidno, da se utemeljevanje pravilnosti sprejete ocene o sorazmernosti ukrepov nanaša na možnost razkritja celotne kriminalne dejavnosti obdolžencev.

Za povsem zgrešene višje sodišče ocenjuje tudi navedbe pritožnika, da v spisu ni podatkov, na kak način so policisti preverili verodostojnost izjav anonimnega vira in da obrazložitev navedenih dovoljenj za izvedbo prikritih preiskovalnih ukrepov ne dosega dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum. Tudi o načinu preverjanja informacij prejetih od anonimnega vira se je prvostopenjsko sodišče opredelilo z razlogi, ki so navedeni v točkah 33 in 34, izhaja pa tudi iz zbranega gradiva, ki je bilo podlaga za izdajo prve odredbe Okrožnega državnega tožilstva v Kranju z dne 8. 7. 2010 za izvajanje ukrepov tajnega opazovanja, tajnega delovanja in navideznega dejanja podkupnine (list. št. 32 do 55 spisa). Zato so navedbe pritožnika o tem, da podatkov o preverjanju verodostojnosti za anonimnega vira ni, bolj odraz nenatančnega poznavanja spisovnega gradiva, kot pa kakorkoli vsebinsko utemeljena pritožbena navedba.

96. V pritožbi ponovljen vsebinsko enak predlog za izločitev zapisnika in potrdila o zasegu predmetov U. U. in Ž. Ž. narekuje pritrditev odgovoru pritožniku, kot ga je podalo sodišče prve stopnje v razlogih v točki 72 sodbe in ki jim ni kaj dodati, ker so ti razlogi pravilni, obdolženčev zagovornik pa jih z močnejšimi argumenti, kot so razlogi izpodbijane sodbe ne izpodbija.

Končno – pritožbeno sodišče ocenjuje za povsem nekonkretizirano navedbo pritožnika, da so nezakoniti dokazi tudi vsi UZ-ji, ki jih je sodišče prebiralo, zaradi česar, da je bil postopek nepredstavljivo in nesorazmerno dolg.

97. Z navedbami, da je opis kaznivega dejanja očitanega obdolženemu G. konfuzen, nedosleden, da niti v konkretnem opisu niti v obrazložitvi ni zaključkov o tem komu in kako naj bi obdolženi G. pomagal in kakšen je bil njegov subjektivni odnos do storilca, pritožnik nakazuje (sicer nekonkretizirano) na zagrešeno kršitev kazenskega zakona, enako tudi z navedbo, da je v opisu dejanja očitek, da vozilo, ki naj bi bilo pregledano ni bilo tehnično brezhibno, v nadaljevanju pa tudi, da v izreku navedene nepremoženjske koristi sodišče ni obrazložilo.

Tudi takšne navedbe pritožnika višje sodišče zavrača. Iz opisa kaznivega dejanja pod točko IV je razvidno, da je obdolženi G. G. naklepoma pomagal „storilcema,“ kar jasno nakazuje glede na datum storitve kaznivega dejanja in opis le teh pod točko II/4-2 in II/4-6, da je pomagal sostorilcema A. in E. na način, da so bili v evidenco vneseni podatki meritev vozila, ki ga je pripeljal G., ne pa podatki meritev vozil za kateri je bilo izdano potrdilo o opravljenem tehničnem pregledu. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe se razlogi o pomoči in tudi subjektivni plati le-te nahajajo v točkah 547 in 548 ter 545 in 555 sodbe.

98. Ne drži niti zatrjevana nedoslednost opisa dejanj s strani pritožnika, ki jo prepoznava v tem, da vozilo, ki naj bi bilo pregledano ni bilo tehnično brezhibno, iz obrazložitve pa izhaja, da to ni očitano.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na opis kaznivih dejanj na strani 10 dovolj jasno navedeno, da se zapis o tehnični brezhibnosti nanaša na zapis za vozilo, ki konkretnega dne in ob navedenem času ni bilo pregledano, ker so bili v evidenco vneseni podatki meritev vozil, ki jih je pripeljal G.

Na pritožbeni očitek o neovrednotenju in neobrazložitvi nepremoženjske koristi, česar da sodišče ni storilo v obrazložitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik nima prav, saj nepremoženjske koristi ni moč ovrednotiti ravno zaradi tega, ker ni premoženjska korist, obrazložitev o tem pa je sicer sodišče podalo pri kaznivih dejanjih, na katera se tudi v zvezi z dokazanostjo kaznivih dejanj obdolženemu G. G. sklicuje v točkah 544 – upoštevaje v zvezi s tem točko 437 in v točki 551, navezujoč se na točko 470 obrazložitve sodbe.

99. Z ocenjevanjem in lastnimi zaključki videnega na posnetku z dne 3. 8. 2010 zagovornik obdolženega G. navaja, da je iz video posnetka razvidno, da je pripeljalo vozilo ... sive barve, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, iz listine A 223 (izpis iz E-RISK DUNS) pa izhaja, da je bil obdolženi G. lastnik vozila ... črne barve. Nadalje pojasnjuje tudi, kakšen tip vozil te znamke so proizvajali v času od leta 1996 do 2007, na podlagi tega pa ponuja zaključek, da je sodišče glede na te podatke zmotno ocenilo, da je obdolženi G. pripeljal svoj srebrni ...; da ni mogoče trditi, da iz strani ni pripeljal U. avtomobil in da ni jasno katera avtomobila sta si po dimenzijah podobna.

Na te navedbe pritožbeno sodišče odgovarja, da je tudi samo ob ogledu video posnetka z dne 3. 8. 2010 od 13:10 do 13:35 ure ugotovilo, da je bilo dobro videno vozilo znamke ... srebrne barve, da pa pri navedenem ni odločilno, če je bilo prav to vozilo tudi dejansko v lasti obdolženega G. G. ali ne. Zato se tudi zapis razlogov v točki 546 sodbe, da je pripeljal „svoj“ osebni avtomobil izkaže za neodločilnega, saj je bistveno le to, da je pripeljal drugo vozilo, ne pa – v konkretnem primeru U. vozilo. Da so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da U. avtomobila v navedenem času ni bilo na pregledni stezi, kjer naj bi bile opravljene meritve zanj, pa je sodišče zanesljivo ugotovilo v razlogih sodbe v točki 434, ki se vsebinsko navezujejo tudi na zaključke, ki jih je podalo v zvezi z dokazanostjo kaznivega dejanja obdolženemu G.. Iz točke 434, na katero se je sodišče sklicevalo, pa jasno izhaja, da se je ocena podobnosti nanašala na U. vozilo in vozilo ..., s katerim se je pripeljal obdolženi G., ne glede na to, če je bil G. tudi njegov lastnik ali ne. S takimi navedbami pritožnik torej ni mogel vnesti pomislekov v prepričljivost video posnetkov, sodišče pa v zvezi z ogledom le-teh tudi ni prezrlo bistvenih okoliščin, ki so iz le-teh izhajale.

100. Pritožnik protestira tudi zaključkom, da naj bi ga sodnica brez težav prepoznala (točka 432 sodbe), v podkrepitev takih navedb je tudi pritožbenemu sodišču posredoval vlogo, ki je že bila v spisu.

Na to navedbo pritožbeno sodišče odgovarja, da kljub predvajanemu posnetku, višje sodišče seveda ne more ugotoviti, če je na posnetku, sicer solidno – videna oseba prav obdolženi G. G. ali ne, vendar v zvezi s tako ugotovitvijo ocenjuje, da je potrebno slediti ugotovitvam razpravljajoče sodnice. Iz razloga, ker taka ugotovitev temelji na neposredni zaznavi sodišča, nadalje, ker iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 8. 1. 2014 (list. št. 1477 in dalje) izhaja, da na predvajan video posnetek z dne 3. 8. 2010 za čas od 13:10 do 13:35 ure ni bilo podanih nobenih komentarjev in pripomb, sta pa bila na tej glavni obravnavi navzoča tako obdolženi G. G. kot njegov zagovornik in ko bi bilo že takrat realno pričakovati, da bi vsaj kateri od njiju navajal, da se na posnetku ne nahaja obdolženi G. Razen tega pa je zaključke, da se je na navedenem posnetku dejansko nahajal obdolženi G., sodišče utemeljilo tudi z drugimi podatki in dokazi, s katerimi je razpolagalo, nenazadnje je tudi priča U., kot izhaja iz njegove izpovedbe na list. št. 1366 navajal, da sam ni peljal avta na tehnični pregled, pač pa prosil kolega – G. G., da uredi potrebno v zvezi s tem. Na tako izpovedbo priče dne 27. 11. 2013 pa obdolženi F. in njegov zagovornik, ki sta na tej glavni obravnavi bila navzoča, prav tako nista imela nobenih vprašanj ali pripomb. Zato je tudi po oceni višjega sodišča dejansko stanje v zvezi s tem kaznivim dejanjem v celoti in pravilno ugotovljeno.

