VSL sodba PRp 136/2013

Jedro

Okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahek, so lahko objektivne ali subjektivne, torej lahko izhajajo iz dogajanj in stanj, na katere storilec nima vpliva, ali pa iz njegove osebne situacije, pri čemer teh okoliščin ni mogoče pojasnjevati z dejstvom, da je prekršek posebno lahke narave zato, ker ni povzročil škodljivih posledic. Odsotnost škodljivih posledic je namreč poseben pogoj, ki mora biti kumulativno izpolnjen poleg storitve prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Pri tem pa za uporabo oportunitetnega načela ne zadostuje ocena sodišča, da je izvršeni prekršek neznatnega pomena, ampak mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj, da posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn.

V skladu s prehodno določbo 1. odstavka 52. člena ZP-1G se določbe novega 9. odstavka 22. člena ter novih 202.d do 202.f člena zakona (ki se nanašajo na možnost odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), uporabljajo za storilce, ki jim bo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. 10. 2011 dalje, do začetka uporabe teh določb, pa se uporablja (med drugim) tudi določba tretjega stavka 6. odstavka 26. člena ZP-1, v skladu s katero sme sodišče stransko sankcijo kazenskih točk, predpisano za prekršek v številu, zaradi katerega se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, omiliti toliko, da se prenehanje ne izreče.

Izrek

I. Sodba sodišča prve stopnje se v odločitvi o stranski sankciji spremeni tako, da se izreče 17 (sedemnajst) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po devetem odstavku 38. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP), za katerega sta mu bili z uporabo šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izrečeni globa v znesku 600,00 eurov (ki jo sme plačati v dvanajstih mesečnih obrokih) in stranska sankcija osemnajstih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – sodne takse.

2. Zoper sodbo so obdolženčevi zagovorniki vložili pritožbo iz razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagali, da se sodba v izpodbijanem obsodilnem delu o sankciji razveljavi oziroma ob ugotovljenih konkretnih okoliščinah ugotovi obstoj dejanja neznatnega pomena in postopek o prekršku ustavi. Navajajo, da je obdolženec vložil zagovor, katerega sodišče ni upoštevalo in je v celoti sledilo izpovedbi policista. Obdolženec je v zagovoru pojasnil konkretne okoliščine prekrška, da je bila pred tem cesta obojesmerna in ni bilo prometa, ki ga delajo neznatnega, saj ni bila konkretno ogrožena nobena dobrina, ne življenje udeležencev v prometu ne varnost cestnega prometa, tako da je mogoče v skladu s 6.a členom v zvezi z 9. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 dejanje opredeliti kot prekršek neznanega pomena in posledično v sorazmernosti posledice, ki bi posamezniku povzročila izgubo zaposlitve, saj potrebuje vozniški izpit, sam pa je vrsto let varen in odgovoren voznik, gre za urejeno in mirno osebo, ki ga je ta dogodek tudi izredno močno prizadel, ustaviti postopek. Sodišče se ni izreklo glede ugovornih navedb, s čemer je kršilo 29. člen Ustave Republike Slovenije (pravica do učinkovitega pravnega jamstva v kazenskem postopku). Na tej podlagi in ob upoštevanju vseh okoliščin primera (predhodna obojesmernost prometa, ki kaže na siceršnjo ureditev prometa na tem odseku in s tem tudi možno zmoto zaradi nenajavljene spremembe prometnega režima, osebne okoliščine kršitelja, ki kažejo na njegovo urejenost in siceršnje spoštovanje vseh predpisov, posledice, ki lahko nastopijo v posledici izgube izpita) je na mestu ugotovitev obstoja dejanja majhnega pomena in posledično ustavitev postopka. S kršitvijo pravice do pravnega jamstva je bilo posledično nepravilno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vsega navedenega sodišče v izpodbijani odločitvi sploh ni dokazno ocenilo oziroma pavšalno zavrnilo, tako da je izpodbijano odločitev dejansko pritožbeno nemogoče preizkusiti. Nesledenje dosedanjim ugovorom in navedbam obrambe in morebitno nesledenje pritožbenim navedbam bi po prepričanju obrambe v konkretnem primeru neposredno pomenilo kršitev načela pravne varnosti, v okviru katerega se dejansko vzdržuje in ohranja pravni red in v okviru katerega posamezniki kot obdolženci s stopnjo predvidevanja in zanašanja na reakcijo pravnega reda pričakujejo dogodke v razmerjih, v katerih se znajdejo, saj, v kolikor se poruši pravna varnost, preidemo v sfero predpravne ali v najboljšem primeru policijske države, v kateri je vsak posameznik preprosto prepuščen samovolji nosilcev oblasti, ki svoje odločitve sprejemajo v odvisnosti od lastnih prepričanj in interesov.

