VSL sodba VII Kp 8846/2014

Jedro

Dokazna presoja okoliščin, ali je obdolženec kot odgovorna oseba za varnost pri delu opustil dolžnost zagotoviti potrebne varovalne ukrepe, ki naj bi preprečili padce (s strehe) pri delu na višini.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem, tretjem in četrtem odstavku 201. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Oškodovanca B. B. je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je sklenilo, da je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati ustrezno sodno takso.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi nepopolno in „napačno“ ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovni „postopek“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po presoji izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Na tej podlagi je sprejelo prepričljive dokazne ter pravne zaključke, določb kazenskega postopka pa pri tem ni prekršilo.

5. Neutemeljeno je stališče pritožnice, da na odločitev v tej kazenski zadevi vpliva vprašanje, do kod sega funkcionalno zemljišče stanovanjskega bloka na naslovu ... oziroma v čigavi lasti so sosednja zemljišča. Primarno je poudariti, da v pritožbi izpostavljene problematike obdolženi v zagovoru sploh ni navajal, sklicevanje zagovornice na podatke zemljiške knjige in portala Prostor pa ni podkrepljeno z nobenimi dokazi. Prvenstveni očitek obdolžencu je v tem, da na delovišču ni poskrbel za uvedbo t. i. kolektivnih varnostnih ukrepov, kot so gradbeni odri, ograje, dvižne ploščadi in košare, lovilne mreže ali drugi varnostno primerljivi ukrepi. Dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje ne daje nobene podlage za zaključek, da je odsotnost soglasja „drugih lastnikov“ zemljišč okoli in zlasti za blokom onemogočala postavitev opreme, ki bi zagotavljala varnost delavcem, vključno z dvižno košaro. Iz izpovedbe priče I. ni mogoče zaključiti, kot to razlaga pritožba, da so lastniki zemljišč prepovedali uporabo kolektivnih varnostnih ukrepov. Priča je namreč izpovedal, da je tudi v primeru „tujega“ lastništva na zemljišča začasno mogoče postaviti gradbeno opremo, nadalje pa je iz izpovedbe razvidno, da so kot predstavniki investitorja X, d. o. o. za soglasje za postavitev vozil na asfaltirano dovozno pot na sprednji strani bloka (za ta postopek je to sicer nepomembno) povprašali „lastnike“, kar pa se očitno nanaša na etažne lastnike stanovanj v bloku in ne na domnevne lastnike okoliških zemljišč. Kot bo še pojasnjeno, je spajanje žlebov v dneh neposredno po nesreči vendarle potekalo iz dvižne košare, postavljene na zelenici za blokom, ko potemtakem ni bilo prav nobenih zapletov z naslova zatrjevane odsotnosti soglasij, zaradi česar se pritožbene navedbe izkažejo za neuspešen poskus razbremenitve obdolženca. Kot še posebej pomembno pa kaže poudariti, da tako iz varnostnega načrta podjetja Y, d. o. o. kot iz mnenja izvedenca za varnost pri delu med drugim izhaja zahteva, da se dela na strehi lahko pričnejo šele po tem, ko so za preprečitev padcev v globino zagotovljeni vsi potrebni (primarno kolektivni) varnostni ukrepi. Tudi če bi se torej sprejelo pritožbeno razlogovanje, da soglasij lastnikov zemljišč ni bilo, to ne more ekskulpirati obdolženega, ki v tem primeru niti ne bi smel dopustiti začetka ter izvajanja del na višini, za katera ni bilo zagotovljenega ustreznega varovanja. Pritožbena izvajanja, da okrog stavbe ni bilo zadosti prostora za varovanje, obdolženca ne razbremenjujejo, kvečjemu nasprotno.

