VSL sodba VII Kp 59453/2013

Jedro

Kaznivi dejanji prikrivanja, ki se obravnavata v tem postopku, in kaznivi dejanji prikrivanja (v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja), za kateri je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, ne tvorijo tako časovno in krajevno povezanega življenjskega primera, da bi bilo njegovo obravnavanje v ločenih kazenskih postopkih z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Obdolženec je namreč dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega z izpodbijano sodbo, storil v časovnih obdobjih med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012 ter med 11. 7. 2012 in 31. 8. 2012 v Ljubljani, dejanji, za kateri je bil že pravnomočno obsojen, pa je storil neugotovljenega dne v letu 2012 in neugotovljenega dne poleti 2012 na neznanih krajih.

Res je, da v enotnem kazenskem postopku ista oseba ne more imeti položaja dveh različnih procesnih subjektov (obdolženca in priče), vendar pa to ni ovira za združitev dveh ali več kazenskih postopkov. V kolikor se namreč v istem kazenskem postopku obravnava več kaznivih dejanj in ima določena oseba v zvezi z nekaterimi kaznivimi dejanji položaj obdolženca v zvezi z drugimi pa položaj priče, se takšno osebo zaslišuje le kot obdolženca (in ne kot pričo) tudi glede tistih dejanj, za katera sam ni obdolžen.

Izrek

I. Pritožbama obdolženega A. A. in njegovega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se

obdolžencu izrečena zaporna kazen zniža na 1 (eno) leto zapora.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1 in mu izreklo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila:

- obdolženec brez izrecno navedenega pritožbenega razloga, po vsebini pritožbe pa zaradi kršitve kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo „razveljavi in izreče oprostilno sodbo“;

- obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in (zadevo) vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in sojenje.

3. Pritožbi sta delno utemeljeni.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb obdolženca in njegovega zagovornika ter proučitvi podatkov v spisu, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo vse potrebne dokaze, popolno in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter utemeljeno zaključilo, da je obdolženec storil v izreku sodbe opisano kaznivo dejanje.

5. Pritožbeno stališče pritožnikov, ki ga je zagovornik uveljavljal že na glavni obravnavi kot ugovor pravne narave, da sta v izreku izpodbijane sodbe (v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja) opisani dejanji prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 že obseženi v nadaljevanem kaznivem dejanju prikrivanja po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, za katero je bil obdolženec spoznan za krivega s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 35298/2013 z dne 14. 4. 2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 35298/2013 z dne 30. 9. 2015, ki je postala pravnomočna dne 14. 10. 2015. Pritožbeno sodišče glede na stališča novejše sodne prakse(1), ki jih je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, v celoti pritrjuje prepričljivim razlogom v točki 6 izpodbijane sodbe, da kaznivi dejanji prikrivanja, ki se obravnavata v tem postopku in kaznivi dejanji prikrivanja (v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja) za kateri je bil obdolženec že pravnomočno obsojen s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 35298/2013, ne tvorijo tako časovno in krajevno povezanega življenjskega primera, da bi bilo njegovo obravnavanje v ločenih kazenskih postopkih z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Obdolženec je namreč dejanji za kateri je bil spoznan za krivega z izpodbijano sodbo storil v časovnih obdobjih med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012 ter med 11. 7. 2012 in 31. 8. 2012 v Ljubljani, dejanji za kateri je bil že pravnomočno obsojen pa je storil neugotovljenega dne v letu 2012 in neugotovljenega dne poleti 2012 na neznanih krajih. Zagovornik s pritožbenim navajanjem, da je časovna povezanost med kaznivimi dejanji izkazana s tem, da so bila vsa dejanja storjena v letu 2012 oziroma poleti 2012 pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne more izpodbiti. V tako nedoločenem času storitve kaznivega dejanja namreč po oceni pritožbenega sodišča ni podlage za izpolnitev še nadaljnjega kriterija oziroma pogoja, da je potrebno pri nadaljevanem kaznivem dejanju časovni element storitve, ki je v prvem odstavku 54. člena KZ-1 opredeljen z besedama »istočasno ali zaporedoma«, razlagati kot časovno strnjeno delovanje storilca ter izraz »zaporedoma« pomensko razlagati čim bližje izrazu »istočasno«(2); takšna časovna povezanost pa v konkretnem primeru ni izkazana. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo, da ni izkazana niti krajevna povezanost med kaznivimi dejanji, zagovornikovo pritožbeno navajanje, da ni izključeno, da tudi dejanja opisana v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Trebnjem, niso bila storjena v Ljubljani, pa je na ravni ugibanj, ki pravilnih zaključkov izpodbijane sodbe ne morejo omajati. Ob izostanku takšne časovne povezanosti kaznivih dejanj, ki bi izkazovala zakonsko določeni pogoj istočasnosti oziroma zaporednosti njihove izvršitve, pa niti ni relevantno, da gre pri vseh dejanjih za istovrstna kazniva dejanja in njihovo izvršitev v podobnih okoliščinah, kar izpostavlja zagovornik, saj se t. i. notranja povezanost dejanj presoja zgolj v primeru, če je predhodno že izkazana t. i. zunanja (časovna, krajevna) povezanost. Glede na navedeno se zagovornik v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na razloge sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 42236/2013 z dne 12. 3. 2015 in na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 39647/2010 z dne 27. 11. 2014, saj je potrebno vprašanje, ali so zaradi pravnomočne sodbe glede določenega nadaljevanega kaznivega dejanja, podane okoliščine, ki prepovedujejo ponovno sojenje („ne bis in idem“) oziroma ali gre za že razsojeno stvar („res iudicata“), presojati na podlagi dejanskega stanja ugotovljenega v konkretni kazenski zadevi.

