VSL sodba PRp 2198/2008

Jedro

Iz sklepa okrožnega državnega tožilstva izhaja, da je kazenska ovadba zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ zavržena, ker je osumljenec v roku, določenem v sklepu o odložitvi kazenskega pregona, ravnal po navodilu pomočnice okrožne državne tožilke, pri čemer je bilo obdolžencu očitano le, da naj bi vozil osebni avtomobil po regionalni cesti in pri kraju A. hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, s čimer je izpolnil znake prekrška po 2. odstavku 30. člena ZVCP-1C, in na desnem ovinku zapeljal naravnost na levo smerno vozišče, kjer je s sprednjim delom vozila trčil v osebno vozilo z voznikom S., ki se je takrat pravilno pripeljal po levem smernem vozišču iz nasprotne smeri, da sta v nesreči S. in sopotnik zadobila hudi telesni poškodbi. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru uporaba določbe 1. odstavka 12. člena ZP-1 izključena, saj je pristojni državni tožilec zoper obdolženca zavrgel kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ, torej zaradi dejanja, ki nima tudi znakov prekrška, kakršen se obdolžencu očita v izpodbijani sodbi.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženega se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v opisu dejanja spremeni tako, da se besedilo »0,94« nadomesti z »0,74«, sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 500,75 eurov in stranska sankcija osemnajst kazenskih točk in s tem prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje zagovornica obdolženca zaradi materialne kršitve Zakona o prekrških (ZP-1), zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o stranski sankciji.

Pritožba je delno utemeljena.

Po pregledu izpodbijane sodbe v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da niso podane bistvene kršitve določb postopka o prekršku niti kršitve materialnega prava na škodo obdolženca, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana kršitev materialnih določb ZP-1 glede vprašanja, ali so podane okoliščine, ki v obravnavanem primeru izključujejo postopek o prekršku (3. točka prvega odstavka 156. člena ZP-1). Ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 12. člena ZP-1, ki določa izključitev postopka o prekršku in sankcije, ker je bila zoper obdolženca za isto dejanje vložena kazenska ovadba, pri čemer je bil kazenski pregon skladno s 162. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v soglasju in po poravnavi z oškodovanci odložen s sklepom z dne 29. 3. 2007, obdolženec pa je skladno z navodili okrožnega državnega tožilstva izpolnil pogoje po sklepu o odlogu, tako da je bila kazenska ovadba zavržena s sklepom z dne 6. 8. 2007, ki ga kot dokaz zagovornica obdolženca prilaga k pritožbi. Iz navedenega sklepa okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 8. 2007 pa izhaja, da je kazenska ovadba postaje prometne policije zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) zavržena, ker je osumljenec v roku, določenem v sklepu o odložitvi kazenskega pregona pod isto opr. številko z dne 29. 3. 2007, ravnal po navodilu pomočnice okrožne državne tožilke, pri čemer je bilo obdolžencu očitano le, da naj bi dne 26. 8. 2006 vozil osebni avtomobil po regionalni cesti in pri kraju A. hitrosti in načina vožnje ni prilagodil svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste, s čimer je izpolnil znake prekrška po drugem odstavku 30. člena ZVCP-1C, in na desnem ovinku zapeljal naravnost na levo smerno vozišče, kjer je s sprednjim delom vozila trčil v osebno vozilo z voznikom S., ki se je takrat pravilno pripeljal po levem smernem vozišču iz nasprotne smeri, da sta v nesreči S. in sopotnik zadobila hudi telesni poškodbi. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru uporaba določbe prvega odstavka 12. člena ZP-1 izključena, saj je pristojni državni tožilec zoper obdolženca zavrgel kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, torej zaradi dejanja, ki nima tudi znakov prekrška, kakršen se obdolžencu očita v izpodbijani sodbi. Zato tudi v pritožbi uveljavljana okoliščina, da sodba v zvezi s temi okoliščinami nima razlogov, ne pomeni odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar tudi ni prišlo do kršitve 31. člena Ustave Republike Slovenije, saj ne gre za dvojno sojenje v isti zadevi in dvakratno kaznovanje obdolženca, kot neutemeljeno uveljavlja njegova zagovornica v pritožbi.