3. Pritožba ni utemeljena, sodbo pa je treba spremeniti po uradni dolžnosti.

4. Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne določbe ZPrCP in obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve obravnavanega prekrška, glede česar se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj se z njimi v celoti strinja.

5. Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi zagovora obdolženca, v katerem je prekršek jasno in popolnoma priznal, ter izpovedbe priče policista, potnega naloga in poročila o opravljenem prevozu, nedvomno ugotovilo, da je obdolženec navedenega dne ob 13.35 uri vozil osebni avtomobil po povezovalni cesti v Ljubljani, iz smeri Vojkove ceste proti Dunajski cesti, pri čemer iz fotografij v spisu izhaja, da sta na vozišču povezovalne ceste označena dva prometna pasova za vožnjo v eno smer proti Vojkovi cesti, ki sta označena s talnimi označbami „ločilna črta“ in „ločilna prekinjena črta“, v smeri obdolženčeve vožnje pa sta bila postavljena prometna znaka, in sicer na Vojkovi cesti v križišču s povezovalno cesto, kjer je zavil desno, prometni znak „dovoljene smeri naravnost in levo“ (II-46), na povezovalni cesti v navedenem križišču pa prometni znak „prepovedan promet v eno smer“ (II-4), na vozišču povezovalne ceste so bile vrisane tudi talne označbe „puščica na vozišču“ iz nasprotne smeri vožnje obdolženca, zaznamovane na prometnem pasu, obrobljenem z neprekinjeno črto. Sodišče je tako ugotovilo, da je obdolženec kot voznik osebnega vozila na cesti, ki ima označena dva prometna pasova za vožnjo v eno smer, vozil po smernem vozišču, namenjenem vožnji v nasprotni smeri, pri tem pa tudi, da je prekršek storil z direktnim naklepom. Iz zagovora obdolženca namreč izhaja, da je zapeljal v nepravilno smer ter z vožnjo nadaljeval tudi po tem, ko je opazil, da je prometna signalizacija, ki je pred tem začasno dovoljevala dvosmerni promet, odstranjena, pri čemer je iz fotografij spremenjene prometne signalizacije Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice d.o.o. razvidno, da je bila začasna prometna signalizacija, ki je vključevala izvedbo dvosmernega prometa na povezovalni cesti, dobro vidna in je nedvomno zagotavljala, da je lahko voznik, ki je spremljal prometno signalizacijo, kar je sicer dolžnost vsakega udeleženca cestnega prometa, obveznosti in prepovedi opazil že v križišču, pri čemer je obdolženec v zagovoru navedel, da je pri semaforju na Vojkovi ulici postal, ko je utripala rumena luč, tako da je imel dodaten čas za zaznavo sprememb in odstranitve začasno postavljene prometne signalizacije ne bi smel spregledati.

6. V skladu z 9. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1 pa sme sicer sodišče postopek ustaviti, če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne olajševalne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn. Za prekršek neznatnega pomena šteje prekršek, ki je bil storjen v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega, in pri katerem ni nastala oziroma ne bo nastala škodljiva posledica (6.a člen ZP-1). Okoliščine, ki delajo prekršek posebno lahek, so lahko objektivne ali subjektivne, torej lahko izhajajo iz dogajanj in stanj, na katere storilec nima vpliva, ali pa iz njegove osebne situacije, pri čemer teh okoliščin ni mogoče pojasnjevati z dejstvom, da je prekršek posebno lahke narave zato, ker ni povzročil škodljivih posledic. Odsotnost škodljivih posledic je namreč poseben pogoj, ki mora biti kumulativno izpolnjen poleg storitve prekrška v okoliščinah, ki ga delajo posebno lahkega. Pri tem pa za uporabo oportunitetnega načela ne zadostuje ocena sodišča, da je izvršeni prekršek neznatnega pomena, ampak mora biti izpolnjen nadaljnji pogoj, da posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine kažejo, da postopek v konkretnem primeru ne bi bil smotrn.

