VSL vmesna sodba II Cp 2920/2015

Jedro

Keramične stopnice na vhodu v zasebno hišo niso nevarna stvar. Ker pa je zavarovanka tožene stranke polila olje na stopnicah in jih nato v času od dvajset do trideset minut po razlitju ni obrisala ali zavarovala, je tožnik, ki je bil dogovorjen za prihod, padel. Gre za protipravno ravnanje zavarovanke tožene stranke. Vendar je tudi tožnik premalo skrbno hodil, saj je povedal, da je gledal na okoli in ni opazil, da so stopnice polite. Zato je odgovornost tožene stranke do 50 %.

Izrek

I. Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 50 % tožnikovo škodo.

II. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 50 %), se tožnikova pritožba kot neutemeljena zavrne in v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba.

III. Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo odškodnine 4.140,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Opozarja na razveljavitveni sklep Višjega sodišča v Ljubljani, ki je opozorilo, da je treba presojati skrbnost zavarovanke tožene stranke. Ta je imela zadosti časa, da bi po dogodku zavarovala stopnice ali jih očistila. Sodišče v sodbi prve stopnje zmotno trdi, da tožeča stranka ne bi navajala konkretnih dejstev v zvezi s keramičnimi ploščicami in vzročno zvezo z nastalo poškodbo. Tožeča stranka je že v tožbi trdila, da je zunanje stopnišče izdelano iz gladkih, ne narezanih keramičnih ploščic, ki so drsni material, kar je splošno znano. Zato bi bilo treba nanje namestiti protizdrsne trakove oziroma preprogo za varno uporabo stopnišča. Sodišče je tudi zmotno navajalo, da naj tožeča stranka ne bi navedla, da v kolikor bi namestitev protizdrsnih trakov v danih okoliščinah bila, bi stopnice polite z oljem ne povzročile padca. To je bilo zatrjevano že v tožbi. Najmanj pa bi morala zavarovanka tožene stranke prekriti ploščice s preprogo ali nalepiti protizdrsne trakove oziroma namestiti ograjo. To bi ji bilo treba tudi v primeru dežja, snega, saj stopnice niso v zaprtem prostoru. Sodišče se zmotno opre samo na dejstvo, da gre za zasebno hišo in da do razlitja olja ne prihaja pogosto. Gre za stopnice, ki niso v notranjosti hiše in so zato izpostavljene vremenskim vplovom. Zavarovanka tako ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva od povprečnega človeka, ker ni očistila stopnic ali zavarovala tega mesta, ko je prišlo do razlitja olja. Dvajsete do trideset minut je dovolj dolg časa, da to naredi. Od trenutka povabila dalje bi zavarovanka tožene stranke morala pričakovati tožnikov obisk in ne kot narobe ugotavlja sodišče, da bi se ta prihod lahko zgodil kadarkoli pozneje. Ker sta bila tožnik in priča dogovorjena, da bo tožnik prišel pregledati sedežno garnituro, ko bo imel čas in dan ogleda ni bil točno določen, bi zavarovanka tožene stranke morala zaščititi stopnice. Sodišče pa ugotavlja, da ji ni bilo treba pričakovati tožnikovega obiska v času škodnega dogodka. Lahko bi prišel tudi kakšen drugi potencialni kupec, poštar ali akviziter. Sodišče po eni strani ugotavlja, da sta bila dogovorjena za prihod, po drugi strani pa trdi, da priča ni mogla pričakovati prihoda tožnika v tistem času. v 20. točki obrazložitve pa sodišče vse pripiše tožniku, da ni bil zadosti pazljiv. Pri tem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Tako v 20. točki sodbe navaja, da je na podlagi izpovedbe tožeče stranke, da je potem, ko je stopila na stopnico, opazila polito tekočino in sklepa, da tožeča stranka ni opazila, da je na stopnici nekaj razlito. Na drugi strani pa nadaljuje, da ne zato, ker tega ni mogla opaziti, saj je izpovedala, da je naknadno, ko je stopila gor, to videla. Sodišče še slepa, če bi tožnik gledal, kam stopa, kar predstavlja ravnanje običajno skrbnega človeka, lahko opazi, da je na stopnici nekaj razlito. To pomeni, da sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni opazila olja na stopnici. S tem zaide v nasprotje in dopušča možnost, da je tožeča stranka videla olje na stopnici. Tožnik pa je izpovedal, da olja ni videl, temveč šele, ko je stopil gor. To pomeni, da se je tožeča stranka nahajala vertikalno nad oljem. Iz perspektive približevanja stopnišču pa tožeča stranka očitno olja ni videla. Priča M. Ž. pa je izpovedala, da zaradi barve keramičnih ploščic in barve olivnega olja, ki se je razlilo, le-to ni bilo opazno. Sodišče pa ugotavlja, da je tožeča stranka odgovorna za škodni dogodek zato, ker razlitega olja ni opazila. Takšno stališče je prestrogo in neživljenjsko in v nasprotju s sodno prakso. Tudi, če bi to bilo, sodna praksa presoja od 10 do 30 % odgovornosti oškodovancem. Opozarja na sodbo I Cp 1159/2004 Višjega sodišča v Mariboru, v kateri je bilo zapisano, da od povprečnega kupca ni mogoče zahtevati, da v trgovini za vsak korak gleda kam stopi in tako ni opazil kos celofana, da mu je spodrsnilo in je padel. V konkretnem primeru pa sodišče prestrogo ocenjuje ravnanje tožeče stranke, saj človek ne more ves čas gledati pod svoje noge, temveč gledamo naprej.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da keramične stopnice, kot so v danem primeru (primerjaj fotografijo A7), ne predstavljajo nevarne stvari in s tem ne gre za objektivno odgovornost zavarovanke tožene stranke (149. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno razlagalo pojem nevarne stvari. Kadar stvar, ki sicer ni nevarna, ko je suha, postane nevarna zaradi določenih okoliščin (razlitega olja in zdrsnosti), ne gre za objektivno odgovornost, ampak za krivdno (131. člen OZ). Sodišče je tudi pravilno štelo, da v zasebni hiši na vhodnih stopnicah, kot so v tem primeru, ni potrebno namestiti ograje, protizdrsnih trakov oziroma pritrjene preproge, ko so normalne razmere.

