VSL sodba PRp 672/2010

Jedro

Ne ZVCP-1 ne Pravilnik o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu ne predpisujeta vodenja zapisnika o ugotovljeni prekoračitvi hitrosti, temveč je vodenje zapisnika predpisano le z internim aktom policije. Pravilnik pa glede dokumentiranja v 15. členu določa le, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve) kontroliranemu vozilu, razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila.

Izrek

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz d) točke devetega odstavka 32. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je bila izrečena globa v znesku 380,00 eurov in stranska sankcija devet kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom A kategorije s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel obdolženec vozniško dovoljenje dne 14. 8. 2009. Obdolžencu je bilo naloženo še plačilo stroškov postopka v obliki sodne takse.

Zoper tako odločitev je obdolženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter kršitev določb postopka, v zaključku svoje pritožbe pa poudarja, da je bil postopek ugotavljanja dejanskega stanja policije neprofesionalen, da sodišče v senci dvoma in za razjasnitev dejanskega stanja ni storilo vsega, kar bi lahko in mu prekršek ni bil dokazan, kar bo vedno trdil, vendar kljub temu ne pričakuje, da bo višje sodišče razsodilo drugače.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena Zakona o prekrških (ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da take kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene, obdolženčeva pritožba pa tudi ni utemeljena. Tudi po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi v postopku izvedenih in ocenjenih dokazov dejansko stanje obravnavanega prekrška ter obdolženčevo odgovornost zanj v celoti in pravilno ugotovilo in zato svojo odločitev v skladu z določbo 139. člena ZP-1 tudi navedlo razloge, ki jim ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti.

Glede obdolženčevih pritožbenih navedb o možnosti nepravilno ugotovljene hitrosti njegove vožnje zaradi možne zlorabe sistema PROVIDA (uporaba tako imenovanega »zooma«) višje sodišče pritožniku le pojasnjuje, da s temi pritožbenimi navedbami pritožnik podaja le svoje razumevanje delovanja sistema PROVIDE, ki pa ni v skladu z dejanskim delovanjem tega sistema. V skladu z 11. členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (Ur. l. RS, št. 25/2002; v nadaljevanju Pravilnik) je treba pri merjenju hitrosti s sledenjem med drugim upoštevati tudi zahtevo, da se v primeru, kadar se pri merjenju hitrosti s sledenjem uporabljajo naprave za slikovno dokumentiranje z zoomom (objektivom s spremenljivo goriščno razdaljo), upošteva, da mora biti nastavitev zooma vidna na posnetku in se med merjenjem ne sme spreminjati, vendar pa samo približevanje in oddaljevanje predmeta (vozila) ne vpliva na dejansko razdaljo med vozilom, katerega hitrost se meri s sistemom PROVIDA, in merilnim vozilom, ki temu vozilu sledi. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe o tem, da so bile kršene določbe postopka o prekršku, ker zapisnika o opravljenih meritvah ni podpisal kot voznik, kateremu je bila merjena hitrost. Ne ZVCP-1 ne citirani Pravilnik ne predpisujeta vodenja zapisnika o ugotovljeni prekoračitvi hitrosti, temveč je to vodenje zapisnika predpisano le z internim aktom policije. Pravilnik pa glede dokumentiranja v 15. členu le določa, da je za dokumentiranje meritev obvezna uporaba naprav za slikovno dokumentiranje, ki zagotavljajo nedvoumno pripisovanje rezultatov meritve in drugih podatkov (na primer časa meritve kontroliranemu vozilu), razen kadar je rezultat merjenja hitrosti mogoče takoj po meritvi neposredno prikazati vozniku kontroliranega vozila. Te zahteve so bile v obravnavanem primeru izpolnjene, saj pritožnik tudi sam priznava, da si je na PP ogledal posnetek vožnje, kjer je videl, da je bila na ekranu izpisana registrska številka njegovega motornega kolesa. Zgolj dejstvo, da je bilo ukrepano samo zoper njega, pa na vprašanje njegove odgovornosti nima nikakršnega vpliva, zato so v tem delu njegove pritožbene navedbe neupoštevne.

Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da ob ustavitvi s strani policije pritožnik ni bil seznanjen, kaj se mu očita, saj je to v očitnem nasprotju z njegovimi navedbami v pisnem zagovoru, ki ga je podal pred sodiščem prve stopnje, in kjer po eni strani uveljavlja, da so policisti pri ugotavljanju prekrška sami prekoračili hitrost brez uporabe modre luči in sirene, da je bil postopek policistov nekorekten, saj so le vpili in kričali na vse tri v skupini, češ da so vozili veliko preveč skozi naselje, in da mu niso omogočili, da bi si ogledal posnetek, ker naj bi bil ta neuporaben po navedbi policista, kot tudi, da zaradi tega, ker ni vedel, kakšen prekršek se mu očita, tudi ni mogel preveriti veljavnosti vseh nalepk oziroma certifikata o ustreznosti in pravilnosti nastavitve sistema za merjenje hitrosti. Te pritožbene navedbe, ki jih je uveljavljal že v pisnem zagovoru, pa je tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno ovrglo že sodišče prve stopnje z zaslišanjem priče policista, ki je opravljal meritev s sledenjem in katere izpovedbo je tudi utemeljeno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi dokazne predloge za zaslišanje dveh prič in pribavo posnetka vožnje, saj zgolj dejstvo, da naj bi priči potrdili obdolženčeve pavšalne navedbe o tem, da ni bilo poštenega, korektnega in zakonitega obravnavanja s strani policistov, upoštevajoč v postopku že izvedene dokaze, tudi po oceni višjega sodišča ne bi privedlo do drugačne odločitve, enako pa velja tudi za pribavo posnetka obdolženčeve prehitre vožnje glede na dejstvo, da so bila odločilna dejstva te vožnje zabeležena tudi v zapisniku o meritvah hitrosti vozil z videonadzornim sistemom PROVIDA, ki ga je policist, ki je opravljal meritve, za katere je bil tudi strokovno usposobljen, sestavil takoj po opravljeni meritvi. Pritožbenih navedb, da je po ogledu posnetka vožnje ugotovil neregularnost posnetka, ker »njegovo vozilo na posnetku večkrat izgine iz ekrana, kar je nedopustno« in ker »je policist približal in urejal posnetek med opravljanjem meritve, kar ni dovoljeno« pa višje sodišče iz razloga prekluzije ne more upoštevati, saj pritožnik v pisnem zagovoru teh dejstev ni uveljavljal, v pritožbi pa tudi ni navedel, da tega brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (tretji odstavek 157. člena ZP-1).

Ker sta bili obdolžencu za obravnavano kršitev izrečeni že itak najnižja v zakonu predpisana globa (po določbi iz 17. člena ZP-1 se lahko posamezniku izreče globa do 5.000,00 eurov), stranska sankcija kazenskih točk pa v predpisanem številu, ki ima za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja glede na to, da je obdolženec še voznik začetnik, je bilo odločitev sodišča prve stopnje v celoti potrditi kot pravilno in zakonito, obdolžencu pa v skladu z določbo 147. člena ZP-1 naložiti plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki mu jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v skladu z določili Zakona o sodnih taksah.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 998/2008
• VSL sodba PRp 891/2010
• VSL sodba PRp 1434/2009