VSL sodba VII Kp 75027/2010

Jedro

Za storilca se uporablja zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, če pa se zakon kasneje spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši.

Izrek

Ob delni ugoditvi pritožbi in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v obsodilnem delu spremeni v odločbah o krivdi glede kaznivih dejanj, opisanih pod točko I/prva in druga alineja, točki II in točka III/prva alineja, v odločbah o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka tako, da se

- zoper obdolženo A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP

zavrne obtožba,

da je vzela tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, pri tem pa je bila vrednost ukradene stvari majhna in ji je šlo za to, da si prilasti stvar take vrednosti, s tem, da je dne 6.10.2008 okrog 13.20 ure v trgovini X v L. vzela in si protipravno prilastila žensko windstop jakno črne barve znamke E. v vrednosti 119,95 EUR ter žensko črno jopo znamke A. v vrednosti 109,95 EUR, nato pa trgovino zapustila, ne da bi artikle plačala, s čimer je oškodovala omenjeno trgovino za skupno 229,90 EUR.

S čimer naj bi storila kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ).

Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke, ki odpadejo na ta del sodbe, bremenijo proračun, če se ti stroški dajo izločiti iz skupnih stroškov.

- dejanji, opisani pod točko I/prva in druga alineja se pravno opredelita kot dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1);

- dejanje, opisano pod točko II se pravno opredeli kot kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1;

- dejanja, opisana pod točko III/od druge alineje do vključno štirinajste alineje se pravno opredelijo kot trinajst kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.

Obdolženi A. A. se določijo kazni:

- za vsako kaznivo dejanje opisani pod točkama I/prva in druga alineja po prvem odstavku 204. člena KZ-1

4 (štiri) mesece zapora;

- za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izreka po prvem odstavku 220. člena KZ-1

2 (dva) meseca zapora;

- za trinajst kaznivih dejanj, opisanih v točkah III/od druge do vključno štirinajste alineje za vsako po drugem odstavku 204. člena KZ-1

1 (en) mesec zapora.

Pogojna obsodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 115/2003 z dne 14.4.2008, pravnomočna istega dne, v kateri je bila obdolženki izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dve leti zapora in preizkusno dobo pet let se ne prekliče.

Obdolženki se na podlagi 3. v zvezi z 2. točko prvega odstavka 53. člena KZ-1 ob upoštevanju zgoraj določenih kazni izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo v zvezi s popravnim sklepom obdolženo A. A. oprostilo obtožbe glede petih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, zavrnilo je obtožbo zaradi štirih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, v obsodilnem delu pa jo je spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ, kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter 14-tih kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Za kaznivi dejanji tatvine opisani v točkah I/1. in 2. alineja ji je po prvem odstavku 204. člena KZ-1 za vsako določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari opisano pod točko II ji je po prvem odstavku 224. člena KZ določilo kazen dva meseca zapora, za vsako izmed 14-tih kaznivih dejanj opisanih pod točkami III/od prve do vključno štirinajste alineje pa ji je po drugem odstavku 211. člena KZ-1 določilo po en mesec zapora. Preklicalo ji je pogojno obsodbo izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 115/2003 pravnomočno 14.4.2008, v kateri je bila obdolženki določena kazen dve leti zapora in preizkusna doba pet let. Za tem ji je izreklo enotno kazen tri leta in devet mesecev zapora ter odločilo, da se jo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper obsodilni del sodbe je vložil pritožbo obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagal je spremembo tako, da se obdolženko oprosti obtožbe za kaznivi dejanji opisani pod točko I/prva alineja in točko II. ter se ji izreče milejša kazenska sankcija.

Pritožba je bila delno utemeljena le glede pravne opredelitve kaznivega dejanja opisanega pod točko II, je pa sodišče druge stopnje v izpodbijano sodbo poseglo tudi po uradni dolžnosti.

Pritožnik je uvodoma uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka, katerih pa ni z ničemer utemeljil, zato takšnih posplošenih pritožbenih navedb ni možno preizkusiti.

Pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivih dejanj opisanih pod točkama I/prva alineja in II, kar utemeljuje z navedbami, da je obdolženka, ki je storitev ostalih kaznivih dejanj priznala, ti dve odločno zanikala. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tema dvema kaznivima dejanjema izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo, na njihovi podlagi pa utemeljeno zaključilo, da je obdolženka storilka tudi teh dveh kaznivih dejanj.

Glede kaznivega dejanja opisanega pod točko I/prva alineja se sodišče druge stopnje strinja z zaključkom sodišča prve stopnje na strani 7 razlogov izpodbijane sodbe. Iz izpovedbe oškodovanke N. N., ki je obdolženko na glavni obravnavi tudi prepoznala, izhaja, da sta jo s sodelavko L. zalotili, ko je prišla iz sestrske sobe. Ne da bi jo kaj spraševali, se je obdolženka sama od sebe začela izgovarjati zatem pa odšla v bolniško sobo 011, v kateri so nepokretni bolniki. L. je že v predhodnem postopku obdolženko po fotografijah prepoznala kot osebo, ki je bila takrat v prostorih bolnice. Oškodovanka N. N. je odšla v sestrsko sobo, v katero je malo pred tem odložila svojo torbico, katere pa tam ni več bilo. Z L. sta jo našli v sobi 011, a v njej denarnice ni več bilo. Vratar jima je povedal, da je obdolženka bolnico zapustila in odšla v smeri B. Res je, da zgolj obdolženkina prisotnost v prostorih bolnice ne bi pomenila ničesar, če ne bi šlo za kratek čas, od kar je oškodovanka ob 18.40 uri odložila svojo torbico v sestrski sobi, 10 minut kasneje, ko je obdolženko že videla priti iz sestrske sobe, pa ugotovila, da torbice tam ni več. V tem času drugih nezaposlenih oseb tam ni bilo. Okoliščina, da je obdolženka zanikala storitev kaznivega dejanja, ne more vplivati na pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Za razliko od ostalih kaznivih dejanj pri tem dejanju obdolženka ni bila posneta z morebitnim video nadzorom, prav tako pri njegovi izvršitvi neposredno ni bila zalotena. Zato je njeno zanikanje razumljivo.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo tudi glede kaznivega dejanja opisanega pod točko II izreka izpodbijane sodbe. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila obdolženka dne 7.2.2009 v večernih urah v T. zalotena pri izvršitvi tatvin. Varnostnik jo je zadržal. Obdolženka ga je prosila, če gre lahko do matere, ki naj bi jo čakala zunaj v avtomobilu. Varnostniku, ki je njeni želji ugodil, jo je kljub njenemu poskusu pobega uspelo zadržati do prihoda policistov, ki so jo odpeljali na Policijsko postajo Šiška. Ker obdolženka pri sebi ni imela nobenih dokumentov, so jo zaradi ugotavljanja identitete pustili v prostoru namenjenem za pogovor s strankami. To se je zgodilo ob 22.20 uri. Že pet minut kasneje, torej ob 22.25 uri, pa je policist ugotovil, da obdolženke v sobi, v kateri je bilo okno odprto, na zunanji strani pa izruvana kovinska rešetka ter poškodovana zunanja stena, ni več. Obdolženka je storitev tega kaznivega dejanja res zanikala, vendar je po drugi strani nelogično in nerazumljivo, da policisti, če bi bila rešetka odstranjena še pred namestitvijo obdolženke v sobi, tega ne bi opazili. Gre za prostore policijske postaje, kjer zaposleni nedvomno preverjajo in skrbijo, da jim osumljenci ne morejo pobegniti. Sodišče druge stopnje zato ne sprejema pritožbenih navedb, da je možno, da je bila rešetka že preje odstranjena ali pa vsaj poškodovana. Obdolženka je bila v sobi le pet minut, nobenega dvoma ni, da je rešetko izruvala in poškodovala naklepno in to zato, da je kasneje lahko prostore policijske postaje zapustila. Poškodbe na rešetki in zidu ter nastala škoda so razvidne iz priglašenega premoženjskopravnega zahtevka, o katerem sodišče prve stopnje ni odločilo, sodišče druge stopnje pa po uradni dolžnosti v to odločitev ne more poseči. To kaznivo dejanje je obdolženka storila v času veljavnosti KZ-1, zato je sodišče druge stopnje glede na utemeljene pritožbene navedbe glede pravne opredelitve poseglo v odločbo o krivdi je to kaznivo dejanje, zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP pravilno pravno opredelilo po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je stopil v veljavno 1.11.2008, kaznivo dejanje pa je bilo strojeno 2.7.2009.

Pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru prvega odstavka 383. člena ZKP je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v več primerih kršilo kazenski zakon v škodo obdolženke. Enako kot pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari opisanem v točki II izreka obsodilnega dela sodbe, je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno opredelitev za kaznivi dejanji opisanih pod točko I/prva in druga alineja. Čas storitve kaznivih dejanj je 23.11.2008 oziroma 28.4.2011, torej že v času veljavnosti KZ-1. Ker je tudi v tem primeru bila podana kršitev Kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obe kaznivi dejanji pravno opredelilo kot dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1.

Glede dejanj opisanih pod točko III/prva do vključno štirinajste alineje, ki jih je sodišče prve stopnje pravno opredelilo kot 14 kaznivih dejanj po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je glede kaznivega dejanja opisanega v prvi alineji nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona dne 6.10.2014. To pa pomeni, da je bila v škodo obdolženke kršena določba 5. točke 90. člena KZ-1, ki določa, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen (takšno je tudi to kaznivo dejanje), preteklo šest let. Tudi KZ, ki je sicer veljal v času storitve tega kaznivega dejanja, je za zastaranje za to kaznivo dejanje predvideval čas šestih let od storitve kaznivega dejanja. Sodišče druge stopnje je zato, ker je bila podana kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, po uradni dolžnosti zoper obdolženko glede tega kaznivega dejanja izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zoper njo zavrnilo obtožbo iz razloga, ker kazenski pregon ni več dopusten (4. točka 357. člena ZKP). Spremenilo je tudi odločbo o stroških kazenskega postopka tako, da v tem delu skladno z določbo prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženke, če se dajo izločiti od skupnih stroškov, bremenijo proračun.

V posledici izrečene zavrnilne sodbe je sodišče druge stopnje pri kaznivih dejanjih opisanih pod točko III poseglo še v pravno opredelitev tako, da je dejanja opisana v točkah III/od druge do vključno štirinajste alineje opredelilo kot 13 kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.

Pri uradnem preizkusu je sodišče druge stopnje še ugotovilo, da je v škodo obdolženke kršen kazenski zakon tudi pri odločitvi o preklicu pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 115/2003. KZ-1 v 62. členu določa, da se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po poteku preizkusne dobe, se mu sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe. Preizkusna doba se je obdolženki iztekla dne 14.4.2013, enoletni rok po njenem preteku pa dne 14.4.2014. Sodišče druge stopnje je zato zaradi kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločilo, da se obdolženki izrečena pogojna obsodba, ne prekliče.

Zaradi sprememb izpodbijane sodbe v odločbah o krivdi ter pravnih opredelitvah je sodišče druge stopnje obdolženki na novo določilo kazni zapora za dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 ter za 13 kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Pri tem je upoštevalo težo kaznivih dejanj, obdolženkino krivdo ter okoliščine iz drugega odstavka 49. člena KZ-1, katere je pravilno ugotovilo in ovrednotilo že sodišče prve stopnje. Določene kazni so zato po višini enake, kot jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje ji je zatem skladno z določili 3. v zvezi z 2. točko 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki je primerno in pravično povračilo za storjena kazniva dejanja.

Potem, ko je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi obdolženkinega zagovornika, izpodbijano sodbo pa spremenilo tudi po uradni dolžnosti tako kot je razvidno iz izreka te odločbe, je v preostalem pritožbo zagovornika, ker razlogi niso bili utemeljeni, zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 2642/2010-12 (I Ips 70/2010)
• VSRS Sodba I Ips 21381/2011-81
• Sodba I Ips 101/95