<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL
sodba I Cp 341/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.341.2011
Evidenčna številka:VSL0065923
Datum odločbe:11.07.2011
Področje:POGODBENO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:upravnik - stroški upravljanja - račun - temelj terjatve - verzija - pogodba o upravljanju

Jedro

Račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti, saj lahko tožeča stranka kot upravnik svoje terjatve uspešno vtožuje tudi brez izstavljenega računa. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (ugodilni del I. in II. točke izreka ter III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi opr. št. I 1108/2006 Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 28. 2. 2007 delno v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati glavnico v znesku 365,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 95,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila; razveljavilo pa je navedeni sklep o izvršbi ter tožbeni zahtevek zavrnilo za glavnico v znesku 13,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v višini 1,20 EUR dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je odločilo, da ostane sklep o izvršbi opr. št. I 808/2007 Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 17. 12. 2007 delno v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati glavnico v znesku 57,73 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 33,89 EUR od 23. 7. 2006 dalje do plačila in od zneska 23,84 EUR od 24. 10. 2006 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 82,27 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2007 dalje do plačila; razveljavilo pa je navedeni sklep o izvršbi ter tožbeni zahtevek zavrnilo za glavnico v znesku 2,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v višini 1,20 EUR dalje do plačila. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 134,97 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži v plačilo toženčeve pravdne stroške, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče na Vrhniki ne bi smelo izdati sklepa o izvršbi, saj dolžnik nima na območju Vrhnike kakršnegakoli prebivališča. Toženec sploh nima prebivališča v Republiki Sloveniji. Toženec ni prejel nobenega računa oziroma verodostojne listine za plačilo zneskov, ki jih mora plačati po predmetni sodbi. Tožeča stranka je brez privolitve toženca svoje listine pošiljala na naslov P., kjer, kot rečeno, toženec nima bivališča. Toženec prebiva v Italiji, pri čemer bi morala tožeča stranka zahtevati podatke o naslovu prebivanja posameznih lastnikov in jim na naslov, kjer prebivajo, račune tudi pošiljati, ne pa jih pošiljati na neznan naslov. Tožeča stranka je sicer trdila, da bi bil toženec dolžan sporočiti spremembo naslova, kar pa ne drži, saj ni prišlo do nobene spremembe naslova, toženec namreč od rojstva živi na istem naslovu v tujini. Zato se tudi ne strinja z navedbo sodišča, da bi moral toženec sporočiti spremembo naslova. Ne strinja se nadalje z ugotovljenim dejanskih stanjem, in sicer z ugotovitvijo, da je tožena stranka podpisala pogodbo, ki predstavlja temelj vtoževane obveznosti. Tega nikakor ne dokazuje „seznam lastnikov delov stavbe“, saj na njem ni napisano, da gre za seznam, ki je namenjen zbiranju kvoruma za podpis pogodbe o upravljanju. V zvezi s predloženim izpiskom odprtih postavk navaja, da je neverodostojen zaradi konfuznega knjigovodstva. Tožeča stranka je sicer izpiske podprla z razdelilniki stroškov, ki pa skladno z Obligacijskim zakonikom (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ) niso podlaga za vzpostavljanje dolžniško upniških razmerij, niti jih ne predvideva Zakon o davku na dodano vrednost ( v nadaljevanju ZDDV-1). Taka listina ne more imeti lastnosti verodostojne listine, še zlati ne, če je bila posredovana na napačen naslov, s čimer je bila tožencu zmanjšana pravica do reklamiranja, zavrnitve in do pravočasnega plačila. Ne drži torej ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka izkazala, da je tožencu zaračunavala stroške. Nadalje ne držijo ugotovitve sodišča, da meri stanovanje toženca 46,40 m2, saj je njegova površina zgolj 26,40 m2 ter da je v stanovanju v relevantnem obdobju prebivala ena oseba, saj je bilo stanovanje takrat prazno. Posledično so razdelilniki napačni. V zvezi z zneskom 60,13 EUR navaja, da znesek v celoti zavrača, pri čemer poudarja, da je toženec šele na naroku 24. 9. 2010 prejel listino, iz katere naj bi izhajala obveznost toženca v navedenem znesku, zaradi česar meni, da je prišlo do zastaranja. Glede na vse navedeno meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je nadalje zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer je kršilo določbo šeste alineje prvega odstavka 355. člena OZ, ki določa enoletni zastaralni rok za terjatve upravnikov večstanovanjskih hiš. Glede na zapadlost vtoževanih terjatev in dan vložitve predloga za izvršbo je večina terjatev že zastarana (obe terjatvi po sklepu o izvršbi I 808/2007 ter terjatve po sklepu o izvršbi I 1108/2006, ki se nanašajo na obdobje od avgusta do novembra 2005). V obravnavanem primeru je bil kršen tudi 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl., v nadaljevanju ZIZ), saj sta bila sklepa o izvršbi izdana na podlagi izpiskov odprtih postavk, ki nista bila overjena s strani odgovorne osebe, zaradi česar ne predstavljata verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ. Tožena stranka tudi opozarja, da tožeča stranka ni izstavila obračuna stroškov skladno s 66. členom Stanovanjskega zakonika (Ur. l. RS, št. 69/03 in nasl., v nadaljevanju SZ-1), saj je pošiljala zgolj razdelilnike stroškov, pa še to na napačen naslov. Toženec je razdelilnike prejel šele 3. 6. 2010, skupaj s pripravljalno vlogo tožeče stranke. Ker je šele takrat zvedel za svojo obveznost, meni, da tečejo zamudne obresti šele od 3. 6. 2010. Ker mora račun v skladu z 82. členom ZDDV-1 vsebovati tudi naslov naročnika, česar pa listine tožeče stranke ne vsebujejo, saj je tožeča stranka le-te pošiljala na neobstoječ naslov, je tožeča stranka kršila tudi določila omenjenega zakona. Ravnanje tožeče stranke, ki pred sklepanjem pogodbe o upravljanju ni pozvala lastnikov, da javijo naslove za pošiljanje računov, ni v skladu s skrbnostjo, ki jo določa 6. člen OZ. Ne strinja se tudi z odmero izvršilnih in pravdnih stroškov ter s tem, da jih mora v celoti poplačati tožena stranka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S pritožbenimi navedbami, da tožena stranka nikoli ni podpisala pogodbe o upravljanju, da stanovanje, na katerega se nanašajo vtoževani stroški, meri 26,40 m2 in ne 46,40 m2, ter da v stanovanju v relevantnem obdobju ni živela ena oseba, ampak je bilo prazno, tožena stranka izpodbija dejansko stanje, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker gre v obravnavani zadevi za spor majhne vrednosti, napačna ugotovitev dejanskega stanja ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Zato citiranih pritožbenih navedb ni bilo mogoče presojati.

