VSL sodba VII Kp 32759/2013

Jedro

Neplačilo obveznosti oškodovankama iz delovnopravnega razmerja ni bilo v zavestnem hotenju obdolženega, da jima tega ne poravna, ampak je bilo posledica objektivne nezmožnosti, zato v njegovem ravnanju ni dokazan naklep, ki je konstitutivni znak očitanega kaznivega dejanja.

Izrek

I. Pritožba pooblaščencev oškodovank kot tožilk A. A. in B. B. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanki kot tožilki sta dolžni plačati vsaka po 180,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega C. C. oprostilo obtožbe zaradi kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem in drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Na podlagi tretjega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanki kot tožilki, B. B. in A. A., s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napotilo na pravdo in po petem v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da se oškodovanki kot tožilki oprostita plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrado in potrebne izdatke njunega pooblaščenca pa sta v skladu s 97. členom ZKP dolžni povrniti sami.

2. Zoper navedeno sodbo so se pritožili pooblaščenci oškodovank kot tožilk zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve po 11. točki 371. člena ZKP, saj je v sodbi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Predlagali so, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče obsodilno sodbo s kaznijo dveh let zapora, ki se ne bo izvršila, če v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod posebnim pogojem, da obdolženi v roku enega leta plača oškodovanki A. A. znesek 13.996,09 EUR in oškodovanki B. B. znesek 15.234,47 EUR, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženega pravilno ocenilo ter na tej podlagi sprejelo prave zaključke. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo in tehtno obrazložilo, zato pritožbene navedbe pooblaščencev oškodovank kot tožilk, ki dejansko vsebujejo le drugačno oceno izvedenih dokazov in obdolženčevega zagovora, pravilnosti razlogov napadene sodbe ne morejo omajati.

5. Po popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sledeč ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča RS sodišče prve stopnje zavzelo tudi pravilna pravna stališča glede izpolnjenosti zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Pravilno je zaključilo, da predmetno dejanje stori le delodajalec, ki je objektivno zmožen izpolniti obveznosti do delavca, vendar tega naklepoma ne stori. Kadar je neizpolnitev obveznosti rezultat nezakrivljenega slabega finančnega položaja delodajalca ali drugih objektivnih okoliščin, pa ne gre za kaznivo dejanje.

6. Pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da prenos dejavnosti iz obdolženčevega s. p. v letu 2013 na družbo X d. o. o., kasneje preoblikovano v Y d. o. o., izkazuje namen obdolženega, da oškodovankama ne izplača dolgovanih obveznosti, kot te izhajajo iz opisa kaznivih dejanj.

7. Obdolžencu se očita, da oškodovankama kot tožilkama ni plačal regresa od leta 2010 dalje, nadur od meseca aprila 2011 dalje, stroškov za prehrano in prevoz ter plač pa od meseca junija 2012 dalje, torej predstavlja čas storitve dejansko časovno obdobje med julijem 2010 in avgustom 2012. Pravilno se je zato sodišče prve stopnje osredotočilo na ugotavljanje okoliščin v zvezi z obdolženčevo objektivno zmožnostjo plačila delovnopravnih obveznosti v navedenem obdobju, zato pritožniki neupravičeno izpostavljajo nekatere okoliščine v zvezi s plačilno sposobnostjo obdolženega v času pred tem, ko je svoje delovnopravne obveznosti obdolženi še izpolnjeval.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da so se pričele likvidnostne težave obdolženčeve dejavnosti v letu 2008/2009, ki so nato z nekaj nihanji naraščale vse do obdobja, ko je oškodovankama delovno razmerje prenehalo (dne 26. 8. 2012). Dokazni postopek ni potrdil, kar zatrjujejo pritožniki, da se je obdolženi z ustanovitvijo X d. o. o. dne 9. 1. 2013 želel izogniti svojim obveznostim, saj tudi iz AJPES-a jasno izhaja, da so se te na novoustanovljeno družbo v celoti prenesle in se za vse dotedanje upnike, tudi obe oškodovanki, položaj v ničemer ni poslabšal. Kot je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, je bilo v tistem času, to je v januarju 2013, finančno stanje že tako slabo, da tako oškodovank kot tudi preostalih, ki jim je bil dolžan, ni več mogel poplačati in ne bi bilo nič drugače tudi, če bi s. p. - ja ne zaprl.

