VSL sodba VII Kp 31257/2013

Jedro

Za zaključek o obstoju obdolženčeve opustitve potrebne pazljivosti (zavestne malomarnosti) v luči pravil o subjektivni odgovornosti v kazenskem pravu bi morale biti kumulativno dokazane okoliščine, da (1) je prav obdolženega obvezovala dolžnost preprečiti prepovedano posledico; (2) je bilo njegovo ravnanje objektivna kršitev dolžnostnega ravnanja; (3) bi v enakih razmerah drugi zaposleni, ki so jih obvezovala enaka pravila, ravnali bolj skrbno kot obdolženec.

Izrek

Pritožba višjega državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje opustitve nadzorstva v javnem prometu po četrtem odstavku 327. člena KZ-1 v zvezi s tretjim in prvim odstavkom istega člena. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in nagrada ter potrebni izdatki „zagovornika“ obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil višji državni tožilec zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (pritožbeni razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 373. členom ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožbi in mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo osmih mesecev zapora ter preizkusno dobo v trajanju treh let. Podredno je predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila obdolženčeva zagovornica N. T., odvetnica v N. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik ne konkretizira, v katerih delih izpodbijane sodbe vidi „šibke“ razloge o odločilnih dejstvih oziroma razloge, ki naj bi bili nejasni ali v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju (absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP). Tako nesubstanciranih pritožbenih navedb niti ni mogoče preizkusiti, sicer pa pritožbeno sodišče nejasnosti ali vsebinskih nasprotij v sodbeni obrazložitvi glede odločilnih dejstev ni ugotovilo.

6. Za zaključek o obstoju obdolženčeve kršitve dolžnostnega ravnanja kot temeljne vsebine krivdnega odnosa (tudi zavestne) malomarnosti morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji: (1) da je prav obdolženega obvezovala dolžnost nekaj storiti zato, da prepovedana posledica ne bi nastala; (2) da je bilo ravnanje obdolženca objektivna kršitev dolžnostnega ravnanja; (3) da bi v enakih okoliščinah drugi cestni nadzorniki, ki so jih obvezovala enaka pravila, ravnali drugače (bolj skrbno) kot obdolženec. Kadar ti pogoji niso podani, tj. kadar je posledica (v konkretni zadevi prometna nesreča s hudo telesno poškodbo dveh oseb) nastala kljub temu, da je obdolženec ravnal tako, kot mu je velevalo dolžnostno ravnanje, o obstoju njegove krivde ni govora, pojav posledice pa je v kazenskopravnem smislu potrebno pripisati naključju. V nasprotnem primeru bi bil posameznik spoznan za krivega na temelju objektivne odgovornosti oziroma bi odgovarjal že zaradi delovanja „sistema“ (nadzorstva nad vzdrževanjem cest), kar pa ne more biti vsebina kazenskopravnega očitka v luči pravil o subjektivni odgovornosti storilca.

7. Izpodbijana sodba vsebuje vse potrebne in prepričljive razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da ni dokazano, da je obdolženi v podanih dejanskih okoliščinah kršil svoje dolžnostno ravnanje. Dokazni postopek je hkrati pokazal, da so tudi obdolženčevi sodelavci, ki so jih med opravljanjem dežurstev zavezovala ista dogovorjena pravila, postopali na povsem enak način. Da ne bo ponavljanja, se pritožbeno sodišče razlogom izpodbijane sodbe pridružuje, pritožbene navedbe pa jih ne morejo omajati.

8. Izvedeni personalni in listinski dokazi brez dvoma kažejo, da kritične noči obdolženi še ni dežural v sistemu t. i. zimske službe, saj je bila na območju N. ta prvič uvedena 22. 11. 2011 (podatki iz dežurne knjige), po dopisu Direkcije RS za ceste pa celo šele 1. 12. 2011. Ugotovljeno je bilo, da je 18. 11. 2011 še vedno potekalo t. i. letno dežurstvo, kar pomeni, da se je dežurni nadzornik cest nahajal doma in ne v cestni bazi, v podjetju pa so stanju pripravljenosti za morebitne intervencije dodali še „izredne“ nočne preglede cest, tj. ob 3. uri zjutraj, o čemer so obstajala ustna navodila. Ni pomembno, če se obdolženec v zagovoru ni mogel natančno opredeliti, v kakšnem sistemu je dežural, saj je sodišče to ugotovilo z izvedenimi dokazi. Navedbe pritožbe, da iz kopij dežurnih knjig izhaja, da je bila „1. stopnja pripravljenosti“ zimske službe uvedena že v kritični noči, so prvenstveno protispisne ter neresnične, saj to ne izhaja iz nobenega dokaza v spisu (za nobeno območje dolenjske regije), pritožnik pa vsebinsko niti ne pojasni, kako naj bi to dejstvo vplivalo na presojo vprašanja obdolženčeve krivde. Da je zimska služba zahtevala urgentno ukrepanje obdolženega v skladu z njegovo profesionalno dolžnostjo, so zgolj posplošene pritožbene navedbe. Izpostavljanje izpovedbe priče B. je neuspešno, saj je očitno, da priča pod pojmom „dežurstva prve stopnje“ ni razumel zimske službe. Izpovedal je namreč, da naj bi govorili o tej stopnji dežurstva, „kadar ni bilo snega“.