6. Pritožbene navedbe zagovornika, da je sodišče prve stopnje kršilo določila kazenskega postopka, ker ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča v sklepu VII Kp 59453/2013-95 z dne 16. 9. 2015 (s katerim je v predmetni kazenski zadevi ugodilo pritožbi obdolženca in prvo sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo), da naj predmetni kazenski postopek združi s kazenskim postopkom Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 35298/2013, so brezpredmetne. Sodišče druge stopnje ob odločanju v prejšnjem pritožbenem postopku in danih napotkih, ki jih izpostavlja pritožnik, ni razpolagalo s podatkom, da je bila obtožencu v postopku I K 35298/2013 Okrajnega sodišča v Trebnjem že dne 14. 4. 2015 izrečena obsodilna sodba. Ker je le-ta 14. 10. 2015 postala tudi pravnomočna, v ponovljenem sojenju, kot pravilno izpostavlja tudi sodišče prve stopnje v 8 točki obrazložitve sodbe, pogoji za združitev postopkov niso bili podani in torej napotkov pritožbenega sodišča objektivno ni bilo mogoče upoštevati. Stališče sodišča prve stopnje, da pogoji za združitev kazenskih postopkov objektivno niso bili podani niti v prvem postopku, ker je imel B. B. v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Trebnjem status soobdolženca, v predmetnem postopku pa status priče, pa je napačno. Res je, da v enotnem kazenskem postopku ista oseba ne more imeti položaja dveh različnih procesnih subjektov (obdolženca in priče) je sicer pravilno, vendar pa to ni ovira za združitev dveh ali več kazenskih postopkov. V kolikor se namreč v istem kazenskem postopku obravnava več kaznivih dejanj in ima določena oseba v zvezi z nekaterimi kaznivimi dejanji položaj obdolženca v zvezi z drugimi pa položaj priče, se takšno osebo zaslišuje le kot obdolženca (in ne kot pričo) tudi glede tistih dejanj za katera sam ni obdolžen.

7. Neutemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki zagovornika, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje C. C. obdolžencu kršilo pravico do izvajanja dokazov, učinkovite obrambe in poštenega sojenja, posledično pa tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zatrjuje, da je obdolženec delovna stroja brez dokumentov kupil od neznane osebe, niso točne, niti se taka izvršitvena oblika kaznivega dejanja prikrivanja obdolžencu ne očita v opisu dejanja. Obdolženec je bil spoznan za krivega, da je od neznane osebe prevzel delovna stroja brez ustreznih dokumentov in podatka o datumu izdelave, zato so pritožbene navedbe zagovornika, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati C. C., da bi pojasnil okoliščine prodaje delovnih strojev ter da sta bila stroja kupljena po realni ceni, neupoštevne. Sodišče druge stopnje prav tako ne sprejema pritožbenih očitkov zagovornika, da odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje C. C. temelji zgolj na zaključkih, da identiteta te osebe ni znana ter da gre za neobstoječo osebo. Pritožnik namreč povsem prezre, da sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca, da naj bi sporna delovna stroja kupil od osebe C. C. ni verjelo, kot prirejeni za potrebe predmetnega kazenskega postopka pa je ocenilo tudi pogodbi (prilogi B2 in B3), ki ju je obdolženec predložil v podkrepitev svojih navedb o domnevnem nakupu delovnih strojev od C. C. in takšno presojo v izpodbijani sodbi (točke 9, 10 in 12) tudi izčrpno in argumentirano obrazložilo. Sodišče druge stopnje v celoti sprejema utemeljene dokazne zaključke izpodbijane sodbe, da je obdolženčev zagovor že sam po sebi neprepričljiv, ker o osebi C. C., od katere naj bi celo večkrat odkupil delovne stroje, ni vedel povedati ničesar, osebni podatki te osebe (razen imena in priimka) pa niso navedeni niti v predloženih pogodbah. Glede na pritožbene navedbe zagovornika, da naj bi imel obdolženec v letu 2012 finančne težave in velike dolgove, kar naj bi ga prisililo v izvrševanje kaznivih dejanj, pa se pritožbenemu sodišču tudi postavlja vprašanje, od kod potem obdolžencu denarna sredstva za nakup delovnih strojev, za katera naj bi, kot je navedel v svojem zagovoru, plačal skupno približno 8.000,00 EUR, kar le še dodatno potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča.