9. Pritožniki sicer pravilno ugotavljajo, da je imel obdolženi prihodke na svojih računih tudi v letih 2010 - 2012, vendar pa pri tem zanemarijo bistveno, in sicer, da z njimi vendarle ni mogel prosto razpolagati, sploh ne v letu 2012, ko A. A. in B. B. več ni izplačal treh plač, saj je imel na vseh svojih računih blokade. Tako iz listinske dokumentacije, do katere se je opredelilo tudi sodišče prve stopnje, izhaja, da je bil račun C. C. s. p. pri Banki 1 ... blokiran vse od 7. 5. 2009 dalje, TRR C. C. s. p. pri Banki 2 ... od 26. 6. 2012 do decembra 2012, pred tem pa so bile na njem blokade od 28. 2. 2007 dalje, zadnja od 26. 6. 2012 - 11. 12. 2012. Obdolženčev osebni račun pri Banki 2 ... je bil blokiran od julija 2012 dalje, pri čemer so bili na njem v letu 2012 prilivi v skupni višini 481,44 EUR, prav tako je bil njegov varčevalni račun, na katerem ni imel sredstev, ukinjen dne 5. 1. 2012. Izvršilni postopki zoper obdolženega so se vrstili sicer že od 2007 dalje, pri čemer pa je poudariti, da je bilo zoper obdolženega do leta 2009 vloženih 10 izvršb, od leta 2011 pa do konca poslovanja pa kar 83, kar že samo po sebi govori o stanju, v katerem se je njegova dejavnost znašla.

10. Kot so povedale zaslišane priče in izhaja tudi iz dopisa inšpektorja za delo D. D. z dne 7. 3. 2013 (list. št. C34), sodišče prve stopnje pa je to povzelo v 17. točki izpodbijane sodbe, so k nastanku obdolženčevih finančnih težav prispevale splošna kriza v tiskarski dejavnosti in posledičen upad naročil, poplave, pa tudi visoke obveznosti, ki jih je imel iz naslova sklenjenih leasing pogodb z bankami za delovne stroje, ki so bili nujni za izvajanje tiskarske dejavnosti, pri čemer je bil zadnji kupljen v 2008, torej pred začetkom kriznega obdobja.

11. Odškodnina, ki jo je obdolženi prejel iz naslova poplav v letu 2010 in se nanjo sklicujejo pritožniki, po prepričanju sodišča druge stopnje ne more šteti za dodaten priliv, s katerim je obdolženi razpolagal, saj je namenjena poravnavi objektivno nastale škode, kar velja tudi za obnovitvena dela iz tega naslova, zaradi česar denarja iz tega naslova obdolženi ne bi mogel nameniti za poplačilo nekaterih drugih obveznosti. Da je bil s izplačilom odškodnine obogaten in je znesek presegel dejansko nastalo škodo, pa so le špekulacije, ki jih pritožniki niso z ničemer izkazali.

12. Dejstvo, ki ga tudi izpostavljajo pritožniki, da je obdolženi v letu 2010 prejel na svoj osebni račun posojilo v višin 150.000,00 EUR od E. E. potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da se je obdolženi na vse načine trudil rešiti nastalo situacijo. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da v letu 2010, z izjemo neplačanega regresa, neporavnanih obveznosti do oškodovank ni imel. Za to in preostala posojila družine se je obdolženi osebno zadolžil, ugotovljeno je bilo, da tudi teh dolgov še ni odplačal in mu tako to ne gre šteti v škodo, saj je očitno poskusil vse, da bi njegova dejavnost obstala in bi z delom zaposleni nadaljevali. Da je bil pred prej opisanimi finančnimi težavami več let pošten in skrben delodajalec, so potrdile vse zaslišane priče, pred letom 2010 namreč nikomur od delavcev ni bil nikoli ničesar dolžan.

13. Ne drži navedba pritožnikov, da je obdolženi selektivno razpolagal z denarnimi sredstvi, ki jih je imel na voljo, pri tem pa naklepno oškodoval prav oškodovanki kot tožilki. Kot izhaja iz dopisa Finančne uprave RS z dne 17. 3. 2015 (list. št. 389) je obdolženi v obdobju od januarja 2011 pa do decembra 2012 oddajal obrazce i-REK, pa več delavcem poravnaval prispevkov za socialno varnost in davčnih odtegljajev za to obdobje. Ker je pri ugotavljanju obstoja naklepa za obravnavano kaznivo dejanje pomembno - in s tem vprašanjem se je ukvarjalo tudi prvostopenjsko sodišče - ali sta bili oškodovanki v slabšem položaju kot ostali delavci, ki so bili v tistem času zaposleni pri obdolžencu, sodišče druge stopnje poudarja, da obdolženi prispevkov za socialno varnost in davčnih odtegljajev od januarja 2011 dalje ni poravnal za nikogar od zaposlenih, tudi ne zase in za ženo F. F., ki je bila večji del tega obdobja tudi zaposlena pri njem.

15. Iz Zapisnika inšpektorja za delo D. D. z dne 4. 10. 2012 (list. št. 50-52) izhaja, da je imel delavec G. G. v juniju 2012 preveč nadur, da obdolženi odpravnin ni izplačal - poleg oškodovankama - tudi H. H., da je delavcem dolgoval od ene do treh plač za leto 2012, regres pa v letih med 2010 in 2012 ter da so bile plače za mesece od februarja 2012 do junija 2012 izplačane z zamikom do 25. v mesecu. Kot je razbrati iz plačilnih nalogov inšpektorja za delo, ki so bili 18. 12. 2012 in 19. 12. 2012 (priloge C35-C40) izdani obdolžencu, regres ni bil izplačan F. F., I. I., G. G. in ostalim zaposlenim do 30. 6. 2011, prav tako ne regres za leto 2012. A. A. in H. H. obdolženi ni plačal odpravnine, I. I., G. G. in ostalim zaposlenim pa tudi ne plač za junij, julij in avgust 2012.

16. Strinjati se je s pritožniki, da so nekateri drugi delavci dobili izplačane vse plače, vendar pri tem zamolčijo, kar je ključno, da so nekateri od njih prenehali z delom pri obdolžencu že pred obdobjem, v katerem plače niso bile izplačane oškodovankama, torej pred mesecem junijem 2012. Plač za mesec julij 2012 in avgust 2012 pa tudi ni prejela delavka J. J. in zadnjih dveh tudi ne K. K. Slednjega je sicer res obdolženi zaposlil šele v letu 2011 in kasneje to obžaloval, vendar mu, poleg neizplačanih dveh plač, v celoti ni poravnal tudi socialnih prispevkov in tudi ne nadur. L. L. v kritičnem času ni bil zaposlen pri obdolžencu, z njim je imel obdolženi le podjemno pogodbo, M. M. pa je prenehal delati zanj že 30. 4. 2012 in je do tedaj, tako kot tudi obe oškodovanki, prejel vse plače, mu je pa obdolženi ostal dolžan plačilo dveh regresov. Za to, ali so bili zanj plačani prispevki, pa se M. M. niti ni zanimal.

17. N. N., ki jo izpostavljajo pritožniki, je zaključila z delom pri obdolžencu dne 7. 3. 2012, pri čemer je bila zadnji dve leti na čakanju. Res je G. G. ostal pri obdolžencu zaposlen vse do januarja 2013 in nato z delom nadaljeval v družbi I. d. o. o., pa vendar je tudi on povedal, da mu obdolženi ni izplačal dveh ali treh plač. O. O., ki jo pritožniki prav tako omenjajo, je povedala, da je bila 30. 11. 2012 operirana in v tistem obdobju več kot leto dni v bolniškem staležu, konec aprila 2013 pa je izvedela, da prispevki zanjo niso bili poravnani, zaradi česar je ostala brez obveznega zavarovanja. S 9. 1. 2013 je bila nato „prenešena“ na družbo I., a vendar so ostali tudi zanjo neplačani prispevki, nekateri od decembra 2010, drugi od začetka 2011, pri čemer je od I. dobila nekaj refundacije, ne pa tudi dolgovanih plač. Delavka H. H., ki ji je delovno razmerje prenehalo istočasno z obema oškodovankama, je prav tako navedla, da ji je obdolženi ostal dolžan tri ali celo štiri zadnje plače, kot to izhaja iz priloge B66 naj bi ji dolgoval skupno 2.044 EUR, nadure in dodatek, potrdila pa je, da tudi drugim delavcem v tem obdobju obdolženi ni plačeval.

