VSL sodba PRp 2105/2009

Jedro

Obdolženec opravičljivega razloga za izostanek z zaslišanja ni izkazal, saj vsakršna službena odsotnost ni upravičen razlog za izostanek, ker sicer pri zaslišanjih, ki se jih udeležujejo obdolženci, ki so zaposleni, ne bi bilo mogoče opraviti narokov; podlago za odsotnost z dela zaradi zaslišanja na sodišču delavcu daje določba 170. člena ZDR, tako da je vabilo, za katerega se šteje, da je bilo obdolžencu pravilno vročeno in o katerem bi moral obdolženec delodajalca pravočasno obvestiti, opravičevalo službeno pot, in ne obratno. Sodišče prve stopnje obdolženčevega opravičila zato utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, kot je v obravnavanem primeru šteti obdolženčevo opravičilo, bi se moral obdolženec o tem, ali bo sodišče njegovi prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno o tem, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče, česar pa obdolženec tudi ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu, opr. št. Up-388/2003, z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je posredoval sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 3. odstavka 98. člena ZP-1 izdalo prepis izreka sodbe brez obrazložitve, v katerem je obdolženca pravilno poučilo o njegovi pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najpozneje v osmih dneh od vročitve prepisa izreka sodbe, pritožbe ne bo napovedal; obdolženec je nato v zakonskem roku osmih dni po prejemu prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve napovedal pritožbo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbo petega odstavka 98. člena ZP-1, ko je nato izdelalo sodbo z obrazložitvijo in jo pravilno opremilo z istim datumom, to je z datumom prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve.

Glede na dejanja sodišča prve stopnje, ki so merila na pregon obdolženca, pregon za obdolžencu očitana prekrška ni relativno zastaral, saj med datumoma storitve prekrškov in prvim dejanjem sodišča oziroma med posameznimi navedenimi dejanji sodišča, nista pretekli dve leti in tako pregon za prekrška ni zastaral.

Izrek

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenih prekrškov, za katera mu je bila po določitvi sankcij za posamezni prekršek izrečena enotna sankcija, in sicer globa v znesku 1.010,00 eurov in osemnajst kazenskih točk ter s tem prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, naloženo pa mu je bilo tudi plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 3. in 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1), relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, materialne kršitve iz 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1 in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja prekrška iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v zvezi z določbo 159. člena ZP-1 in v okviru uveljavljanih pritožbenih navedb višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 155. člena ZP-1, zato tudi ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da je izpodbijano sodbo o prekršku izdalo brez obdolženčevega zaslišanja in mu s tem kršilo tudi ustavno zagotovljeno ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije in pravico do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker mu ni omogočilo, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih prekrškovne zadeve. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba res izdana brez obdolženčevega zaslišanja, vendar ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 69. člena ZP-1, po kateri lahko sodišče, če pravilno vabljeni obdolženec ne pride na zaslišanje in svojega izostanka ne opraviči, izreče sodbo tudi brez njegovega zaslišanja, kadar spozna, da zaslišanje ni potrebno za pravilno odločitev. Po tem, ko je bilo vabilo obdolžencu na zaslišanje za 26. 8. 2009 pravilno vročeno 25. 7. 2009 v skladu z določbo drugega odstavka 67. člena ZP-1 in določbami tretjega in četrtega odstavka 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), je obdolženec 21. 8. 2009 poslal sodišču prve stopnje opravičilo za izostanek s tega zaslišanja zaradi poslovnega potovanja v Združene države Amerike, kateremu je priložil letalsko vozovnico Ljubljana – New York – Ljubljana in navedel, da se zaslišanja 26. 8. 2009 ne more udeležiti. Kot je v razlogih izpodbijane sodbe že pojasnilo sodišče prve stopnje, takšnega obdolženčevega opravičila ni sprejelo, ker je ocenilo, da razlog, ki ga obdolženec navaja, ni takšne narave, da bi opravičeval njegov izostanek z razpisanega naroka za zaslišanje, o katerem je bil obdolženec obveščen več kot en mesec pred razpisanim narokom in bi si zato lahko v tem času organiziral svoje službene obveznosti tako, da bi se prejetemu vabilu sodišča odzval; poleg tega obdolženec z ničemer tudi ni izkazal, da je njegovo potovanje v Združene države Amerike službene narave. Obdolženec tako opravičljivega razloga za izostanek z zaslišanja ni izkazal, saj vsakršna službena odsotnost ni upravičen razlog za izostanek, ker sicer pri zaslišanjih, ki se jih udeležujejo obdolženci, ki so zaposleni, ne bi bilo mogoče opraviti narokov; podlago za odsotnost z dela zaradi zaslišanja na sodišču delavcu daje določba 170. člena Zakona o delovnih razmerjih, tako da je vabilo, za katerega se šteje, da je bilo obdolžencu pravilno vročeno in o katerem bi moral obdolženec delodajalca pravočasno obvestiti, opravičevalo službeno pot, in ne obratno. Sodišče prve stopnje obdolženčevega opravičila zato utemeljeno ni upoštevalo, pa tudi v primeru prošnje za preložitev zaslišanja, kot je v obravnavanem primeru šteti obdolženčevo opravičilo, bi se moral obdolženec o tem, ali bo sodišče njegovi prošnji ugodilo ali ne, prepričati, saj oceno o tem, ali je razlog za odsotnost opravičljiv ali ne, opravi sodišče, česar pa obdolženec tudi ni storil. Ustavno sodišče Republike Slovenije pa je v sklepu, opr. št. Up-388/2003, z dne 30. 9. 2005 tudi že presodilo, da pritožnik zgolj na podlagi opravičila, ki ga je posredoval sodišču, ni mogel utemeljeno pričakovati, da bo sodišče njegovo zaslišanje res prestavilo.

