<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodna in sklep I Cpg 953/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2013:SODNA.A
Evidenčna številka:VSL0074600
Datum odločbe:23.04.2013
Senat, sodnik posameznik:Andreja Strmčnik - Izak (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Milojka Fatur Jesenko
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:gradbena pogodba - solidnost gradbe - odgovornost projektanta - odgovornost izvajalca - pravočasnost notifikacije napak - izvedensko mnenje - pravno vprašanje

Jedro

Naročnik z obvestilom o napaki omogoči ne le izvajalcu, pač pa tudi projektantu, da sodeluje v postopku ugotavljanja napak oziroma razlogov za njihov nastanek.

Sodišče se je zgolj oprlo na mnenje izvedenke, da prvotožena stranka kot izvajalec ni bila dolžna tako podrobno pregledati projektne dokumentacije in da bi bilo za kaj takega potrebno strokovno znanje statika, kar ni bilo del pogodbe in ni bilo del dolžnosti prvotožene stranke. S tem je sprejelo pravno presojo izvedenke, kar je v nasprotju z določili ZPP glede dokazovanja z izvedencem.

Izrek

I. Pritožba drugotožene stranke zoper I. in IV. točko izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se zavrže.

II. Pritožbi drugotožene stranke zoper II. in V. točko izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se ugodi in se:

- v II. točki izreka izpodbijana sodba spremeni tako da se zavrne tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od drugotožene stranke plačilo 130.692,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.263,93 EUR od 25.10.2006 do plačila, od zneska 14.877,12 EUR od 3.7.2009 do plačila in od zneska 106.551,60 EUR od 20.3.2009 do plačila,

- V. točka izreka izpodbijane sodbe pa se spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da je dolžna v roku 15 dni povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v znesku 4.601,34 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe višjega sodišča do plačila.

III. Pritožbi tožeče stranke zoper I. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe se ugodi, izpodbijana sodba se v tem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Pritožba tožeče stranke zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

V. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti drugotoženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 3.646,59 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu sodbe višjega sodišča do plačila, tožeča stranka pa je sama dolžna nositi svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek zoper drugotoženo stranko.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko v višini 150.225,33 EUR z zamudnimi obrestmi od 4.10.2002 do plačila, (II.) drugotoženi stranki naložilo plačati tožeči 130.692,62 EUR z zamudnimi obrestmi od 9.263,93 EUR od 25.10.2006 do plačila, od zneska 14.877,12 EUR od 3.7.2009 do plačila in od zneska 106.551,60 EUR od 20.3.2009 do plačila, (III.) zavrnilo tožbeni zahtevek do drugotožene stranke za plačilo 19.532,72 EUR glavnice in kolikor tožeča stranka v obrestnem delu od drugotožene stranke zahteva več, (IV.) tožeči stranki naložilo prvotoženi stranki povrniti 4.764,51 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zamudnimi obrestmi in (V.) drugotoženi stranki naložilo tožeči stranki povrniti 7.856,21 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, z zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča in drugotožena stranka.

3. Tožeča stranka se je pritožila zoper I., III. in IV. točko izreka te sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu spremeni in zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

4. Drugotožena stranka se je pritožila zoper I., II. IV. in V. točko izreka te sodbe iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek zoper drugotoženo stranko, podrejeno naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

5. Nobena od strank na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba drugotožene stranke glede I. in IV. točke izreka ni dovoljena, glede II. in V. točke izreka pa je utemeljena.