Glede pritožbenih navedb o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, višje sodišče ugotavlja, da je pritrditi pritožnici, da je dejanska količina alkohola v izdihanem zraku, ki se obdolžencu v obravnavanem primeru očita, bila 0,74 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kot je bila ugotovljena z etilometrom, in ne 0,94 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, kot se v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe očita obdolžencu, pa čeprav je bil preizkus z etilometrom opravljen približno dve uri in pol po očitani vožnji. V obravnavanem primeru je bil obdolžencu po preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki je zgolj indikator, odrejen še preizkus z etilometrom, ki pa je merilo, zaradi česar je pravilno upoštevati rezultat, dobljen z etilometrom. Višje sodišče je zato v tem delu ugodilo pritožbi obdolženčeve zagovornice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, sicer pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovljena nepravilnost ob okoliščini, da je obdolžencu ob preizkusu z etilometrom očitati 0,74 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, torej vrednost, ki presega 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (z že upoštevano toleranco tega merila v obdolženčevo korist), ne vpliva na pravilnost pravne kvalifikacije obdolžencu očitanega prekrška, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ga je obdolženec storil z naklepom. Pri ugotovljeni visoki stopnji obdolženčeve alkoholiziranosti in ob upoštevanju njegovega pisnega zagovora, kot ga je podal sodišču prve stopnje, ni dvoma o tem, da se je obdolženec zavedal, da je užival alkoholne pijače v količini, ki že presega zakonsko dopustno stopnjo alkohola v organizmu voznika, to je 0,24 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, pa se je kljub temu zavestno odločil za vožnjo motornega vozila v cestnem prometu. Zgolj obdolženčev subjektivni občutek, da se je počutil sposobnega za vožnjo, kar pomeni, da vinjenosti po zaužiti pijači ni čutil, pa na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja nima prav nobenega vpliva, saj je znano, da subjektivni občutek praviloma ne odraža dejanskega stanja, kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru.

Ob preizkusu odločitev o sankcijah pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu glavna sankcija izrečena na spodnji predpisani meji predpisane globe, zagrožene v času storitve očitanega prekrška. Prav tako je bila obdolžencu utemeljeno izrečena tudi stranska sankcija osemnajst kazenskih točk na podlagi določbe petega odstavka 130. člena ZVCP-1, saj že sama stopnja obdolženčeve alkoholiziranosti, okoliščine, v katerih je obdolženec storil obravnavani prekršek, in naklepnost njegovega ravnanja, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljujejo uporabe omilitvene določbe iz šestega odstavka 26. člena ZP-1. Zagovornica obdolženca v pritožbi z navajanjem, da je potrebno upoštevati ravnanje obdolženca po nezgodi, ko je poklical reševalno službo in preveril stanje oškodovancev, kot tudi nekaznovanost obdolženca in poravnavo škode oškodovancem, predlaga uporabo navedene omilitvene določbe ZP-1, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene uveljavljane okoliščine niti same zase niti v medsebojni povezanosti niso posebne olajševalne okoliščine, saj v ničemer ne zmanjšujejo teže obdolžencu očitanega prekrška. Namen izreka osemnajstih kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja pa je v tem, da se za določen čas onemogoči udeležbo v prometu tistim osebam, ki so z vožnjo pod vplivom alkohola – ki je tudi med najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč – dokazale, da zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ga zato tudi vsi morajo opravičevati, niso vredne. Pri tem pa je povsem razumljivo, da ima prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za določene osebe lahko hujše posledice kot pa za tiste, ki na prevoz z avtomobilom niso nujno vezane. Vendar težave, ki jih utegne imeti obdolženec zaradi okoliščine, da kot učitelj, ki poučuje v različnih krajih po Sloveniji, nujno potrebuje veljavno vozniško dovoljenje, zaradi tega, ker bo začasno, dokler si ne bo ponovno pridobil novega vozniškega dovoljenja, brez njega, ne odtehtajo nevarnosti, ki jo v cestnem prometu predstavlja za druge udeležence voznik, ki vozi pod vplivom alkohola.

Glede na navedeno je višje sodišče razsodilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe, in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

20.11.2012

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 2478/2008
• VDSS sodba Pdp 759/2015
• VSK sodba PRp 159/2012