6. Pritrditi je sodišču prve stopnje pri dokaznem zaključku, da so razmere na gradbišču, natančneje v okolici bloka, omogočale postavitev opreme za kolektivno varovanje, tudi dvižne košare. Navedeno brez vsakega dvoma dokazuje že dejstvo, da je vsega dva dni po padcu oškodovanca priča C. sam upravljal dvižno košaro, ki so jo pripeljali na zelenico za blokom skozi prehod ob strani bloka. Da je bilo vozilo s košaro mogoče pripeljati prav na območje, kamor je padel oškodovanec, so poleg C. in oškodovanca v svojih izpovedbah potrdile priče D, E. in F., ne nazadnje pa tudi izvedenec G., ki je na samem kraju opravil ustrezne meritve ter nedvomno ugotovil, da stranska pot ob bloku v širini 2,80 metra zadošča za prehod vozila s košaro, kar je razvidno tudi iz fotografij v spisu. Pritožbeno vztrajanje, da košare ni bilo mogoče pripeljati, je povsem neutemeljeno, zagovor obdolženca v tej smeri pa z gotovostjo izpodbit. Ne drži, da dvižna košara ni sredstvo kolektivnega varovanja, do česar se je med zaslišanjem izrecno opredelil izvedenec. Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje takó ugotovilo popolno in pravilno, utemeljeno pa je zavrnilo dokazni predlog zagovornice za opravo poizvedb pri ARSO glede „vremenskih razmer“ ter količine padavin v obdobju pred kritično nesrečo, s čimer naj bi obramba dokazovala, da košare ni bilo mogoče postaviti zaradi razmočenosti terena (na kar se v zagovoru ni skliceval niti obdolženi). Na razloge v utemeljitev te procesne odločitve (tč. 3 izpodbijane sodbe) se sodišče druge stopnje, da ne bo ponavljanja, v celoti sklicuje, pridružuje pa se tudi logični opredelitvi izvedenca, da kontekstualno pomembne količine padavin v obdobju pred nesrečo ni bilo, saj dela na strehi sicer ne bi potekala (nedvomno pa je bilo ugotovljeno, da so). Dodati je, da dvižne košare ne bi bilo mogoče fiksirati niti dva dni po nesreči, če bi bil teren res razmočen do tolikšne mere, kot skuša prikazati pritožba, vendar neuspešno. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga ni prekršilo pravic obrambe na glavni obravnavi, pritožbeni razlog kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa v tej posledici ni podan.

7. Ob upoštevanju pojasnjenega je neuspešno sklicevanje pritožbe na določila varnostnega načrta, ki v primeru otežkočenega dostopa z dvižno košaro (o čemer, kot je bilo ugotovljeno, ne more biti govora, posledično pa niti o ovirah za postavitev t. i. lovilne ograje, ki jih je obdolženec opravičeval le z nezmožnostjo dostave košare) dovoljujejo uvedbo osebnega varovanja, tj. prek varnostnih pasov z zagotovljenimi sidrišči, toda zgolj kot subsidiarni oziroma izjemni ukrep, kadar sredstva kolektivnega varovanja niso na razpolago zaradi utemeljenih razlogov. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje nedosledno povzemanje varnostnega načrta, zlasti upoštevaje mnenje izvedenca, ki se do vseh relevantnih vprašanj jasno in prepričljivo opredeljuje. Obdolženec je v zagovoru povedal, da je z nujno opremo za kolektivno varovanje njegova družba razpolagala, vendar je delavcem ni zagotovil, prav tako pa je kršil pravila o varnosti pri delu v zvezi z uporabo osebne varovalne opreme. Trditev pritožbe, da so bila sidrišča za varnostne pasove narejena že pred nesrečo, ne izkazuje noben dokaz v spisu, če pa so se delavci v dneh po padcu vendarle privezali, ni v korist obdolženca, saj to dejstvo dokazuje le, da ni poskrbel za pravočasno (niti osebno) varovanje. Da so se privezali (z vrvmi za dimnik) šele po nesreči, izhaja iz izpovedb delavcev, inšpektorice E. in kriminalista F., zato drugačno stališče pritožnice ni sprejemljivo. Izpodbijanje verodostojnosti priče C., češ da gre za škodoželjno pričo, ne more biti uspešno, saj je na ravni neizkazanih insinuacij. Prav tako ni pomembno, da C. prav kritičnega dne ni bilo na gradbišču, saj gre za delovodjo, ki so mu bile razmere na delovišču tako v dneh pred kot po nesreči gotovo dobro poznane. Nadalje ni dvoma, da na dan nesreče delavci niso mogli dostopati na streho skozi podstrešno lino (ki je bila zadelana), kar je izvedenec opredelil kot dodaten dejavnik tveganja. Navsezadnje pa je obdolženec kršil pravila o varnosti pri delu tudi tako, da ni poskrbel za stalen nadzor oziroma spremljanje, ali delavci uporabljajo osebno varovalno opremo. Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne razloge v utemeljitev zaključka, da bi bilo omenjeni zahtevi zadoščeno le na način, če bi bil na delovišču prisoten poseben nadzornik (pa ni bil), ki ne more biti eden od delavcev, tj. niti oškodovanec kot skupinovodja, kot to zahtevajo predpisi s predmetnega področja. V tej luči ničesar ne spremenijo navedbe zagovornice, da naj bi obdolženi celo večkrat opozarjal delavce na uporabo varovalnih pasov, niti ga ne ekskulpira ugotovitev, da delavci (kot so sami izpovedali) pred nesrečo pasov res niso uporabljali oziroma vsaj ne striktno. Obveznost z ustreznimi ukrepi zagotoviti, da do tovrstnih opustitev ne bi prihajalo, pa je bila prav na obdolžencu kot odgovorni osebi, zaradi česar ni moč pritrditi pritožbi, da je v danih okoliščinah storil, kar mu je narekovala dolžnost, oziroma vse, kar je lahko, da bi preprečil skoraj tragično nesrečo.

