VSL vmesna sodba in sklep I Cp 1802/2014

Jedro

Ob nespornem dejstvu, da je tožnik imel totalno škodo na vozilu, ne more od tožene stranke zahtevati odškodnine zaradi najema drugega vozila za 116 dni oziroma do popravila vozila. Pravnorelevantna škoda je tisti čas, ki bi ga tožnik potreboval za nakup podobnega vozila, kot je bilo njegovo pred prometno nesrečo. Oškodovanec je dolžan storiti vse, da bi bila škoda čim manjša oziroma z odškodnino ne sme biti obogaten. Če je tožena stranka v zamudi, je kazen za zamudo plačilo zakonitih zamudnih obresti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v točki I.) spremeni tako, da se ugotovi, da je zahtevek za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka 14. 6. 2011 po podlagi utemeljen.

II. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo 4.640,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2012 do plačila. Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek na plačilo zamudnih obresti. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Tožena stranka ni izsilila prednosti tožeči stranki, ni storila prekrška. Tožena stranka je natančno opisala okoliščine in na način vključevanja na prednostno cesto. Izvedenec je potrdil stališče tožene stranke in sodba o tem nima razlogov. Zato je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka je zakrivila ali vsaj sozakrivila nezgodo. Sodišče zmotno sklepa, da mora tožena stranka dokazati, da je tožeča stranka kriva. Zmotno meni sodišče, da je tožena stranka z delnim plačilom škode priznala odgovornost. Zmotno ugotavlja, da je pravno vprašanje plačila premoženjske škode zaradi možnosti uporabe vozil ustaljena sodna praksa. Citirana sodba Višjega sodišča v Ljubljani tega ne potrdi. Enako tudi sklep Višjega sodišča v Kopru. Sodišče ni dovolilo vprašanj toženi stranki in zavrnilo ugovore in dokazne predloge v zvezi z ugotavljanjem škode. Tožena stranka trdi, da tožeča stranka ni utrpela škode oziroma je bistveno nižji znesek, ker je sama povzročila, da je bila škoda večja. Ker tožena stranka ni imela možnosti sodelovanja v postopku, gre za neenakopravno obravnavanje. Tožnik je izpovedal, da je avto za službene dolžnosti potreboval, ker je zastopal stranke pred sodišči. Ker prebiva v K., delo pa ima v L., sta toženi stranki trdili, da mu škoda ni nastala. Menili sta, da je dobil v celoti plačan strošek najema nadomestnega vozila v okviru opravljanja delovnih nalog. Tožena stranka je predlagala izvedbo ustreznih dokazov, kar je sodišče zavrnilo. Pravno naziranje sodišča je zmotno, gre za nasprotje z enim izmed temeljev odškodninskega prava. Tožeča stranka ni utemeljila neizogibnost nastanka tako visokega stroška, saj celo presega vrednost vozila pred nesrečo. Ker je sodišče predloge tožene stranke zavrnilo, gre za bistveno kršitev določb ZPP. Tožena stranka je cene najema vozil podkrepila s podatkom iz spletne strani. Tožeča stranka je pojasnjevala dogovorjeno ceno dnevnega najema vozila Golf s tržno ceno dnevnega najema vozila Renault Modus. Dokazov za to pa ni potrdila.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena glede odločitve o višini tožbenega zahtevka in o stroških.

O podlagi tožbenega zahtevka:

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi opravljenega dokaznega postopka razsodilo, da je zavarovanka tožene stranke oziroma prvotožena stranka v celoti odgovorna za nastalo prometno nesrečo. Ugotovilo je, da je prvotožena izsilila prednost tožniku in s tem ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 44. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Dejstvo, da je bil postopek Pr 822/2011 ustavljen, še ne pomeni, da ne obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke za ta škodni primer. Tudi za pritožbo ni sporno, da je prvotoženka zapeljala na prednostno cesto. Tožena stranka je trdila, da je škodo povzročila tožeča stranka, ker je vozila s preveliko hitrostjo, zaradi česar jo je zaneslo na nasprotni vozni pas in je tožnik trčil v tovorno vozilo. Sodišče prve stopnje je iz izvedeniškega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke B. K. ugotovilo, da je tožnik vozil s hitrostjo 45 km/uro. Na tem delu ceste pa je bila omejitev hitrosti na 50 km/uro. To pomeni, da je vozil s primerno hitrostjo. Dejstvo, da je v trenutku trka prvotoženka bila že poravnana s cestiščem, ne pomeni, da ni odgovorna za nastalo škodo. Izvedenec je sicer ugotovil, da če bi tožnik ukrepal z reakcijskim časom 1 sekunde, bi ob dovoljeni hitrosti morebiti lahko pričel z zaviranjem in tako preprečil škodo. Tako pa je začel ukrepati „šele“ okoli 2 sekundi po zaznavi voznice, pa ni mogel več preprečiti nastanka škode. Pritožbeno sodišče se strinja s sklepom sodišča prve stopnje, da eventuelno napačne reakcije pravilno vozečega voznika (zatrjevana ena sekunda prepočasne zaznave in zaviranja ob dovoljeni hitrosti) ni mogoče naprtiti kot krivde tej stranki. Pri ravnanju dveh avtomobilov gre za dve krivdni odgovornosti po določbi 154. člena OZ. Če bi želeli uporabiti drugi odstavek tega člena, bi morali ugotoviti, da sta obe pravdni stranki ravnali v nasprotju z določbami ZVCP-1. Napačna reakcija pa ni zadosti za ugotovitev elementa protipravnosti. Tako se izkaže, da tožena stranka zmotno meni, da je sodišče dokazovanje krivde tožeče stranke prevalilo na toženo stranko. Tožena stranka se mora razbremeniti oziroma dokazati, da ni kriva za nastalo prometno nesrečo. Tožnik pa je dokazal, da je vozil s primerno hitrostjo in zato mu ni mogoče očitati krivde.

6. Zmotno meni pritožba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedenca B. K. Sodba ima o tem razloge in tej dokazni oceni in razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje. Pri tem ni pomembno, kot navaja pritožba, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožena stranka pred pravdo že plačala zanjo nesporni del škode. Ker je sodišče prve stopnje pravilo ugotovilo dejansko stanje in glede podlage tožbenega zahtevka pravilno odločilo, je pritožbeno sodišče ta del sodbe potrdilo in pritožbo v izpodbijanem delu glede podlage tožbenega zahtevka zavrnilo. Ker pa je treba ponovno odločati o višine škode, katero je utrpela tožeča stranka, je pritožbeno sodišče izdalo vmesno sodbo (prvi odstavek 315. člena ZPP). Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 168. člena OZ, ko je odločalo o utemeljenosti materialne škode zaradi neuporabe vozila, katero je bilo poškodovano v prometni nesreči. Tožeča stranka v tožbi zahteva odškodnino za materialno škodo zaradi neuporabe vozila za čas od prometne nezgode do popravila vozila oziroma za 116 dni. Toži po 40,00 EUR na dan, kolikor naj bi bila najemnina po najemni pogodbi z najemodajalko S. Z. Tožena stranka pa je ugovarjala: da je tožeča stranka imela na vozilu totalno škodo in ni bilo treba popravljati vozila, da je najemna pogodba navidezna, da je tožnik imel plačano vozilo od delodajalca, da bi cenejši najem bil že po podatkih spleta 20,00 EUR na dan ali 100,00 EUR na teden ali 350,00 EUR na mesec (spletna ponudba B6). Tožena stranka torej uveljavlja dve pravnorelevantni dejstvi: da tožnik škode ni imel (če mu je delodajalec plačeval vozilo) in da tožnik ni storil vsega, da bi bila škoda čim manjša (moral bi najeti cenejše vozilo in za krajši čas).

7. Sodišče prve stopnje je razlagalo določbo 168. člena OZ tako, da ima tožnik pravico do nadomestnega vozila enake kvalitete in starosti in to za čas od nesreče do popravila vozila. Pri tem se je sklicevalo na sodbo VSK I Cp 778/2006 in sodbo VSL II Cp 734/96 in se postavilo na stališče, da gre za ustaljeno sodno prakso. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlaga določbe tretjega odstavka 168. člena OZ zmotna. Glede premoženjske škode ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovančevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Med pravnorelevantno škodo spada tudi strošek oziroma škoda zaradi neuporabe vozila. V pravni teoriji je sprejeto stališče, da kadar je stvar uničena oziroma poškodovana, oškodovanec stvari ne more uporabljati, dokler namesto uničene stvari ne kupi nove oziroma dokler ni opravljeno popravilo poškodovane stvari. V takem primeru pogosto nastanejo stroški v zvezi z nadomestno uporabo druge (istovrstne) stvari. To so zlasti stroški najemnine, ki jih je oškodovanec plačal za uporabo druge stvari v obdobju od uničenja oziroma nakupa nove oziroma popravila poškodovane stvari(1). V sodbi VSL II Cp 734/96 je sodišče ugotovilo, da gre v takem primeru za pravno priznano škodo. Ta sodba ne ureja problema, koliko časa ima stranka pravico uporabljati nadomestno vozilo. V sodbi VSK I Cp 778/2006 pa je sodišče zavzelo stališče, da ima tožeča stranka pravico do nadomestnega vozila do izplačila odškodnine. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s stališčem sodišča v K., da ima oškodovanec lahko nadomestno vozilo neomejeno dolgo oziroma dokler mu tožena stranka ne plača vse odškodnine. V konkretnem primeru namreč med strankama ni spora o tem, da je bilo treba obračunati tožnikovo škodo na vozilu po principu totalke(2). Kot je že povedano v teoretični predstavitvi škode zaradi neuporabe vozila, če gre za totalno škodo, naj bi oškodovanec kupil takšno vozilo, kot ga je imel pred prometno nesrečo (verjetno na trgu rabljenih vozil). Tožeča stranka ni opravičena, da vozilo popravi. Če pa si je izbrala to možnost, mora nositi posledice tega dejstva oziroma ne more dobiti odškodnine zaradi neuporabe vozila za 116 dni. Tožeči stranki gre ob pravilni razlagi 168. člena OZ škoda glede na normalni tek stvari oziroma za toliko dni, kot je običajno pri nas, da lahko nabavimo takšno vozilo. Gre za princip, ki je eden od temeljnih načel odškodninskega prava (poleg popolne odškodnine), da oškodovanec z odškodnino ne more biti obogaten oziroma da je dolžan storiti vse, da bi bila škoda čim manjša (compensatio lucri cum damno).

8. Tožena stranka je tudi trdila, da je najemna pogodba med tožnikom in pričo S. Z. navidezna. V zvezi s tem je želela zastaviti vprašanje domnevni najemodajalki, saj je le-ta izpovedala, da sta s tožnikom pobotala svoje terjatve oziroma da ni prejela plačila. Pritožba utemeljeno opozarja, da ima tožena stranka pravico zahtevati in da je lahko pravno relevantno pri dokazovanju zatrjevane navidezne pogodbe dejstvo, ali je S. Z. v tistem letu prijavila napoved za odmero akontacije dohodnine. Tožena stranka je tudi predlagala poizvedbe pri delodajalcu tožnika o morebitnem strošku za najem vozila. Sodišče prve stopnje je o tem zapisalo, da ni dovolilo teh vprašanj in dokazov zato, ker se ne nanašajo na pravnorelevantna dejstva. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, ob pravilni razlagi 168. člena OZ, da so ta vprašanja lahko pravno relevantna. Tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev in je bilo treba sodbo razveljaviti.

9. V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje dopusti toženi stranki predlagane dokaze. Sodišče tudi ni pravilno razlagalo, da tožena stranka ne more uspešno dokazovati cene najema vozil (priložilo je prilogo B6). Pri najemu vozila znamke Renault Megane 1,6, letnik 1999, ne gre za tako drugačno vozilo od tožnikovega, da ta dokazni predlog ne more biti pravno relevanten. Gre za nadomestno vozilo in ne za ugotavljanje škode, katero vozilo bi šlo tožniku, če bi ugotavljali škodo na vozilu. Če vozilo lahko zadovolji tožnikove potrebe vožnje iz K. in vožnje na sodišče, je lahko taka primerjava pravno relevantna. Tako bo treba za pravilno razlago 168. člena OZ ugotoviti, koliko dni je tožnik objektivno potreboval, da je odpravil svojo škodo (nakup vozila, kot ga je imel pred totalno škodo) in kakšna je cena za najem primerljivega vozila. Če pa bo tožena stranka uspela dokazati, da je bila najemna pogodba, s katero je tožnik zatrjeval škodo, navidezna, pa škode ni bilo.

10. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

------------

(1) N. Plavšak, komentar k določbi 168. člena, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, stran 947 do 948.

(2)Totalna škoda pomeni, da je vrednost vozila pred prometno nesrečo nižja kot so stroški popravila. Vozila se torej ne splača popraviti.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2045/2012
• VSL sodba I Cpg 283/2016
• VSL sodba in sklep I Cp 169/2011