VSL sodba PRp 365/2011

Jedro

Tako kaznivo dejanje kot obravnavani prekršek je mogoče (smiselno) storiti le z naklepom, poleg tega kazenski postopek ni bil ustavljen zaradi kakega drugega razloga (morda zaradi majhnega pomena dejanja ali zastaranja pregona), temveč zato, ker je bilo s preiskovalnimi dejanji ugotovljeno, da storilcu ni mogoče očitati organiziranja ljudi z namenom, da bi preprečili pokop pokojnice, kar je prav predmet obravnave tudi v prekrškovni zadevi.

Izrek

Pritožbi zagovornikov obdolženega se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se postopek zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o javnih zbiranjih, kot je opisan v izreku izpodbijane sodbe,ustavi, ker obstojijo okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku.

Stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega kršitve prvega odstavka 6. člena Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ) in s tem storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 37. člena ZJZ ter mu je izreklo globo 650,00 eurov in naložilo plačilo stroškov postopka.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje obdolženec preko zagovornikov ter uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku, kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek, in zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Med drugim uveljavlja, da tekom postopka pri prvostopnem sodišču ni bilo upoštevano dejstvo, da je okrožno državno tožilstvo po izvedeni preiskavi odstopilo od pregona, da naj bi obdolženec storil kaznivo dejanje oviranja pogreba po prvem odstavku 312. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Predlaga spremembo sodbe in ustavitev postopka, ker dejanje ni prekršek, podrejeno pa razveljavitev sodbe.

Pritožba zagovornikov je utemeljena.

Prekršek po 1. točki prvega odstavka 37. člena ZJZ stori organizator, ki izvede shod oziroma prireditev z namenom, da bi se na njej izvrševala dejanja, ki so s tem zakonom prepovedana (prvi odstavek 6. člena ZJZ). Prvi odstavek 6. člena ZJZ pa določa, da je prepovedano organizirati shode oziroma prireditve z namenom, da bi se na njih izvrševala kazniva dejanja oziroma pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj, ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa. V obdolžilnem predlogu PP se obdolžencu očita, da je organiziral shod oziroma javno prireditev z namenom, da bi se izvrševalo kaznivo dejanje oziroma je pozival k izvrševanju kaznivega dejanja oviranja pogreba, tako da je prvostopno sodišče vodilo dokazni postopek v tej smeri in ne v smeri morebitnega povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa. Vendar pa bi moralo že prvostopenjsko sodišče po prejemu obdolžilnega predloga (v katerem je med drugim navedba, da so policisti zoper obdolženca podali na okrožno državno tožilstvo kazensko ovadbo v zvezi suma kaznivega dejanja oviranja pogreba po členu 312/I KZ-1) opraviti poizvedbe na ODT ter po tedanjih določilih 12. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) prekiniti postopek do odločitve v zvezi s kaznivim dejanjem. Ko je obdolženec ob pisnem zagovoru predložil tudi sklep ODT z dne 28. 6. 2010 pa bi moralo pretehtati, ali so še podani razlogi za nadaljevanje postopka o prekršku – najkasneje pa bi moralo ob sprejetju odločitve pretehtati, ali je utemeljeno kaznovanje za prekršek ob tem, ko je razpolagalo s sklepom ODT z dne 28. 6. 2010, da je bila kazenska ovadba zoper obdolženca zaradi kaznivega dejanja oviranja pogreba po prvem odstavku 312. člena KZ-1 zavržena, ker ni bilo podlage za utemeljenost suma, da je storil kaznivo dejanje. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče odločilo, da je obdolženec kriv za prekršek, je višje sodišče po pritožbi obdolženčevih zagovornikov ponovno pretehtalo, kaj za postopek o prekršku pomeni okoliščina, da je bila kazenska ovadba glede kaznivega dejanja zavržena. Pri odločanju je upoštevalo nova določila 11.a člena ZP-1 z naslovom „Prekršek in kaznivo dejanje“ glede na to, da ta določila veljajo od 13. 3. 2011, ko je stopila v veljavo novela ZP-1G. Drugi odstavek 11.a člena ZP-1 pa določa: „Če je bil kazenski postopek za kaznivo dejanje, ki ima tudi znake prekrška, pravnomočno ustavljen, ali je bila izdana pravnomočna oprostilna sodba, ali je bil obtožni akt pravnomočno zavrnjen ali zavržen, ali je bila kazenska ovadba zavržena, se postopek za prekršek zoper storilca vodi le, če ga razlogi za navedeno odločitev ne izključujejo“. V konkretnem primeru je bila kazenska ovadba proti obdolžencu zavržena; po mnenju višjega sodišča pa imata tako prekršek kot tudi kaznivo dejanje iste znake in tako kriminalna količina kaznivega dejanja zajema tudi kriminalno količino prekrška. Na to kaže utemeljitev ODT v sklepu o zavrženju kazenske ovadbe z dne 28. 6. 2010, da je bil temeljni očitek osumljencu iz ovadbe, da je poklical nosilca pogrebne dejavnosti ter mu prepovedal, da bi na pokopališču pokopal umrlo ter da je zbral ljudi z namenom, da bi preprečili pokop pokojnice. V nadaljevanju sklepa je ODT navedlo še, da klic vodji pogrebne službe z namenom iz 312. člena KZ-1 ni izkazan, s spisovnimi podatki pa je potrjeno, da se ljudje pri gasilskem domu niso zbrali z namenom, da bi ovirali pogreb ali ga preprečili, in ker ne osumljenec ne nihče drug pogreba ni oviral, motil ali ga skušal preprečiti, je okrožni državni tožilec zaključil, da ni podlage za utemeljenost suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje oviranje pogreba po prvem odstavku 312. člena KZ-1 (ter je nato na podlagi tretjega odstavka 431. člena ZKP zavrgel ovadbo iz razloga po prvem odstavku 161. člena ZKP). Glede na tako obrazložitev sklepa višje sodišče meni ne le, da je bila vsa kriminalna količina zajeta že v kaznivem dejanju, temveč tudi, da niso podani razlogi, zaradi katerih bi bilo mogoče po določilih 11.a člena ZP-1 kljub zaključenemu (pred)kazenskemu postopku nadaljevati s postopkom o prekršku. Tako kaznivo dejanje kot tudi obravnavani prekršek je mogoče (smiselno) storiti le z naklepom, poleg tega kazenski postopek ni bil ustavljen zaradi kakega drugega razloga (morda zaradi majhnega pomena dejanja ali zastaranja pregona), temveč zato, ker je bilo s preiskovalnimi dejanji ugotovljeno, da storilcu ni mogoče očitati organiziranja ljudi z namenom, da bi preprečili pokop pokojnice – kar je prav predmet obravnave tudi v prekrškovni zadevi. Postopek bi bilo tako po mnenju višjega sodišča mogoče nadaljevati le, če bi se obdolžencu očitalo nekaj, kar ni bilo obravnavano v kazenskem postopku (na primer organiziranje shoda ljudi z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa); vendar že predlog in celoten postopek o prekršku ni tekel v tej smeri, temveč je bil ves čas postopka in tudi v sodbi, ki je predmet presoje pritožbenega sodišča, očitek, da je obdolženec organiziral shod s ciljem izvršitve kaznivega dejanja oviranja, preprečitve ali motenja pogreba.

Glede na navedeno je višje sodišče ugotovilo, da je ob upoštevanju določil 11.a člena ZP-1 potrebno postopek proti obdolžencu ustaviti po 10. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker „obstojijo druge okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku“, zaradi česar je ugodilo pritožbi obdolženčevih zagovornikov in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bil postopek proti obdolžencu ustavljen, je pritožbeno sodišče po določilih četrtega odstavka 144. člena ZP-1 odločilo tudi, da stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSC sodba PRp 153/2015
• VSRS Sodba IV Ips 31/2015
• VSRS Sodba IV Ips 14/2020