VSL vmesna sodba in sklep I Cp 257/2014

Jedro

Voznik motorja je v 80 % soodgovoren za nastalo škodo ob trčenju z avtomobilom, saj je vozil s tako prekoračeno hitrostjo, da vozila ni mogel varno ustaviti pred oviro (avtomobilom, ki se je nahajal delno na njegovem pasu). Sprožilni element prometne nesreče pa je bila vožnja avtomobilista, ki je s hitrostjo 30 km/h ob zaviranju desno zaradi lažjega manevriranja najprej delno prečkal sredinsko črto, pri čemer zaradi konfiguracije terena nasproti vozečega motorista ni mogel zaznati.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

- glede odločitve o temelju odškodninske odgovornosti po primarnem tožbenem zahtevku z vmesno sodbo delno spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost prve tožene stranke za tožniku nastalo škodo do 20 %, v odločitvi o pravdnih stroških pa se razveljavi.

V preostalem delu (glede odgovornosti prve tožene stranke za 80 % tožnikove škode) se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in zaradi odločitve o stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

- glede odločitve o podrednem tožbenem zahtevku razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je od prve toženke zahteval izplačilo odškodnine v višini 92.324,55 EUR ter mu naložilo, da ji je dolžan povrniti pravdne stroške v znesku 315,00 EUR. Podrednemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo ter drugi toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 29.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2012 dalje in stroške postopka, odmerjene na 1.005,50 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnik in druga tožena stranka.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer sodišču predvsem očita, da je nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je rezultat izjemno nekritične, necelovite ter protispisne dokazne ocene. Sodišče je izvedeniško mnenje izvedenca I. Š. presojalo napačno ter njegove ugotovitve povzelo v nasprotju s samim mnenjem, pri čemer je prezrlo odločilne zaključke. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačen je zaključek, da vožnja zavarovanca prve toženke L. R. preko sredinske črte ni vzrok obravnavane nezgode ter da ni ustvarila kritične prometne situacije. Sodišče ni upoštevalo celotne, z izvedeniškim mnenjem ugotovljene, dinamike vožnje obeh udeležencev pred samo nezgodo. Voznik osebnega avtomobila je zaradi večjega loka zavijanja na stransko cesto najprej zapeljal levo in vsaj z delom vozila na levo smerno vozišče, kar je povzročilo nevarno situacijo. Ravno tedaj je namreč v nasprotni smeri voznik motornega kolesa zaznal nasproti vozeče osebno vozilo, zato pričel zavirati ter trčil v avtomobilista. Stališče, da kršitev avtomobilista ni v vzročni zvezi z obravnavano nezgodo, je tako povsem nevzdržno. Absurdno je tudi stališče sodišča, da je vožnja preko sredinske črte pogosta kršitev cestnoprometnih predpisov, saj to ne more izničiti vzročno posledične povezave oziroma redosleda dogodkov. V ugotovljenih cestnoprometnih okoliščinah tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti z obravnavano nesrečo. Trčenje bi lahko tožnik preprečil, če bi vozil s hitrostjo, manjšo od 84 km/h, torej nižjo od dovoljene. Prehitra vožnja torej ne more biti v vzročni zvezi z obravnavano prometno nezgodo. Pritožba graja tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Sodišče ni odločilo o povračilu materialne škode iz naslova izdatkov za tujo nego in pomoč ter povrnitvi potnih stroškov. Prenizko je odmerjena odškodnina za nematerialno škodo. Pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenem bi morala biti dosojena v višini 30.000,00 EUR, saj je tožnik hude bolečine trpel kar tri mesece ter lahke bolečine občuti še danes, zdravljenje pa je trajalo dve leti. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, dosojena v višini 12.500,00 EUR, je bistveno prenizka. Tožnik je omejen pri dvigovanju težjih bremen in ima težave pri dolgotrajni vožnji avtomobila, pri sedenju, pri delu z računalnikom, zato tudi težje opravlja svoje delo, ukvarja se namreč s popravljanjem vozil in avtovleko. Prenizko je odmerjena še odškodnina iz naslova skaženosti.

