VSL sodba PRp 441/2013

Jedro

Izrek odločbe prekrškovnega organa mora v zvezi z odgovornostjo odgovorne osebe po drugem odstavku 15. člena ZP-1 vsebovati konkretno navedbo, kaj je bila odgovorna oseba dolžna nadzorovati in katero ravnanje, s katerim bi se preprečil prekršek, je opustila.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe spremenilo plačilni nalog prekrškovnega organa Ministrstva za notranje zadeve, Inšpektorata RS za okolje in prostor ter postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe zaradi prekrška po 5. alineji prvega odstavka 38. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Odločilo je še, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo prekrškovni organ.

Višje sodišče ugotavlja, da je pritožba prekrškovnega organa pravočasna in dovoljena, saj je bil postopek pri sodišču prve stopnje ustavljen, poleg tega glede na vsebino pritožbe uveljavlja dovoljen pritožben razlog.

Prekrškovni organ v pritožbi navaja, da je podana kršitev določil ZIN oziroma Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). Prvi odstavek 3. člena ZGO-1 določa, da se gradnja novega objekta, rekonstrukcija objekta in odstranitev objekta lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja. V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če postavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen). Kadar je z inšpekcijsko odločbo odrejena odstranitev že zgrajenega objekta ali del objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možno, se v odločbi inšpekcijskega zavezanca opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (tretji odstavek 148. člena ZGO-1). V 5. alineji prvega oziroma drugega odstavka 38. člena ZIN pa je določeno, da se kaznuje za prekršek pravno oziroma odgovorno osebo, ki ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja. Inšpekcijski in prekrškovni postopek sta ločena postopka, ki se (lahko) peljeta vzporedno. Neizpolnitev naloženega inšpekcijskega ukrepa, izrečenega s strani gradbene inšpektorice z inšpekcijsko odločbo, nedvomno predstavlja prekršek po 5. alineji prvega oziroma drugega odstavka 38. člena ZIN. Sodišče napačno ugotavlja, da je storitev prekrška pogojena z uvedbo izvršbe nedenarne obveznosti s strani prekrškovnega organa, saj so zakonski znaki prekrška neizvršitve odločbe izpolnjeni takoj po poteku roka za prostovoljno izvršitev izreka odločbe s strani zavezanca oziroma v prekrškovnem postopku kršitelja. Storilca sta pričela z gradnjo objekta brez (pravnomočnega) gradbenega dovoljenja, zato jima je bila na podlagi 152. člena ZGO-1 naložena odstranitev predmetnega objekta, tega ukrepa nista spoštovala, saj v roku določenem z inšpekcijsko odločbo nista odstranila objekta, s čimer sta uresničila znake prekrška po 5. alineji prvega oziroma drugega odstavka 38. člena ZIN, zato plačilni nalog ne more šteti za preuranjenega. Takšni odločitvi prvostopenjskega sodišča pa nasprotuje tudi pravna praksa, npr. sodba Okrajnega sodišča v Žalcu ZSV 74/2012 z dne 14. 9. 2012. Sodišče naj ugodi pritožbi in samo odloči o zadevi ter zavrne zahtevo za sodno varstvo oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

Pritožba prekrškovnega organa je bila vročena storilcema, ki nanjo nista podala odgovora.

