<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep PRp 226/2011

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Oddelek za prekrške
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2011:PRP.226.2011
Evidenčna številka:VSL0066588
Datum odločbe:22.02.2011
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:odgovornost pravne osebe - odgovornost odgovorne osebe - temelji odgovornosti pravne osebe - postopek zoper pravno in odgovorno osebo - obdolžilni predlog - postopek z obdolžilnim predlogom

Jedro

V skladu z določbo 1. odstavka 106. člena ZP-1 je mogoče zavreči obdolžilni predlog zgolj zaradi nepristojnosti predlagatelja ali v primeru, če predlagatelj nepopoln ali nerazumljiv predlog v zahtevanem roku ne dopolni oziroma popravi, sodišče prve stopnje pa za obdolženo pravno osebo sploh ni ugotovilo pomanjkljivosti, ki bi jih moral predlagatelj v zahtevanem roku odpraviti.

ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru osebe, ki v okviru svojih delovnih nalog ni poskrbela pred izdajo programskih vsebin za vpis medija – spletne strani v razvid medijev pri pristojnem ministrstvu.

Zgolj zaradi tega, ker obdolžilni predlog za obdolženi odgovorni osebi ni vseboval vseh v 2. odstavku 105. člena ZP-1 zahtevanih podatkov glede njune istovetnosti (njuna identiteta kot odgovornih oseb je bila kljub temu zanesljivo ugotovljena z navedbami osebnih podatkov in dela, ki ga opravljata), še ni mogoče šteti, da je obdolžilni predlog nepopoln v taki meri, da onemogoča uvedbo postopka o prekršku. Celo v primeru, ko podatkov o istovetnosti storilca sploh ni mogoče ugotoviti, to ni ovira za vložitev obdolžilnega predloga in izvedbo postopka, saj se v takem primeru namesto osebnih podatkov navede opis osebe in fotografija oziroma posnetek.

Izrek

Pritožbi predlagatelja postopka Ministrstva za kulturo se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje o zavrženju obdolžilnega predloga Ministrstva za kulturo Republike Slovenije zoper obdolženo pravno osebo X. stranka s sedežem xxx, Ljubljana ter obdolženi odgovorni osebi, zakonita zastopnika obdolžene pravne osebe N. N. in M. M., razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je okrajno sodišče obdolžilni predlog zoper obdolženo pravno osebo in obdolženi odgovorni osebi, zakonita zastopnika obdolžene pravne osebe, zaradi prekrška iz druge alineje prvega odstavka 132. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) zavrglo. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje odločitve navaja, da predlagatelj postopka kljub zahtevi za dopolnitev podatkov v obdolžilnem predlogu le-teh v zahtevanem roku ni dopolnil, tako da obdolžilni predlog ni popoln glede osebnih podatkov za obdolženi odgovorni osebi. Sodišče še poudarja, da je na podlagi podatkov o datumu rojstva prvoobdolžene odgovorne osebe pridobilo izpis iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških in seznama vodenih postopkov o prekršku za sodišče, pri tem pa ugotovilo, da se oba izpisa nanašata na osebo z imenom T. in ne N. N., sodba o prekršku pa se sme nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, saj sicer ni subjektivne identitete z obdolžilnim predlogom. Ob upoštevanju načela akcesornosti, po katerem je odgovornost pravne osebe za prekršek dopolnilna oziroma pridružitvena, torej vezana na dejanje druge osebe, ki je kot storilec prekrška vedno fizična oseba, pa je sodišče zavrglo tudi obdolžilni predlog zoper obdolženo pravno osebo.

Zoper tako odločitev je predlagatelj postopka vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve določb zakona, ki določa prekršek, ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo v ponovni postopek in v odločitev prvostopenjskemu sodišču. Povsem napačna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je v celoti zavrglo obdolžilni predlog predlagatelja, vložen zoper obdolženo pravno osebo, čeprav zanjo ni ugotovilo, da so podatki v obdolžilnem predlogu nepopolni in tudi ni zahtevalo dopolnitve obdolžilnega predloga za obdolženo pravno osebo. Ker je bil torej obdolžilni predlog zoper obdolženo pravno osebo pravilen in popoln, je to sodišču narekovalo, da zoper obdolženo pravno osebo nadaljuje prekrškovni postopek, ne pa da ga je z izpodbijanim sklepom zavrglo, saj za takšno odločitev ni imelo ne dejanske ne pravne podlage. Po ZMed je namreč za očitani prekršek predpisana tako odgovornost pravne osebe kot tudi njenih odgovornih oseb. ZMed tudi nima določb, po katerih bi bilo dovoljeno (dopustno) postopek za očitani prekršek izvesti le skupno zoper pravno in njeno odgovorno osebo. Torej ni nikakršnih pravnih zadržkov in/ali ovir, da bi sodišče nadaljevalo s prekrškovnim postopkom le zoper obdolženo pravno osebo, če je že menilo, da je predlog zoper obdolženi odgovorni osebi toliko pomanjkljiv, da ne omogoča nadaljevanja postopka. Tudi sicer pa upoštevajoč gramatikalno razlago določbe 105. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) ni pravilen in zakonit tudi zaključek sodišča, da je obdolžilni predlog glede (razpoznavne) opredelitve odgovornih oseb toliko pomanjkljiv, da ne omogoča nadaljevanja prekrškovnega postopka. Po omenjeni zakonski določbi mora biti obdolžilni predlog pismen in vsebovati podatke o istovetnosti storilca, pri čemer pa so poleg imena in priimka ter bivališča zgolj primeroma navedeni še EMŠO, rojstni podatki ter poklic. Slednji za opredelitev „istovetnosti“ storilca/ev v konkretnem primeru sploh niso bistvenega pomena ali povedano drugače, osebni podatki za obe obdolženi odgovorni osebi, navedeni v obdolžilnem predlogu, so sodišču več kot zadoščali, da zoper „pravi“ odgovorni osebi nadaljuje prekrškovni postopek. Kot je predlagatelj že pojasnil, manjkajoči osebni podatki ne le, da niso bili bistvenega pomena za nadaljevanje prekrškovnega postopka, pač pa tudi niso dostopni v javnih evidencah zaradi zaščite teh podatkov po predpisih o varstvu osebnih podatkov, zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljevanje postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno uveljavlja nezakonitost odločitve sodišča prve stopnje v delu, ko je le-to predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper obdolženo pravno osebo zaradi kršitve določb ZMed zavrglo na podlagi prvega odstavka 106. člena ZP-1. Po citirani določbi namreč sodišče, ko prejme obdolžilni predlog, oceni, ali so podani pogoji za postopek. Če ugotovi, da je predlog podal nepristojni predlagatelj oziroma oseba, ga zavrže s sklepom, ki ga vroči tudi pristojnemu predlagatelju postopka. Če ugotovi, da je predlog nepopoln ali nerazumljiv, zahteva od predlagatelja postopka, naj ga v petnajstih dneh dopolni oziroma popravi. Če tega predlagatelj postopka v roku ne stori, sodišče s sklepom zavrže obdolžilni predlog. Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi upoštevanja načela akcesornosti, po katerem je odgovornost pravne osebe za prekršek dopolnilna oziroma pridružitvena, torej vezana na dejanje druge osebe, ki je kot storilec prekrška vedno fizična oseba, treba zavreči tudi obdolžilni predlog zoper obdolženo pravno osebo, je pravno zmotno in tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 106. člena ZP-1. V skladu s to določbo je namreč mogoče zavreči obdolžilni predlog zgolj zaradi nepristojnosti predlagatelja ali v primeru, če predlagatelj nepopoln ali nerazumljiv predlog v zahtevanem roku ne dopolni oziroma popravi, v obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje za obdolženo pravno osebo sploh ni ugotovilo pomanjkljivosti, ki bi jih moral predlagatelj v zahtevanem roku odpraviti, na kar utemeljeno opozarja tudi pritožnica v svoji pritožbi. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga zoper obdolženo pravno osebo je tako že na tej podlagi nezakonita.

