VSL sodba PRp 1659/2009

Jedro

Elektronski alkotest je indikator in ne merilna naprava, zato se z njim ugotovljena koncentracija alkohola v organizmu dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom pod pogoji, predpisanimi v določbah 2. in 5. odstavka 132. člena ZVCP-1, torej če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom in podpiše zapisnik. Ker je v obravnavanem primeru obdolženec kot preizkušanec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom podpisal brez pripomb, se je v postopku ugotavljanja svojega psihofizičnega stanja strinjal tako s samim postopkom, kot tudi z dobljenim rezultatom preizkusa, s čimer se je odrekel pravici do preverjanja količine alkohola v njegovem organizmu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku, to je z etilometrom, ali pa s strokovnim pregledom. V zagovoru pa je obdolženec prekršek priznal, pri čemer je bilo njegovo priznanje jasno in popolno, zaradi česar so nesprejemljive vse drugačne pritožbene navedbe obdolženca, ki v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, kar bi bil dolžan storiti v skladu z določbo 3. odstavka 157. člena ZP-1.

Čeprav je sodišče prve stopnje prekršek pravno opredelilo po d) točki 4. odstavka 130. člena ZVCP-1, je sankcije zanj izreklo na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1. Z izrekom sankcij na podlagi 5. odstavka 130. člena ZVCP-1 je tako prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je izreklo sankciji, ki za prekršek iz d) točke 4. odstavka 130. člena ZVCP-1 nista predpisani, s tem pa na škodo obdolženca kršilo določbo predpisa, ki določa prekršek, na način iz 5. točke 156. člena ZP-1.

Izrek

Ob pritožbi obdolženega se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o sankcijah po uradni dolžnosti spremeni tako, da se obdolžencu na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 izreče globa v znesku 650,00 EUR (šesto petdeset eurov), 10 (deset) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B, in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca.

Sicer se pritožba obdolženca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

S sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je bila pristojnost za sojenje v zadevi Višjega sodišča v Celju na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.

Z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega mu je bila na podlagi petega odstavka 130. člena ZVCP-1 izrečena globa v znesku 650,00 eurov in osemnajst kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in odločitve o stranski sankciji.

Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je potrebno spremeniti po uradni dolžnosti iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve.

Višje sodišče ob pregledu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotavlja, da so neupoštevne vse pritožbene navedbe obdolženca, s katerimi uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje prekrška z uveljavljanjem dvoma o pravilnosti ugotovljenega rezultata preizkusa alkoholiziranosti, ker da ni spil velike količine alkoholne pijače. Ocena vseh v postopku o prekršku izvedenih dokazov potrjuje pravilnost ugotovitve, da je imel obdolženec ob preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ob že upoštevani toleranci v vrednosti 0,1 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka v njegovo korist, kot voznik osebnega avtomobila 0,95 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. V obravnavanem primeru je obdolženec preizkus alkoholiziranosti opravil z elektronskim alkotestom Dräger 7410 plus, kar je v skladu z določbo četrtega odstavka 129. člena ZVCP-1, po kateri se okoliščina, ali je voznik pod vplivom alkohola, ugotavlja s sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom. Elektronski alkotest je indikator in ne merilna naprava, zato se z njim ugotovljena koncentracija alkohola v organizmu dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom pod pogoji, predpisanimi v določbah drugega in petega odstavka 132. člena ZVCP-1, torej če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom in podpiše zapisnik. Zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom pa je sestavljen v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), zato je javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in v njem danih izjav. Ker je v obravnavanem primeru obdolženec kot preizkušanec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom podpisal brez pripomb, se je v postopku ugotavljanja svojega psihofizičnega stanja strinjal tako s samim postopkom kot tudi z dobljenim rezultatom preizkusa, s čimer se je odrekel pravici do preverjanja količine alkohola v njegovem organizmu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku, to je z etilometrom, ali pa s strokovnim pregledom. V zagovoru pa je obdolženec prekršek priznal, pri čemer je bilo njegovo priznanje jasno in popolno, zaradi česar so nesprejemljive vse drugačne pritožbene navedbe obdolženca, ki v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, kar bi bil dolžan storiti v skladu z določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je postopek preizkusa potekal v skladu z določbami ZVCP-1, tako da je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da je obdolženec 14. 12. 2006 ob 12.47 uri vozil osebni avtomobil po glavni cesti II. reda pod vplivom alkohola z 0,95 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe o prekršku po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena ZP-1 pa višje sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo na škodo obdolženca prekršena materialna določba ZVCP-1 na način iz 5. točke 156. člena ZP-1, saj je sodišče z odločitvijo o sankcijah prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženca spoznalo za odgovornega prekrška po d) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, ki ga stori voznik, ki ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je razvidno, da je imel obdolženec kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu, z že upoštevano toleranco v njegovo korist, 0,95 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, zato glede na takšen dejanski stan višje sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje prekršek pravno opredeliti po petem odstavku 130. člena ZVCP-1, ki ga stori tisti voznik, ki ima več kot 1,50 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pri čemer sta sankciji, predpisani za ta prekršek, globa in osemnajst kazenskih točk. Čeprav je sodišče prve stopnje obdolžencu očitani prekršek pravno opredelilo po d) točki četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, mu je sankcije zanj izreklo na podlagi petega odstavka 130. člena ZVCP-1, in sicer globo v znesku 650,00 eurov in osemnajst kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja. Z izrekom sankcij na podlagi petega odstavka 130. člena ZVCP-1 je tako sodišče prve stopnje prekoračilo svojo pravico, ki jo ima po zakonu, saj je obdolžencu izreklo sankciji, ki za prekršek iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 nista predpisani, s tem pa v njegovo škodo kršilo določbo predpisa, ki določa prekršek, na način iz 5. točke 156. člena ZP-1. Za prekršek iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 je bila namreč v času njegove storitve predpisana globa najmanj 120.000,00 tolarjev (kar znaša ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 13. člena Zakona o uvedbi eura 500,75 eurov), vozniku motornega vozila pa se izreče še deset kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila, kar so glede na določbo petega odstavka 130. člena ZVCP-1 predpisani sankciji in sicer globo v znesku najmanj 500,75 eurov in osemnajst kazenskih točk, ki imajo za posledico prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za voznika motornega vozila vsekakor milejše sankcije. Višje sodišče je zato na podlagi sedmega in ob upoštevanju desetega odstavka 163. člena ZVCP-1, saj je v obravnavanem primeru pritožba vložena samo v korist obdolženca, zato se sodba o prekršku ne sme spremeniti v njegovo škodo tako, da bi višje sodišče lahko v izreku sodbe sodišča prve stopnje opisano dejanje pravilno pravno opredelilo kot prekršek iz petega odstavka 130. člena ZVCP-1, po uradni dolžnosti spremenilo izpodbijano sodbo o prekršku v odločitvi o sankcijah tako, da je obdolžencu sankcije izreklo na podlagi d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1, to je tistega predpisa, ki ga je pri pravni opredelitvi prekrška uporabilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče je zato ob upoštevanju okoliščin, ki jih je ugotovilo in pri odmeri globe upoštevalo že sodišče prve stopnje, obdolžencu izreklo globo nekoliko nad spodnjo mejo globe, zagrožene v času storitve prekrška, prepoved vožnje motornega vozila za čas enega meseca, to je v najkrajšem možnem trajanju, saj sme sodišče to stransko sankcijo na podlagi drugega odstavka 23. člena ZP-1 izreči v trajanju od enega meseca do enega leta, stransko sankcijo kazenskih točk pa v predpisanem številu.

Višje sodišče je glede na navedeno po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o sankcijah tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, ne da bi ocenjevalo pritožbene navedbe obdolženca, s katerimi se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o stranski sankciji osemnajst kazenskih točk in s tem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v ostalih nespremenjenih delih pa potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSK sodba PRp 158/2009
• VSK sodba PRp 153/2009
• VSL sodba PRp 910/2013