9. Pritožbi ne gre pritrditi, da obdolženi iz lastne neprevidnosti ni pravočasno opravil pregleda ceste na kritičnem prelazu V., kar naj bi mu narekovale nočne temperature na tem predelu. Ob siceršnjem poudarku, da v dokaznem postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo izkazano, da je bil dežurni preglednik sploh dolžan spremljati temperature (šlo je za dolžnost glavnega dežurnega, ki se je nahajal v bazi), je pritrditi izpodbijani sodbi, da so bile nočne temperature na V. res pod lediščem, vendar je bilo tako že nekaj dni pred 18. 11. 2011. Z drugimi besedami – kritične noči ni bilo nobenih posebnosti oziroma izjemnega poslabšanja vremenske situacije, ki bi izrecno narekovala posebno budnost in ukrepanje na strani obdolženca, kot razloguje pritožba. Navedenega ne more izpodbiti izpovedba priče C., da je bila poledica napovedana. Tožilstvo ni dokazalo, da so drugi dežurni pregledniki v relevantnih dneh odhajali na teren prej kot ob 3. uri zjutraj (v zgodnjem jutru so temperature najnižje). Dokazni postopek je pokazal prav nasprotno, v skladu z navodili pa je ravnal tudi obdolženi ter ob 3. uri odšel na pregled. Za odločitev ni pomembno, če so nekateri dežurni pregledovalci „pred 25. 11. 2011“ odhajali na preglede že ob 23. uri. Pritožnik namreč ne upošteva, da se sklicuje na situacije po 22. 11. 2011, ko je že bila uvedena zimska služba, v kateri pa je bila dinamika pregledov precej bolj striktna, kot so pojasnile zaslišane priče in česar na tem mestu ne kaže ponavljati. Med 19. 11. in 21. 11., torej v režimu letnega dežurstva, so se pregledi prav tako začenjali med 2:50 ter 3. uro, kot izhaja iz podatkov dežurne knjige.

10. Neutemeljene so navedbe pritožbe, da na obdolženčevo malomarnost kaže dejstvo, da se ni takoj odpravil na prelaz V. (od njegovega doma najbolj oddaljeno točko), saj je bilo ugotovljeno, da so pregledniki kritične točke obiskovali po vrsti na poti od svojih domov. Šlo je torej za vzpostavljeno prakso, od česar obdolženi ni odstopil. Neživljenjsko je pritožbeno stališče, ki daje slutiti, da je zgolj na V. obstajala nevarnost poledice (v takšnem primeru ne bi bilo smotrno pregledovati nobene druge točke), hkrati pa se je strinjati z navedbami v odgovoru na pritožbo, da bi se obdolženec lahko izpostavil kazenskemu pregonu tudi v primeru, če ne bi spotoma pregledal mest, ki so bližje njegovemu domu, na njih pa bi kasneje prišlo do poledice. Taka pritožbena logika ni sprejemljiva. Obdolženi je po pregledu vseh točk, ki jih je moral obiskati, prišel na V. in o ugotovljenem stanju spolzkega vozišča nemudoma seznanil glavnega dežurnega ter voznika – posipovalca, kot mu je narekovala dolžnost. Ali je na V. prispel ob 4. uri (kot pove v zagovoru in kot izpove priča C.) ali ob 5. uri (kot je zapisano v dežurni knjigi), ni bistveno, saj obdolženi ne more kazensko odgovarjati za sledenje navodilu nadrejenih, naj na teren odide ob 3. uri, istočasno pa mu ni bilo dokazano niti zatrjevano, da bi se na poti do V. npr. obotavljal ali kaj smiselno primerljivega, kar bi morda lahko kazalo na kršitev dolžnostnega ravnanja. Malomarnosti obdolženega ne more dokazovati dejstvo, da s sabo v vozilu ni imel soli za posipanje, saj so zaslišane priče potrdile, da peska ni imel nihče od dežurnih, prvenstveno zato, ker so bila dežurna vozila za transport soli v uporabljivih količinah premajhna, prav iz tega razloga pa je hkrati dežural tudi posipovalec. Nobena navodila obdolžencu niso odrejala, da bi moral imeti v vozilu opremo, ki je ni imel, poleg peska po mnenju pritožbe celo opozorilne table, zaradi česar ni mogoče govoriti o njegovi neskrbnosti. Pritožnik spregleda tudi, da se je obdolženec (kljub temu, da ni šlo za njegovo obveznost) samoiniciativno podal v N. po posipni pesek s ciljem, da bi še pred prihodom posipovalca, ki se je prav tako moral odpraviti s svojega doma, posipal spolzko cestišče, vendar je v vmesnem času že prišlo do prometne nesreče na V. Glede navedenega zagovor obdolženca ni bil z ničemer izpodbit, ne glede na pritožbene špekulacije, da ob upoštevanju razdalje do N. ni mogel biti že na poti nazaj proti V., ko je bil s strani OKC obveščen o nezgodi. Te okoliščine pa niti niso odločilne. Ključno je, da obdolžencu glede na obrazloženo ni mogoče očitati, da je nesreči botrovala njegova opustitev dolžnostnega ravnanja, kot je prepričljivo ter življenjsko sprejemljivo obrazložilo sodišče prve stopnje.

11. Ker državnemu tožilcu ni uspelo vnesti pomislekov ali dvomov v dokazne zaključke izpodbijane sodbe, je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje pa je potrdilo, saj ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

23.09.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 7/2006
• VSL sklep II Kp 3323/2014
• Sodba II Ips 399/2001