Glede na navedeno sodišče opravičila obdolženca in njegovega predloga za preložitev naroka utemeljeno ni upoštevalo in je izdalo sodbo brez obdolženčevega zaslišanja, saj je bil obdolženec v vabilu tudi opozorjen, da bo sodba izdana tudi brez njegovega zaslišanja, če se vabilu ne bo odzval, zato je po mnenju višjega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 69. člena ZP-1 in v zadevi, glede na zbrano dokazno gradivo, odločilo brez zaslišanja obdolženca, saj je bil za izdajo sodbe brez njegovega zaslišanja izpolnjen tudi drugi pogoj. Materialna resnica v postopku o prekršku je bila namreč ugotovljena z drugimi dokazi, izvedenimi v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom z dne 6. 4. 2006, iz katerega je razvidno, da je obdolženec odrejeni preizkus alkoholiziranosti odločno odklonil z razlogom, da se mu ne da ukvarjati s policijo, zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom z dne 1. 7. 2006, iz katerega je razvidno, da je kot voznik kolesa brez razloga odklonil preizkus alkoholiziranosti in tudi strokovni pregled, pri čemer sta oba zapisnika sestavljena v skladu z ZUP in sta tako javni listini ter pomenita po prvem odstavku 80. člena navedenega zakona dokaz o poteku in vsebini dejanja v postopku danih izjav, kljub temu, da zapisnikov obdolženec ni podpisal, in na podlagi izpovedb kot priča zaslišanih policistov, tako da zatrjevana absolutna kršitev določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