O pritožbi drugotožene stranke

7. Izpodbijana sodba se v I. in IV. točki izreka ne nanaša na drugotoženo stranko, v tem delu je bilo odločeno o zahtevku zoper prvotoženo stranko in o stroških, ki jih mora ta povrniti tožeči stranki. Drugotožena stranka nima pravnega interesa za pritožbo zoper ta del sodbe, saj se ne nanaša nanjo, zato je višje sodišče pritožbo v tem delu zavrglo (4. odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje se je do pravočasnosti vložitve tožbe zoper drugotoženo stranko izjasnilo, da gre za napako večjih razsežnosti, napaka je bila nemudoma notificirana izvajalcu (prvotoženi stranki), šele na podlagi mnenja G. d.o.o. z dne 17.9.2003 in poročila Z. o statični analizi z dne 21.10.2003 pa je izvedela, zakaj prihaja do razpok, kakšne posledice lahko te razpoke povzročijo in da ne gre (samo) za napako izvajalca; zato je zaključilo, da je tožeča stranka praktično šele s tem poročilom ugotovila, da se napaka tiče tudi projektanta, zato je njena notifikacija napake drugotoženi stranki z januarjem 2004 pravočasna – znotraj šestih mesecev od dneva, ko je tožeča stranka ugotovila, da gre za napako v projektu (645. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Pri tem ni upoštevalo trditev drugotožene stranke, ki jih je ta (pravočasno) podala v vlogi z dne 17.5.2006 (r. št. 10 spisa), da se je tožeča stranka ob pojavu napak na objektu dvakrat nemudoma oglasila drugotoženi stranki; prvič je šlo za prelivanje fekalnih voda preko vtočnega objekta pred iztokom v čistilno napravo, pri čemer je geodet drugotožene stranke ugotovil, da gre za napako v projektu K. d.o.o., drugotožena stranka pa ni bila pozvana k odpravi napake; drugič jo je obvestila ob strojelomu na mešalni napravi v sedimentacijskem bazenu ob zamrznitvi vode, drugotožena stranka pa je ugotovila, da dela niso bila izvedena po projektu. Nadalje je še navedla, da tudi v teh primerih tožeča stranka kot naročnik do poziva drugotoženi stranki ni vedela obsega in izvora napake, a ga je vseeno obvestila; če bi jo obvestila sočasno s prvotoženo stranko, bi strokovna ekipa drugotožene stranke brez dvoma našla način za uspešno in cenejšo sanacijo napake, zato je izgubila pravico sklicevati se na napako, soodgovorna pa je tudi za povzročitev še večjih stroškov sanacije. Tožeča stranka pa je v odgovor le ponovila svoje navedbe iz tožbe – da je šele 21.10.2003 izvedela za naravo in vzrok napak, ni pa pojasnila, zakaj je v tem primeru ravnala drugače kot v primerih, ki jih je zatrjevala drugotožena stranka.

9. V zadevi se obravnavane napake nanašajo na razpoke na obodnih stenah bazena čistilne naprave, razpoke na gradbi pa tudi laiku kažejo na napake v solidnosti gradbe. Glede na nezanikane trditve, ki jih je zato treba upoštevati kot priznane (2. odstavek 214. člena ZPP), da je tožeča stranka ob pojavi dveh drugih napak o njih hkrati z izvajalcem obvestila tudi projektanta (drugotoženo stranko), ni videti nobenega razumnega razloga, zakaj tudi v tem primeru tožeča stranka ni ravnala tako in zakaj bi se pred obvestilom lotila ugotavljanja vzroka napak, ki je povrhu tudi trajalo kako leto od ugotovitve napake. Takojšnja obvestitev projektanta v dveh drugih primerih kaže tudi na to, da je tožeča stranka prav dobro vedela, da je vzrok napak na gradbi lahko tako v sferi izvajalca kot v sferi projektanta in da je pomembno, da oba obvesti hkrati. Pri tem ni nepomembno, da naročnik z obvestilom o napaki omogoči ne le izvajalcu, pač pa tudi projektantu, da sodeluje v postopku ugotavljanja napak oziroma razlogov za njihov nastanek. Tožeča stranka pa v tem primeru ni ravnala tako, kot je v dveh drugih, temveč je drugotoženo stranko – projektanta obvestila šele več kot eno leto po tem, ko je ugotovila obstoj napake. Zato po oceni višjega sodišča ni mogoče trditi, da je drugotoženo stranko obvestila v zakonskem roku šestih mesecev od takrat, ko je ugotovila napako (1. odstavek 645. člena ZOR). Zato je izgubila pravico sklicevanja na napako, s tem pa tudi uveljavljanja zahtevkov v zvezi s to napako. Pri tem višje sodišče še pripominja, da bi bilo stališče sodišča prve stopnje pravilno, če ne bi tožeča stranka v dveh drugih primerih ravnala drugače. S tem pa je jasno izkazano, da se je tožeča stranka točno zavedala, kaj bi morala storiti, pa samo v tem primeru ni tako ravnala. Glede na priznana dejstva, ki jih je drugotožena stranka izpostavila tako v postopku pred sodiščem prve stopnje kot tudi v pritožbi, sodišče prve stopnje pa jih ni upoštevalo, je treba zaključiti, da je tožeča stranka prepozno uveljavljala te napake, s tem pa je izgubila pravico sklicevati se nanje. Zato je višje sodišče sodbo v izpodbijani II. točki izreka spremenilo tako, da je tudi ta tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrnilo (1. odstavek 351. člena ZPP).

10. Višje sodišče je zato tudi odločilo o stroških drugotožene stranke ( (2. odstavek 165. člena ZPP). Drugotožena stranka, ki je v pravdi v celoti uspela, je na podlagi 151., 154. in 155. člena ZPP upravičena do povračila stroškov, in to tako stroškov postopka na prvi stopnji (druga alineja II. točka izreka te odločbe), kot tudi pritožbenih stroškov (V. točka izreka te odločbe), ki so odmerjeni v skladu s specificiranima stroškovnikoma.

O pritožbi tožeče stranke

11. V zvezi z razlogi za zavrnitev zahtevka zoper prvotoženo stranko višje sodišče ugotavlja, da ima tožeča stranka prav, ko trdi, da je v postopku navajala, da se je prvotožena stranka v pogodbi zavezala pregledati projektno dokumentacijo in da bi napako kot strokovnjak morala opaziti, sodišče prve stopnje pa se do teh razlogov sploh ni opredelilo. V izpodbijani sodbi je zgolj povzelo ugotovitve in zaključke izvedenke, do razlogov tožeče stranke, s katerimi je izpodbijala ugotovitve izvedenke pa se ni opredelilo, prav tako se ni opredelilo do relevantnih pogodbenih določil (II. in III. točke pogodbe). Pri tem se je zgolj oprlo na mnenje izvedenke, da prvotožena stranka kot izvajalec ni bila dolžna tako podrobno pregledati projektne dokumentacije in da bi bilo za kaj takega potrebno strokovno znanje statika, kar ni bilo del pogodbe in ni bilo del dolžnosti prvotožene stranke. S tem je sprejelo tudi pravno presojo izvedenke, kar je v nasprotju z določili ZPP glede dokazovanja z izvedencem (243. člen ZPP). Ni pa sodišče prve stopnje samo naredilo pravne presoje, ali bi prvotožena stranka kot strokovnjak morala opaziti napake v projektu in ali je bila njena dolžnost preveriti pravilnost projektov v pogodbi dogovorjena. S tem je storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je višje sodišče ne sme samo odpraviti.

12. Glede na navedeno je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in IV. točki izreka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

13. Ni pa utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na III. točko izreka izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje zoper drugotoženo stranko delno zavrnilo zahtevek po višini. Ker zahtevek zoper njo že po temelju ni utemeljen, kar je višje sodišče obrazložilo v delu, ko je obravnavalo pritožbo drugotožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta del zahtevka. Višje sodišče je zato izpodbijano sodbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. (1. odstavek 351. člena ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe ni uspela, bo morala sama nositi stroške te pritožbe (154. in 165. člen ZPP). V delu, ki se nanaša na zahtevek zoper prvotoženo stranko, pa se odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je imela tožeča stranka, pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

ZOR člen 645, 645/1.
ZPP člen 243.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.12.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYwNDkz