VSL sodba VII Kp 42144/2014

Jedro

Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje lahko žrtev spravi v podrejen položaj, vendar mora po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka, odstopati v tej smeri.

Izrek

Pritožbi obdolženčevih zagovornikov se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da

obdolženi A. A., rojen ..., EMŠO ..., stanujoč X

je kriv,

da je z drugim grdo ravnal, ga pretepal, s tem pa ga spravljal v podrejen položaj s tem, ko je

dne 1. 2. 2013 okoli 17:30 ure na X v ... zagrabil B. B. za vrat, ga udaril po obrazu ter ga potiskal preko balkona tako, da se je moral B. B. držati za podboj, da mu ga ni uspelo poriniti čez balkon, dokler se mu B. B. ni izmuznil in zaradi strahu pred njim prišel v stanovanje, kamor mu je sledil tudi obdolženi, zaradi navedenega pa je bil B. B. v šoku.

S tem je obdolženi storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in se mu na podlagi istega zakonskega določila določi kazen

6 (šest) mesecev zapora.

Ob upoštevanju kazni deset mesecev zapora, določene v preklicani pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 72710/2010 z dne 4. 3. 2011, pravnomočni istega dne, se obdolžencu na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

V preostalem se pritožba obdolženčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani spoznalo obdolženega A. A. za krivega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolžencu je določilo kazen deset mesecev zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 72710/2010 z dne 4. 3. 2011, pravnomočno istega dne in obdolžencu, upoštevaje v njej določeno enotno kazen deset mesecev zapora, na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 in 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kazenske sankcije. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da izreče zavrnilno sodbo; podrejeno, da jo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe in še podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pritožba utemeljena le v delu, ki se nanaša na opis obdolžencu očitanega ravnanja zoper oškodovanko C. C.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnikom, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v tistem delu, ki se nanaša na oškodovanko C. C., ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Kot navajajo pritožniki, je eden izmed zakonskih znakov navedenega kaznivega dejanja spravljanje oškodovanca v podrejen položaj, le ta pa v opisu dejanja ni ustrezno konkretiziran. Opis kaznivega dejanja mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oz. sklepanje o (ne)obstoju kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, opis dejanja uvodoma sicer vsebuje na temelju zakona oblikovan abstraktni dejanski stan, „s tem pa ga spravljal podrejen položaj“. Vendar takšen očitek ni ustrezno konkretiziran v (nadaljnjem) dejstvenem opisu dejanja. Navedba abstraktnega besedila ni nujna sestavina opisa kaznivega dejanja, temveč so odločilna konkretna dejstva in okoliščine. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso(1) spravljanje v podrejen položaj pomeni takšno ravnanje, s katerim si ena oseba podredi drugo, da ta upošteva njeno voljo in zahteve, pa tudi takšno ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, inferioren položaj, ko storilec z uporabo nasilja žrtvi odvzame svobodo odločanja o svojem ravnanju, ko zanjo ustvari brezizhoden položaj, ki ga le ta ne more oz. ni sposobna odvrniti, pri žrtvi povzroči strah, nemoč, vznemirjenje, ipd. večje intenzivnosti in trajanja. Tudi enkratno nasilno ali drugo ravnanje ima lahko navedene posledice in žrtev spravi v podrejen položaj, vendar mora po svoji vsebini in intenzivnosti, upoštevaje konkretne okoliščine dogodka odstopati v tej smeri. V obravnavanem primeru v ravnanju obdolženca zoper oškodovanko C. C., ki je opisano v izreku izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti takšne intenzitete in oblike izvrševanja nasilja, na podlagi katerega bi bilo mogoče zaključiti, da je šlo za spravljanje oškodovanke v podrejen položaj. Iz konkretnega dela opisa dejanja namreč izhaja le, da je obdolženec oškodovanko s pestmi večkrat udaril po obrazu, jo porinil v podboj vrat tako, da je padla po tleh in utrpela zlom nosu ter udarnino in rano na glavi, čez 14 dni pa ji je preko telefona grozil, da jo bo polomil, da ne bo več spala, ker ji bo vedno za petami, zaradi česar se ga je bala in poiskala pomoč na policiji. Pritožbene navedbe, da tako opisano enkratno ravnanje obdolženca ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po 296. členu KZ-1 so po presoji pritožbenega sodišča glede na zgoraj obrazloženo utemeljene. Strah in iskanje pomoči na policiji ne pomeni, da je bil oškodovanka spravljena v podrejeni položaj.

6. Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja zoper oškodovanko izhajajo zakonski znaki drugega kaznivega dejanja (v opisu navedena dejstva in okoliščine predstavljajo zakonske zanke kaznivega dejanja grožnje po drugem odstavku 135. člena KZ-1), vendar je sodišče prve stopnje spoznalo obdolženca za krivega enega kaznivega dejanja, zoper sodbo pa so se pritožili le obdolženčevi zagovorniki, zato pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo ne sme poseči na način, ki bi bil obdolžencu v škodo. Sodišče druge stopnje je zato, upoštevaje dejstvo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 zoper oškodovanca B. B., kot bo obrazloženo v nadaljevanju, iz opisa dejanja izpustilo očitek, ki se je nanašal na oškodovanko C. C., saj iz tega dela opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva.

7. Drugostopenjsko sodišče pa ne pritrjuje pritožnikom, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v tistem delu, ki se nanaša na oškodovanca B. B., prav tako ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Upoštevaje zgoraj navedeno o konkretizaciji zakonskega znaka spravljanja oškodovanca v podrejen položaj pritožbeno sodišče zaključuje, da ta del opisa obdolženčevega ravnanja vsebuje takšno specifično obliko izvrševanja nasilja, na podlagi katere je mogoče zaključiti, da je obdolženec oškodovanca spravil v podrejen položaj. Obdolžencu se očita, da je oškodovanca zgrabil za vrat, ga udaril po obrazu in ga potiskal preko balkona tako, da se je le ta moral držati za podboj, da ga obdolženec ni potisnil čez balkon, potem pa se je obdolžencu izmuznil in zaradi strahu pred njim prišel v stanovanje, zaradi opisanega ravnanja pa je bil v šoku. Udarci in nato držanje za vrat ter potiskanje čez balkon stanovanja na tak način, da se je moral oškodovanec držati za podboj vrat, da ga obdolžencu ni uspelo dejansko poriniti čez oz. z balkona, je po presoji pritožbenega sodišča tak enkraten dogodek, na podlagi katerega je mogoče ugotoviti, da je bil oškodovanec v inferiornem položaju, obdolženčevemu nasilju se je lahko izognil le tako, da se je obdolženi izmuznil in proti svoji volji zapustil kraj dogajanja. Obdolženec je s potiskanjem čez balkon zanj ustvaril brezizhoden položaj in se je oškodovanec moral upirati z držanjem za podboj, da ga ni obdolženec porinil čez balkon, kar bi bilo za oškodovančevo življenje brez dvoma lahko usodno. Pritožniki navajajo, da iz opisa dejanja izhaja zgolj to, da je bil oškodovanec zaradi obdolženčevega ravnanja v šoku, kar po mnenju pritožnikov ne zadostuje za ugotovitev, da je bil v podrejenem položaju. Pritožbeno sodišče temu ne more pritrditi. Upoštevaje dejstva in okoliščine, navedene v opisu dejanja, iz le tega izhaja, je bil oškodovanec v podrejenem položaju v času izvajanja obdolženčevega nasilja nad njim, zato so te pritožbene navedbe neutemeljene. Trajnejše posledice, ki jih ravnanje storilca pusti na oškodovancu so pomembne, a ne odločilne za presojo o tem ali je storilec oškodovanca s svojim ravnanjem spravljal v podrejen položaj.

8. Obdolženčevi zagovorniki v pritožbi neutemeljeno opozarjajo, da je bil obdolženec zaradi istega historičnega dogodka obravnavan za prekršek po prvem v zvezi s četrtim odstavkom 6. člena Zakona o javnem redu in miru (ZJRM-1) in mu je bila izrečena globa, kot to izhaja iz plačilnega naloga v spisu. Pritožbeno sodišče je na podlagi tretjega odstavka 377. člena ZKP pridobilo dokumentacijo, ki se nanaša na zgoraj navedeni prekršek in ugotovilo, da je bil obdolženec obravnavan za prekršek zaradi ravnanja zoper oškodovanko C. C., ne pa tudi zaradi ravnanja zoper oškodovanca B. B. Ker je pritožbeno sodišče, kot že obrazloženo iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izpustilo očitek, ki se nanaša na oškodovanko C. C., so te pritožbene navedbe neutemeljene.

9. Pritožbene navedbe o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju se nanašajo le na ravnanje obdolženca zoper oškodovanko C. C. Pritožniki z njimi izpodbijajo verodostojnost oškodovanke in oceno njene izpovedbe ter zaključek sodišča prve stopnje, da jo je obdolženec s svojim ravnanjem spravil v podrejen položaj. S tem v zvezi pritožniki izpodbijajo tudi razloge prvostopenjskega sodišča za zavrnitev dokaznih predlogov. Te pritožbene navedbe so, upoštevaje zgoraj navedeno, neutemeljene oz. brezpredmetne.

10. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da mora biti ravnanje storilca trajnejše, kar je sodišče druge stopnje že obrazložilo v točki 5 sodbe. Glede na vsebino in intenzivnost obdolženčevega ravnanja, bi se izvrševanje nasilja za oškodovanca, ki je bil nemočen, v vsakem trenutku lahko končalo tragično, ne glede na trajanje le tega.

11. Resda je obdolženec ravnal na očitan način in se je spravil na oškodovanca B. B. v posledici prepira, ker je bil, lahko da tudi, šokiran in prizadet, kot navajajo pritožniki, vendar ga to ne razbremenjuje in ne dokazuje, da ni ravnal naklepno. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je s prepirom in fizičnim nasiljem nad oškodovancem pričel obdolženec in v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevaje okoliščine primera, utemeljeno zaključilo, da je dejanje storil z direktnim naklepom, ker je bil na oškodovanca jezen. Pritožbene navedbe na strani 5 pritožbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčevih zagovornikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP) tako, da je iz opisa dejanja izpustilo očitek obdolžencu, ki se je nanašal na oškodovanko C. C., ker opis dejanja v tem delu ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. V posledici navedenega je bilo potrebno spremeniti tudi odločbo o kazenski sankciji, saj sta se teža dejanja in kriminalna količina, upoštevaje dejstvo, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zoper enega oškodovanca in ne zoper dva, zmanjšali. Razlogom in utemeljitvi izbire kazenske sankcije, odmere kazni in preklica pogojne obsodbe, ki izhajajo iz točk 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sicer sledi in jih sprejema (razen obteževalnih okoliščin, ki se nanašajo na ravnanje zoper oškodovanko C. C .), glede na zgoraj navedeno pa zaključuje, da je za storjeno kaznivo dejanje primerna in pravična kazen za obdolženca šest mesecev zapora, enotna kazen, ob upoštevanju določene kazni v preklicani pogojni obsodbi, pa eno leto in dva meseca zapora, zato je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu znižalo določeno kazen za storjeno kaznivo dejanje, prav tako pa tudi izrečeno enotno kazen. Pritožbene navedbe, da bi bil, upoštevaje, da obdolženec ni več v stiku z oškodovancem, na mestu izrek sankcije opominjevalne narave, so glede na obsežno obdolženčevo predkaznovanost neutemeljene. Prav tako pritožniki neutemeljeno uveljavljajo, da bi sodišče pri odmeri kazni moralo upoštevati dejstvo, da je šlo za enkraten dogodek in, da je bil obdolženec izzvan. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že zgoraj, je tudi z enkratnim ravnanjem mogoče storiti kaznivo dejanje nasilništva, zato to ni olajševalna okoliščina. Prav tako je bil obdolženec tisti, ki je pričel s prepirom in fizičnim nasiljem, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da ni bil izzvan na tak način, da bi bilo to upravičeno upoštevati kot olajševalno okoliščino in so te pritožbene navedbe neutemeljene.

13. V preostalem je torej pritožba obdolženčevih zagovornikov neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo v nespremenjenih delih potrdilo.

-------------

Op. št. (1): Odločba VSRS I Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009, odločba VSL II Kp 1364/2009 z dne 4. 5. 2010, odločba VSRS I Kp 16/2011 z dne 8. 3. 2012, odločba VSRS I Ips 263/2010 z dne 27. 1. 2011.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Kp 15672/2018
• VSK sklep II Kp 36196/2015
• Sodba I Ips 117/2009