8. Iz izpovedb vseh zaslišanih delavcev (z izjemo H., ki mu sodišče prve stopnje upravičeno ni verjelo) izhaja, da so se kritičnega dne kljub rahlemu rosenju po malici odločili, da nadaljujejo z delom, natančneje z zaključnimi deli pri obnovi strehe. Zato ni mogoče sprejeti protispisne trditve pritožbe, da je šel oškodovanec pred padcem na streho le iskat orodje, da bi ga nato pospravil. Ni šlo torej za kratkotrajni dostop na streho (ki bi zgolj izjemoma dopuščal neuporabo varnostnega pasu, kar pa zbledi že ob dejstvu, da jih delavci tudi sicer do tedaj niso uporabljali, pri čemer osamljena drugačna izpovedba priče H. ne vpliva na pravilnost dokazne ocene), temveč za nadaljevanje z deli, ki ni omogočalo opuščanja uporabe osebne varnostne opreme, kot je, sledeč izvedenskemu mnenju, pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (tč. 13 sodbe). Že je bilo tudi obrazloženo, zakaj malomarnost oškodovanca pri (ne)uporabi varnostnega pasu ali celo njegova nepazljivost ne izključuje obdolženčeve odgovornosti za očitano kaznivo dejanje, glede česar vsebuje izpodbijana sodba (zaključek tč. 12) utemeljeno razlogovanje, ki ga pritožbeno sodišče sprejema. Pri tem ni pomembno, da obdolženec ne bi mogel fizično preprečiti padca, čeravno bi bil na gradbišču navzoč, saj se mu neprisotnost na delovišču niti ne očita. Očita se mu opustitev potrebnih varnostnih ukrepov, ki naj bi padce z višine preprečili (vsaj z veliko stopnjo verjetnosti), kar pa mu je bilo v tem postopku z zanesljivostjo dokazano.

9. Odločbo o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče preizkusilo na podlagi 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob tehtnem vrednotenju okoliščin, ki vplivajo na izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu utemeljeno izreklo opozorilno sankcijo, v pogojni obsodbi pa je določilo pravično zaporno kazen ter preizkusno dobo v primernem trajanju.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa je potrdilo (391. člen ZKP).

11. Zaradi pritožbenega neuspeha je obdolženi na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 300,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Znesek takse 250,00 EUR po tar. št. 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pomnožen s količnikoma 0,8 za pogojno obsodbo (tar. št. 71113) in 1,5 za zavrnitev pritožbe (tar. št. 7122), je odmerjen po kriterijih trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1). Kljub temu, da je obdolženec oče dveh mladoletnih otrok, je zaposlen ter prejema redne mesečne dohodke, zato s plačilom takse ne bo ogroženo njegovo preživljanje in preživetje oseb, ki ju je dolžan preživljati.

Datum zadnje spremembe:

23.09.2016

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Kp 1520/2002
• VSRS Sodba I Ips 42208/2010-737
• Sodba I Ips 7/2004