VSL sodba PRp 460/2012

Jedro

Nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom ali zaradi njega, premoženje storilca se mora vrniti v položaj pred izvršenim prekrškom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Storilka pravna oseba je dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je storilka pravna oseba dolžna plačati premoženjsko korist v znesku 19.596,48 eurov, ki jo je pridobila s storitvijo prekrška opisanega v izreku odločbe o prekršku Javne agencije Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP) št. 44-0004-2009/42 z dne 19. 2. 2010. Storilki je naložilo tudi plačilo stroškov postopka in sicer sodno takso ter stroške izdelave izvedeniškega mnenja v znesku 835,41 eurov.

V pravočasno vloženi pritožbi zagovornik storilke navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita, da je v skladu z določbo 28. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in ob upoštevanju določb ZP-1 o postopku za odvzem premoženjske koristi, premoženjsko korist treba opredeliti kot morebitno aktivno razliko med prihodki in stroški, ki jih je imela storilka zaradi prodaje izdelkov, za katere je JAZMP ocenila, da potrebuje njeno dovoljenje za promet in, da je razlika v konkretnem primeru negativna, in da premoženjska korist storilke ni nastala. Pritožnica sicer ni podala pripomb na izvedeniško mnenje, to pa iz razloga, ker so izračuni, ki jih je opravil izvedenec in dejstva, ki jih je ugotavljal (podatki o nabavnih in prodajnih količinah in cenah), prikazana korektno, kar pa še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o obstoju oziroma o višini premoženjske koristi, saj sodišče ni ustrezno oziroma pravilno upoštevalo izračunov in dejstev, ki jih je navedel izvedenec. Sodišče je pravilno časovno zamejilo oziroma upoštevalo izračun na dan 15. 12. 2009, saj je bila takrat prodaja zaključena, neutemeljeno pa ni upoštevalo oziroma odštelo vrednosti neprodanih zalog, ki jih je morala pritožnica odpisati, kar je izrecno izpovedal njen zastopnik. Sodišče prve stopnje bi tako ob izračunu morebitne premoženjske koristi moralo upoštevati tudi stroške, ki so zajeti v vrednosti neprodane zaloge po stanju na dan 15. 12. 2009. Izvedenec je vrednost teh zalog navajal tako po prodajnih, kot po nabavnih cenah in katerokoli vrednost bi v smislu stroškov zaradi odpisa upoštevalo sodišče, bi moralo ugotoviti, da premoženjske koristi ni oziroma da je razlika med prihodki in stroški negativna. Podrejeno pa pritožnica opozarja, da sodišče ni pravilno upoštevalo niti izračuna izvedenca ob predpostavki, če se vrednost zalog ne odšteje, saj je izvedenec po podatkih na dan 15. 12. 2012 ugotovil, da bi na ta dan presežek prihodkov nad odhodki predstavljal znesek 16.832,42 eurov in ne 19.596,48 eurov.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče ugotavlja, da obramba z navedbami v pritožbi, ni uspela vzbuditi dvoma v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je storilka pravna oseba dolžna plačati 19.596,48 eurov premoženjske koristi, ki jo je pridobila s storitvijo prekrška opisanega v izreku odločbe o prekršku JAZMP z dne 19. 2. 2010, ki je postala pravnomočna 4. 3. 2010, in s katero ji je bil izrečen tudi odvzem premoženjske koristi, ki ga je v skladu z določili ZP-1 izvedlo sodišče prve stopnje. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe je postopek ugotavljanja višine premoženjske koristi izvedlo po postopku za odvzem premoženjske koristi drugemu prejemniku koristi, ki je določen v Zakonu o kazenskem postopku, na kar napotuje določba drugega odstavka 191. člena ZP-1.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine premoženjske koristi storilki pravni osebi v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju sodnega izvedenca za ekonomijo – finance in bančništvo, ki je bilo vročeno tudi storilki pravni osebi, vendar nanj ni dala pripomb, kar pomeni, da se je z ugotovitvami sodnega izvedenca strinjala. Sodni izvedenec pa je podal izvedensko mnenje po proučitvi spisovne dokumentacije, javno dostopnih poslovnih poročil in tudi dodatno pridobljenih finančno računovodskih podatkov pri storilki, na podlagi katerih je ugotovil, da je storilka ustvarila presežek prihodkov v povprečni izračunani višini 19.596,48 eurov pri celotni upoštevani prodani količini zdravil, ali za 16.832,42 eurov pri prodaji zdravil do 15. 12. 2009, brez upoštevane vrednosti zalog zdravil. Glede na načelo, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s prekrškom ali zaradi njega (prvi odstavek 28. člena Zakona o prekrških) in glede na načelo, da se mora premoženje storilke vrniti v položaj pred izvršenim prekrškom, je sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in utemeljeno storilki pravni osebi odvzelo premoženjsko korist pridobljeno s prekrškom po 1. točki prvega odstavka zvezi z drugim odstavkom 117. člena Zakona o zdravilih in pri ugotavljanju višine premoženjske koristi, pravilno upoštevalo izračun izvedenskega mnenja, ki se nanaša na vsa nabavljena in prodana zdravila, vključno z zalogami na dan 15. 12. 2009, glede na to, da je bila 14. 12. 2009 prodaja zaključena. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje znaša presežek prihodkov po odštetju, stroškov blaga, materiala in storitev v znesku 442.706,60 eurov, stroškov dela v znesku 45.480,11 eurov, amortizacije 3.943,39 eurov, predvrednotevalnih odhodkov v znesku 1.018,06 eurov, finančnih odhodkov v znesku 44,10 eurov, ostalih in drugih stroškov v znesku 931,65 eurov ter davka od dohodka v znesku 2.251,02 eura, od celotnega prihodka v znesku 516.341,06 eurov 19.596,48 eurov, kar predstavlja znesek protipravne premoženjske koristi. Zato so neupoštevne navedbe pritožnikov, da sodišče neutemeljeno ni upoštevalo oziroma odštelo vrednosti neprodanih zalog, ki jih je morala pritožnica odpisati, saj bi ob izračunu morebitne premoženjske koristi moralo upoštevati tudi stroške, ki so zajeti v vrednosti neprodane zaloge po stanju na dan 15. 12. 2009. Tudi Vrhovno sodišče RS je v svoji sodbi opr. št. Ips 438/2006 z dne 19. 4. 2007 razsodilo, da se kot premoženjsko korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, poleg tega pa tudi plodovi, obresti, dobiček, ne glede na to, ali storilec kaznivega dejanja s kaznivim dejanjem pridobljen predmet uniči, kolikor pa storilec z ukradenim premoženjem pridobi določene koristi, pa bo sodišče kot protipravno premoženjsko korist odvzelo tudi to dodatno povečanje njegovega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja in da poznejša izguba protipravno pridobljenega premoženja ne more vplivati na to, da se storilcu ne bi odvzela premoženjska korist v vrednosti ob storitvi kaznivega dejanja.

Pritožbene navedbe, da premoženjska korist v predmetni zadevi ni nastala, saj je razlika med prihodki in stroški, ki jih je imela storilka negativna, pa so glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 neupoštevne, saj jih prvič uveljavlja šele v pritožbi. Na mnenje sodnega izvedenca, ki je ugotovil, da je storilki nastala premoženjska korist, namreč v postavljenem roku, pritožnica ni podala pripomb.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zagovornika storilke pravne osebe zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovorniki storilke pravne osebe s pritožbo niso uspeli, je storilka pravna oseba na podlagi 147. člena ZP-1 dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki ji jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z Zakonom o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

08.11.2013