<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL vmesna sodba in sklep II Cp 14/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.14.2016
Evidenčna številka:VSL0075960
Datum odločbe:19.01.2016
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:ZAVAROVALNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - zavarovanje stanovanjskih premičnin - splošni zavarovalni pogoji - odtujitev koles - tatvina koles - zavarovalno kritje

Jedro

Iz 13. člena Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin izhaja, da je zavarovalno kritje predvideno tudi, če so premičnine odtujene na vdoren način. Namen omejitve kritja je namreč podan predvsem iz razloga, da zavarovancu nalaga določeno skrbnost pri varovanju premičnega premoženja. Poskrbeti mora, da so vrata zaklenjena, da so okna v pritličjih zaprta in da je pozoren na ključe. Tožniku ni mogoče očitati, da pri skrbi za kolesi, ki sta predmet zavarovanja, ni bil skrben, saj ju je hranil priklenjene na drog v kolesarnici, ki je bila zaklenjena, do nje pa se je lahko prišlo le skozi zaklenjena vhodna vrata. Po presoji pritožbenega sodišča je zato zavarovalno kritje podano.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku po temelju ugodi.

II. V preostalem (glede višine plačila zavarovalnine in pravdnih stroškov) se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine za dve ukradeni kolesi v skupnem znesku 2.366,21 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Meni, da je obrazložitev sodišča sama s sabo v nasprotju, saj je na peti strani sodbe zapisano, da tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage in te zaslišanje ne more nadomestiti, na šesti strani pa je navedeno, da ne gre za situacijo, zavarovano s splošnimi pogoji, ter da do tatvine ni prišlo z vlomom niti na kakšnega od načinov, ki jih kot vlomsko tatvino opredeljujejo splošni pogoji. Iz zapisa na peti strani sodbe glede domnevno pomanjkljive trditvene podlage je torej mogoče razumeti, da je šlo za primer iz 13. člena Splošnih pogojev, ki pa ga sodišče ne more upoštevati, ker ni bila postavljena ustrezna trditvena podlaga. Nato pa je sodišče pavšalno in neargumentirano zaključilo, da do tatvine ni prišlo z vlomom niti na kakšnega od načinov, ki jih kot vlomsko tatvino opredeljujejo Splošni pogoji. Nepravilen je zaključek sodišča, da tožnik ni postavil ustrezne in zadostne trditvene podlage, saj je zatrjeval, da je do odtujitve koles lahko prišlo le tako, da je nekdo s protipravnim posegom v zaprt prostor vstopil v večstanovanjsko stavbo skozi skupna vhodna vrata, ki so zaklenjena, nato pa na protipraven način vstopil tudi v drug zaprt prostor – kolesarnico, to pa zajema vse možne načine protipravnega vstopa v zaprt prostor. Na prvem naroku je tožnik zatrjeval tudi, da je moral storilec uporabiti neko drugo sredstvo za odpiranje vrat, oziroma je vstopil s ponarejenim ključem ali kako drugače. O možnostih uporabe sredstva, ki ni namenjeno za redno odklepanje in ne pusti sledi, sta izpovedali tudi priči A. A. in policist J. P. Pravna podlaga za odločitev ni Kazenski zakonik, zato se je sodišče po nepotrebnem spuščalo v zakonsko opredelitev vlomne tatvine. Nerazumljivo je, zakaj je sodišče navedbe tožnice tolmačilo izključno v smeri nasilnega vstopa v zaprte prostore, saj tožnica tega ni trdila. Prvostopno sodišče tudi ni upoštevalo napotkov višjega sodišča iz sklepa II Cp 2970/2013. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da zadevo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnik, ki ima s toženko sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje stanovanjskih premičnin, v tej pravdi zahteva izplačilo zavarovalnine zaradi dveh odtujitev koles v letu 2012.

5. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku, upoštevajoč sklepne razloge v 17. točki sodbe, ugotovilo, da sta bili kolesi parkirani na notranjem dvorišču večstanovanjske stavbe in s ključavnico priklenjeni na drog, pri čemer so bila zaklenjena tako vrata kolesarnice kot tudi vrata večstanovanjske stavbe, ki ob škodnem dogodku niso bila poškodovana. Tožbeni zahtevek je nato zavrnilo, ker je ocenilo, da do tatvine koles ni prišlo na vlomen način v smislu 1. točke prvega odstavka 205. člena KZ-1, temveč na vdoren način, za kar tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Ob tem je v 17. točki sodbe izrecno navedlo, da vdor pomeni odpiranje zaprtih prostorov, vendar brez uporabe posebne sile in brez večjega poškodovanja vhodov v ta prostor, storilec torej odpre zaprt prostor na nenavaden način in proti volji lastnika, pri tem mora premostiti določene težave, lahko tudi na način, da se izmuzne v prostor za stanovalcem, uporabi vitrih, ukradeni oziroma najdeni ključ in podobno.

6. Zaključek sodišča, da tožnik ni navedel zadostne trditvene podlage za presojo obravnavanega zavarovalnega primera glede na določila Splošnih pogojev za zavarovanje stanovanjskih premičnin Pg-sta 11-3, je zmoten. Tožnik je v tožbi navedel vse relevantne okoliščine, ki so mu bile ob protipravni odtujitvi koles znane, pri čemer se je skliceval na obvestila policijski postaji in prijave škodnega primera zavarovalnici. Pritožbeno sodišče je že v sklepu II Cp 2970/2013 z dne 5. 2. 2014 opozorilo, da mora sodišče prve stopnje upoštevati, da zavarovanec, ki ob dogodku ni bil navzoč, ne more imeti natančnih podatkov, kako je do tatvine prišlo, zato je treba o zahtevku odločati glede na znane okoliščine primera in namen zavarovalnega kritja. Tožnik, ki je v tožbi opisal, da je do odtujitve koles prišlo tako, da je nekdo s protipravnim posegom v zaprt prostor 27. 3. 2012 in 25. 5. 2012 vstopil v večstanovanjsko stavbo, skozi skupen vhod, kjer so vrata vedno zaklenjena, nato pa v zaprto kolesarnico, od tam pa odtujil kolesi, ki sta bili priklenjeni na drog, je tako nedvomno podal zadostno podlago za presojo zavarovalnega primera.

7. Iz 13. člena Splošnih pogojev izhaja, da je zavarovalno kritje predvideno tudi, če so premičnine odtujene na vdoren način (primerjaj 2., 3., 4., 6., 7. in 8. točko prvega odstavka 13. člena). Namen omejitve kritja je namreč podan predvsem iz razloga, da zavarovancu nalaga določeno skrbnost pri varovanju premičnega premoženja. Poskrbeti mora, da so vrata zaklenjena, da so okna v pritličjih zaprta in da je pozoren na ključe. Tožniku ni mogoče očitati, da pri skrbi za kolesi, ki sta predmet zavarovanja, ni bil skrben, saj ju je hranil priklenjene na drog v kolesarnici, ki je bila zaklenjena, do nje pa se je lahko prišlo le skozi zaklenjena vhodna vrata. Po presoji pritožbenega sodišča je zato zavarovalno kritje podano in je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen, kar je narekovalo spremembo izpodbijane sodbe in izdajo vmesne sodbe o temelju tožbenega zahtevka (5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 315. člena ZPP). Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z višino odškodnine ni ugotavljalo, tožena stranka pa je vtoževani višini ugovarjala, je pritožbeno sodišče v preostalem delu izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v odločanje glede višine vtoževane zavarovalnine (355. člen ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.


Zveza:

ZPP člen 315, 358, 358-5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.03.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkxNzQx