<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 477/2010

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2010:PRP.477.2010
Evidenčna številka:VSL0066531
Datum odločbe:07.05.2010
Področje:VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:preverjanje psihofizičnega stanja - strokovni pregled

Jedro

Strokovni pregled v skladu s 133. členom ZVCP-1 obsega tako zdravniški pregled kot odvzem vzorcev telesnih tekočin, pri čemer se obseg odvzema vzorca določi glede na potrebe preiskave, s katero se ugotavlja prisotnost prepovedanih snovi v organizmu, tako da sicer zadostuje tudi odvzem le ene od navedenih telesnih tekočin, vendar pa mora udeleženec v cestnem prometu pri strokovnem pregledu sodelovati ter na (zdravnikovo) zahtevo oddati tako vzorec krvi kot urina. Če zaradi zdravstvenega stanja ali iz drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda, mora zdravnik opraviti tisti del pregleda, ki ga je mogoče opraviti, in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrškov po 234. členu v zvezi s petim odstavkom 30. člena in enajstem odstavku 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katera mu je bila po določitvi globe v znesku 208,65 eurov, štirih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, in prepovedi vožnje motornih vozil kategorije B za čas enega meseca, za prvi prekršek, ter globe v znesku 530,00 eurov in osemnajstih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, za drugi prekršek, izrečena enotna sankcija, in sicer globa v znesku 738,65 eurov (ki jo sme plačati v osmih mesečnih obrokih) in dvaindvajset kazenskih točk za prekrška, storjena z motornim vozilom kategorije B, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka – stroškov prihoda priče na zaslišanje v znesku 2,70 eurov in sodne takse.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni ali razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavanje in odločanje. Glede prekrška po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 je iz pritožbe med drugim razvidno, da je sodišče ocenilo, da je bil neznani osebni avtomobil za obdolženca pričakovana ovira, čeprav je tudi policist kot priča izrecno navedel, da po njegovi oceni v predmetni situaciji neznani avtomobil ni bil pričakovana ovira (peta stran obrazložitve sodbe). Sodišče svojo oceno utemeljuje s tem, da obdolženec ni navajal, da bi bilo zmanjšanje hitrosti neznanega vozila sunkovito in da ob ogledu policije po nesreči ni bilo zavornih sledi, nadalje razglablja, kako bi ob hitri menjavi voznega pasu neznanega voznika nujno moralo priti do trčenja, da je obdolženec lahko sledil vožnji neznanega avtomobila v ogledalih in da se v enakih situacijah znajdejo tudi drugi vozniki, pa do zanašanja ne pride. Taki zaključki so povsem neutemeljeni, pavšalni in abstraktne narave, pri čemer sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo strokovnemu mnenju policista, niti ga ni ovrglo z drugim strokovnim mnenjem, npr. izvedenca, kar bi v postopku lahko odredilo, če je štelo, da ocena policista ni pravilna. Pri dovoljeni in običajni hitrosti 100 km/h predstavlja za voznika nenadna menjava pasu drugega vozila in njegovo zmanjšanje hitrosti, tudi če ni sunkovito, nepričakovano oviro (za kar ni bilo razloga in tudi ni dovoljeno, saj predstavlja nevarnost za druge udeležence v prometu), zaradi katere je obdolženec nujno moral na hitro zavirati, da se je izognil trčenju. Situacije v prometu nikoli niso povsem enake, tako da je primerjava sodišča z drugimi vozniki pavšalna, sodišče tudi ni strokovno usposobljeno za lasten zaključek o tem, iz kakšnega razloga je prišlo do zanašanja vozila obdolženca. Kot sodišče samo ugotavlja, je obdolženec izkušen voznik s preko petnajst let staža, do sedaj ni povzročil prometne nesreče niti bil v njej udeležen. Tako mu ni mogoče kar pavšalno, brez dokazov in strokovne utemeljitve ter celo v nasprotju z oceno policista očitati, da vozila ni vozil s primerno hitrostjo in načina vožnje ni prilagodil razmeram v prometu. Ukrepal je, kot je ocenil, da je v trenutni situaciji najbolje, enako bi verjetno ravnala tudi večina drugih voznikov, vsekakor pa mu za tako ravnanje ni mogoče očitati zavestne malomarnosti in naprtiti odgovornosti. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče sodbo sodišča prve stopnje v točki 1.) razveljavi oziroma ugotovi, da za prekršek ni odgovoren, in v tem delu postopek ustavi. Glede prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1 pa iz samega zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, v katerem je prečrtana celotna I. točka, izhaja, da obdolžencu ni bil pojasnjen način uporabe alkotesta, ter je že zaradi te kršitve potrebno sodbo razveljaviti. Sicer pa je obdolženec po izvedbi dokazov želel dopolniti svoj zagovor, saj so bila v dokaznem postopku navedena dejstva, ki jih obdolžilni predlog ni vseboval, odklonitev možnosti dopolnitve zagovora, pa predstavlja bistveno kršitev postopka in je iz tega razloga potrebno sodbo v celoti razveljaviti. V točki 2.) sodbe je tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno. Prav verjetno je, da do izvedbe preizkusa alkoholiziranosti ni prišlo, ker obdolžencu ni bila pojasnjena uporaba alkotesta, saj mu postopek dotlej ni bil in ni mogel biti znan. Preizkus je poskusil opraviti večkrat in je pihal v napravo, vendar ta rezultata ni pokazala, zaradi česar je bil odrejen strokovni pregled, v okviru katerega je opravil zdravniški pregled, glede oddaje krvi pa povedal, da čuti velik strah, zato mu kri ni bila odvzeta, urina pa takoj ob privedbi ni mogel dati, ker je bil izsušen od celodnevnega dela na vročini ter v šoku, policistoma in zdravnici pa je predlagal, da nekoliko počakajo, vendar policista nista bila pripravljena čakati. Obdolženec je nesporno opravil strokovni pregled, ki obsega zdravniški pregled, ZVCP-1 pa ne predpisuje, da mora strokovni pregled nujno vsebovati tudi odvzem telesnih tekočin, če je že predpis tako razumeti, pa vsekakor zadostuje obdolženčev pristanek na oddajo ene od telesnih tekočin, iz izvedenih dokazov pa nedvomno izhaja, da je imel za oddajo krvi upravičene zadržke, urina pa v kratkem času pregleda ni mogel oddati, ni pa mu bilo omogočeno, da bi ga lahko oddal nekoliko kasneje. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče tudi v 2.) točki sodbo sodišča prve stopnje razveljavi oziroma ugotovi, da za prekršek ni odgovoren ter postopek ustavi. Če pa bi pritožbo v tem delu po temelju zavrnilo, predlaga znižanje števila osemnajst na sedemnajst kazenskih točk. Obdolženec je prvič v postopku zaradi prekrška, v času petnajstih let, ko ima vozniško dovoljenje, mu ni bil očitan podoben prekršek, zaradi značaja svojega dela nima fiksnega delovnega časa, avtobusne povezave so slabe, zato nujno potrebuje avtomobil in seveda vozniško dovoljenje. V primeru odvzema vozniškega dovoljenja ne bi mogel hoditi v službo in bi bilo tako ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegovih otrok.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo ustrezne materialne predpise in obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve obravnavanih prekrškov. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje, saj se z njimi v celoti strinja.

Glede na pritožbene navedbe le še dodaja, da pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku tudi pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi ter v obrazložitvi sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj obdolženec s svojim zagovorom ni uspel vzbuditi dvoma v to, da navedenega dne ni vozil s takšno hitrostjo, da bi vozilo ves čas obvladoval in ga lahko ustavil pred oviro, ki jo je glede na okoliščine lahko pričakoval, ter hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste, gostoti in drugim značilnostim prometa in povzročil prometno nesrečo I. kategorije oziroma zakaj je bil v danih okoliščinah v zagovoru navedeni neznani osebni avtomobil zanj pričakovana ovira. Običajno je šteti, da je voznik vozil s primerno hitrostjo, če lahko pravočasno zaustavi svoje vozilo pred pričakovano oviro ali se izogne drugi nevarnosti, ki jo je lahko v danih okoliščinah pričakoval. Obdolženec je v svojem zagovoru med drugim pojasnil, da je neznano belo vozilo, ki je pripeljalo po prehitevalnem pasu, prvič opazil, ko je pripeljalo pred njega, mogoče ga je opazil tudi v bočnem ogledalu, ko je vozilo po prehitevalnem pasu, na vprašanje, s kakšno hitrostjo je to vozilo vozilo pred zaviranjem, je povedal, da precej hitro, nazadnje je pogledal v svoj merilnik hitrosti pet do deset sekund, preden je neznano vozilo pred njim zaviralo. Na vprašanje, na kakšni razdalji od njegovega vozila se je neznano belo vozilo iz prehitevalnega pasu začelo premikati na vozni pas, je povedal, da se je v principu premaknilo direktno pred njega, razdalje sicer ne zna oceniti. Iz navedenega pa izhaja, da je neznano vozilo opazil, ko je (že) pripeljalo pred njega, in to pet do deset sekund pred zaviranjem, tako da je mogel pravočasno zaznati zmanjšanje njegove hitrosti, ki glede na to, da je bilo vozišče suho, zavorne sledi pa niso bile najdene, tudi zagotovo ni bilo sunkovito. V zagovoru pa tudi ni vedel povedati, zakaj naj bi vozilo pred njim nenadoma zaviralo, le predpostavljal je, da so bila za njim na prehitevalnem pasu druga vozila in je zaradi tega zapeljal na vozni pas, z desne strani pa so se na ta pas vključevala druga vozila in je moral zavirati, kar bi mu v danih okoliščinah, ob ustreznem spremljanju prometne situacije, tudi glede na siceršnje prometne razmere oziroma značilnosti prometa po avtocesti, na kateri vozila prehitevajo in spreminjajo prometne pasove, pri čemer se na navedenem odseku na avtocesto v nadaljevanju vključujejo tudi vozila iz kraka C, zaradi česar morajo vozila na avtocesti po potrebi tudi zavirati, nedvomno moralo biti znano. Priča policist pa je tudi povedal, da bi nenadno in sunkovito zaviranje na suhem vozišču zagotovo pustilo sledove (tudi če so vozila opremljena z ABS sistemom) in bi v primeru premajhne varnostne razdalje prišlo do trčenja vozil, obdolženec pa v obravnavanem primeru svojega vozila sploh ni mogel obvladovati. Na vprašanje, ali je vozilo, ki menja prometni pas in nato zavira, pričakovana ovira, je sicer povedal, da načeloma ne, vendar pa navedeno, glede na zgoraj navedene ugotovitve v obravnavani zadevi, ni bilo ugotovljeno, saj naj bi neznano vozilo ne zaviralo takoj po menjavi prometnega pasu. Iz podatkov v spisu pa je tudi razvidno, da je bil obdolženec tako v vabilu na zaslišanje kot pred podajo zagovora poučen, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljavljati, ter da je lahko navzoč pri izvajanju posameznih dokazov, na njegovo zahtevo pa ga bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem, vendar udeležbe na zaslišanju policistov ni zahteval (navzoča je bila le zagovornica), čeprav je bil s prejemom obdolžnilnega predloga seznanjen tudi z njunimi ugotovitvami, katerim bi prav na zaslišanju oziroma soočenju najlažje oporekal, pa tudi postavitve izvedenca ni predlagal. Glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 tako v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ne more več uveljavljati, saj bi lahko uveljavljal le tista dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, česar pa ne izkaže.

Glede prekrška po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1 pa je iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je obdolženec na kraju samem podpisal brez pripomb, razvidno, da je kot razlog da (šestkrat) ni uspel pravilno opraviti preizkusa alkoholiziranosti, navedel zdravstvene težave, ter je tudi v (pisnem) zagovoru navedel, da ima občasno težave z dihanjem, in očitno iz tega razloga ni uspel dovolj močno pihati, torej ni uveljavljal, da mu ni bil pojasnjen način uporabe alkotesta. Navedena pritožbena navedba pa ob ugotovitvi, da zatrjevane zdravstvene težave sploh niso bile dokumentirane, ter ob upoštevanju, da tudi kakršnikoli zdravstveni zadržek glede odvzema krvi ni bil ugotovljen, kaže na to, da obdolženec tudi namena oddaje urina, glede katerega je v naročilu za zdravniško preiskavo sicer navedeno, da ga ne more oddati, očitno ni imel, saj bi v tem primeru zagotovo izrazil željo za pitje tekočine oziroma vztrajal pri odvzemu urina. Priča policist sicer ni vedel povedati, ali je obdolženec prosil, da se počaka z oddajo urina, tudi zdravnica se konkretnega dogodka ni spomnila, vendar pa je povedala, da so v različnih postopkih že čakali z odvzemom urina tudi do uro in pol, če preizkušanec izrazi to željo, glede česar je obdolženec pripomnil, da mu takrat niso dali piti vode, ter je priča odgovorila, da takšne želje očitno ni izrazil, saj bi sicer vodo pred oddajo urina dobil, čemur obdolženec ni ugovarjal. Sodišče pa tudi ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč mora izvesti le dokaz, ki je materialnopravno relevanten in katerega je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti, kar pa predlog za zaslišanje prič, ki naj bi potrdile, da ne uživa alkohola, glede na ostale izvedene dokaze, ni, dodatno zaslišanje obdolženca o okoliščinah strokovnega pregleda glede tega, kako je ta potekal in če ga je odklonil, pa tudi ni bilo potrebno. Predlog za izvedbo dokazov mora namreč biti določen oziroma se mora nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za postopek, ter temeljiti na splošnih, logičnih in izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo ugotoviti, obdolženec pa s svojim predlogom ni izkazal dovolj visoke stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokazi lahko vplivali na drugačno presojo odločilnih dejstev oziroma sploh ni določno navedel, iz katerih razlogov bi bili glede na njihovo vsebino ter vrednost sposobni bistveno vplivati na dejstva, ugotovljena z izvedenimi dokazi. Strokovni pregled v skladu s 133. členom ZVCP-1 pa tudi obsega tako zdravniški pregled kot odvzem vzorcev telesnih tekočin, pri čemer se obseg odvzema vzorca določi glede na potrebe preiskave, s katero se ugotavlja prisotnost prepovedanih snovi v organizmu, tako da sicer zadostuje tudi odvzem le ene od navedenih telesnih tekočin, vendar pa mora udeleženec v cestnem prometu pri strokovnem pregledu sodelovati ter na (zdravnikovo) zahtevo oddati tako vzorec krvi kot urina. Zdravnik pa mora opraviti le tisti del pregleda, ki ga je mogoče opraviti, in podati mnenje o znakih motenj v vedenju, ki kažejo na vpliv alkohola, le v primeru, če zaradi zdravstvenega stanja ali iz drugega, s tem povezanega objektivnega vzroka, ni mogoče opraviti celotnega strokovnega pregleda (četrti odstavek 133. člena ZVCP-1), kar pa v obravnavanem primeru ni bilo ugotovljeno.

