VSL vmesna sodba I Cp 590/2013

Jedro

Pojav pešca v danih okoliščinah ni nepričakovan in zato ni podan izključitveni razlog.

Prispevek oškodovanca k nastanku škode se ugotavlja po načelu vzročnosti; pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Deleža objektivno odgovorne osebe in oškodovančevega prispevka se ugotavljata ob upoštevanju okoliščin primera. Pri tem je bistvenega pomena povečana nevarnost, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo, in na drugi strani vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja kot (so)vzroka nesreče, kot dodatni okoliščini pa je treba upoštevati skrbnost imetnika motornega vozila in skrbnost oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek po podlagi delno utemeljen, in sicer tako, da je podana toženčeva odškodninska odgovornost v višini 60 % in tožnikova odgovornost v višini 40 %.

2. Tožnik v pritožbi zoper navedeno sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ugotovi odgovornost toženke v višini 90% in odgovornost tožnika v višini 10 %. V 28. točki sodbe je navedeno, da je toženkin zavarovanec vozil po prehitevalnem pasu. Kot je sam potrdil v svoji izjavi, je dejansko vozil za tovornim vozilom mercedes, to je na voznem pasu in ne na prehitevalnem, da je dohiteval in da je imel namen tudi prehiteti to vozilo, in se je zato začel razvrščati na prehitevalnem pasu, ko mu je nenadoma tovorno vozilo mercedes začelo zapirati pot s tem, ko se je pomikalo na prehitevalnem pasu. Iz skice prometne nesreče in izvedenskega mnenja izhaja, da se je tovorno vozilo začelo pomikati na prehitevalni pas takrat, ko je že zadelo pred seboj stoječe vozilo Renault Megane in ga začelo potiskati v varnostno ograjo. V 30. točki sodbe je navedeno, da ni mogoče ugotoviti, zakaj se je tožnik nahajal na prehitevalnem pasu, čeprav se je njegovo vozilo BMW nahajalo na nasprotni strani vozišča na odstavnem pasu. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tovorno vozilo mercedes, potem ko je trčilo v vozilo Renault Megane, trčilo tudi v vozilo tožnika. Le na ta način je mogoče pojasniti obsežne poškodbe tožnikovega vozila po njegovem celotnem zadnjem delu. To tudi pojasnjuje, zakaj se je tožnikovo vozilo nahajalo na nasprotni strani vozišča na odstavnem pasu, obrnjeno v nasprotni smeri vožnje. Tožnik je torej takoj po oplaženju s strani vozila Volkswagen Passat izstopil iz svojega vozila, očitno pa se je obenem tudi začel umikati tovornemu vozilu in vozilu Renault Megane. Potek dogajanja kaže na to, da se je tožnik kljub temu, da je ravnal nespametno, ker je na avtocesti izstopil iz svojega vozila, po izstopu iz vozila začel zgolj in samo še umikati proti robu avtoceste, to je proti zaščitno-odbojni varnostni ograji na levi strani vozišča avtoceste v smeri proti Domžalam. Proti desnemu robu avtoceste se tožnik ni mogel premikati, ker mu je pot oviral njegov lastni avtomobil, ki ga je po trčenju s strani tovornega vozila mercedes in Renault Megane odbilo naprej. Tožnik se je torej očitno povsem intuitivno umikal proti levemu robu avtoceste, saj je bila to najkrajša pot, da se po izstopu iz avtomobila umakne na varno. Očitno so se dogodki zvrstili tako hitro, da mu to ni uspelo, saj ga je na prehitevalnem pasu zadel toženkin zavarovanec. Sodba tožniku očita, da vozila ne bi smel ustaviti na avtocesti, ampak bi ga moral umakniti na skrajni rob odstavnega pasu in od tam poklicati pomoč. Takšno ravnanje od voznika zahtevajo pravila, ki veljajo v cestnem prometu, vendar je treba poudariti še drugi vidik obravnavanega dogodka. Tako kot tožnik bi verjetno v konkretnem primeru ravnala večina voznikov, in sicer v želji zavarovati