Iz izreka in obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe ustavilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker je ob preizkusu plačilnega naloga po uradni dolžnosti ugotovilo, da je podana kršitev materialne določbe, saj je bil plačilni nalog izdan zaradi prekrška, čeprav dejanje ni prekršek. Iz obrazložitve izhaja, da je bil plačilni nalog izdan preuranjeno, saj bi moral prekrškovni organ ravnati skladno s 3. točko odločbe gradbenega inšpektorja z dne 17. 2. 2011 in glede na to, da storilca do 19. 4. 2011 nista odstranila spornega objekta in vzpostavila zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške, začeti postopek izvršbe nedenarne obveznosti in odstraniti objekt in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje po drugih osebah. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam, da sta inšpekcijski postopek in postopek o prekršku ločena postopka in da sta storilca s tem, ko nista izpolnila ukrepa izrečenega z inšpekcijsko odločbo gradbenega inšpektorja z dne 17. 2. 2011 (da morata v roku 60 dni po vročitvi te odločbe odstraniti objekt parkirišče na zemljišču s parc. št. 1 in 2 k.o. x in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške) izpolnila zakonske znake prekrška iz 5. alineje prvega odstavka oziroma drugega odstavka 38. člena ZIN, na podlagi katerega se kaznujeta za prekršek pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe, ki ne spoštujeta z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno ustaviti postopek o prekršku na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, pravilna, ker višje sodišče ob preizkusu plačilnega naloga po uradni dolžnosti ugotavlja, da je podana kršitev iz 5. alineje prvega odstavka 62.a člena ZP-1, saj je izrek plačilnega naloga nerazumljiv in te kršitve ni mogoče sanirati pri instančnem odločanju. Na podlagi drugega odstavka 57. člena ZP-1 mora plačilni nalog, ki velja kot odločba o prekršku, obsegati med drugim osebne podatke kršitelja, za odgovorno osebo tudi zaposlitev; če kršitelju plačilnega naloga ni mogoče izdati in vročiti takoj na kraju prekrška (kot v obravnavanem primeru), se mu hkrati s plačilnim nalogom vroči tudi kratek opis dejanskega stanja z navedbo dokazov, če ta ni že naveden v plačilnem nalogu (peti odstavek 57. člena ZP-1); iz kratkega opisa prekrška morajo biti razvidni zakonski znaki prekrška, način storitve in odločilne okoliščine, saj je le tak izrek lahko razumljiv in popoln. Pravna oseba je odgovorna za prekršek, ki ga stori storilec pri opravljanju njene dejavnosti v imenu ali za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi (prvi odstavek 14. člena ZP-1). Drugi odstavek 14. člena ZP-1 pa določa pogoje, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za prekršek, če storilca prekrška (po prvem odstavku 14. člena ZP-1) ni mogoče odkriti ali če za prekršek ni odgovoren; pogoj za njeno odgovornost in s tem za uveljavitev samostojne ali omejeno pridružitvene odgovornosti je, da je vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil. V obravnavanem primeru je prekrškovni organ navedel zgolj, da je kršiteljica odgovorna oseba D.D., ni pa konkretiziral statusa D.D. pri pravni osebi, iz katerega bi bilo razvidno njegovo delovanje pri opravljanju dejavnosti pravne osebe in to v imenu, za račun, v njeno korist ali s sredstvi pravne osebe. Tako ni razvidno, ali gre za pojem odgovorne osebe po prvem ali drugem odstavku 15. člena ZP-1. Prekrškovni organ bi moral v plačilnem nalogu navesti status osebe, ki jo je navedel kot odgovorno osebo: ali ima pooblastilo za opravljanje dela v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi pravne osebe (ali je odgovorna oseba na primer nadzornik na gradbišču parkirišča na zemljišču s parc. št. parc. št. 1 in 2 k.o. x) ali pa gre za odgovorno osebo, ki je pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek (na primer direktor družbe). V takem primeru bi moral prekrškovni organ navesti, kaj je bila odgovorna oseba pravne osebe dolžna nadzorovati in katero ravnanje, s katerim bi se preprečil prekršek, je opustila. Ker pomanjkljivosti v izreku plačilnega naloga ni mogoče sanirati s sodbo, s katero se zahteva za sodno varstvo zavrne ali se zavrne pritožba, je potrebno postopek o prekršku zoper pravno osebo in odgovorno osebo pravne osebe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 ustaviti.

Višje sodišče je zato zavrnilo pritožbo prekrškovnega organa kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

08.11.2013

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 124/2013
• Sodba IV Ips 44/2008
• VSRS Sodba IV Ips 61/2015