6. Na to je sodišče prve stopnje presojalo, ali je podana krivda zavarovanke tožene stranke, ki je na prvi stopnici polila olje in od 20 do 30 minut olja ni obrisala oziroma drugače opozorila na razlito olje ali za možnost zdrsa (primerjaj tožbene navedbe na list. št. 2). Sodišče je štelo, da je bila zavarovanka tožene stranke zadosti skrbna, in da ji v tem času ni bilo treba nemudoma pobrisati ali zavarovati tal. Sledilo je sicer priči M. Ž., ki je izpovedala, da je stvari iz vrečke, kamor se je delno tudi razlilo olje, počistila in zložila v hladilnik in šele nato nameravala iti počistiti stopnice. Takšno ravnanje pa je ocenilo sodišče prve stopnje za zadosti skrbno in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je tudi, da tožnik ni bil zadosti skrben, ko je hodil po stopnicah in da je zato krivda na njegovi strani.

7. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 6. 5. 2015, pojasnilo, da je pri presoji, ali je zavarovanka tožene stranke utemeljeno opustila čiščenje oziroma zavarovanje politih stopnic, ker gre za njeno hišo, lahko pripeljalo do odgovornosti tožene stranke. Že v prvem sklepu je bilo pojasnjeno, da je pri presoji določenega ravnanja, ko gre za opustitev skrbnosti, potrebno presojati normalno oziroma običajno skrbnost glede na okoliščine v konkretnem primeru. Stališča, po katerih mora imeti opustitev pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu, so preozka in tudi sodna praksa jih je presegla. Dovolj je torej, da sodišče ugotovi, da določeno ravnanje ni bilo zadosti skrbno v teh okoliščinah.(1) Sodišče prve stopnje je štelo, da je zavarovanke tožene stranke sicer bila dogovorjena s tožnikom, da pride na ogled sedežne garniture, vendar nista bila dogovorjena za dan in uro in da zato ji ni bilo treba v možnem času počistiti z oljem politih stopnic. Gre torej za presojo pravnega standarda „skrbnosti v danih okoliščinah“. Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožnik prišel po dogovoru v hišo prodajalke in ne brez dogovora. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je to potrdila priča M. Ž. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je za presojo nedopustnosti ravnanja bistveno to, da nista bila dogovorjena za uro in dan. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil dogovor, da se bo oglasil takrat, ko bo v ... in je torej lahko pričakovala obisk. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da so z oljem polite stopnice drsne in da jih je treba očistiti. Štelo pa je, da povprečna skrbnost ne zahteva, da se to počisti takoj, ko je to možno. Pritožbeno sodišče pa ob takšnih okoliščinah presoja opustitev čiščenja ali vsaj zavarovanja stopnic za protipravno ravnanje, saj je priča Ž. imela po ugotovitvah sodišča prve stopnje od dvajstet do trideset minut časa po razlitju, da bi to storila. Skrbnost povprečnega človeka torej zahteva, da tudi v zasebnem prostoru, kot je vhod v hišo, ob pričakovanem obisku, ta ki je olje razlil, tudi čimpreje počisti oziroma zavaruje. Tožnik ni prišel nepovabljen v hišo. Da je treba imeti varen dostop do hiše, kar z oljem polite keramične stopnice niso, je normalno pričakovanje. Ko ima povzročitelj razlitja olja od dvajset do trideset minut časa, da stopnišče počisti oziroma zaščiti, to ni mogoče oceniti za naključje, kot ocenjuje sodišče prve stopnje. Škoda se je zgodila v sferi zavarovanke tožene stranke in ta je povzročila drsnost tal. Če imamo napovedane obiske (kljub temu, da ni jasen dan in ura), moramo poskrbeti za varen dostop. Zmotno meni sodišče prve stopnje, da bi tožnik moral zatrjevati, bi lahko prišel poštar ali akviziter ali kdo tretji. Gre za presojo skrbnosti, ki jo mora zagotoviti pri uporabi stopnišča, tisti ki je stopnišče naredil za drsno. Tožniku ni bilo treba zatrjevati, da bi lahko prišel poštar ali akviziter. Gre za presojo, ali je tudi vhod v zasebno hišo treba vzdrževati tako, da je dostop varen za vse, ki so povabljeni oziroma bi lahko prišli ob normalni rabi stopnic. Argumentacija pravnega standarda in ne za dejansko stanje.

8. Vendar je treba pritrditi toženi stranki, da je tudi tožnik bil premalo skrben, ko je prišel v hišo priče Ž. Tožnik je izpovedal in to je sodišče prve stopnje pravilno povzelo, da ni gledal, kam stopa, ampak je gledal na okoli. Povedal je, da je opazil, da je polita tekočina na stopnicah šele, ko je stopil gor in pri tem padel. Sodišče prve stopnje pravilno očita tožniku, da bi z bolj skrbnim ravnanjem lahko opazil, da je na stopnicah nekaj polito. Tožnik pa je povedal, da je gledal naokoli. Ob tehtanju ravnanja zavarovanke tožene stranke in tožnikovega ravnanja ob podanih predpostavkah, kaj je adekvatna skrbnost v določenih okoliščinah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je krivda obeh strank do polovice. Tako je bilo treba pritožbi tožeče stranke delno ugoditi in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, to je presoje krivde oziroma odgovornosti tožene stranke, sodbo delno spremeniti tako, da se z vmesno sodbo določi odgovornost tožene stranke do polovice (358. člen ZPP). Vmesna sodba pa je bila izdana na podlagi 315. člena ZPP. Odločanje o višini tožbenega zahtevka pa bo predmet nadaljnje pravde.

9. Pritožba še meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker so razlogi sodbe v nasprotju (razlogi v točki 9 in točki 20 sodbe). Sodišče prve stopnje se je postavilo na sicer delno zmotno materialnopravno izhodišče, vendar ni storilo očitane kršitve postopka. V 19. točki smiselno zapiše, da kljub dogovoru za prihod ni štelo tožnikovega prihoda za dogovorjen, saj nista bila dogovorjena za uro in točni dan. V 19. točki tudi zmotno razume sklep pritožbenega sodišča o presoji, kdo lahko vse pride po stopnicah v sicer zasebno stanovanjsko hišo. Vendar v tem ni zaslediti absolutne bistvene kršitve določb ZPP. V 20. točki obrazložitve pa gre za povzetek tožnikove izpovedbe o tem, kako je hodil oziroma stopil na stopnico. Dovolj bi bila sicer le dokazna ocena tožnikove izpovedbe, vendar v razlogih 20. točke obrazložitve ni očitane abosolutne bistvene kršitve določb ZPP.

10. Pritožbi je še treba odgovoriti, da je tožnik res trdil v tožbi, da olja na stopnicah ni mogel videti. Vendar se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na tožnikovo izpovedbo, da ni gledal pod noge, ampak je gledal naokoli. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo njegovo izpovedbo v tem delu, ko je štelo, da ni bil zadosti skrben, ko je prihajal v hišo.

11. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 451/2010.

Datum zadnje spremembe:

29.01.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 110/2014
• VSL sodba II Cp 799/2012
• VDSS Sodba Pdp 975/2017