Glede na navedeno pritožbene navedbe dvoma v pravilnost v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja niso vzbudile in je obdolženec tudi po mnenju pritožbenega sodišča storil obravnavana prekrška in je zanju odgovoren.

Pri preizkusu odločitve o sankcijah je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile le-te za posamezna prekrška določene v zakonitih mejah, pri čemer so primerno prišle do izraza ugotovljene in za izbiro oziroma odmero sankcij pomembne okoliščine, kot so navedene v sodbi sodišča prve stopnje. Vozniku, ki je odklonil odrejeni strokovni pregled, da bi se ugotovilo, ali je imel v organizmu alkohol, je bila tako utemeljeno določena tudi stranska sankcija osemnajstih kazenskih točk, ki je za ta prekršek predpisana kot obvezna stranska sankcija, saj posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale omilitev števila kazenskih točk, predpisanega za prekršek v številu, zaradi katerega se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, toliko da se prenehanje ne izreče (šesti odstavek 26. člena ZP-1), niso bile ugotovljene niti jih ne navaja pritožba. Takšne posebne olajševalne okoliščine so namreč praviloma tiste, ki se nanašajo na naravo in intenzivnost kršitve, pri čemer se mora njihova vsebina razlikovati od olajševalnih okoliščin, ki se upoštevajo v okviru splošnih pravil za odmero sankcij (drugi odstavek 26. člena ZP-1), tako da bistveno odstopajo od njihove običajne vsebine, v obravnavani zadevi pa nikakor ni mogoče prezreti, da je obdolženec strokovni pregled odklonil po tem, ko je bil odrejen prav zaradi načina njegove vožnje ter povzročitve prometne nesreče. Na podlagi 27. člena ZP-1 pa je bila pravilno izrečena tudi enotna sankcija.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Ker zagovornica s pritožbo ni uspela, je dolžan obdolženec v skladu s 147. členom ZP-1 plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008).


Zveza:

ZVPC-1 člen 132, 132/3, 133, 133/1, 133/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4ODIx