VSL sklep I Cp 1978/2011

Jedro

Ker se sodišče ni opredelilo do pomembnih dokaznih argumentov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je v tej zadevi s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine zahtevala preostanek plačila na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami, ki jo je sklenila s tožencem v zvezi s prodajo njegove hiše. S pogodbo se je toženec zavezal plačati za storitev posredovanja 2% in 20% DDV od dosežene pogodbene vrednosti nepremičnine, kar je v konkretnem primeru znašalo 3.240,00 EUR. Toženec, ki je sklepu o izvršbi ugovarjal, je tožeči stranki plačal 1.000,00 EUR, kar naj bi bilo celo več, kot je bil dolžan. Štel je, da je kupca svoje nepremičnine našel sam, v takem primeru pa je v skladu s pogodbo nepremičninska agencija upravičena le do ¼ dogovorjene provizije, kar bi v konkretnem primeru znašalo 810,00 EUR.

2. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, sklep o izvršbi pa razveljavilo.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je štelo, da tožeča stranka ni spravila v stik toženca in kupcev njegove nepremičnine. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi bilo tri dni premalo, da se kupec odloči za nakup nepremičnine. Prav tako se ni opredelilo do bistvenih navedb, da je tožeča stranka kupovalko nepremičnine na splošno že januarja seznanila s predmetno nepremičnino, saj se je prav na podlagi te seznanitve odločila za nakup. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izpovedbo kupovalke, ki pa ni bila verodostojna, saj je svojo izpovedbo o tem, kdaj je šla na nepremičninsko agencijo med zaslišanjem spremenila tako, da je najprej trdila da je šla tja januarja oziroma februarja, kasneje pa je to popravila na april. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi protispisnost, saj so navedbe v sodbi v zvezi s pričanjem posrednice M. R. v nasprotju z zapisnikom glavne obravnave. Sodišče povzame izpovedbo, da je R. kupovalki dala plakate drugih nepremičnin, iz zapisnika pa izhaja, da je R. izpovedala, da ji je dala plakate nepremičnin, tudi toženčeve nepremičnine. Sodišče se nadalje ni opredelilo do trditev tožeče stranke, da je tožeča stranka kupovalki pomagala priti do denarja za kupnino nepremičnine s tem, da ji je urejala kredit, kar pomeni, da je do sklenitve pogodbe prišlo zaradi njenega posredovanja. Prav tako se sodišče ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da je toženec vedel, da je s plačilom 1.000,00 EUR le deloma poravnal obveznost in da je zaprosil, če lahko preostanek računa poravna kasneje.

5. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali je tožeča stranka spravila v stik toženo stranko in kupovalko ali pa je toženec sam našel osebo, s katero je sklenil prodajno pogodbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožeča stranka ni vzpostavila stika med tožencem in kupovalko, marveč se je toženec s kupovalko seznanil prek skupnega znanca. Kot razloge za ugotovitev takšnega dejanskega stanja prvostopno sodišče navaja izjemno kratek čas med posredovanjem telefonske številke kupovalki in plačilom are, skladne izpovedbe toženca, kupcev in skupnega znanca o seznanitvi z nameravano prodajo oziroma nakupom hiše in opravljenim ogledom. Taki ugotovitvi dejanskega stanja iz razlogov, navedenih v pritožbi, nasprotuje tožeča stranka.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče ni opredelilo do pomembnega dela procesnega gradiva tožeče stranke. Gre za navedbe, da toženec vse do ugovora zoper sklep o izvršbi ni nasprotoval temu, da je tožeča stranka posrednik pri prodaji nepremičnine in da je celo zaprosil za odlog plačila preostalega dela provizije. Pri tem se je tožeča stranka sklicevala tudi na dokazno listino, ki jo je v spis predložila tožena stranka (potrdilo o delnem plačilu z dne 23. 07. 2008 – priloga B1). Navedbe so podane na l. št. 20 tega pravdnega spisa. Gre za relevantne dokazne argumente, ki pri ugotavljanju dejanskega stanja predstavljajo pomemben dejavnik. S tem je sodišče zagrešilo kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s spremembami), na kar pritožba, kot rečeno, izrecno opozarja. Stranka ima pravico, da se v postopku izjavi, tej pravici pa ustreza obveznost sodišča, da se do njenih izjav, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljene, tudi opredeli.

9. Ker pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja tako ni mogoče celovito preizkusiti, je pritožbeno sodišče sodbo na podlagi pooblastila iz 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in vrnilo v novo sojenje. Če sodišče prve stopnje glede na svoje notranje dokazno prepričanje meni, da je to potrebno, naj v zvezi z omenjenimi navedbami znova zasliši toženca, sicer pa naj zgolj napravi celovito dokazno oceno in se opredeli tudi do teh trditev.

10. Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja torej ni mogoče celovito preizkusiti brez ugotovitev: ali je toženec 1.000,00 EUR plačal misleč, da je tožeča stranka zanj zgolj sestavila pogodbo o prodaji nepremičnine, ne pa tudi posredovala pri navezovanju stika in sklepanju same pogodbe; ali in zakaj je v takem primeru zaprosil za odlog plačila preostalega zneska; zakaj je podpisal izjavo, da 1.000,00 EUR predstavlja zgolj delno plačilo; zakaj je plačal 1.000,00 EUR šele po opominu in zakaj ni že takrat ugovarjal računu, čeprav mu je bil izstavljen za znesek 3.240,00 EUR. Pritožbeno sodišče zato na ostale pritožbene navedbe, ki napadajo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ni odgovarjalo.

11. Ker je sodišče razveljavilo sodbo, je na podlagi 4. odstavka 165. člena ZPP razveljavilo tudi odločitev o stroških.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2012

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 713/2003
• VSC Sodba I Kp 30472/2020
• VSM Sodba IV Kp 30145/2019