101. Tudi v zvezi s kaznivim dejanjem z dne 18. 10. 2010 in kvaliteto video posnetkov, ki so „preskakovali“ in kar pritožnik ocenjuje kot okoliščino, ki izkazuje poseg v le-te, pritožnik izpostavlja vsebinsko neodločilno okoliščino, da je obdolženi G. na stezo zapeljal „svoje“ vozilo, ne pa vozilo Ž. Ž. O pomenu okoliščine, če je obdolženi G. takrat na stezo zapeljal svoje vozilo ali katero drugo vozilo, je že bilo pojasnjeno v točki 99, zato višje sodišče enako zaključuje tudi na tem mestu. Drži da je, na kar pritožnik posebej opozarja, vozilo na posnetku last osebe z enakim imenom, vendar drugačnim naslovom stalnega bivališča in EMŠO številko, vendar zaradi teh ugotovitev, ki izhajajo tudi iz predloženih listin s strani pritožnika, sicer pa se nahajajo tudi v spisu, ni moč šteti, da je zmoten zaključek, da je to vozilo, naj si že bo od kogarkoli pripeljal obdolženi G. G. V pravilnost sprejetih dokaznih zaključkov višje sodišče prepričujejo razlogi sodbe v točkah 550 do 556, ki se vsebinsko navezujejo tudi na razloge navedene v točki 464 sodbe in ugotovitev razpravljajoče sodnice, da je na video posnetku kot voznika vozila ... prepoznala prav obdolženega G. G. Višje sodišče tem zaključkom sledi iz enakih razlogov, kot so navedeni v točki 100 te odločbe. Ko je bil posnetek z dne 18. 10. 2010 predvajan na glavni obravnavi 17. 1. 2014, je iz zapisnika na list. št. 1505 razvidno, da je naveden posnetek komentiral le državni tožilec z navedbo, da iz vozila ... kot voznik izstopa obdolženi G. G., drugih pripomb pa na posnetek ni bilo, čeprav je bil na naroku prisoten zagovornik obdolženega G. Na glavni obravnavi 15. 4. 2014, ko je bil posnetek ponovno predvajan, pa je obdolženi G. zanikal, da bi bil on tisti, ki je izstopal iz ... in da je tožilec s pripombo dne 17. 1. 2014 zavajal, ker da je izstopanje voznika iz ... zakrilo odpiranje vrat kombija. Pravilnost sprejete dokazne ocene tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem po oceni višjega sodišča, razen vsega navedenega, dodatno potrjuje tudi okoliščina, ki izhaja iz uradnega zaznamka o izjavi osumljenca – G. G. z dne 9. 11. 2010, napravljenega po šestem odstavku 148. člena ZKP, iz katerega izhaja, da je delal uslugo Č. Č., navajal kakšno vozilo je Č. imel in da je uredil potrebno za tehnični pregled in registracijo tega vozila z vozilom ..., last njegovega očeta. Naveden zapis seveda ni dokaz, temveč le dodatna okoliščina, ki potrjuje pravilnost dokazne ocene na podlagi drugih dokazov.

102. Odločbo o kazenski sankciji pritožnik izpodbija z navedbo, da je sodišče neupravičeno upoštevalo ugotovljeno krivdno obliko direktnega naklepa, kot obteževalno okoliščino, kot takšno okoliščino pa upoštevalo tudi in to v škodo obdolženih, da vozila niso bila tehnično brezhibna. Olajševalnih okoliščin, ki jih je obdolženi navajal, da ni upoštevalo niti se ni do njih opredelilo, zato ocenjuje, da sodba nima razlogov o višini kazni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje okoliščine dosedanje neobsojenosti obdolženca upoštevalo kot olajševalno okoliščino, drži pa, da krivdne oblike ni moč še posebej upoštevati kot obteževalne okoliščine, ker se to že nanaša na element kaznivega dejanja. Ta okoliščina zato res ni bila upravičeno upoštevana kot obteževalna, vendar siceršnja narava kaznivega dejanja in pomen pomoči za izvršitev dveh konkretnih kaznivih dejanj, ne narekuje drugačne – nižje določitve posamičnih oziroma enotne zaporne kazni v pogojni obsodbi. Glede navajanega o povzročeni nevarnosti v cestnem prometu, se pritožbeno sodišče na vsebinsko enake pomisleke, ki jih je navajal tudi zagovornik obdolženega A., sklicuje na razloge, ki jih je v tej odločbi navedlo v točki 44.

Odločbo o stroških pritožnik graja z navedbo, da sam obdolženi k dolgotrajnosti in zamotanosti postopka ni prispeval nič in da bi bil postopek hitreje končan, če sodišče ne bi bralo vseh UZ-jev in če bi tožilstvu naložilo substanciranje dokaznih predlogov. Ker to ni storilo, naložitev stroškov obdolžencu ni utemeljena. Takšnemu stališču višje sodišče ne more pritrditi, ker gre za povsem posplošeno, predvsem pa nekritično navajanje okoliščin, zakaj je bil postopek dolgotrajen, še najmanj pa drži, da bi bil zaradi načina dela sodišča. Ker je bil obdolženi spoznan za krivega, je navedeno, ob sicer ugotovljenih okoliščinah premoženjske narave tega obdolženca sodišče imelo zadostno in zanesljivo podlago za sklepanje, da bo stroške postopka tudi zmogel plačati, vsebinskih pomislekov v razloge sodbe v zvezi s tem v točki 647, pa pritožnik seveda ne navaja. Zato tudi v temu delu njegovim pritožbenim izvajanjem ni moč slediti.

Navajanje, da je bil obdolženi G. nezakonito priveden na narok 15. 4. 2014 in da v zvezi s tem ne namerava nositi nobenih nadaljnjih stroškov ter da je o tem pisal tudi predsednici Okrožnega sodišča v Kranju, pritožbeno sodišče le vzame na znanje, ob dejstvu, da kakšnih konkretnih kršitev v zvezi s tem pritožnik ni zatrjeval.

103. Razen pritožbe zagovornika obdolženega A. A., ki je bila delno utemeljena, je višje sodišče pritožbe zagovornikov drugih obdolžencev presodilo kot neutemeljene.

104. Pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (razen v delu, ki se nanaša na obdolženega A. A.), zato je ob oceni, da pritožbe zagovornikov obdolženih niso utemeljene, pritožba zagovornika obdolženega A. pa delno utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v delu in na način, kot to izhaja iz točke I in II izreka te odločbe, v preostalem pa v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

105. Ker pritožniki s pritožbami niso uspeli (razen delno zagovornik obdolženega A.), jim je pritožbeno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 95. in 98. člena ZKP ob upoštevanju enakih vsebinskih razlogov kot jih je v zvezi s tem upoštevalo že sodišče prve stopnje, v plačilo naložilo sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Takso je odmerilo upoštevaje določbe Zakona o sodnih taksah in taksne tarife, ki je njegov sestavni del.

106. Obdolženima C. C. in E. E. je, glede na določeni kazni v pogojnih obsodbah (do enega leta zapora) upoštevaje tarifno številko 7112, ki določa znesek takse od 140,00 do 340,00 EUR, upoštevaje okoliščine v zvezi s sposobnostjo plačila stroškov, določilo takso v višini 340,00 EUR. Ker je bila obdolžencema izrečena pogojna obsodba, je upoštevaje tarifno številko 71113 potrebno upoštevati količnik 0,8, zaradi zavrnitve pritožbe pa količnik 1,5 po tarifni številki 7122. Tako znese končni znesek taksne obveznosti za vsakega od teh obdolžencev 408,00 EUR.

107. Pri obdolženih D. D., F. F. in G. G. je glede na določeno jim kazen v pogojnih obsodbah (do šest mesecev) upoštevaje tarifno številko 7111 predpisan znesek takse od 70,00 do 170,00 EUR. Višje sodišče je upoštevalo že navedeno sposobnost plačila stroškov obdolženih, zato je določilo taksno obveznost v višini 170,00 EUR. Upoštevaje tarifno številko 71113, ker je bila obdolžencem izrečena pogojna obsodba, je potrebno upoštevati količnik 0,8 za odmero takse, ker pa so bile pritožbe njihovih zagovornikov na višjem sodišču zavrnjene, je po tarifni številki 7122 potrebno upoštevati še količnik 1,5, kar privede do odmerjene takse v znesku 408,00 EUR, za vsakega od obdolžencev.

Datum zadnje spremembe:

20.02.2017

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Kp 32967/2012
• VSRS Sodba I Ips 29346/2017
• VSRS Sodba I Ips 85640/2010