Z izpodbijano sodbo tudi ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ne drži pritožbena navedba, da je izrek sodbe nerazumljiv in vsebuje zgolj abstraktne znake prekrška. Višje sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo upoštevana določba prvega odstavka 138. člena ZP-1, ki predpisuje vsebino izreka sodbe, s katero se obdolženec spozna za odgovornega, med drugim tudi glede navedbe dejanskega stanja prekrška iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, saj je v tej točki izreka sodbe o prekršku med drugim naveden dejanski stan obdolžencu očitanega prekrška iz enajstega odstavka 132. člena ZVCP-1, torej da je 6. 4. 2006 vozil osebni avtomobil po ulici v Ljubljani in odklonil preizkus alkoholiziranosti, ki mu je bil odrejen, da bi se ugotovilo, ali je vozil pod vplivom alkohola. Tako je izrek v 1. točki izreka izpodbijane sodbe jasen in razumljiv v navedbi vseh dejstev in okoliščin, ki so zakonski znaki obdolžencu očitanega prekrška iz enajstega odstavka 132. člena ZVCP-1, poleg tega je v izreku konkretno opisano ravnanje obdolženca, ki je zakonski znak kršitve določbe tretjega odstavka 132. člena ZVCP-1, to je obdolženčeva odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, ki mu je bil odrejen kot vozniku osebnega avtomobila v cestnem prometu, zaradi česar je neupoštevna pritožbena navedba obdolženca o tem, da sodišče v izreku sodbe ni konkretiziralo vseh znakov prekrška, ker ni razvidno, pri kateri hišni številki ulice naj bi storil domnevni prekršek in kateri pooblaščeni organ naj bi mu odredil preizkus alkoholiziranosti, tako da uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana.

Višje sodišče nadalje ugotavlja, da ni podana v pritožbi uveljavljana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z obdolženčevo pravico do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da izpodbijane sodbe ni podpisala sodnica, ki je zadevo domnevno obravnavala, temveč oseba po njenem neizkazanem pooblastilu, pri čemer je njen podpis na izvirniku sodbe lahko kvečjemu antidatiran. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje 22. 9. 2009 obdolžencu v skladu z določbo tretjega odstavka 98. člena ZP-1 izdalo prepis izreka sodbe brez obrazložitve, v katerem je obdolženca pravilno poučilo o njegovi pravici do pritožbe in dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ter o tem, da se bo štelo, da se je odpovedal pravici do pritožbe, če najpozneje v osmih dneh od vročitve prepisa izreka sodbe, pritožbe ne bo napovedal; obdolženec je nato v zakonskem roku osmih dni po prejemu prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve napovedal pritožbo, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in v skladu z določbo petega odstavka 98. člena ZP-1, ko je nato izdelalo sodbo z obrazložitvijo in jo pravilno opremilo z datumom 22. 9. 2009, to je z datumom prepisa izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve; izvirnik sodbe o prekršku se, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, nahaja v spisu skladno s prvim odstavkom 113. člena Sodnega reda, in ga je podpisala okrajna sodnica, obdolžencu pa je bil vročen prepis te odločbe z odtisnjenim sodnim pečatom, štampiljko z zaznamkom o točnosti prepisa in podpisom pristojne sodne osebe (tretji odstavek 115. člena Sodnega reda), zato zatrjevana relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

