VSL sodba in sklep PRp 297/2011

Jedro

Zakonski pogoji za ravnanje v skrajni sili niso bili izpolnjeni že iz razloga, ker je imel obdolženec v zgolj z njegove strani zatrjevani situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav, vso možnost nastalo nevarnost odvrniti tudi drugače, in sicer s klicem na številko klica v sili, npr. 112, kjer bi mu bila nudena ustrezna medicinska pomoč, ne pa da se je v takem, po njegovi oceni celo življenjsko ogrožajočem, stanju, odločil še za vožnjo motornega vozila, ki že po naravi stvari od voznika terja popolno fizično sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, pri tem pa tudi vedel, da je pred tem užival alkoholne pijače.

Izrek

I.

Pritožba obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

II.

Predlogu za obročno plačilo globe se ugodi in se obdolžencu dovoli plačilo preostanka globe v znesku 930,00 (devetsto trideset) evrov v desetih mesečnih obrokih po 93,00 (triindevetdeset) evrov s tem, da zapade prvi obrok v plačilo 30 dni po prejemu te odločbe, ostali obroki pa na isti dan vsakega naslednjega meseca. V primeru zamude s plačilom posameznega obroka za plačilo globe z dne zamude zapadejo v plačilo še neplačani obroki, sicer bo pa v primeru neplačila globe sodišče ravnalo v skladu z opozorilom navedenim v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za odgovornega prekrška iz d) točke četrtega odstavka 130. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), za kar mu je bila izrečena globa v znesku 950,00 EUR in stranska sankcija deset kazenskih točk za prekršek, storjen v B kategoriji motornih vozil, na podlagi četrtega odstavka odstavka 23. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je bila obdolžencu stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije odpuščena. Sodišče prve stopnje je v globo vštelo še pridržanje do 12 ur v znesku 20,00 EUR, tako da je obdolženec dolžan plačati še globo v znesku 930,00 EUR. Obdolženca je sodišče prve stopnje oprostilo plačila stroškov postopka.

Zoper tako odločitev je obdolženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da je do obravnavane vožnje prišlo v hudi stiski zaradi zdravstvenih težav, ki so se mu začele stopnjevati, zato se je v strahu za svoje življenje, kajti že leta 2005 je imel podoben napad, za kar prilaga tudi zdravniško dokumentacijo, odločil, da se sam odpelje v zdravstveni dom. Zapisnika ni prebral, preden ga je podpisal, saj je hotel, da se postopek čim prej konča in da pride v zdravstveni dom, ker so bile bolečine nevzdržne. Zato predlaga, da se ga ne obravnava kot udeleženca v prometu, ki se je zavestno usedel za volan in vozil vinjen, saj se je boril za svoje življenje, denarja pa nima niti za preživetje, saj prejema socialno pomoč dobrih 200,00 EUR, zato prosi, da se ga oprosti plačila globe in kazenskih točk ali pa globo zniža na polovico, ki jo bo skušal plačati na obroke.

I.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da take kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile storjene, obdolženčeva pritožba pa tudi ni utemeljena. Sodišče prve stopnje tudi po oceni višjega sodišča na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je do obravnavane vožnje motornega vozila pod vplivom alkohola prišlo zaradi zdravstvenih težav s srcem, torej ker naj bi ravnal v skrajni sili, ki sicer izključuje storilčevo krivdo. Sodišče prve stopnje sicer v obrazložitvi svoje odločitve navaja zgolj sicer utemeljene razloge, zakaj obdolženčevemu zagovoru v tem delu ne verjame, ne pa tudi razlogov, zakaj tudi sicer, če bi sprejelo obdolženčeve navedbe o vzrokih za obdolženčevo vožnjo, takega obdolženčevega ravnanja ni mogoče šteti kot ravnanja v skrajni sili. Po določbi 32. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ki se glede na določbo 8. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku o prekršku, je namreč kot ravnanje v skrajni sili, ki izključuje storilčevo odgovornost za prekršek, šteti le tisto ravnanje storilca, ki ima znake prekrška, ki ga storilec stori zato, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno nezakrivljeno nevarnost za življenje, telesno celovitost, osebno svobodo ali premoženje, nujno za preživetje, če take nevarnosti ni bilo mogoče odvrniti drugače, storilec pa se ji tudi ni bil dolžan izpostavljati. Ti zakonski pogoji pa v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni že iz preprostega razloga, ker je imel obdolženi v zgolj z njegove strani zatrjevani situaciji, ko naj bi se počutil življenjsko ogroženega zaradi zdravstvenih težav, vso možnost nastalo nevarnost odvrniti tudi drugače, in sicer s preprostim klicem na številko klica v sili, npr. številko 112, kjer bi mu bila nudena ustrezna medicinska pomoč, ne pa, da se je v takem, po njegovi oceni celo življenjsko ogrožajočem stanju, odločil še za vožnjo motornega vozila, ki že po naravi stvari od voznika terja popolno fizično sposobnost za varno upravljanje motornega vozila, obdolženec pa je pri tem tudi vedel, da je pred tem užival tudi alkoholne pijače, ki jih po lastnih navedbah zaradi povišanega krvnega tlaka sicer ne uživa. Glede na navedeno so tako neutemeljene obdolženčeve pritožbene navedbe, da se postopek o prekršku zoper njega ustavi, ker naj bi vožnjo motornega vozila pod vplivom alkohola opravil iz razloga, da čimprej dobi nujno medicinsko pomoč, saj obdolženčevo ravnanje ni mogoče šteti kot ravnanje v skrajni sili. Ker je že sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve navedlo v skladu z določbo 139. člena ZP-1 tudi razloge, ki jim ni mogoče odreči razumnosti in utemeljenosti glede same ugotovitve dejanskega stanja obravnavanega prekrška, kateremu obdolženec niti ne oporeka, obdolžencu pa za obravnavani prekršek izreklo že itak najnižjo globo in predpisano število kazenskih točk, medtem ko mu je stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije, ki je za inkriminirani prekršek obvezna, celo odpustilo, je bilo odločitev sodišča prve stopnje glede obdolženčeve odgovornosti za prekršek iz d) točke četrtega odstavka 130. člena ZVCP-1 v celoti potrditi kot pravilno in zakonito. Pri tem namreč višje sodišče ugotavlja, da glede na obdolženčevo predkaznovanost tudi ni razlogov za uporabo omilitvene določbe in izrek globe pod najnižjo v zakonu predpisano mero, kot to predlaga pritožnik v svoji pritožbi, saj so bile njegove osebne in premoženjske razmere že v zadostni meri upoštevane z izrekom najnižje v zakonu predpisane globe za obravnavano kršitev.

II.

Pač pa je višje sodišče obdolženčevo pritožbo v delu, v katerem navaja, da izrečene globe ne more plačati zaradi osebnih in premoženjskih razmer, štelo kot njegov predlog za obročno plačilo izrečene globe. V skladu z določbo drugega odstavka 18. člena ZP-1 se lahko globo, ki presega trikratni znesek najnižje globe 17. člena ZP-1 (to pa je 40,00 EUR), plača v obrokih. Glede na izrečeni znesek globe upoštevajoč pri tem še obdolženčeve osebne in premoženjske razmere kot izhajajo iz podatkov v spisu je tako višje sodišče obdolžencu določilo obročno plačilo globe v desetih mesečnih obrokih, kar je po oceni višjega sodišča tudi primerno število obrokov, upoštevajoč navedene okoliščine.

Višje sodišče pa je obdolženca tako kot že sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 144. člena ZP-1 oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, upoštevajoč njegove osebne in premoženjske razmere, saj bi bilo s plačilom sodne takse lahko ogroženo njegovo vzdrževanje.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 891/2010
• VSK sodba PRp 232/2012
• VSL sodba PRp 806/2010