<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba PRp 340/2009

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2009:PRP.340.2009
Evidenčna številka:VSL0066508
Datum odločbe:27.05.2009
Področje:PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:milejši predpis - prometna nesreča - materialna škoda - lahka telesna poškodba - prizadetost telesne celovitosti - voznik začetnik

Jedro

Če je bila v prometni nesreči prizadeta samo telesna celovitost neke osebe in je nastala materialna škoda le na obdolženčevem vozilu, po določbah ZVCP-1 ne gre za prometno nesrečo.

Res je sicer, da bi storilka glede na določbo 59. člena 1. odstavka 19. člena prej veljavnega ZVCP, veljavno v času pridobitve vozniškega dovoljenja, štela za voznico začetnico do dopolnjenega 18. leta, medtem ko ima v skladu s 66. točko 1. odstavka 23. člena ZVCP-1 takšen status do dopolnjenega 21. leta starosti, vendar pa na podlagi 2. odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrška ni več veljal.

Izrek

Ob pritožbi zagovornice obdolžene in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v odločitvi o odgovornosti tako, da se dejanji, kot sta opisani v izreku, pravno opredelita kot prekršek po petem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (1. točka) in d. točki tretjega v zvezi s petim odstavkom 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (2. točka);

- v odločitvi o sankcijah tako, da se za prekršek pod

- 1. točko na podlagi petega odstavka 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa določita globa v znesku 460,00 EUR (štiristo šestdeset eurov) in 6 (šest) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije H;

- 2. točko določita globa v znesku 800,00 EUR (osemsto eurov) in stranska sankcija 18 (osemnajst) kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije H;

- v odločitvi o enotni sankciji izrečeta globa v znesku 1.260,00 EUR (tisoč dvesto šestdeset eurov) in stranska sankcija 24 (štiriindvajset) kazenskih točk za prekrška, storjena z motornim vozilom kategorije H, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja.

To globo mora obdolženka plačati v roku 90 (devetdesetih) dni po prejemu te sodbe, lahko pa v istem roku zaprosi za plačilo globe v obrokih, sicer bo sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z opozorilom, navedenim v sodbi sodišča prve stopnje.

Sicer se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

S sodbo sodišča prve stopnje je bila obdolženka spoznana za odgovorno storitve uvodoma navedenih prekrškov, za katera ji je bila po določitvi sankcij za posamezni prekršek, in sicer globe v znesku 470,00 eurov, šestih kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije H, in prepovedi vožnje motornih vozil kategorije H za čas dveh mesecev za prvi prekršek ter globe v znesku 1.120,00 eurov in osemnajstih kazenskih točk za drugi prekršek, izrečena enotna sankcija, in sicer globa v znesku 1.590,00 eurov in stranska sankcija štiriindvajset kazenskih točk, s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja. Naloženo ji je bilo tudi plačilo stroškov postopka – povprečnine v znesku 80,00 eurov in izdatkov za strokovni pregled v znesku 170,07 eurov.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila obdolženkina zagovornica. Iz pritožbe je med drugim razvidno, da je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, zaradi česar je posledično kršeno načelo materialne resnice. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo domnevne udeleženke nesreče, zato ni jasno, zakaj in kdaj je utrpela poškodbe, niti zakaj sodišče sploh ugotavlja, da je telesne poškodbe povzročila prav obdolženka. Prav tako iz citiranih listin nikakor ne izhaja, da bi vozila z neprilagojeno hitrostjo, navsezadnje hitrosti vožnje ni izmeril noben organ, očitno pa je, da je vozila v okviru omejitev, saj je sama pojasnila, da je vozila počasi, drugačno stanje pa ni bilo z ničemer dokazano. Glede dejanja pod 2. točko pa sodišče povsem napačno zaključuje, da je visoka koncentracija alkohola v organizmu posledica tega, da je obdolženka spila »večjo količino alkoholne pijače«. Visoka koncentracija alkohola v organizmu je odvisna od številnih dejavnikov, sodišče je ob zagovoru obdolženko videlo in bi se lahko na lastne oči prepričalo, da gre za suho in majhno dekle, pri kateri vsak najmanjši požirek že lahko povzroči večjo koncentracijo alkohola v organizmu, od tod seveda tudi njeno začudenje. Obdolženka ni dvomila v rezultat, pač pa se je začudila, da je toliko pokazalo. Strokovnemu testu laik seveda ne more ugovarjati. Kljub njenemu začudenju se sodišče do tega dejstva ni ustrezno opredelilo, pač pa njen zagovor neupravičeno in zmotno ocenilo kot neverodostojen. Obdolženka še ni bila kaznovana zaradi vožnje pod vplivom alkohola, niti običajno ne pije, zato je vsebnost pokazala tako visoko koncentracijo. Sodišče tudi ne bi smelo nekritično zavzeti stališča, da vsak voznik ve, da že nekoliko večja količina zaužite alkoholne pijače pomeni, da bo alkotest ali strokovni pregled pokazal rezultat, ki presega 0,5 grama alkohola na kilogram krvi ali 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ter izpeljati zaključka, da se je glede na večjo količino zaužite alkoholne pijače zavedala, da vozi kolo z motorjem v cestnem prometu pod vplivom alkohola in da je to hotela storiti, ter določiti kazen, ki presega že tako visoko kazen. Sodišče je tudi povsem prezrlo okoliščino v zvezi s premoženjskim stanjem obdolženke, da je brezposelna. V kolikor pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbi glede 1. točke izreka sodbe pa še opozarja, da je sodišče prve stopnje v celoti napačno določilo globo po petem odstavku 130. člena (pravilno 30. člena) Zakona o varnosti cestnega prometa, saj le-ta določa, da se voznik kaznuje z globo 460,00 eurov in ne »najmanj« 460,00 eurov. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da postopek glede 1. točke ustavi, glede 2. točke pa izreče ustrezno sankcijo oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je bilo spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Po pregledu in presoji zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi 159. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) je pritožbeno sodišče najprej ugotovilo, da se v skladu s prvim odstavkom 234. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) za prekršek kaznuje udeleženec cestnega prometa, če s prekrškom povzroči prometno nesrečo, razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo, ki je prometna nesreča, ki ima za posledico le materialno škodo in katere vzrok je prekršek, za katerega je predpisana samo globa (tretji odstavek 134. člena ZVCP-1), pri čemer sankcija, izrečena v skladu s tem odstavkom, ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek (drugi odstavek 234. člena ZVCP-1). Za temeljni prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 je sicer poleg globe v znesku 460,00 eurov predpisana tudi stranska sankcija šest kazenskih točk, tako da že iz tega razloga ne bi šlo za prometno nesrečo z neznatno nevarnostjo, sklep sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za prometno nesrečo II. kategorije, ker je potnica utrpela odrgnino leve roke in levega kolena, pa je nepravilen.

V skladu z drugo alineo drugega odstavka 134. člena ZVCP-1 je prometna nesreča, pri kateri je najmanj ena oseba lahko telesno poškodovana, prometna nesreča II. kategorije. Podrobnejšega opisa, kaj se šteje za lahko telesno poškodbo, ta zakon nima in glede na to, da so prekrški del kaznovalnega prava, se je zato treba pri opredelitvi tega ključnega znaka prometne nesreče II. kategorije opreti na določbo (v času storitve veljavnega) 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ki v prvem odstavku določa, da gre za lahko telesno poškodbo, če kdo koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je poškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana, ali je prizadeta njegova zunanjost, ali začasno okvarjeno njegovo zdravje (glej mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik – KZ s komentarjem, Posebni del, GV Založba 2002, stran 56-58). Izrek sodbe sodišča prve stopnje glede tega bistvenega znaka prometne nesreče II. kategorije ni konkretiziran, prav tako tudi iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi obvestilo o telesni poškodbi (ki je priloga obdolžilnega predloga) omogočalo zaključek, da bi navedene poškodbe, ki jih je utrpela oškodovanka, bilo mogoče šteti za lahko telesno poškodbo. Zaradi njih bi sicer lahko bil začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del telesa ali organ oziroma bila zmožnost za delo začasno zmanjšana, vendar pa iz sodbe sodišča prve stopnje to ni razvidno. Če je bila v prometni nesreči prizadeta samo telesna celovitost neke osebe (kar je manj kot lahka telesna poškodba, KZ namreč obravnava kot prizadeto telesno celovitost poškodovanca) in je nastala materialna škoda le na obdolženčevem vozilu, pa po določbah ZVCP-1 ne gre za prometno nesrečo, kategorizirano po navedenih kriterijih (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 171/2000 z dne 9. 10. 2002), pri čemer je za storitev (hujšega) prekrška po prvem odstavku 234. člena ZVCP-1 lahko relevantno le poškodovanje druge osebe ali njenega premoženja in ne storilca prekrška samega (odločba Ustavnega sodišča RS P-45/2005 z dne 8. 12. 2005).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče dejanje, kot je opisano pod 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo samo kot temeljni prekršek po petem odstavku 30. člena ZVCP-1 ter zanj določilo predpisani sankciji, globo in število kazenskih točk, saj pritožbeno sodišče sicer ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, da obdolženka navedenega dne pri vožnji po lokalni cesti ni prilagodila hitrosti vožnje levemu preglednemu ovinku, saj jo je zaneslo desno izven vozišča, pri čemer je sodišče prve stopnje odločitev o odgovornosti utemeljeno oprlo tudi na zagovor obdolženke, v katerem je potrdila, da jo je zaneslo, kot je navedeno v predlogu. Pri tem je sicer navedla, da cesto pozna in ji ni jasno, zakaj jo je zaneslo, med vožnjo je imela dobro preglednost in je videla, kakšno je vozišče, tudi pesek oziroma drobno kamenje, in je vozila počasi, vendar pa navedeno na pravilnost ugotovitve, da je vozila z neprilagojeno hitrostjo vožnje stanju in poteku ceste (in ne s prekoračitvijo največje dovoljene hitrosti), nima vpliva, pri čemer je do dogodka prišlo ponoči, ko bi morala biti zaradi zmanjšane vidljivosti še posebej previdna in pozorna pri vožnji.

Sicer pa je bila obdolženka tako v vabilu kot pred podajo zagovora poučena, da mora na podlagi četrtega odstavka 114. člena ZP-1 navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogla uveljavljati, na njeno zahtevo pa jo bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem, česar pa ni zahtevala. Glede na določbo tretjega odstavka 157. člena ZP-1 tako v pritožbenem postopku novih dejstev in dokazov ne more več uveljavljati, saj bi lahko uveljavljala le tista dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji.

Pritožbeno sodišče pa tudi ne vidi razlogov za dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje glede prekrška pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne razloge tudi glede obdolženkine odgovornosti. V skladu z 9. členom ZP-1 je storilec odgovoren, če je prekršek storil iz malomarnosti ali z naklepom, če zakon ne določa, da je odgovoren samo, če je dejanje storil z naklepom. V skladu z 8. členom ZP-1 se, kolikor ni v tem zakonu drugače določeno, v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe kazenskega zakonika med drugim tudi glede skrajne sile, naklepa in malomarnosti. Za obravnavani prekršek je storilec odgovoren že, če ga stori iz malomarnosti, prekršek pa je bil v skladu s 17. členom v času storitve prekrška veljavnega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) storjen z direktnim naklepom, če se je storilec zavedal svojega ravnanja in ga je hotel storiti. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila v obdolženkinem organizmu s toksikološko preiskavo ugotovljena nedovoljena stopnja alkohola 1,53 grama alkohola na kilogram krvi v organizmu. Glede na ugotovljeno visoko stopnjo alkohola v njenem organizmu, pa se je obdolženka tudi po mnenju pritožbenega sodišča v trenutku, ko je kritične noči začela z vožnjo, nedvomno zavedala, da je zaužila več alkohola, kot dovoljuje zakon (v skladu z drugim odstavkom 130. člena ZVCP-1 smejo imeti vozniki, razen voznikov iz prvega odstavka tega člena, največ do vključno 0,50 grama alkohola na kilogram krvi ali do vključno 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pod pogojem, da tudi pri nižji koncentraciji alkohola ne kažejo znakov motenj v vedenju, katerih posledica je lahko nezanesljivo ravnanje v cestnem prometu), pri čemer kot voznica začetnica sploh ne bi smela imeti alkohola v organizmu, pa je kljub temu začela z vožnjo.