4. Druga tožena stranka sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer predvsem opozarja, da je sodišče zmotno interpretiralo izvedeniško mnenje izvedenca I. Š. V trenutku, ko je tožnik zagledal zavarovanca prve tožene stranke, je bil ta na njegovem voznem pasu, česar sodišče ni upoštevalo. Zavarovanec prve toženke tudi ni mogel v hipu zaviti na svoj vozni pas, ko je v svojem vidnem položaju zagledal tožnika, v prometu pa moraš vnaprej predvidevati, da se lahko kdo pripelje po nasprotnem voznem pasu, še posebej, ko gre za nepregledni ovinek. V večji meri je torej za nastanek škodnega dogodka odgovoren zavarovanec prve toženke.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Tožnik v obravnavani zadevi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot motorist v prometni nezgodi 25. 6. 2009, po dveh podlagah, in sicer s primarnim tožbenim zahtevkom od prve tožene stranke na podlagi obveznega zavarovanja voznika osebnega avtomobila L. R., s podrednim tožbenim zahtevkom pa od druge tožene stranke na podlagi AO+ zavarovanja, sklenjenega s tožnikom.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, povzetih v 8. in 9. točki sodbe, izhaja, da sta oba udeleženca prometne nezgode kršila cestnoprometne predpise. Voznik osebnega avtomobila je pred zavijanjem na stransko cestišče desno pri hitrosti cca 30 km/h z levim delom svojega vozila zapeljal preko središčne črte vozišča. Takrat je tožnik pripeljal iz nepreglednega ovinka s hitrostjo 110 km/h (dovoljena hitrost na tem odseku je 90 km/h), zagledal osebni avtomobil in zato začel intenzivno zavirati. Pri zaviranju je moral voziti naravnost, zato je iz ovinka zapeljal na levi vozni pas, kjer je 1,75 m od roba vozišča trčil v prednji del osebnega vozila. Tožnik bi v istih časovnih in prostorskih pogojih vozilo lahko ustavil pred trčenjem, če bi v trenutku zaznave vozil 84 km/h, do trčenja pa tudi ne bi prišlo ob vožnji v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, saj bi takrat voznik osebnega avtomobila že sprostil križišče in zaviranje ne bi bilo potrebno.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi omenjenih ugotovitev zavzelo stališče, da je vzrok za kritično situacijo za prometno nezgodo izključno v vožnji tožnika samega, ravnanje zavarovanca prve tožene stranke pa ni v vzročni zvezi s samo nezgodo. Takšno stališče pritožbi utemeljeno kritizirata, pri čemer drži tudi očitek, da sodišče izvedeniškega mnenja ni povzelo glede vseh bistvenih okoliščin. Ker je bilo izvedeniško mnenje podano zgolj v pisni obliki, ga je kot dokaz lahko vpogledalo tudi pritožbeno sodišče na seji senata, ne da bi zagrešilo kršitev načela neposrednosti. Izvedenec je v svojem mnenju izrecno zapisal, da je nevarno situacijo povzročil voznik osebnega vozila, ki je z glavne regionalne ceste zavijal desno, tako da je predhodno zavil levo na levo smerno vozišče. Če tega ne bi storil, do nezgode ne bi prišlo (12. stran izvedeniškega mnenja). Ravnanje zavarovanca prve tožene stranke je nedvomno v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj gre za sprožilni element celotne prometne nesreče. Zaključki sodbe, da vožnja avtomobilista, ki je kršil določila 25. in 26. člena ZVCP-1, ni ustvarila kritične situacije, so zato zmotni in v nasprotju z ugotovitvami iz izvedeniškega mnenja. Vendar pa po oceni pritožbenega sodišča ključni delež odgovornosti za nezgodo nosi tožnik sam. Ta je kot voznik motorja dovoljeno hitrost prekoračil za 22 %, hitrost, s katero bi lahko varno ustavil svoje vozilo, pa kar za 30 %. S tem je kršil določilo 30. člena ZVCP-1, po katerem mora voznik ves čas voziti s tako hitrostjo, da vozilo obvladuje in ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje, ter 32. člena citiranega zakona glede največje dovoljene hitrosti na posameznem odseku ceste. Vozilo, ki se delno nahaja na nasprotnem voznem pasu, ne predstavlja ovire, ki je voznik med vožnjo ne bi mogel pričakovati in nanjo računati. Zato bi moral tožnik vožnjo prilagoditi tako, da bi tudi ob zaviranju v ovinku lahko pravočasno ustavil, ne da bi ob tem drsel na sosednji vozni pas. Ker že ob vožnji tožnika z dovoljeno hitrostjo po oceni izvedenca do nezgode ne bi prišlo, saj bi avtomobilist že izpraznil križišče, ob vožnji s hitrostjo 84 km/h pa bi tožnik svoje vozilo lahko ustavil pred mestom trčenja, po oceni pritožbenega sodišča njegov prispevek k nezgodi znaša 80 %, prispevek zavarovanca prve tožene stranke, ki v trenutku, ko je zapeljal na nasprotni vozni pas, tožnika še ni videl, pa 20 % (drugi odstavek 155. člena OZ).

9. Zaradi takšne materialnopravne ocene je višje sodišče delno ugodilo pritožbama in delno spremenilo izpodbijano odločitev prvostopnega sodišča o temelju primarnega tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko z vmesno sodbo (četrti odstavek 358. v zvezi s 315. členom ZPP), v preostalem delu (glede 80 % soodgovornosti prve tožene stranke za nastalo škodo) pa je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbi obeh strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Posledično je sodišče moralo razveljaviti odločitev o stroških postopka glede primarnega zahtevka in ker prvostopno sodišče zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka tožnika zoper prvo toženko po temelju ni ugotavljalo dejstev v zvezi z višino odškodnine, je bilo treba zadevo vrniti temu sodišču v nadaljnji postopek.

11. Ker je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko postavila podredno, je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo odločitev o tem zahtevku kot preuranjeno, saj bo najprej treba odločiti o terjatvi do prve tožene stranke. Pri nadaljnjem odločanju naj zato sodišče prve stopnje ugotovi vse odločilne okoliščine glede višine tožbenega zahtevka, tako v zvezi s premoženjsko kot nepremoženjsko škodo, odmeri pravično denarno odškodnino in nato najprej odloči o tožbenem zahtevku zoper prvo toženo stranko.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom četrtega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba I Cp 745/2018
• VSL Sodba II Cp 2549/2018
• VSC Sodba Cp 468/2019