Prav tako ni podana zatrjevana kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek, na način iz 3. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, kot jo uveljavlja obdolženec v pritožbi z navajanjem, da je zaradi poteka relativnega zastaralnega roka pregon za oba prekrška zastaral, ker sodišče od prejema obdolžilnega predloga do izdaje vabila na zaslišanje ni opravilo nobenega dejanja, ki bi merilo na pregon obdolženca, med tema dejanjema pa sta pretekli več kot dve leti, ker v vsem času ni prejel nobenega vabila na zaslišanje in se vročitvi vabila vsekakor ni izogibal. Na podlagi določbe prvega odstavka 42. člena ZP-1 postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen (relativno zastaranje). Na podlagi tretjega odstavka istega člena pretrga zastaranje vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju pa začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (absolutno zastaranje). V obravnavanem primeru je bil prekršek iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe storjen 6. 4. 2006, sodišče je obdolžilni predlog prejelo 11. 5. 2006 in obdolženca na zaslišanje vabilo za 8. 1. 2007, 7. 5. 2007 in 5. 6. 2007, pri čemer je na zaslišanje na slednje navedeni datum kot pričo vabilo tudi policista, ki ga je kot pričo zaslišalo 8. 6. 2007. Prekršek iz 2. točke izreka izpodbijane sodbe je bil storjen 1. 7. 2006, sodišče je prejelo obdolžilni predlog 8. 8. 2006, na kar je sodišče v obeh zadevah iz razloga, ker se obdolženec na vabila na zaslišanje za 8. 1. 2007, 17. 5. 2007 in 5. 6. 2007 ni odzval niti ni svojega izostanka opravičil, čeprav mu je bilo vabilo pravilno vročeno in je bil opozorjen na posledice neopravičenega izostanka, izdalo odredbo o privedbi obdolženca za 28. 8. 2007 in nato še za 10. 1. 2008, 5. 3. 2008, 10. 7. 2008, 17. 9. 2008 in 27. 11. 2008, ki vse niso bile uspešne; ker pa ni bila uspešna niti trajna privedba v času od 2. 3. 2009 do 6. 3. 2009 in nato tudi ne v času od 30. 3. 2009 do 16. 4. 2009, je sodišče obdolženca z vabilom z 9. 7. 2009 vabilo na zaslišanje, razpisano za 26. 8. 2009 z opozorilom, da bo sodba izdana tudi brez njegovega zaslišanja, ker za pravilno odločitev ni nujno, da bi bil zaslišan; sodišče je v postopku 16. 9. 2009 kot pričo zaslišalo policista v zvezi s prekrškom iz 2. točke izreka sodbe, nato pa 22. 9. 2009 izdalo prepis izreka sodbe o prekršku brez obrazložitve. S sklepom o združitvi obeh postopkov o prekršku zoper obdolženca, izdanim 6. 12. 2007, pa je sodišče prve stopnje skladno z določbo prvega odstavka 107. člena ZP-1 združilo oba postopka o prekršku zoper obdolženca. V obravnavanem primeru tako glede na navedena dejanja sodišča prve stopnje, ki so vsa merila na pregon obdolženca, pregon za obdolžencu očitana prekrška ni relativno zastaral, saj med datumoma storitve prekrškov in prvim dejanjem sodišča oziroma med posameznimi navedenimi dejanji sodišča, nista pretekli dve leti in tako pregon za prekrška ni zastaral.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi obdolženec uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja prekrška iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje tega obdolžencu očitanega prekrška v postopku na prvi stopnji pravilno in tudi popolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč po oceni v postopku izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je obdolženec odgovoren za prekršek po enajstem odstavku 132. člena ZVCP-1, in je v tej smeri v obrazložitvi svoje odločitve navedlo tudi ustrezne razloge v skladu z določbo 139. člena ZP-1, katerim tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti, zato ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb obdolženca, da prekrška z osebnim vozilom dne 6. 4. 2006 sploh ni mogel storiti na ulici v Ljubljani, ker bi sodišču moralo biti poznano splošno znano dejstvo, da je že več let zaprto ožje središče v Ljubljani, v katerega sodi tudi ta ulica, ki je bila tako na dan 6. 4. 2006 zaprta za promet in po njej ni mogel voziti osebnega vozila. Kot je bilo že navedeno, se obdolženec na zaslišanje, na katero je bil pravilno povabljen in v vabilu tudi opozorjen, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel več uveljavljati, ni zglasil, zato pritožbenih navedb obdolženca, v katerih uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje tega očitanega prekrška, že zaradi prekluzije (določba tretjega odstavka 157. člena ZP-1) ni mogoče upoštevati.

Ob preizkusu odločitve o sankcijah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje globo v znesku po 505,00 eurov za prekrška obdolžencu obakrat določilo le malenkost nad spodnjo predpisano mejo globe, zagrožene v času storitve prekrškov, in za prekršek iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe pravilno tudi kazenske točke v predpisanem številu, pri odmeri glob pa primerno upoštevalo okoliščine, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo sankcija večja ali manjša, in jih navedlo v razloge izpodbijane sodbe. Tudi enotna sankcija je bila obdolžencu izrečena v skladu z določbo drugega odstavka 27. člena ZP-1 kot seštevek obeh določenih glavnih sankcij in stranske sankcije kazenskih točk, pri čemer je bilo zaradi doseženih osemnajstih kazenskih točk obdolžencu v enotni sankciji pravilno izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbo obdolženca na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker obdolženec s pritožbo ni uspel, je dolžan v skladu z določbami 147. člena v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

08.07.2020

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 333/2010
• VSL sklep PRp 1641/2010
• VSL sodba PRp 922/2012