mesto dogodka, da bo ugotavljanje dejanskega krivca po prihodu policistov lažje. Tožnik se strinja, da prometna nesreča z rahlim oplaženjem ne opravičuje izstopa iz vozila in hoje po voznem pasu avtoceste. S tem je tožnik ravnal malomarno, vendar pa glede na navedeno ne gre za veliko malomarnost. Tožnik je po izstopu iz avtomobila očitno zaznal nevarnost nastale situacije in se je zato začel pomikati po najkrajši poti z vozišča avtoceste. Formulacija sodišča in toženca, da se je sprehajal po avtocesti, nikakor ne vzdrži. Tudi navedba sodbe, da ni jasno, kam je bil tožnik namenjen, je povsem nepotrebna, saj tožnik ni bil namenjen nikamor. Očitno se je umikal preteči nevarnosti, ker vozila, ki so prihajala od zadaj, svoje vožnje niso prilagodila prometni situaciji na cestišču. Izvedenec je namreč povedal, da jo je bilo mogoče zaznati kot dogajanje na cesti, zaradi katerega morajo vozniki voziti bolj previdno in tako, da lahko v vsakem primeru ustavijo vozilo pred oviro. Na vozišču so bili namreč ustavljeni avtomobili, ki so imeli prižgane vse štiri smerne utripalke. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da bi toženkin zavarovanec lahko preprečil prometno nesrečo, če bi namesto s hitrostjo 71 km/h vozil s hitrostjo 65 km/h, torej le nekoliko počasneje. Upoštevati je treba, da so bila na avtocesti vozila s prižganimi smernimi kazalci in da je toženkin zavarovanec sam povedal, da je izpod zadnje gume tovornega vozila zagledal ogenj. Tudi zaradi te zaznave bi lahko vožnjo upočasnil še bolj oz. z močnim zaviranjem svoje vozilo ustavil in tako preprečil trk v tožnika. Vzročna zveza med dejstvom, da je bil tožnik oblečen v temna oblačila, in trčenjem vozila toženkinega zavarovanca vanj ni jasna. Tožnik se strinja, da bi ob izstopu iz avtomobila moral imeti oblečen varnostni jopič, zaradi katerega bi bil bolj viden, vendar njegov prispevek k nastanku škodnega dogodka ni v tej opustitvi. Glede na to, da je toženkin zavarovanec zaviral zaradi pred njim vozečega tovornega vozila in vozila Renault Megane, je jasno, da se je tožnik znašel v brezizhodnem položaju, ki je trajal le 3,7 sekunde, kolikor so gorele rdeče luči tovornega vozila, ko je že prišlo do trčenja med tožnikom in toženkinim zavarovancem. V celoti je sporna 45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je pozabilo, da je toženkin zavarovanec najprej vozil za tovornim vozilom, poleg tega ni intenzivno zaviral samo toženkin zavarovanec, ampak tudi tovorno vozilo, poleg tega je vozilo renault megane trčilo v odbojno ograjo, česar toženkin zavarovanec prav tako ni zaznal, čeprav se je zgodilo v istih časovnih okoliščinah. Navedba, da bi tožnik preprečil trčenje, če bi ostal na desnem voznem pasu, je nevzdržna, saj je jasno, da je malo pred trčenjem v tožnika na desnem voznem pasu tovorno vozilo trčilo v vozilo Renault Megane in zato tožnik na tem pasu ni mogel ostati. Tožniku je torej mogoče očitati le to, da je po oplaženju s strani vozila VW Passat izstopil iz vozila, moral pa bi zapeljati na skrajni rob cestišča, to je na odstavni pas in od tam poklicati na pomoč. Glede na tehtanje razlogov, ki so privedli do povzročitve prometne nesreče, in razlogov, zaradi katerih naj bi tožnik pripomogel k nastanku škodnega dogodka, tožnik trdi, da mu ni mogoče pripisati več kot 10 % prispevka. Pretežen del odgovornosti je na toženkinem zavarovancu, ki bi moral na večji razdalji ustrezno zaznati prometno situacijo in vožnjo prilagoditi razmeram na cesti. Več vozil je namreč s svojimi svetlobnimi signali opozarjalo na nenavadno dogajanje na cesti, v takih okoliščinah pa je mogoče pričakovati na cesti tudi ljudi.