8. Pritožbeno sodišče nadalje v celoti pritrjuje zaključkom izpodbijane sodbe, da je obdolženčev zagovor izpodbit tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Obdolženec se je v podkrepitev svojega zagovora, da je delovne stroje kupoval od osebe C. C., skliceval na tri prodajne pogodbe (priloge B2, B3 in C9), vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca grafološke stroke, katerega bistvene ugotovitve je predstavilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe in tudi po lastni presoji, utemeljeno zaključilo, da vseh pogodb pod imenom C. C. nedvomno ni podpisala ista oseba. Z izpovedbo B. B., ki je od obdolženca kupil prevzeta delovna stroja, je bil izpodbit obdolženčev zagovor v delu, da se je s pričo že predhodno dogovarjal o nabavi in prodaji valjarjev ter da je priča od njega želel telefonsko številko od C. C., da bi se s to osebo sam dogovarjal za nakup. Kot neresnično pa se je z izpovedbama prič D. D. in B. B. izkazalo tudi zatrjevanje obdolženca o stanju delovnega stroja znamke Bomag BW 80 ADH-2 (dejanje pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe) in časovnih okoliščinah dostave in prodaje delovnih strojev B. B. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zagovor obdolženca, izpovedbe zaslišanih prič in listinske dokaze povzelo in jih prepričljivo ocenilo ter tudi po prepričanju pritožbenega sodišča obdolženčev zagovor, da je delovna stroja kupil od osebe C. C., utemeljeno ocenilo kot neprepričljiv, glede prodajnih pogodb v prilogah B2 in B3 pa upravičeno zaključilo, da sta bili napisani naknadno za potrebe predmetnega kazenskega postopka, še posebej ob upoštevanju navedb prič, da pri nakupu in prodaji strojev sestavljanje pisnih pogodb ni v navadi. Priča E. E. je sicer potrdil obdolženčev zagovor o nakupu delovnih strojev in sestavi pogodb, vendar pa je sodišče prve stopnje njegovo izpovedbo utemeljeno ocenilo kot neverodostojno in v točki 11 obrazložitve sodbe za takšno svojo presojo navedlo jasne, logične in prepričljive zaključke. Posledično pa je tudi utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje C. C., pri čemer je upoštevaje opis kaznivih dejanj in izvedeni dokazni postopek tudi utemeljeno zaključilo, da njegovo zaslišanje za razjasnitev dejanskega stanja ni odločilno. Glede na navedeno pa tudi ni bistveno ali ta oseba v resnici obstaja ali ne, odločilno je, da je bil z izvedenimi dokazi obdolženčev zagovor o nakupu delovnih strojev in sklenitvi prodajnih pogodb, prepričljivo izpodbit. Sodišče druge stopnje ne sprejema pritožbenih očitkov, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tudi dokaznemu predlogu, da se pri upravni enoti pridobijo fotografije in podpisi vseh v Republiki Sloveniji v evidencah zabeleženih oseb z imenom C. C., temveč pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe (točka 3), da bi iskanje in zasliševanje vseh oseb s tem imenom le po nepotrebnem podaljšalo kazenski postopek.

9. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o odvzemu premoženjske koristi (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je obdolžencu utemeljeno izreklo zaporno kazen ter pri njeni odmeri pravilno kot obteževalne okoliščine upoštevalo težo kaznivega dejanja, okoliščine izvršitve in večkratno predkaznovanost obdolženca, nepravilno pa je kot obteževalno okoliščino upoštevalo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Ta oblika krivde je namreč že zajeta v pravni opredelitvi kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena KZ-1 in torej predstavlja zakonski znak tega kaznivega dejanja, ki ga ni mogoče še dodatno upoštevati kot obteževalno okoliščino. Dokazno nepodprta in pretirana pa je tudi v izpodbijani sodbi upoštevana obteževalna okoliščina, da naj bi obdolženec deloval v okviru organiziranega kriminala. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izrečeno zaporno kazen znižalo na eno leto zapora. V preostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in ker tudi ni našlo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

-------------

Op. št. (1): Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014

Op. št. (2): Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 58203/2010 z dne 17. 1. 2013

Datum zadnje spremembe:

03.10.2016

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 14088/2018
• VSK Sklep II Kp 51939/2016
• VSL Sodba VI Kp 72339/2021