VSL sodba PRp 2085/2009

Jedro

Pojem stanovanja se ne prekriva s pojmom uradno prijavljenega (stalnega ali začasnega) prebivališča, temveč ga je treba razumeti v dejanskem smislu, torej kot kraj, kjer naslovnik dejansko živi. Zato dejstvo, da je sodišče vabilo vročilo na naslov, kjer je po ugotovitvah policije takrat obdolženec dejansko prebival in kjer živi tudi njegova žena, ne pomeni, da je bilo vabilo nepravilno vročeno.

Za vsak prekršek, storjen v steku, se določi predpisano število kazenskih točk, nato pa v enotni sankciji izreče število kazenskih točk, ki je enako njihovemu seštevku, vendar ne sme presegati šestintrideset kazenskih točk.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega se kot neutemeljena zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega prekrškov iz d. točke sedmega odstavka 32. člena in iz d. točke četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za katera mu je bila izrečena enotna globa 1.000,00 evrov in stranska sankcija 15 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom »B« kategorije. Obdolženi je dolžan plačati stroške postopka, in sicer sodno takso, ki mu jo bo odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Obdolženčev zagovornik proti sodbi vlaga pritožbo zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (ZP-1), zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o sankcijah. Sodišče je zagrešilo še absolutno bistveno kršitev iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker obdolženca pred izdajo sodbe ni zaslišalo. Vabilo na zaslišanje za dne 16. 10. 2009 obdolžencu ni bilo pravilno vročeno, ker mu je bilo poslano na naslov, kjer stanuje njegova soproga in ne na naslov njegovega stalnega bivališča. Soproga poštne pošiljke ni pravočasno prejela, ker je bila odsotna, zato ga ni mogla pravočasno obvestiti. Ker obdolženec ni bil pravilno vabljen, je sodišče preuranjeno izdalo sodbo o prekršku. V zvezi s kazenskimi točkami, ki jih je sodišče izreklo obdolžencu, pa velja izpostaviti, da je bilo obdolžencu z različnimi plačilnimi nalogi že izrečenih 12 kazenskih točk, zato bi v obravnavanem primeru sodišče obdolžencu lahko izreklo le še 6 kazenskih točk (kršitelju ni mogoče izreči takšno število kazenskih točk, ki presega 18 kazenskih točk). Predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in postopek proti obdolžencu ustavi, podredno pa, da se na ustni obravnavi dopolni dokazni postopek ter obdolžencu omogoči zagovor in s sodbo odloči o zadevi tako, da se postopek o prekršku ustavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi in oceni zbranega dokaznega gradiva v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti glede obstoja bistvenih kršitev določb postopka in kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek, katere mora pritožbeni senat, glede na določbo 159. člena ZP-1, preizkusiti po uradni dolžnosti, pritožbeni senat ugotavlja, da navedenih kršitev ni bilo, prav tako pa tudi ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker obdolženec pred izdajo sodbe o prekršku ni bil zaslišan, pa za to niso bili podani razlogi iz drugega odstavka 69. člena ZP-1. Iz podatkov spisa izhaja, da je imel obdolženec več kot dovolj možnosti za svojo obrambo, da bi podal svoje videnje dogodkov, pa te svoje možnosti ni izkoristil. Na zaslišanje je bil večkrat vabljen (25. 3. 2008, 21. 8. 2008, 13. 2. 2009, 3. 7. 2009), vendar na narok nikoli ni pristopil, temveč je svoj izostanek stalno opravičeval, nato pa je bila odrejena tudi njegova privedba, in sicer v času od 17. 8. 2009 do 21. 8. 2009 med 8.30 in 11.30 uro, ki pa je policija ni mogla izvršiti, ker ga ni našla na naslovu stalnega bivališča. Očitno je torej, da se je obdolženec izmikal zaslišanju pred sodiščem prve stopnje. Iz dopisa PP z dne 2. 9. 2009 je razvidno, da je policija, ki bi morala izvršiti privedbo, ugotovila, da obdolženec na naslovu stalnega bivališča sicer stanuje, vendar trenutno prebiva pri svoji ženi. Glede na navedeno obvestilo policije je sodišče ravnalo pravilno, ko je obdolženca vabilo na zaslišanje za dne 16. 10. 2009 na navedeni naslov. Iz vročilnice, priložene spisovnemu gradivu, je razvidno, da je vročevalec 18. 9. 2009 poskusil obdolžencu poštno pošiljko vročiti osebno, ker pa ga ni našel doma, mu je istega dne pustil obvestilo v poštnem predalčniku, da lahko poštno pošiljko dvigne v 15 dneh na pošti. S potekom 15-dnevnega roka, ki je obdolžencu potekel v soboto 3. 10. 2009, je bilo vabilo po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pravilno vročeno, 5. 10. 2009 pa mu je bilo tudi puščeno v poštnem predalčniku. Glede na to, da je obdolženec dvakrat opravičil svoj izostanek s tem, da mora svojo bolno ženo spremljati k zdravniku (kar je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo, čeprav ni bilo izkazano, da je bilo nujno, da jo je spremljal ravno obdolženec) višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec dejansko tudi živel na naslovu, kjer stanuje njegova žena. Ob tem višje sodišče še pojasnjuje, da se v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZP-1 v rednem sodnem postopku o prekršku glede vročanja pisanj smiselno uporabljajo določbe ZUP, kjer je glede kraja vročitve v prvem odstavku 85. člena določeno, da se vročitev opravi v stanovanju oziroma tam, kjer je naslovnik zaposlen. Pojem stanovanja se ne prekriva s pojmom uradno prijavljenega (stalnega ali začasnega) prebivališča, temveč ga je treba razumeti v dejanskem smislu, torej kot kraj, kjer naslovnik dejansko živi. Zato dejstvo, da je sodišče vabilo vročilo na naslov, kjer je po ugotovitvah policije takrat obdolženec dejansko prebival in kjer živi tudi njegova žena, ne pomeni, da je bilo vabilo nepravilno vročeno. Pritožnik pa v pritožbi le navaja, da obdolženčeve žene takrat ni bilo doma, temveč je bila odsotna, za te svoje trditve pa ne prilaga nobenih dokazov, s katerimi bi verjetno izkazal, da vabila res ni pravočasno dobil. Zato je sodišče prve stopnje tudi po oceni višjega sodišča utemeljeno izdalo sodbo brez obdolženčevega zaslišanja, saj zaslišanje obdolženca za pravilno ugotovitev dejanskega stanja obeh inkriminiranih prekrškov tudi ni bilo potrebno. Sodišče je svojo odločitev pravilno oprlo na listine, ki so priložene obdolžilnemu predlogu, in sicer zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki je pokazal, da je obdolženec imel 0,70 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kar ob upoštevanju tolerance in mnenja Instituta za sodno medicino pomeni 0,65 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Obdolženec se je z rezultatom alkotesta strinjal in zapisnik brez kakršnihkoli pripomb podpisal. Da je zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki je sestavljen v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nasl. – ZUP), javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav, je v odločbi št. Up-621/03-21 z dne 2. 12. 2004 (Uradni list RS, št. 136/04) že presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Prekoračitev hitrosti pa temelji na zapisniku o meritvah z laserskim merilnikom Traffi patrol SI 99-7-001 št. 0306, iz katerega je razvidno, da je bila osebnemu avtomobilu znamke BMW izmerjena hitrost 96 km/h (kar ob toleranci pomeni 91 km/h) na razdalji 298 metrov. Obdolženec je bil tudi ustavljen in mu je bila ugotovljena hitrost njegove vožnje skozi naselje (kjer je hitrost s prometnim znakom – ime naseljenega kraja – omejena na 50 km/h) tudi predočena.