3. Toženka v pritožbi zoper sodbo uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je njen zavarovanec hitrost vožnje prilagodil situaciji, ki jo je lahko ob slabi vidljivosti zaznal. Izvedenec je zaključil, da toženkin zavarovanec trčenja v tožnika ni mogel preprečiti, ni pa ugotovil, kot je napačno navedeno v sodbi, da bi trčenje lahko preprečil, če bi namesto 71 km/h vozil 65 km/h. Izvedenec je ugotovil, da bi njen zavarovanec v takem primeru lahko vozilo ustavil, ne pa preprečil trčenje v tožnika. Preprečitev trčenja je namreč izvedenec ocenil kot nemogoče. Na drugi strani je izvedenec pojasnil, da bi trčenje lahko preprečil tožnik, če bi izbral nasprotno smer gibanja. Kljub objektivni odgovornosti njenega zavarovanca je prosta odgovornosti, ker je vzrok nastanku obravnavanega dogodka evidentno dejanje tožnika, ki ga ni bilo moč pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti. Zaključek sodbe, da je v primeru več zaporednih trčenj vozil, torej z večjim številom udeležencev, mogoče pričakovati pojav pešcev med vozili, je neživljenjski. Pritožnica je prepričana, da imetnik vozniškega dovoljenja B kategorije pozna osnovne dolžnosti obnašanja v cestnem prometu, ko je v njem udeležen kot pešec, kot je neprimernost hoje po avtocesti, tožnikovo ravnanje pa je potrebno presojati tudi z vidika povprečno skrbnega človeka za lastno varnost in zdravje. To je izpostavil že izvedenec, in sicer obveznost nošenja odsevnega jopiča, umik vozila na odstavni pas in zatem umik voznika za varovalno ograjo na levi strani. Izpostaviti je treba še skrb za varnost in zdravje drugih udeležencev v prometu. Tožnik je namreč s prečkanjem povzročil nevarno situacijo tako zase kot tudi za druge. V sodbi je navedena določba 13. odstavka 110. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), vendar v sodbi očitno ni bila upoštevana. Nekatera dejstva niso bila upoštevana oz. so bila tolmačena nepravilno. Poleg tega je bilo ugotovljeno dejansko stanje podrejeno napačni materialnopravni podlagi. V sodbi ni upoštevana možnost preprečitve nastanka dogodka s strani obeh udeležencev. Nepravilna je presoja o obstoju oprostitvenih razlogov na strani njenega zavarovanca oziroma je spregledana vrsta opustitev tožnika tako po splošni določbi odgovornosti za škodo kot tudi po določbah posebnega zakona ZVCP-1.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Toženka ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Stališče izpodbijane sodbe o 60 % deležu odgovornosti toženkinega zavarovanca za škodo, ki je predmet tožbe, temelji na naslednjih ugotovitvah:

- do škodnega dogodka je prišlo 18. 12. 2007 ob 6.30 uri zjutraj na avtomobilski cesti A1 iz smeri Ljubljane proti Domžalam,

- dogajanje je potekalo v naslednjem zaporedju:

-- vozilo Volkswagen Passat je na prehitevalnem pasu trčilo v zadnji del vozila BMW (ki ga je vozil tožnik) in takoj zatem na srednjem voznem pasu s sprednjim desnim delom v sprednji levi del tovornega vozila volvo (oba sta stala v zaustavljeni koloni vozil); voznik volva je tovorno vozilo zapeljal na odstavni pas, tožnik pa je vozilo zapeljal na srednji vozni pas in izstopil iz vozila,

-- vozilo Renault Megane se je vključevalo na avtocesto iz smeri Bežigrada in ga je odneslo v varnostno ograjo na levi strani vozišča v smeri proti Domžalam, kjer je rotiral v nasprotni smeri urinega kazalca in po 25,6 m trčil v varnostno ograjo, po kateri je drsel 13,5 m, nato ga je odbilo na vozišče, kjer je diagonalno drsel po prehitevalnem pasu in z desnim bokom trčil v zadnji levi del vozila tožnikovega vozila BMW ter tam obstalo prečno na vozišče, obrnjeno proti levemu robu cestišča,

-- tovorno vozilo mercedes je pripeljalo po srednjem voznem pasu in zaviralo, vendar se ni ustavilo pred Meganom, ampak je s čelnim delom trčilo v levi bok vozila Renault Megane in posredno v vozilo BMW; med potiskanjem vozila Megane na razdalji 42,2 m se je Megane vnel, vozilo BMW pa je odneslo na odstavni pas, tako da je bilo obrnjen diagonalno proti sredinskemu voznemu pasu v smeri proti Ljubljani,

-- vozilo KIA (ki ga je vozil toženkin zavarovanec) je pripeljalo po prehitevalnem pasu in na situacijo, ko sta bila zasedena prehitevalni in sredinski vozni pas, močno zaviralo, a je kljub temu s sprednjim čelnim delom trčilo v tožnikov (levi) bok, ki se je tedaj nahajal na levem voznem pasu, obrnjen proti levemu robu smernega vozišča proti Domžalam, (ki je bil od nasprotnega smernega vozišča ločen z varovalno ograjo)

- vozilo KIA je zaviralo na razdalji 45 m, tj. 3,7 sekunde; pred zaviranjem je vozilo 71 km/h, pred tožnikom pa bi se na dani razdalji zaustavilo, če bi vozilo 65 km/h,

- vozilo mercedes je zaustavljalo 9,1 sekunde in je med zaustavljanjem imelo prižgane rdeče zavorne luči,

- vozilo KIA je zaviralo, ko je voznik zagledal ogenj za zadnjo desno gumo tovornega vozila mercedes, že pred tem pa so bile 3,8 sekunde na razdalji 72,5 m prižgane zavorne luči na tovornem vozilu,

- dokazni postopek ne omogoča zaključka o tem, zakaj je tožnik prečkal cestišče v smeri prehitevalnega pasu.

8. Niti tožnikovi niti toženkini pomisleki o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja niso utemeljeni. Toženkin očitek, da ugotovitev sodbe o možnosti preprečitve trčenja s strani njenega zavarovanca nima podlage v izvedenskem mnenju, je neutemeljen. Izvedenec je v prvotnem pisnem mnenju sicer navedel, da toženkin zavarovanec v nastali prometni situaciji (upošteval je, da je odreagiral takoj, ko je v soju luči lahko zagledal tožnika) ni mogel preprečiti trka. Potem ko je tožnik opozoril, da so bila že prej na vozišču vozila z utripajočimi smernimi kazalci in da so bile že prej vidne zavorne luči na tovornem vozilu mercedes, je izvedenec v zaslišanju pritrdil tožnikovi navedbi, da bi toženkin zavarovanec verjetno lahko že prej zaznal, da se na vozišču pred njim nekaj dogaja in da bi moral hitrost še znižati, in izpostavil, da je bilo njegovo mnenje o (ne)možnosti zaustavitve pred tožnikom podano (le) ob upoštevanju okoliščine, kdaj je toženkin zavarovanec dejansko začel zavirati in kdaj je lahko zagledal tožnika. Na vprašanje toženkine pooblaščenke, s kakšno hitrostjo bi moral njen zavarovanec voziti, da bi lahko zaustavil pred pešcem, je odgovoril, da s hitrostjo okoli 65 km/h.

9. Tožnik je v pritožbi sicer podrobno analiziral izpodbijano sodbo po posameznih točkah obrazložitve, vendar iz te analize ni vsakokrat jasno, v katerem delu povzema ugotovitve sodbe, v katerem delu svoje razumevanje izvedenih dokazov, v čem je nestrinjanje z ugotovitvami in kako naj bi to vplivalo na pravilnost ugotovljenega (odločilnega) dejanskega stanja. Iz pritožbe kot celote pa je mogoče izluščiti osnovno tožnikovo tezo, tj. da v sodbi ni oziroma je premalo upoštevano dejstvo, da se je znašel v nevarni situaciji, iz katere se je skušal instinktivno rešiti oziroma v kateri ni imel druge možnosti, kot da se je umikal proti odbojni ograji ob levem robu smernega vozišča. V nadaljevanju se zato pritožbeno sodišče ne bo opredelilo do vsake posamezne točke obrazložitve, ampak bo izhajalo iz celote navedb, ki bi lahko vplivale na tožnikov (manjši) prispevek k nastali škodi.

10. Nestrinjanje z navedbo, da ni mogoče ugotoviti, zakaj se je nahajal na prehitevalnem pasu (1), tožnik utemeljuje z obrazložitvijo dogajanja od trenutka, ko je izstopil iz vozila, in dotlej, ko je vanj trčilo vozilo KIA. Njegov zaključek, da se je povsem intuitivno umikal nevarnosti na vozišču (goreča Megane in tovorno vozilo Mercedes) in da se, ker se ni mogel umakniti proti desnemu robu, kjer mu je pot oviralo njegovo vozilo BMW, umikal proti zaščitno-odbojni varnostni ograji na levi strani smernega vozišča proti Domžalam, je sicer možen, vendar premalo trden, da bi lahko vplival na odločitev o porazdelitvi odgovornosti med toženkinim zavarovancem in njim. Izvedenec je namreč v svojem mnenju navedel, da natančnega časovnega poteka trkov ni mogoče ugotoviti, tožnik sam pa se dogajanja potem, ko je izstopil iz svojega vozila, ni spominjal. Glede na to je mogoče pustiti ob strani (odgovor na) vprašanje, ali bi zaključek o tožnikovi intuitivni reakciji na dogajanje sploh zadoščal za predlagano zmanjšanje njegovega prispevka k nastali škodi (2). Dodatna (izrecna) ugotovitev, da se je tožnik nahajal na prehitevalnem voznem pasu, ker se je umikal nevarni situaciji na vozišču, na drugačno porazdelitev deležev odgovornosti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne bi mogla vplivati.

11. Toženkin pritožbeni očitek, da je prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja, ni utemeljen. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo stališča izpodbijane sodbe, da pojav pešca v danih okoliščinah ni nepričakovan in da zato ni podan izključitveni razlog po drugem odstavku 153. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Stališča izpodbijane sodbe upoštevajo v sodni praksi uveljavljeno razlago določbe drugega odstavka 153. člena OZ in pojmov nepričakovanosti in nepreprečljivosti dejanja. Merilu posebej skrbnega človeka sodna praksa dodaja, da v sfero rizika objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari sodijo tudi neprevidna, nepremišljena in celo nekatera nerazumna ravnanja oškodovancev, torej ravnanja, ki bi se jim v življenju razumen človek izognil zato, da se ne bi po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti. Dovolj je, da so taka ravnanja objektivno predvidljiva. Pritožbeni očitki o neživljenjskosti stališča izpodbijane sodbe so ob povedanem neutemeljeni. Stopnja skrbnosti oškodovanca, na katero opozarja toženka, za presojo, ali je izključena odgovornost imetnika nevarne stvari, ni odločilna (3).

12. Neutemeljeni so tudi očitki obeh pritožnikov o napačni porazdelitvi odgovornosti oziroma prispevka toženkinega zavarovanca in tožnika. Po uveljavljenem stališču sodne prakse se prispevek oškodovanca k nastanku škode po tretjem odstavku 153. člena OZ ugotavlja po načelu vzročnosti; pomemben je predvsem objektivni pomen škodljivih posledic oškodovančevega ravnanja. Glede na 171. člen OZ se deleža objektivno odgovorne osebe in oškodovančevega prispevka ugotavljata ob upoštevanju okoliščin primera. Pri tem je bistvenega pomena povečana nevarnost, ki jo za nastanek škode predstavlja motorno vozilo, in na drugi strani vrednotenje oškodovančevega nepravilnega ravnanja kot (so)vzroka nesreče, kot dodatni okoliščini pa je treba upoštevati skrbnost imetnika motornega vozila in skrbnost oškodovanca. Če je ob tveganju, ki ga za nastanek škode predstavlja motorno vozilo samo po sebi, tudi neskrbno ravnanje voznika prispevalo k nastanku škode, to dodatno vpliva na zmanjšanje prispevka oškodovanca. Velja pa tudi nasprotno: če je oškodovanec ob tem, da že njegovo nepravilno ravnanje predstavlja objektivno pomemben vzrok za nastanek škode, ravnal tudi neskrbno, to še dodatno vpliva na povečanje njegovega prispevka v smislu tretjega odstavka 153. člena OZ (4).

13. Izpodbijana sodba 60 % delež odgovornosti toženkinega zavarovanca utemeljuje z dejstvi, 1) da je kot imetnik motornega vozila, ki predstavlja vir povečane škodne nevarnosti, objektivno odgovoren, 2) da bi lahko opazil prometno situacijo pred seboj (tovorno vozilo mercedes je zaviralo, preden je zapeljalo na prehitevalni vozni pas, in je imelo tedaj prižgane zavorne luči; opaziti bi moral utripajoče luči na vozilu Renault Megane in tovornem vozilu volvo) in bi zato moral zavirati prej (toženkin zavarovanec je začel zavirati šele, ko se je tovorno vozilo že nahajalo na prehitevalnem voznem pasu, tj. po trčenju tovornega vozila mercedes v Renault Megane).

14. Tožnikov prispevek v višini 40 % sodba temelji na ugotovitvah, da je ravnal nepravilno, ker je po trku z vozilom Volkswagen Passat ustavil vozilo na voznem pasu in tam izstopil iz vozila (pravilno bi ravnal, če bi ga zapeljal na odstavni pas in se umaknil za odbojno ograjo ob desnem robu cestišča (5)), kar ocenjuje kot malomarno in neodgovorno, 2) da bi bil prej zaznaven, če bi bil oblečen v odsevni jopič (6), in 3) da bi lahko opazil toženkinega zavarovanca, ki je prihajal po prehitevalnem pasu z njegove leve strani, kjer vozišče ni bilo zasedeno (vozilo je bilo zaradi prižganih prednjih luči dobro vidno in ob intenzivnem 25-metrskem zaviranju tudi glasno slišno), ter ob zaustavitvi na sredinskem voznem pasu trčenje preprečil (7).

15. Pritožbene navedbe o gibanju tožnika na vozišču potem, ko je izstopil iz svojega vozila, zaustavljenega na sredinskem voznem pasu, so nedokazane. Sklepanje o njegovem gibanju ne temelji le na ugotovitvah o poteku dogajanja, ki bi imelo podlago bodisi v sodbi bodisi v izvedenem dokaznem postopku (8), ampak izhaja iz določenega časovnega sosledja dogajanja in predpostavljenega gibanja tožnika, o nobeni od teh dveh okoliščin pa na podlagi izvedenih dokazov ni bilo mogoče sklepati z verjetnostjo, potrebno za sodbo. Kot je bilo že zgoraj navedeno, je izvedenec v mnenju navedel, da natančnega časovnega poteka dogajanja na podlagi znanih podatkov ni mogoče ugotoviti, tožnik pa se dogajanja po izstopu iz vozila ni spominjal.

16. Očitek o nejasni vzročni povezavi med neuporabo odsevnega jopiča in trčenjem ni utemeljen. Če bi bil tožnik oblečen v odsevni jopič, bi toženkin zavarovanec lahko prej zaznal smer njegovega gibanja pred trčenjem, možnost za preprečitev trčenja bi bila večja in s tem večji tudi njegov delež odgovornosti. Neutemeljeni so tudi tožnikovi pritožbeni pomisleki o upoštevnosti tretje okoliščine, ki jo je sodišče ovrednotilo v okviru ocenjevanja njegovega prispevka k nastali škodi. Pritožba izhaja iz predpostavke, da tožnik ni mogel ostati na sredinskem voznem pasu, ker je tam malo pred trčenjem v tožnika prišlo do trčenja tovornega vozila mercedes v Renault Megane. Podobno kot je bilo ugotovljeno že v prejšnji točki obrazložitve, izhaja iz dejstev, ki niso bila ugotovljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Zanemarja časovno obdobje med tožnikovim izstopom iz vozila in trenutkom po trčenju mercedesa in Renault Megane ter ne pojasni, kje se je tožnik nahajal v tem času. Tako ne more izpodbiti izvedenskega mnenja, da bi tožnik mogel zaznati vozilo toženkinega zavarovanca in se pravočasno ustaviti.