7. Sodišče prve stopnje je torej ocenilo vse relevantne trditve storilca, ki jih je podal v zagovoru, in so se nanašale predvsem na objektivno plat presoje, pri čemer v obravnavani zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče prezreti, da je obdolženec prekršek storil z direktnim naklepom, pri tem pa se odločil za vožnjo po povezovalni cesti na daljši razdalji (več kot 100 m), tako da je zgolj naključju pripisati, da nasproti ni pripeljalo še kakšno drugo vozilo in tako ni mogoče govoriti o prekršku neznatnega pomena.

V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje obteževalnih okoliščin ni ugotovilo, kot olajševalne okoliščine pa je upoštevalo, da obdolženec pred tem ni bil sankcioniran za prekršek ter tudi po storitvi prekrška ni storil drugih prekrškov, njegovo priznanje in obžalovanje prekrška. Kot posebne olajševalne okoliščine je upoštevalo kraj in težo prekrška, da poteka povezovalna cesta v naselju Ljubljana, kjer je največja dovoljena hitrost 50 km/h, kar izrazito zmanjšuje težo prekrška glede na istovrstne prekrške, ki se pojavljajo na avtocestah in cestah, rezerviranih za motorna vozila, kjer so dovoljene hitrosti višje, prav tako, da je bila tedaj povezovalna cesta, ki je glede na fotografije ravna in pregledna, prazna, ter da na vožnjo obdolženca drugim voznikom ni bilo treba posebej reagirati, iz fotografij prekrškovnega organa pa izhaja, da je bila vidljivost dobra. Kot posebno olajševalno okoliščino je upoštevalo tudi predčasno odstranitev začasne, spremenjene prometne signalizacije v kratkem času pred vožnjo in storitvijo prekrška ter tako na podlagi šestega odstavka 26. člena ZP-1 sankcije za prekršek omililo tako, da je izreklo globo 600,00 eurov, glede števila kazenskih točk pa pojasnilo, da po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1G, Ur. l. RS, št. 9 z dne 11. 2. 2011) znižanje ni več možno, pač pa lahko storilec po pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja v sladu z 202.d členom ZP-1 vloži predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje, da na dan storitve prekrška (26. 8. 2011) omilitev stranske sankcije kazenskih točk ni bila več možna, napačno. V skladu s prehodno določbo prvega odstavka 52. člena ZP-1G se namreč določbe novega devetega odstavka 22. člena ter novih 202.d do 202.f člena zakona (ki se nanašajo na možnost odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja), uporabljajo za storilce, ki jim bo sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan od 1. 10. 2011 dalje, do tedaj, torej do začetka uporabe teh določb, pa se uporablja (med drugim) tudi določba tretjega stavka šestega odstavka 26. člena ZP-1, v skladu s katero sme sodišče stransko sankcijo kazenskih točk, predpisano za prekršek v številu, zaradi katerega se storilcu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, omiliti toliko, da se prenehanje ne izreče, vozniku, ki ni začetnik, torej na sedemnajst kazenskih točk.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ob upoštevanju posebnih olajševalnih okoliščin, ki jih je ugotovilo in pri omilitvi glavne sankcije globe upoštevalo sodišče prve stopnje in utemeljujejo tudi omilitev stranske sankcije kazenskih točk, razsodilo, kot izhaja iz izreka te sodbe, v nespremenjenem delu pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo, odpade izrek o stroških pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

11.06.2013

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 200/2010, enako tudi IV Ips 33/2013
• Sodba IV Ips 100/2008, enako tudi IV Ips 80/2010
• Sodba IV Ips 6/2009