VSL sklep Cpg 1573/93

Jedro

Prvi odstavek 113. člena SZ eksplicitno določa da postanejo lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva, občine.

Mesto nima statusa občine. Na podlagi prvega odst. 141. čl. Ustave ima mesto le možnost, da se po postopku in ob pogojih, ki jih bo določal zakon, organizira kot mestna občina.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v celoti razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče: 1. ugotovilo, da so prvo do petotožeča stranka lastnice vsaka do 1/5 stanovanj in stanovanjskih hiš pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva, ki se nahajajo na njihovih območjih in so bile pred 19.10.1991 družbena lastnina ter vsega drugega premičnega in nepremičnega premoženja, ki je bilo pridobljeno s sredstvi solidarnosti in vzajemnosti na območju ljubljanskih občin; 2. naložilo toženi stranki, da plača šestotožeči stranki na njen žiro račun znesek, ki ga je iz tega naslova prejela do 30.6.1993 v višini 1,621.028,473,00 SIT s prip; 3. naložilo toženi stranki, da izroči tožeči šestotožeči stranki vso dokumentacijo, ki se nanaša na upravljanje in gospodarjenje z nepremičninami iz 1. točke izreka in se nahaja pri organu tožene stranke - Mestnemu sekretariatu za stanovanjsko gospodarstvo ter vso finančno dokumentacijo, ki se nanaša na nepremičnine in ostalo premoženje, zajeto v 1. točki izreka in s katero razpolaga tožena stranka; 4. naložilo toženi stranki, da povrne tožečim strankam pravdne stroške v višini 848.759,00 SIT s pripadki.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po prvem odst. 353. čl. ZPP, torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da 113. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91) določa, da postane občina lastnik le družbenih stanovanj, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi, ne določa pa lastništva ostalega premičnega in nepremičnega premoženja, ki je bilo pridobljeno s temi sredstvi. Zato sem ne spadajo niti poslovni prostori, niti drugo premoženje. Prvostopno sodišče je tako pod tč.

1/ izreka izpodbijane sodbe prisodilo tožeči stranki več, kot ji pripada po samem zakonu. Po mnenju tožene stranke je prvostopno sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo, saj je ugodilo zahtevku, ki nima zakonske osnove. Prvostopno sodišče ni upoštevalo, da je po novi Ustavi tudi mesto občina (141. čl. Ustave Republike Slovenije). Stanovanjski zakon je uredil le področje lastninjenja, ni pa določil, da mesto ni občina. V 141. čl. Ustave je izrecno določeno, da je možno oblikovati mesto kot občino. Stanovanjski zakon ne ureja področja lokalne samouprave, zato velja po mnenju tožene stranke do sprejema nove lokalne zakonodaje stara ureditev pristojnosti med mestom in občinam.

Zato je prvostopno sodišče po mnenju tožene stranke za presojo lastništva spornih stanovanj nepravilno vzelo za osnovo Stanovanjski zakon, ki ureja le vprašanje lastninjenja, ne pa tudi vprašanje statusa mesta kot občine. Tožena stranka zato na podlagi 113. čl. Stanovanjskega zakona po njenem mnenju iz lastninjenja ni izvzeta.

Glede tožbenega zahtevka za izročitev dokumentacije pa tožena stranka ocenjuje, da ta zahtevek ni določen niti določljiv v skladu s 186.čl. ZPP zaradi česar tudi ni izvršljiv in bi ga moralo prvostopno sodišče zavreči. Prvostopno sodišče je nepravilno prisodilo celotne pravdne stroške tožeči stranki, čeprav je v pravdi uspela le deloma. Zato bi moralo sorazmerni del stroškov priznati tudi toženi stranki.

Tožena stranka je po preteku zakonskega roka vložila še dopolnitev pritožbe, v kateri dodatno pojasnjuje razloge zmotne uporabe materialnega prava, ki se nanašajo predvsem na sam status tožene stranke - Y, napada pa tudi ugotovitveni del sodbe (tč. 1 izreka).

Pritožba je utemeljena.

Tožeče stranke zahtevajo (tč. 1 izreka izpodbijane sodbe) ugotovitev njihove lastninske pravice na družbenih stanovanjih in stanovanjskih hišah, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva, ki se nahajajo na njihovih območjih in so bile pred 19.10.1991 družbena lastnina. Njihov zahtevek tako zgolj povzema vsebino 1. odst. 113. čl. Stanovanjskega zakona, ne precizira pa na katera stanovanja oziroma stanovanjske hiše se ta ugotovitev nanaša. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v tem delu zahtevek tožeče stranke dejansko ni določen, saj ni v skladu s 1. odst. 186. čl. ZPP.

Pritožba ima prav, da iz tega razloga ni določen tudi zahtevek, ki se nanaša na izročitev dokumentacije (4. tč. izreka izpodbijane sodbe).

Takšen zahtevek na izročitev dokumentacije, kot je sedaj postavljen, je dejansko presplošen in tudi ni izvršljiv. V zvezi z omenjenima zahtevkoma bi moralo prvostopno sodišče predhodno pozvati tožečo stranko, da v smislu 109. čl. ZPP oba zahtevka povsem določeno precizira v skladu s 1. odst. 186. čl. ZPP. V kolikor tožeča stranka nima potrebne dokumentacije, ima možnost, da jo zahteva od tožene stranke ali od koga drugega v smislu 233. in 234. čl. ZPP. Zato njenega dosedanjega ugovora, da ji dokumentacija ni dostopna, ni mogoče upoštevati.

Drži tudi trditev pritožbe, da 1. odst. 113. čl. Stanovanjskega zakona ne zajema tudi drugega premičnega in nepremičnega premoženja, četudi je bilo pridobljeno s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi. Zato je prvostopno sodišče na podlagi tega določila dejansko v tem delu (od 7. do 10. vrstice 1. tč. izreka sodbe) prisodilo tožeči stranki več, kot ji gre na podlagi zgoraj navedenega določila. Tožeča stranka namreč do sedaj ni zadovoljivo pojasnila, na podlagi katerega temelja uveljavlja ta del ugotovitvenega zahtevka, ki med drugim prav tako ni preciziran. Prvostopna sodba pa glede tega dela niti ni obrazložena, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Sicer pa bo moralo prvostopno sodišče tudi v tem delu postavljenega tožbenega zahtevka od tožeče stranke najprej zahtevati, da v smislu 109. čl. ZPP v zvezi s 186.čl. ZPP tudi v tem delu svoj zahtevek precizira.

Razveljavitev tč. 1 in tč. 4 izpodbijane sodbe je bila potrebna zaradi zgoraj navedenih procesnih kršitev. Glede na to pa je bilo potrebno razveljaviti tudi dajatveni zahtevek pod tč. 2 izreka in zahtevek glede povrnitve pravdnih stroškov pod tč. 5 izreka izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče je zato po 1. odst. 369. čl. ZPP izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo. Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopno sodišče najprej odpraviti že omenjene pomanjkljivosti.

Glede ostalih trditev pritožbe, ki se nanaša predvsem na zmotno uporabo materialnega prava pa pritožbeno sodišče še dodaja: Prvostopno sodišče je pravilno vzelo za podlago Stanovanjski zakon glede ureditve lastninjenja družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega gospodarstva. Ta določa v 1. odst. 113. čl. lastninjenje spornega premoženja. Zakon o določitvi nalog in Odlok o začasnem prenosu opravljanja nalog SIS (oboje Ur. l. SRS št. 42/89) določata le posamezne naloge, pravice in obveznosti v zvezi z gospodarjenjem z navedenimi stanovanji, ne določata in urejata pa lastnine na navedenih stanovanjih. Poleg tega sta bila oba predpisa izdana začasno in pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona.

Lastninjenje navedenih stanovanj ureja zgolj Stanovanjski zakon, ta pa eksplicitno podeljuje lastnino teh stanovanj občini. Mesto do sedaj ni imelo in tudi nima statusa občine. Občine so se na območju mesta združile v mestno skupnost zaradi uresničevanja skupnih interesov, tako da je mesto izvrševalo pravice in dolžnosti zgolj v obsegu, kot so jim jih poverile občine (1. odst. 194. čl. Ustave SRS, Ur.l. SRS št. 7-45/74). Ne drži tudi trditev tožene stranke v pritožbi, da ima tožena stranka po novi ustavi status občine. Ustava Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91), ki je bila sprejeta po Stanovanjskem zakonu, v 1. odst. 141. čl. dopušča le možnost, da lahko dobi mesto po postopku in ob pogojih, ki jih določa zakon status mestne občine. Zaenkrat mesto tega statusa še nima. Vsa predvidevanja tožene stranke, ki jih navaja v pritožbi, kako bo mesto v bodoče organizirano, so najmanj negotova (saj obstoj možnosti še ne zadošča), za samo odločitev pa tudi po oceni pritožbenega sodišča niso bistvena. Pomembno je, da samo mesto statusa občin do sedaj ni nikdar imelo. (Stanovanjski zakon pa podeljuje lastnino zgolj občini).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP. Glede na razveljavitev se odločitev o pravdnih stroških pridrži za končno odločbo.

Datum zadnje spremembe:

10.11.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba VIII Ips 187/2017
• Sodba U 73/95-4
• Sodba I Up 779/2000