Razlog, ki ga sodišče prve stopnje navaja v obrazložitvi svoje odločitve glede zavrženja obdolžilnega predloga zoper obdolženo pravno osebo (in na podlagi katerega bi bilo obdolžilni predlog kvečjemu zavrniti na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZP-1), pa tudi sicer nima podlage v določbah ZP-1 in Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), ki se po določbah 13. in 14. člena ZP-1 smiselno uporablja glede odgovornosti pravnih oseb za prekrške, ter v določbah ZMed kot predpisa, ki določa prekršek. Pravna oseba je namreč po določbi drugega odstavka 13. člena ZP-1 lahko odgovorna za prekršek druge osebe, če je v predpisu o prekršku tako določeno, kar v obravnavanem primeru ZMed tudi določa. Tako je v drugi alineji prvega odstavka 132. člena ZMed določeno, da se z globo kaznuje za prekršek izdajatelj pravna oseba ali izdajatelj samostojni podjetnik posameznik, če brez vpisa v razvid pri pristojnem ministrstvu izdaja programske vsebine (prvi odstavek 16. člena), z globo pa se kaznuje za prekršek tudi odgovorna oseba izdajatelja pravne osebe ali odgovorne osebe izdajatelja samostojnega podjetnika posameznika, ki stori tak prekršek. Po določbi 14. člena ZP-1 se za odgovornost pravne osebe smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja odgovornost pravnih oseb za kazniva dejanja ob pogojih, pod katerimi je pravna oseba odgovorna za kaznivo dejanje. Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) v 42. členu tako določa kot osnovni pogoj za odgovornost pravne osebe za kaznivo dejanje, da je slednjega storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe ter da kazenska odgovornost pravnih oseb ne izključuje odgovornosti fizičnih oseb kot storilcev, napeljevalcev ali pomagačev pri istem kaznivem dejanju. Te formalne temelje odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja vsebuje tudi 4. člen ZOPOKD in jih dopolnjuje še z naslednjimi alternativno določenimi materialnimi pogoji: a) če pomeni storjeno kaznivo dejanje izvršitev protipravnega sklepa, naloga ali odobritve njenih vodstvenih ali nadzornih organov; b) če so njeni vodstveni ali nadzorni organi vplivali na storilca ali mu omogočili, da je storil kaznivo dejanje; c) če razpolaga s protipravno pridobljeno premoženjsko koristjo ali uporablja predmete, nastale s kaznivim dejanjem; č) če so njeni vodstveni ali nadzorni organi opustili dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo ravnanja njim podrejenim delavcem. ZOPOKD v prvem odstavku 5. člena še določa, da je pravna oseba ob preje naštetih pogojih odgovorna tudi, če storilec za kaznivo dejanje ni odgovoren, v tretjem odstavku pa tudi, da je pravna oseba za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti, lahko odgovorna le pod pogoji iz 4. točke 4. člena tega zakona.

Stališče sodišča prve stopnje, da je obdolžilni predlog zoper obdolženo pravno osebo treba zavreči zaradi upoštevanja načela akcesornosti (očitno zaradi zavrženja obdolžilnega predloga zoper obdolženi odgovorni osebi), tako nima opore v zgoraj citiranih določbah ZP-1 in ZOPOKD. Navedena zakona odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru osebe, ki v okviru svojih delovnih nalog ni poskrbela pred izdajo programskih vsebin za vpis medija – spletne strani v razvid medijev pri pristojnem ministrstvu. Glede na akcesornost odgovornosti pravne osebe tako le-ta odgovarja za ravnanje vsakršne druge osebe, ne le odgovorne osebe, v določenih primerih tudi, če odgovorne osebe sploh ni. O možnosti ločene obravnave pravne osebe in odgovorne osebe govori tudi določba 70. člena ZP-1, po kateri se (zaradi ekonomičnosti postopka) zoper pravno in odgovorno osebo praviloma vodi enoten postopek (prvi odstavek), postopek o prekršku pa se po določbi drugega odstavka tega člena lahko vodi tudi zgolj zoper pravno osebo, če zaradi pravnih ali dejanskih ovir postopka ni mogoče voditi zoper odgovorno osebo, po določbi tretjega odstavka tega člena pa se v primeru stečaja pravne osebe postopek lahko vodi le zoper odgovorno osebo. Tudi sam ZP-1 predvideva izključno ločeno obravnavanje odgovornih oseb pri državnih organih ali samoupravnih lokalnih skupnosti (prvi odstavek 13. člena ZP-1), tako da stališče sodišča, da ni pogojev za začetek postopka zoper obdolženo pravno osebo zaradi kršitve določb ZMed smiselno zaradi tega, ker ni pogojev za uvedbo postopka o prekršku zoper obdolženi odgovorni osebi zaradi nepopolnega obdolžilnega predloga, ni sprejemljivo (glej tudi sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, npr. opr. št. IV Ips 82/2009, IV Ips 46/2007 itd.).

Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je obdolžilni predlog, vložen zoper obdolženi odgovorni osebi, zakonita zastopnika obdolžene pravne osebe, zaradi kršitve določil ZMed tako nepopoln, da ga je treba zavreči, ker ga predlagatelj kljub zahtevi za dopolnitev ni dopolnil z zahtevanimi podatki. Drugi odstavek 105. člena ZP-1 res določa, katere podatke o istovetnosti storilca mora vsebovati obdolžilni predlog in da so upravljalci zbirk osebnih podatkov dolžni predlagatelju postopka na njegovo zahtevo brezplačno posredovati podatke, ki so potrebni za sestavo in vložitev obdolžilnega predloga. Vendar pa zgolj zaradi tega, ker obdolžilni predlog v obravnavanem primeru za obdolženi odgovorni osebi ni vseboval vseh v drugem odstavku 105. člena ZP-1 zahtevanih podatkov glede njune istovetnosti (njuna identiteta kot odgovornih oseb je kljub temu bila zanesljivo ugotovljena z navedbami osebnih podatkov, to je imena in priimka, za N. N. tudi njegovi rojstni podatki ter zaposlitev, za M. M. pa še navedba, da je poslanec Državnega zbora in dela, ki ga opravljata, t.j. zakonita zastopnika obdolžene pravne osebe), še ni mogoče šteti, da je obdolžilni predlog nepopoln v taki meri, da onemogoča uvedbo postopka o prekršku. Celo v primeru, ko podatkov o istovetnosti storilca sploh ni mogoče ugotoviti, to ni ovira za vložitev obdolžilnega predloga in izvedbo postopka, saj se v takem primeru namesto osebnih podatkov navede opis osebe in fotografija oziroma posnetek, tak obdolžini predlog pa ni mogoče zavreči kot nepopoln v smislu prvega odstavka 106. člena ZP-1, temveč je sodišče tudi samo dolžno izkoristiti vse zakonske možnosti za preverjanje identitete. Zgolj za primerjavo je pri tem omeniti še 50. člen ZP-1, ki določa, katere podatke o kršitelju prekrška mora vsebovati predlog v hitrem postopku o prekršku (med temi tudi osebno ime, enotno matično številko občana, rojstne podatke, državljanstvo, stalno oziroma začasno prebivališče, za odgovorno osebo tudi zaposlitev, za pravno osebo ime in sedež ter matično številko), pri tem pa tudi navaja, da če teh podatkov ni, pa podatke, ki jih je lahko pridobiti. Torej tudi v tem primeru zgolj zaradi tega, ker niso navedeni vsi podatki o istovetnosti kršitelja prekrška, ni mogoče zavreči predloga za uvedbo postopka o prekršku.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se obdolžilni predlog nanaša na drugo osebo, saj je iz izpisov iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških in seznama vodenih postopkov o prekršku za sodišče razvidno, da se rojstni podatki, ki jih je navedel predlagatelj za N. N., nanašajo na osebo z imenom T., torej naj bi šlo za drugo osebo, sodba o prekršku pa se sme nanašati samo na osebo, ki je obdolžena, sicer gre za kršitev načela subjektivne identitete. Ne glede na navedbo drugega imena v obdolžilnem predlogu, za katerega je splošno znano, da ga predsednik stranke uporablja v javnosti, od imena, ki je navedeno v evidencah, je namreč glede na rojstne podatke in zaposlitev očitno, da gre za isto osebo, zato se vprašanje morebitne kršitve subjektivne identitete v takem primeru sploh ne zastavlja. Pri tem ni prezreti, da se v skladu z določbo tretjega odstavka 114. člena ZP-1 obdolženca pri prvem zaslišanju vpraša tudi za osebne podatke in kolikor pride v teh navedbah do morebitnih razhajanj s podatki, navedenimi v obdolžilnem predlogu, ni pa dvoma, da gre za isto osebo, sodišče v sodbi pač navede pravilne osebne podatke.

Glede na navedeno je zato višje sodišče ugodilo pritožbi predlagatelja postopka in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju obdolžilnega predloga zoper obdolženo pravno osebo in njeni odgovorni osebi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, saj višje sodišče pri pregledu zadeve tudi po uradni dolžnosti ugotavlja, da ni pogojev za zavrnitev obdolžilnega predloga v smislu četrtega odstavka 106. člena ZP-1.


Zveza:

ZP-1 člen 13, 13/2, 14, 50, 50/2, 70, 70/1, 70/2, 70/3, 105, 105/2, 106, 106/1, 106/4.
ZOPOKD člen 4, 5.
KZ-1 člen 42.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.10.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU4NzQz