Sodišče prve stopnje je sicer napačno zavzelo stališče, da se za voznike, ki so vozniško dovoljenje pridobili pred začetkom uporabe ZVCP-1 in ZP-1, to je pred 1. 1. 2005, ne uporablja materialnopravna določba, ki opredeljuje pojem voznika začetnika, to je 66. točka prvega odstavka 23. člena ZVCP-1. Ta med drugim določa, da je voznik začetnik vsak voznik motornega vozila do dopolnjenega 21. leta starosti in voznik motornega vozila v obdobju dveh let od pridobitve vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil, ne glede na to, ali je bilo pridobljeno v Republiki Sloveniji ali v tujini. Res je sicer, da bi storilka glede na določbo 59. člena prvega odstavka 19. člena prej veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), veljavno v času pridobitve vozniškega dovoljenja, štela za voznico začetnico do dopolnjenega 18. leta, medtem ko ima v skladu s 66. točko prvega odstavka 23. člena ZVCP-1 takšen status do dopolnjenega 21. leta starosti. Vendar pa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZP-1 ni mogoče uporabiti zakona, ki v času storitve prekrška ni več veljal, saj zakon izjemo od pravila, da se uporabi predpis, ki je veljal v času storitve, zahteva le takrat, ko se predpis spremeni po storitvi prekrška in ko je spremenjeni predpis milejši. ZVCP v času storitve prekrškov glede na določbo prvega odstavka 269. člena ZVCP-1 ni več veljal oziroma se ni več uporabljal (drugi odstavek 269. člena ZVCP-1), v prehodnih določbah ZVCP-1 pa izjeme glede opredelitve pojmov iz 19. člena ZVCP-1 niso določene. Glede na dejstvo, da je obdolženka prekrška storila v času veljavnosti in uporabe ZVCP-1, je njen status (voznice začetnice) tako treba presojati po 66. točki prvega odstavka 23. člena ZVCP-1, ki se v času od storitve prekrškov ni spreminjal (sodba Vrhovnega sodišča RS IV Ips 43/2007 z dne 15. 4. 2008).

S tem, ko je bil le glede njenega statusa uporabljen materialni predpis, ki se ne bi smel uporabiti, pa je bila v postopku na prvi stopnji na škodo obdolženke kršena materialna določba zakona oziroma predpisa, ki določa prekršek (4. točka 156. člena ZP-1), saj je bil glede prekrška, ki je predmet obdolžilnega predloga, uporabljen predpis, ki se ne bi smel uporabiti, posledično pa pri odmeri sankcij prekoračena pravica, ki jo ima po zakonu sodišče. Voznik začetnik, ki ima več kot 1,10 gramov alkohola na kilogram krvi v organizmu, se namreč v skladu z d. točko tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 kaznuje za prekršek z globo najmanj 800,00 eurov in ne najmanj 950,00 eurov, kot to velja za druge voznike, ki niso navedeni v prvem odstavku tega člena, pri čemer se sicer v skladu s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1 tako voznikom iz tretjega kot tudi iz četrtega odstavka tega člena, ki imajo več kot 1,50 gramov alkohola na kilogram krvi, poleg globe izreče tudi osemnajst kazenskih točk.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče dejanje, kot je opisano pod 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po d) točki tretjega odstavka v zvezi s petim odstavkom 130. člena ZVCP-1 ter znižalo globo, določeno za drugi prekršek, kot izhaja iz izreka te sodbe. Pri odmeri globe je upoštevalo obdolženkino dosedanjo nekaznovanost ter premoženjske razmere, pri teži prekrška pa tudi, da je vozila kolo z motorjem po lokalni cesti v nočnem času zmanjšane gostote prometa.

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o sankcijah za posamezni prekršek, je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o enotni sankciji.

Glede na navedeno in ker kakšnih drugih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, ni zasledilo, je pritožbeno sodišče na podlagi sedmega odstavka 163. člena ZP-1 odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.


Zveza:

ZP-1 člen 2, 2/2.
ZVCP-1 člen 23, 23/1, 23/1-66, 134.
ZVCP člen 19, 19/1, 19/1-59.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ4Nzk4