VSL sodba PRp 704/2010

Jedro

Ni mogoče sprejeti pritožbenega dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca cestnoprometne stroke, saj pritožnik v nasprotju s 3. odstavkom 157. člena ZP-1 ne navede utemeljenih razlogov, zakaj obdolženec tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zgolj navedba, da je obdolženec pravni laik in da ne razume posameznih pravnih poukov, ob tem, da je bil pred zaslišanjem pred sodiščem prve stopnje poučen o tem, da si lahko vzame zagovornika in da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih kasneje v postopku ne bo mogel več uveljavljati, ter ob dejstvu, da je po tem pouku izjavil, da ga razume in da se bo zagovarjal sam ter to tudi podpisal, namreč ne utemeljuje zaključka, da obdolženec tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Določilo 30. člena ZVCP-1 zahteva od voznika, da ves čas prilagaja hitrost svoje vožnje v tem členu navedenim okoliščinam, tako da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko še pravočasno ustavi pred oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, katere pojav lahko pričakuje na cestišču. Od voznikov v cestnem prometu se tako zahteva, da se izognejo tudi tistim oviram in nevarnostim, ki niso označene z ustreznimi prometnimi znaki na cestišču, ob pogoju, da jih glede na konkretno situacijo voznik lahko predvidi in pričakuje, pri tem pa okoliščina, da voznik vozi v okviru dovoljene hitrosti vožnje, ni pomembna.

Glede v pritožbi izpostavljene odgovornosti vzdrževalca ceste, ker je opustil dolžno ravnanje, kar naj bi bil vzrok obravnavane prometne nezgode, višje sodišče le pripominja, da ta okoliščina, ki sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila ugotovljena, tudi v primeru, če bi bila ugotovljena kot okoliščina, ki je soprispevala k nastanku prometne nezgode, lahko predstavlja le okoliščino za odmero sankcij.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz prvega odstavka 234. člena v zvezi s petim odstavkom 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je bila izrečena globa v znesku 460,00 eurov in stranski sankciji šest kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, ter prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega meseca. Sodišče je obdolžencu določilo še obročno plačilo globe ter mu naložilo plačilo stroškov postopka v obliki sodne takse.

Zoper tako odločitev je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb ZVCP-1 ter Zakona o prekrških s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se postopek zoper obdolženca ustavi, podrejeno pa zadevo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik tako uveljavlja, da je na cestnem odseku, po katerem je vozil obdolženec, hitrost vožnje omejena na 100 km/h, da na tem odseku ni nobene prometne signalizacije, ki bi v primeru dežja hitrost vožnje omejevala na nižjo dovoljeno hitrost, kot tudi ne, ki bi udeležence v prometu opozarjala na morebitno neravno vozišče oziroma na zadrževanje vode na vozišču. Glede na rang ceste, po kateri je vozil obdolženec, ni mogoče od povprečnega voznika zahtevati, da pričakuje, da bi bile na vozišču kolesnice, v katerih bi se lahko zadrževala voda. Od vzdrževalca cest pa se zahteva in pričakuje, da je cesta vzdrževana tako, da se na njej ne zadržuje voda, če pa že do tega pride, pa je dolžnost vzdrževalca ceste, da na takšno stanje opozori udeležence v prometu s primerno prometno signalizacijo. Obdolženi ni bil edini udeleženec v cestnem prometu v kritičnem času na tem cestnem odseku, vozil je s takšno hitrostjo kot pretežni del ostalih udeležencev. Tudi njega so že pred nesrečo prehitela tri vozila z večjo hitrostjo, kot je vozil on, pa so z vožnjo nadaljevala naprej brez kakršnegakoli zanašanja vozila. Obdolženec je ocenil kot vzrok tega zanašanja med prehitevanjem izpraznjeno pnevmatiko na njegovem vozilu in pri tem zaključku še vedno vztraja, ne glede na drugačne zaključke sodišča. Obdolženec je pravni laik in ne razume posameznih pravnih poukov, ki jih je dobil v teku tega postopka, če temu ne bi bilo tako, bi že v teku postopka predlagal izvedbo dokaza z izvedencem cestnoprometne stroke, ki bi podal mnenje o vzrokih, ki so privedli do predmetne prometne nesreče. Ker to do sedaj ni bilo narejeno in ni bilo pridobljenega strokovnega dokaza o vzrokih prometne nesreče, podaja predlog za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke in predlaga, da se izvedba tega obrambnega dokaza iz teh razlogov dopusti. Pritožnik ponovno še poudarja, da v okviru določbe 30. člena ZVCP-1 ni mogoče avtomatično očitati vozniku kršitve v primeru, če pride do situacije, ko vozišče ni primerno za vožnjo v skladu s sicer dovoljeno hitrostjo vožnje na takšnem odseku, pa upravljavec ceste ne poskrbi, da bi bili udeleženci v prometu na spremenjene pogoje vožnje ustrezno obveščeni. Obdolženec je vozil v okviru dovoljene hitrosti s podobno hitrostjo, kot ostali udeleženci v prometu, ne vedoč, da se na cesti v kolesnicah zadržuje voda, ki bi imela lahko za posledico destabilizacijo vozila, saj ga na kaj takega ni opozarjal noben prometni znak, ravno tako pa ni pričakovati od vzdrževalcev ceste, da v primeru tega pojava o tem ne bi z ustrezno prometno signalizacijo opozorili udeležence cestnega prometa. Malomarnosti vzdrževalca ceste pa ni mogoče prevaliti na voznike na tej cesti in jim očitati odgovornost za posledice vožnje, ki izhaja iz neustreznega vzdrževanja ceste in neobstoja ustrezne prometne signalizacije. Vzrok za prometno nesrečo je tako iskati le v opustitvi dolžnega ravnanja vzdrževalca ceste, ne pa v nedokazanih kršitvah cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca pri njegovi vožnji. Ker ni podana vzročna zveza med morebitnimi nepravilnostmi v vožnji obdolženca in nastalo prometno nesrečo, tudi ni podana kakršnakoli obdolženčeva odgovornosti za očitani prekršek.