18. Pritožniki neutemeljeno ocenjujejo pričo H. H. kot neverodostojno, saj zbrana listinska dokumentacija, pa tudi pričanje drugih delavcev na glavni obravnavi, v bistvenem potrjuje njene navedbe v zvezi z očitki obdolžencu. Glede dogajanja po času storitve kaznivega dejanja pa sodišče druge stopnje pripominja, da za odločitev v tej zadevi ni relevantno, saj je iz finančnih izkazov nedvomno izhaja, da po avgustu 2012 obdolženi zaradi blokad in številnih izvršilnih postopkov ni bil več zmožen poslovati in tudi ne razpolagati s sredstvi na svojih računih. Iz tega razloga se do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na njegovo kasnejšo zaposlitev v družbi I. d .o. o. in okoliščinami v zvezi s to družbo ter v njej zaposlenimi, pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo. Pri tem je še dodati, da je obdolženi tudi L. d. d. ostal dolžan 177.282,76 EUR, zaradi česar so dne 25. 10. 2013 prekinili z njim pogodbo in nato vložili izvršbo, hipoteka pa je vpisana na obdolženčevo nepremičnino na naslovu njegovega s.p.

19. Upoštevaje vse zgoraj navedeno, pomisleki pritožnikov, da sta bili oškodovanki v izrazito slabšem položaju od vseh ostalih zaposlenih, niso upravičeni. Prav tako se ni v dokaznem postopku potrdila njihova navedba, da je plačilo za svoje delo pri obdolžencu prejela predavateljica P. P., ki je to zanikala, drugih podatkov v spisu, ki bi to potrjevali, pa ni.

20. Po presoji sodišča druge stopnje dokazni postopek tako ni potrdil, da je obdolženi z direktnim naklepom ob siceršnji zmožnosti plačila oškodoval A. A. in B. B., kot to izhaja iz obtožnega predloga. Zavedal se je, in tega tudi v zagovoru ni zanikal, svojih finančnih obveznosti do delavcev iz delovnopravnega razmerja, vendar pa jih, kot se je izkazalo, objektivno ni bil zmožen izpolniti, in to ne le v razmerju do obeh oškodovank, temveč je ostal dolžan tudi številnim drugim zaposlenim. Oškodovanki kot tožilki zato nista bili v slabšem položaju od njih, sta se pa edini odločili uveljavljati svoje pravice po sodni poti in s tožbama pred Delovnim in socialnim sodiščem tudi uspeli. Povedanega ne omajejo niti pritožbene navedbe, da je obdolženi poravnal globe Inšpektoratu za delo in plačeval obroke leasinga za delovne stroje, vendar tudi teh ne redno in v celoti. Neplačilo obveznosti oškodovankama po presoji sodišča druge stopnje ni bilo v zavestnem hotenju obdolženega, da jima tega ne poravna, pač pa v objektivni nezmožnosti, ki je izven njegovega hotenja in sfere, zato v njegovem ravnanju ni podan naklep in zato ni dokazov, da bi storil očitano kaznivo dejanje.

21. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je obdolženca zaradi odsotnosti dokazov, ki bi kazali na izpolnjenost subjektivnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, oprostilo obtožbe. Ker pritožbeno sodišče pomislekov pooblaščencev oškodovank kot tožilk v smeri drugačne ocene izvedenih dokazov in uporabe materialnega prava ne sprejema, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP), saj ob tem ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Posledica takšne odločitve pa je tudi plačilna dolžnost oškodovank kot tožilk, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da morata plačati vsaka po 180,00 EUR sodne takse, kar je skladno s taksno številko 7243 taksne tarife po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

10.06.2016

Podobni dokumenti:

• VSM sklep IV Kp 22414/2015
• VSL sodba VII Kp 15859/2014
• VSL Sklep VII Kp 51443/2016