Pri oceni primernosti izrečene globe višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o globi upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na odmero večje ali manjše globe in ki so razvidne iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, in mu za oba prekrška določilo globo le v predpisanem specialnem minimumu (po določbi 17. člena ZP-1 je bilo v času storitve prekrška lahko posamezniku izreči globo do 1.200 evrov), nato pa mu je izreklo enotno globo, ki je enaka seštevku posamično določenih glob. Utemeljeno mu je bilo za oba prekrška določeno predpisano število kazenskih točk nato pa pravilno izrečeno v seštevku 15 kazenskih točk. Nepravilna je ugotovitev obdolženčevega zagovornika v pritožbi, da bi obdolžencu sodišče prve stopnje, glede na to, da mu je bilo z različnimi plačilnimi nalogi že izrečenih 12 kazenskih točk, izreklo lahko le tako število kazenskih točk, da bi dosegel število 18 kazenskih točk, ki so podlaga za prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, torej le 6 kazenskih točk. Za prekršek iz d. točke sedmega odstavka 32. člena je v ZVCP-1 predpisanih 5 kazenskih točk in za prekršek iz d. točke četrtega odstavka 130. člena 10 kazenskih točk. Sodišče je ravnalo pravilno in zakonito, ko je obdolžencu za vsak prekršek določilo takšno število kazenskih točk, kot je predpisano in mu nato v izreku o enotni sankciji izreklo 15 kazenskih točk.

Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi določbe tretjega odstavka 163. člena ZP-1, v celoti potrdilo.

Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso, ki mu jo bo odmerilo sodišče prve stopnje, skladno z Zakonom o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 z dne 15. 4. 2008) v zvezi z ustrezno taksno tarifo po pravnomočnosti te sodbe s posebnim plačilnim nalogom.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 333/2010
• VSK sklep PRp 59/2011
• VSL sklep PRp 2034/2009