Višje sodišče je po pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in ob preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji niso podane kršitve, na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti, pritožba obdolženčevega zagovornika pa ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je namreč tudi po oceni višjega sodišča na podlagi v postopku izvedenih in ocenjenih dokazov dejansko stanje obravnavanega prekrška in obdolženčevo odgovornost zanj v celoti in pravilno ugotovilo, za svoje zaključke pa navedlo v skladu z določbo 139. člena ZP-1 tudi razloge, ki jih ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti. Tako tudi ni mogoče sprejeti pritožbenih navedb o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ker da je vzrok obravnavane prometne nezgode v izpraznjenju gume pred nezgodo in ne v kršitvi določbe 30. člena ZVCP-1, saj zgolj obdolženčevo nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje v tem delu, ki temelje na ugotovitvah tudi v postopku postavljenega izvedenca, še ne pomeni, da je bilo dejansko stanje v tem delu zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Prav tako ni mogoče sprejeti pritožbenega dokaznega predloga za zaslišanje izvedenca cestnoprometne stroke, saj pritožnik v nasprotju s tretjim odstavkom 157. člena ZP-1 ne navede utemeljenih razlogov, zakaj obdolženi tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zgolj navedba, da je obdolženec pravni laik in da ne razume posameznih pravnih poukov, ob tem, da je bil pred zaslišanjem pred sodiščem prve stopnje poučen o tem, da si lahko vzame zagovornika in da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih kasneje v postopku ne bo mogel več uveljavljati, ter ob dejstvu, da je po tem pouku izjavil, da ga razume in da se bo zagovarjal sam ter to tudi podpisal, namreč ne utemeljuje zaključka, da obdolženec tega dokaznega predloga brez svoje krivde ni mogel uveljaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Zmotno je tudi stališče pritožnika, da obdolžencu ni mogoče očitati kršitev določb ZVCP-1, ker na spornem cestnem odseku ni bilo nobene prometne signalizacije, ki bi v primeru dežja, hitrost vožnje omejevala na nižjo dovoljeno hitrost od 100 km/h, kot tudi, da ni bilo nobene prometne signalizacije, ki bi udeležence v prometu opozarjala na morebitno neravno vozišče oziroma na zadrževanje vode na cestišču. Obdolžencu se namreč očita kršitev določbe 30. člena ZVCP-1, ki je splošnega značaja in ki določa, da mora voznik voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje, hitrost in način vožnje pa mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem. To določilo tako zahteva od voznika, da ves čas prilagaja hitrost svoje vožnje okoliščinam, navedenim v 30. členu ZVCP-1 tako, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko še pravočasno ustavi pred oviro ali da se izogne drugi nevarnosti, katere pojav lahko pričakuje na cestišču. Od voznikov v cestnem prometu se tako zahteva, da se izognejo tudi tistim oviram in nevarnostim, ki niso označene z ustreznimi prometnimi znaki na cestišču, vendar le ob pogoju, da jih glede na konkretno situacijo voznik lahko predvidi in pričakuje, pri tem pa okoliščina, da voznik vozi v okviru dovoljene hitrosti vožnje, ni pomembna. Prav glede pričakovanosti nevarnosti, ki jo za voznika predstavlja zadrževanje vode v kolesnicah na cestišču, ki za obdolženca glede na to, da se vsakodnevno vozi po navedenem odseku v službo, niso bile presenečenje, pa je že sodišče prve stopnje tudi po oceni višjega sodišča navedlo razloge, ki jim ni mogoče odreči utemeljenosti in so v tem delu pritožbene navedbe neupoštevne. Glede v pritožbi izpostavljene odgovornosti vzdrževalca ceste, ker je opustil dolžno ravnanje, kar naj bi bil vzrok obravnavane prometne nezgode, pa višje sodišče le pripominja, da ta okoliščina, ki sicer v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila ugotovljena, tudi v primeru, če bi bila ugotovljena kot okoliščina, ki je soprispevala k nastanku prometne nezgode, predstavlja lahko le okoliščino za odmero sankcij. Le-te pa so bile obdolžencu že itak izrečene v najnižjem znesku globe, predpisanem številu kazenskih točk in najkrajši dobi trajanja stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila, ki je bila obdolžencu tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno izrečena, upoštevajoč njegovo predkaznovanost za cestnoprometne prekrške in predvsem glede na okoliščine, v katerih je prišlo do obravnavane prometne nezgode ter njene posledice. Višje sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrdilo kot pravilno in zakonito, pritožbo obdolženčevega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeno ter obdolžencu v skladu z določbo 147. člena ZP-1 v zvezi s 143. do 146. členom ZP-1 naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki bo odmerjena v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 787/2010
• VSL sodba PRp 2272/2008
• VSK sodba PRp 158/2009