17. V odločitvi o utemeljenosti podlage zahtevka glede 60 % se ustrezno odražajo tako teža objektivne odgovornosti toženkinega zavarovanca in nepravilnega ravnanja tožnika kot sovzrokov za nastalo škodo, kot tudi skrbnost njunega ravnanja. Niti toženkini niti tožnikovi očitki, da ni ustrezno ovrednotena teža nepravilnosti tožnikovega ravnanja oziroma ravnanja toženkinega zavarovanca, niso utemeljeni. Ob objektivni odgovornosti toženkinega zavarovanca, ki temelji na upravljanju z nevarno stvarjo, njegov delež odgovornosti zvišuje ugotovitev, da bi lahko prej zaznal, da se pred njim nekaj dogaja in mogel hitrost temu prilagoditi. Večji delež ni utemeljen, ker v trenutku, ko je mogel zagledati tožnika (če bi nosil odsevni jopič, bi ga lahko zagledal prej), ni mogel več preprečiti trčenja. Tožnikov prispevek odraža težo njegovega nepravilnega ravnanja, tj. kršitve prepovedi nahajanja pešcev na avtocesti (13. točka 110. člena ZVCP-1), in možnost preprečitve trčenja, če bi pred prečkanjem odstavnega pasu pogledal v smer, od koder so mogla prihajati vozila. V deležu tožnikovega prispevka se odražajo tudi okoliščine, v katerih je prišlo do nastanka škode (zaporedje dogajanja od trenutka, ko je tožnikovo vozilo oplazil Volkswagen Passat, do trka vozila toženkinega zavarovanca v tožnika), ki po splošnih življenjskih izkušnjah zmanjšujejo sposobnost povprečnega človeka (četudi je voznik motornega vozila), da pravilno reagira, in ki ne utemeljujejo zaključka, da je tožnik ravnal v nasprotju z najosnovnejšimi pravili skrbnosti in previdnosti. V nasprotnem primeru bi moral biti namreč – ob upoštevanju dosedanjih stališč sodne prakse v podobnih primerih – tožnikov prispevek ovrednoten višje (9).

18. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje tožnikovo in toženkino pritožbo kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Ker gre za vmesno odločitev, na podlagi katere še ni mogoča ugotovitev uspeha strank v pravdi, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Na drugem mestu je navedeno, da "ni jasno, kam je bil namenjen (tožnik ni vedel pojasniti)", na nobenem mestu v sodbi pa ni navedeno, da se je tožnik "sprehajal po avtocesti". Pritožbeno sodišče razume tožnikovo pripombo o neumestnosti uporabljenega izraza, možen podton pa ni vplival na pravilnost odločitve.

(2) Drugače je v primeru, ko gre za oškodovančevo refleksno reakcijo (ki nastane izven njegove voljne sfere), ki je bila izzvana z delovanjem nevarne stvari in katere posledic ni mogoče vrednotiti kot oškodovančev prispevek k nastali škodi. Prim. sodbo VSL I Cp 2308/201 z dne 20. 10. 2010.

(3) Prim. sklep VS RS II Ips 32/2009 z dne 14. 7. 2011.

(4) Prim. prej navedeni sklep II Ips 32/2009 in odločbi VS RS II Ips 507/2008 z dne 13. 10. 2011 in II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013.

(5) Deveti in deseti odstavek 110. člena ZVCP-1.

(6) V skladu s petnajstim odstavkom 110. člena ZVCP-1 morajo vozniki vozila, ustavljenega v sili, med zadrževanjem zunaj vozila po avtocesti ali po cesti, rezervirani za motorna vozila, nositi odsevni telovnik živo rumene ali oranžne barve z vdelanimi odsevnimi trakovi bele barve.

(7) Osmi odstavek 95. člena ZVCP-1.

(8) V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnik ni substancirano obrazložil v uvodu pritožbe uveljavljanega razloga bistvenih kršitev določb postopka.

(9) Sodna praksa v primerih, ko se neosvetljen pešec v temi nahaja na vozišču izven naselja, tako da voznik, ki ni vozil s hitrostjo, višje od dovoljene, in v trenutku, ko ga je mogel zagledati, ni mogel več preprečiti trčenja, vrednoti peščev prispevek na najmanj polovico. Prim. odločbe VS RS II Ips 583/2002 z dne 16. 10. 2003, II Ips 303/2004 z dne 26. 8. 2004, II Ips 507/2008 z dne 13. 10. 2011, II Ips 32/2009, II Ips 803/2009, II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013 in tudi II Ips 1160/2008 z dne 29. 3. 2012.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 756/2008
• VSL sodba III Cp 671/2014
• Sklep VIII Ips 55/98