6. Tožena stranka ne more uspeti tudi z nadaljnjim pritožbenim očitkom, da je sklepa o izvršbi I 1108/2006 in I 808/2007 izdalo Okrajno sodišče na Vrhniki, ki zato ni bilo krajevno pristojno. V 439. členu ZPP, ki ga je treba v obravnavanem pravdnem postopku, ki se je nadaljeval po ugovoru dolžnika v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine, upoštevati glede na določbo drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki določa, da se po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, je določeno, da če sodišče po izdaji plačilnega naloga ugotovi, da je krajevno nepristojno, ne razveljavi plačilnega naloga, temveč odstopi po pravnomočnosti sklepa, s katerim se je izreklo za nepristojno, zadevo pristojnemu sodišču. Ker je v konkretni zadevi dolžnik (tožena stranka) krajevni pristojnosti Okrajnega sodišča na Vrhniki, ki je izdalo sklepa o izvršbi, ugovarjal že v izvršilnem postopku in je Okrajno sodišče na Vrhniki na njegov ugovor zadevo odstopilo Okrajnemu sodišču v Domžalah, tožena stranka upoštevaje citirano določbo ZPP v pritožbi zoper sodbo, s katero je bilo odločeno o tem, ali je bila odločitev v obeh sklepih o izvršbi pravilna, ne more več uspešno uveljavljati, da sklepov o izvršbi ni izdalo krajevno pristojno sodišče.

7. Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi listin, ki niso verodostojna listina v smislu določbe 23. člena ZIZ. Izvršba na podlagi verodostojne listine je poseben izvršilni postopek, ki upniku olajšuje izterjavo obveznosti. Če pa dolžnik sklepu o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine, obrazloženo ugovarja, izvršilno sodišče sklep o izvršbi v delu, s katerim je izvršba dovoljena, razveljavi in odloči, da se bo o zahtevku in stroških odločilo v pravdnem postopku, kot se je to zgodilo tudi v obravnavanem primeru. Če dolžnik torej z ugovorom uspe, se predlog za izdajo sklepa o izvršbi šteje kot tožba in se obravnava v rednem pravdnem postopku, listine, ki so bile podlaga za izdajo sklepa o izvršbi, pa izgubijo pomen, ki so ga imele v izvršilnem postopku. Za odločanje o tožbenem zahtevku tako ni pravno odločilno, ali sporni izpiski odprtih postavk oziroma izpiski iz knjigovodske listine predstavljajo verodostojno listino ali ne.

8. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno vztrajanje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen češ, da tožeča stranka tožencu ni izdala za opravljene storitve računa, temveč je na neobstoječ naslov tožene stranke pošiljala zgolj položnice skupaj z razdelilniki, ki niso verodostojni in ne predstavljajo obračuna stroškov iz 66. člena SZ-1. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da račun oziroma izstavitev računa ni pogoj za nastanek obveznosti. Tožeča stranka kot upravnik lahko svoje terjatve uspešno vtožuje tudi brez izstavljenega računa. Pogoj za nastanek obveznosti tudi ni vročanje razdelilnikov stroškov in položnic na pravi naslov dolžnika. Bistveno je, da obstoji temelj terjatve oziroma zahtevka, obstoj tega pa je tožeči stranki, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožeča stranka vtožuje stroške upravljanja v ožjem smislu (stroške opravil, ki jih je opravila sama) in v širšem smislu (plačila dobaviteljem), pri čemer sta temelj zahtevka za plačilo navedenih stroškov pogodba o opravljanju upravniških storitev z dne 24. 11. 2003 in verzija. Na podlagi predloženih dokazov, iz katerih je izhajalo, da je tožeča stranka izvršila plačila dobaviteljem, ter dejstva, da tožena stranka ni prerekala niti, da so bile storitve in dobave izvršene, niti ključa delitve stroškov, pa je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila vtoževanih stroškov (razen stroškov rezervnega sklada). Pred tem pa je še pravilno presodilo, da ugovor zastaranja, ki ga je tožena stranka, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, uveljavljala le glede storitev oziroma stroškov upravljanja v širšem smislu (plačila dobaviteljem), glede na to, da je najstarejša terjatev iz avgusta 2005, predloga za izvršbo pa sta bila vložena 15. 12. 2006 oziroma 30. 11. 2007, ni utemeljen. Ob tem je pravilno upoštevalo, da za terjatve upravnika stanovanj na povračilo založenih sredstev ne velja enoletni zastaralni rok iz 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ, temveč splošni, petletni. Navedena terjatev ima namreč naravo verzijskega zahtevka, takšna terjatev pa ne zapade v plačilo v trimesečnih ali krajših rokih. Na tem mestu velja še dodati, da je prišlo v obravnavanem primeru do pretrganja zastaranja že z vložitvijo predlogov za izvršbo in ne šele z dnem, ko naj bi imel toženec prvič možnost vpogleda v „vtoževane listine“, kot trdi tožena stranka v pritožbi (primerjaj 365. člen OZ).

9. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožeča stranka pošiljala toženi stranki razdelilnike in položnice na napačen/neznan naslov (na naslov P.), pritožbeno sodišče še odgovarja, da se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni moč očitati, da je tožencu pošiljala omenjene listine na napačen, še manj na neznan naslov, glede na to, da toženec po tem, ko mu je tožeča stranka poslala račun na sporni naslov, ki ga je toženec nedvomno prejel, saj je nanj napisal, da z njim nekaj ni v redu (priloga B1), tožeči stranki ni izjavil ničesar v zvezi z naslovom, kar pa bi bil dolžan po pogodbi o upravljanju. Dejstvo, da toženec že ves čas živi v tujini in da ima tam stalno prebivališče, pa še ne pomeni, da bi mu morala tožeča stranka pošiljati razdelilnike stroškov in položnice na naslov stalnega prebivališča, saj tega ne določa noben zakon niti pogodba o upravljanju. Glede na navedeno je treba šteti, da je tožeča stranka tožencu pošiljala razdelilnike stroškov in položnice na pravilen naslov, posledično pa je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od datumov valut, kot so izhajali iz razdelilnikov oziroma položnic. Ker je tožeča stranka tožencu mesečno pošiljala razdelilnike stroškov, ki so po svoji vsebini obračuni stroškov, tudi ni moč pritrditi navedbi tožene stranke, da ni izpolnila svoje obveznosti iz 66. člena SZ-1, ki nalaga upravniku, da mora mesečno vsakemu etažnemu lastniku izstaviti obračun stroškov.

10. Končno pa so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, s katerimi tožena stranka izpodbija stroškovno odločitev. Glede na to, da je tožeča stranka s pretežnim delom tožbenega zahtevka uspela (uspeh tožeče stranke je 96 %), je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke (tretji odstavek 154. člena ZPP). Med drugim je tožeči stranki utemeljeno priznalo stroške sestave obeh predlogov za izvršbo, saj se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku, kar pomeni, da je strošek sestave predloga za izvršbo potreben strošek za pravdo v smislu 155. člena ZPP in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožeča stranka je upravičena tudi do povrnitve odvetniških stroškov za zastopanje na naroku z dne 24. 9. 2010. Tožena stranka sicer trdi, da je bil narok nepotreben, vendar zgolj zaradi tega ni moč šteti, da so bili tudi omenjeni odvetniški stroški nepotrebni, še zlasti glede na to, da je sodišče prve stopnje narok opravilo na zahtevo tožene in ne tožeče stranke.

11. V skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP je pritožbeno sodišče presodilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

12.Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

14. Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.


Zveza:

ZPP člen 439.

ZIZ člen 23, 62.

OZ člen 355, 355/1, 355/1-6.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.12.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYwODg2