VSL sodba PRp 787/2010

Jedro

Iz opisa dejanja v izreku sodbe, da obdolženka hitrosti vožnje ni prilagodila vožnji v desni pregledni ovinek in svojim sposobnostim (voznica začetnica), zaradi česar jo je najprej zaneslo v levo, čez levi rob vozišča in je z zadnjim levim kolesom trčila oviro, in sicer v betonski robnik, od tam pa jo je odbilo v desno in je vozilo drselo v desno izven vozišča tako, da je s sprednjimi kolesi in sprednjo stranjo vozila trčila v betonski robnik in kovinsko odbojno ograjo ob desnem robu vozišča, ne izhaja, da bi s svojim ravnanjem povzročila prometno nesrečo.

Kršitev določbe 30. člena ZVCP-1 je splošnega značaja in od voznika zahteva, da ves čas prilagaja hitrost svoje vožnje navedenim okoliščinam, tako da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko še pravočasno ustavi pred oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, katere pojav lahko pričakuje na cestišču. Od voznikov v cestnem prometu se zahteva, da se izognejo tudi tistim oviram in nevarnostim, ki niso označene z ustreznimi prometnimi znaki na cestišču, ob pogoju, da jih glede na konkretno situacijo voznik lahko predvidi in pričakuje.

Sodišče je pri svojem odločanju vezano le na opis dejanja v obdolžilnem predlogu, ne pa na pravno kvalifikacijo prekrška.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolžene se deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti spremeni tako, da se obdolženko spozna za odgovorno, da je z opisanim dejanjem storila prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1, v odločitvi o sankciji pa tako, da se obdolženki, na podlagi petega odstavka 30. člena ZVCP-1, izreče globa v znesku 450,00 evrov (štiristopetdeset 00/100 evrov) ter stranska sankcija 6 (šest) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije.

Sicer se pritožba obdolženkinih zagovornikov zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi.

Obrazložitev

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bila obdolžena spoznana za odgovorno prekrška iz 234. člena v zvezi z prvim in drugim odstavkom 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katerega ji je bila izrečena globa 500,00 evrov (dovoljeno ji je bilo obročno plačilo v 10 zaporednih mesečnih obrokih po 50,00 evrov) in stranska sankcija 6 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, dolžna pa je plačati tudi sodno takso kot stroške postopka, ki ji jo bo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe odmerilo s posebnim plačilnim nalogom.

V pritožbi proti izpodbijani sodbi so zagovorniki obdolženke navedli, da se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da se pritožbi ugodi in postopek zoper obdolženko ustavi, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozoriti je potrebno na bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče dejanje opredelilo tudi po II. odstavku 30. člena ZVCP-1, čeprav je bil obdolžilni predlog le na I. odstavek 30. člena v zvezi s petim odstavkom 30 člena in v zvezi s 234. členom ZVCP-1. Prav tako je vprašljivo, ali je obdolženka sploh povzročila prometno nesrečo, saj iz opisa dejanja v izreku sodbe ni razvidno, da bi drugemu povzročila materialno škodo, glede na odsotnost telesnih poškodb, zato dejanja ni mogoče opredeliti kot prekršek iz 234. člena ZVCP-1. Opisani prekršek tudi nima vseh zakonskih znakov, saj ni navedeno, kakšna sploh je bila obdolženkina vožnja v opisanih okoliščinah, glede na naravo vozišča in njene sposobnosti in v čem se je odražala neprimernost njene vožnje. Sodišče se tudi ni ukvarjalo s pričakovanostjo ovire. Sodišče zgolj iz posledic sklepa na okoliščino, da obdolženka očitno ni prilagodila hitrosti, kar pa je povsem nesprejemljivo in bi sodišče moralo jasno ugotoviti razlog zdrsa njenega vozila v robnik ter ponuditi zato življenjsko – logične in prepričljive dokaze, česar pa ni storilo. Tudi ni kritično presodilo obdolženkinega zagovora, da je bil na tem delu ceste raztresen pesek. Navedba sodišča, da bi obdolženka lahko normalno peljala ob desnem robu vozišča, ne da bi zapeljala na pesek, je glede na dolžnostno ravnanje obdolženke popolnoma brezpredmetna. V konkretnem primeru je sklicevanje na določbo tretjega odstavka 26. člena ZVCP-1 neutemeljeno, saj je obdolženka vozila po vozišču, ki je bilo enosmerno vozišče z enim prometnim pasom in je lahko vozila po kateremkoli delu vozišča. Raztresen pesek na delu vozišča na uvozu na avtocesto prav gotovo ne predstavlja pričakovane ovire v smislu I. odstavka 30. člena ZVCP-1, zaradi česar obdolženki ni mogoče očitati protipredpisne vožnje, saj vozniki lahko utemeljeno pričakujejo, da na avtocesti ni tovrstnih ovir. Zato bi bilo potrebno postaviti izvedenca cestnoprometne stroke, ki bi ugotovil s kakšno hitrostjo je obdolženka dejansko vozila, s kakšno kritično hitrostjo je mogoče prevoziti predmetni odsek uvoza ter kako je vožnja po raztresenem pesku vplivala na nadaljnjo dinamiko obdolženkine vožnje in v čem je sploh možno iskati vzrok prometne nesreče, kakor tudi ali raztresen pesek na omenjenem oziroma izoliranem delu vozišča predstavlja pričakovano oviro za voznika. Ker sodišče ni izvajalo dokazov v obdolženkino korist, je kršilo njeno pravico do obrambe in do poštenega sojenja. Sodišče pri ugotovitvah subjektivnih okoliščin le navaja zakonsko opredelitev krivde zavestne malomarnosti, ni pa navedlo konkretnih okoliščin, ki kažejo na njeno zavedanje, da bi lahko zaradi njenega ravnanja nastala prepovedana posledica, in katere okoliščine na to, da je lahkomiselno mislila, da ta ne bo nastala ali pa da jo bo preprečila, zato sodbe v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka ali kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek, v škodo obdolženke, na katere mora višje sodišče, glede na določilo 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1), paziti po uradni dolžnosti, višje sodišče ugotavlja, da je pritožba obdolženkinih zagovornikov delno utemeljena in da so bile v postopku na prvi stopnji kršene materialne določbe predpisa, ki določa prekršek, ker je bil glede prekrška, ki je predmet tega postopka, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti. Obdolženka je z neprilagojeno hitrostjo na način kot je opisan v izreku sodbe sodišča prve stopnje kršila prometno pravilo iz prvega in drugega odstavka 30. člena ZVCP-1, ki določa, da ta prekršek stori voznik, če ne vozi s tako hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in ga lahko ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval. Hitrost vožnje pa mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnosti vozila in tovora v njem ali na njem. Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je razvidno, da obdolženka hitrosti vožnje ni prilagodila vožnji v desni pregledni ovinek in svojim sposobnostim (voznica začetnica), zaradi česar jo je najprej zaneslo v levo, čez levi rob vozišča in je z zadnjim levim kolesom trčila oviro, in sicer v betonski robnik, od tam pa jo je odbilo v desno in je vozilo drselo v desno izven vozišča tako, da je s sprednjimi kolesi in sprednjo stranjo vozila trčila v betonski robnik in kovinsko odbojno ograjo ob desnem robu vozišča. Pravilna je ugotovitev obdolženkinih zagovornikov v pritožbi, da iz opisa dejanja v izreku sodbe ne izhaja, da bi obdolženka s svojim ravnanjem povzročila materialno škodo na tujem premoženju, v prometni nesreči pa tudi ni bilo telesno poškodovanih drugih udeležencev v cestnem prometu. Po določbi 134. člena ZVCP-1 pa je kot prometno nesrečo obravnavati le tisto nesrečo, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej najmanj ena oseba umrla ali je bila telesno poškodovana ali je nastala materialna škoda. Opisano ravnanje je tako pravno označiti le kot prekršek iz petega odstavka 30. člena ZVCP-1, za katerega je predpisana globa 460,00 evrov in stranska sankcija 6 kazenskih točk. Zato je višje sodišče pritožbi obdolženkinih zagovornikov v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o odgovornosti in sankcijah spremenilo tako, da je obdolženko spoznalo za odgovorno prekrška po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 in ji izreklo globo v predpisanem znesku 460 evrov in stransko sankcijo 6 kazenskih točk, v predpisanem številu.

Sicer pa je sodišče prve stopnje po oceni višjega sodišča na podlagi v postopku izvedenih in ocenjenih dokazov dejansko stanje obravnavanega prekrška in obdolženkino odgovornost zanj v celoti in pravilno ugotovilo, za svoje zaključke pa navedlo v skladu z določbo 139. člena ZP-1 tudi razloge, ki jih ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti. Tako tudi ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ker da je vzrok obravnavane prometne nesreče v pesku, ki je bil na vozišču, in katerega obdolženka na tem delu vozišča ni mogla pričakovati in zanjo ta ovira ni predstavljala pričakovane ovire, in ne v kršitvi določbe 30. člena ZVCP-1. Kršitev navedene določbe je splošnega značaja in to določilo tako zahteva od voznika, da ves čas prilagaja hitrost svoje vožnje okoliščinam, navedenim v 30. členu ZVCP-1, tako da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko še pravočasno ustavi pred oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, katere pojav lahko pričakuje na cestišču. Od voznikov v cestnem prometu se tako zahteva, da se izognejo tudi tistim oviram in nevarnostim, ki niso označene z ustreznimi prometnimi znaki na cestišču, vendar le ob pogoju, da jih glede na konkretno situacijo voznik lahko predvidi in pričakuje. V konkretnem primeru je bila obdolženka seznanjena s potekom uvoza na avtomobilsko cesto, ki poteka v desnem preglednem ovinku, kot tudi z omejitvijo hitrosti na tem odseku prav zaradi uvoza na avtomobilsko cesto. Obdolženka je namreč na zaslišanju pred sodiščem prve stopnje sama povedala, da je bila hitrost na tem delu ceste omejena na 40 km/h in da je vozila s hitrostjo najmanj 50 km/h, čeprav je prvič vozila tako veliko vozilo (AUDI A6), kar je bilo glede na desni ovinek in njeno neizkušenost očitno preveč in ovinka ni mogla speljati, kar je bilo tudi vzrok temu, da jo je zaneslo v levo ter čez rob vozišča. Glede v pritožbi izpostavljene odgovornosti vzdrževalca ceste, ker je opustil dolžno ravnanje, kar naj bi bil vzrok, da je obdolženko zaneslo z vozilom v levo, pa višje sodišče le pripominja, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni ugotovilo, da bi pesek na cestišču povzročil zanašanje obdolženkinega vozila, za te svoje zaključke pa je navedlo tudi ustrezne razloge. Prav tako ni mogoče sprejeti pritožbenega dokaznega predloga za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke, saj pritožnik v skladu s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 ne navede utemeljenih razlogov, zakaj obdolženka tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogla podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje ob tem, da je bila pred zaslišanjem pred sodiščem prve stopnje poučena o tem, da si lahko vzame zagovornika in da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih kasneje v postopku ne bo mogla več uveljavljati. Glede pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov, da se obdolženki v obdolžilnem predlogu očita le kršitev prvega odstavka in ne tudi drugega odstavka 30. člena ZVCP-1 pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri svojem odločanju vezano le na opis dejanja v obdolžilnem predlogu, le-ta pa vsebuje tako oviro (betonski robnik in kovinsko odbojno ograjo), v katero je obdolženka zaradi neprilagojene hitrosti trčila, in tudi okoliščine, katerim ni prilagodila hitrosti vožnje (lastnostim in stanju ceste in svojim sposobnostim), tako da z odločitvijo sodišča prve stopnje, upoštevajoč spremembe v izreku te sodbe, zahtevek podan v obdolžilnem predlogu ni bil prekoračen.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 2272/2008
• VSL sodba PRp 704/2010
• VSL sodba PRp 72/2013