VSL sodba PRp 40/2011

Jedro

Pred podpisom zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom policist obdolžencu ni dolžan dati pravnega pouka po 4. odstavku 148. člena ZKP, saj se redni sodni postopek v zadevah prekrškov začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga.

V postopku o prekršku se koncentracija alkohola v organizmu voznika dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom le v primeru, če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in podpiše zapisnik.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženi spoznan za odgovornega storitve uvodoma navedenega prekrška, za katerega sta mu bili izrečeni glavna sankcija globa v znesku 950,00 eurov (v katero je na podlagi prvega odstavka 112. člena Zakona o prekrških (ZP-1) všteto pridržanje obdolženca v trajanju do 12 ur v znesku 20,00 eurov) in stranska sankcija osemnajst kazenskih točk s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja, ter naloženo plačilo stroškov postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje zagovornica obdolženca zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku iz 6. in 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu zadeve v okviru vložene pritožbe in po uradni dolžnosti na podlagi določbe 159. člena ZP-1 višje sodišče ugotavlja, da v postopku o prekršku na prvi stopnji ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz prvega odstavka 155. člena ZP-1 in da v škodo obdolženca niso kršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek (156. člen ZP-1). Tako tudi ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da podpisanega zapisnika o opravljenem alkotestu ni izločilo iz spisa, ker obdolženec kot udeleženec v prometu ni bil deležen pouka policista v skladu s 148. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), po katerem se vse izjave osumljenca, dane pred omenjenim poukom, med katere šteje tudi podpisani zapisnik o opravljenem alkotestu, izločijo iz spisa, saj se ne smejo uporabljati kot dokazi v postopku, policist pa udeležencu v prometu nikoli ne da pouka po četrtem odstavku 148. člena ZKP, kar pomeni, da se udeleženec v prometu s podpisom izjave inkriminira sam, to pa stori celo brez zakonsko obveznega pouka zoper samoobtožbo. Višje sodišče ugotavlja, da se v postopku o prekršku obdolžencu očita prekršek vožnje pod vplivom alkohola z 0,97 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka (z že upoštevano toleranco elektronskega alkotesta v njegovo korist), postopek ugotavljanja obdolženčevega psihofizičnega stanja pa je, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, potekal pravilno in zakonito, svojo odločitev pa je sodišče prve stopnje pravilno in tudi zakonito med drugim oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom. Ta zapisnik je namreč sestavljen povsem v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in kot takšen pomeni po 80. členu ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in v njem danih izjav, zaradi česar ne gre za nedovoljen dokaz. Pred podpisom tega zapisnika pa policist obdolžencu tudi ni bil dolžan dati v pritožbi navedenih pravnih poukov, saj se redni sodni postopek v zadevah prekrškov začne na podlagi pisnega obdolžilnega predloga, kot je bilo to storjeno tudi v obravnavanem primeru, ko je predlagateljica postopka policijska postaja 7. 1. 2009 pri pristojnem sodišču prve stopnje vložila zoper obdolženca obdolžilni predlog zaradi uvodoma navedenega prekrška; obdolžilnemu predlogu pa je med drugim priložila zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je sestavil policist te policijske postaje 26. 9. 2008 ob 21.00 uri potem, ko je vodil postopek ugotavljanja obdolženčevega psihofizičnega stanja, v kakršnem je bil kot voznik osebnega avtomobila v cestnem prometu, ki ga je vozil po Celovški cesti v Ljubljani. Tudi postopek ugotavljanja obdolženčevega psihofizičnega stanja je potekal v skladu z določbami Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), saj se v postopku o prekršku koncentracija alkohola v organizmu voznika dokazuje na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom le v primeru, če se voznik kot preizkušanec strinja z ugotovljenim rezultatom preizkusa alkoholiziranosti in podpiše zapisnik (drugi in peti odstavek 132. člena ZVCP-1), kot je to bilo tudi v obravnavanem primeru, ko je obdolženec kot preizkušanec zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom podpisal brez vsake pripombe, s čimer se je v postopku ugotavljanja svojega psihofizičnega stanja strinjal tako s potekom postopka kot z dobljenim rezultatom preizkusa, s tem pa se odrekel pravici do preverjanja količine alkohola v organizmu z merilnikom alkohola v izdihanem zraku (etilometrom) ali pa s strokovnim pregledom. Zato je sodišče prve stopnje svojo odločitev povsem pravilno in zakonito poleg obdolženčevega priznanja prekrška oprlo tudi na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, zaradi česar so vse drugačne pritožbene navedbe v tej smeri nesprejemljive in zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

Višje sodišče ugotavlja, da tudi ni podana v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, saj ne držijo pritožbene navedbe o tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker se sodišče ni opredelilo do izjave Urada za meroslovje o tem, da meritev, opravljena z alkotestom, ni veljaven dokaz, ker ne ustreza standardom Zakona o meroslovju (ZMer-1), saj ni navedlo razlogov, zakaj ni poklonilo vere v izjavo Urada za meroslovje, ki je organ, pristojen za sprejem odločitve o tem, katera meritev se lahko in katera ne uporabi v sodnih postopkih, tako da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Višje sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo upoštevana določba 139. člena ZP-1, ki predpisuje vsebino obrazložitve sodbe o prekršku, med drugim tudi o tem, da je treba v obrazložitvi sodbe o prekršku kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana. Obrazložitev sodbe namreč navaja jasne in zadostne razloge o odločilnih dejstvih, to je o obdolženčevi vožnji osebnega avtomobila v že navedenih krajevnih in časovnih okoliščinah z 0,97 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, ti razlogi pa izhajajo iz ocene v postopku o prekršku na prvi stopnji izvedenih dokazov, to je iz obdolženčevega zagovora, v katerem je ta prekršek jasno in popolno priznal (prvi odstavek 118. člena ZP-1), iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z alkotestom, ki ga je obdolženec kot voznik podpisal brez vsake pripombe, in iz ocene listinskih dokazov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako da uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku ni podana.

Prav tako ni podana v pritožbi zatrjevana napačna uporaba materialnega prava, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da ugotavljanje obdolženčeve alkoholiziranosti ni bilo ugotovljeno na zakonsko dovoljen način, ker da je potrebno ugotovitve indikatorja (to je elektronskega alkotesta) preveriti v skladu z ZMer-1 ali z etilometrom ali z odvzemom krvi, zaradi česar pri obdolžencu opravljena meritev alkoholiziranosti ni bila zakonito opravljena. Kot je že navedeno, je bil postopek ugotavljanja obdolženčeve alkoholiziranosti v obravnavanem primeru povsem pravilen in zakonit, z navedenimi pritožbenimi navedbami pa pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje obdolžencu očitanega prekrška pa je bilo pravilno in tudi popolno ugotovljeno na podlagi ocene že navedenih izvedenih dokazov, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženca utemeljeno spoznalo za odgovornega storitve očitanega prekrška.

Ob preizkusu odločitve o sankcijah višje sodišče ugotavlja, da je bila glavna sankcija izrečena na spodnji predpisani meji globe, ob primernem upoštevanju v postopku o prekršku na prvi stopnji ugotovljenih in za odmero sankcij pomembnih okoliščin, navedenih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako da tudi napačno upoštevana obteževalna okoliščina, to je predkaznovanost obdolženca s plačilnim nalogom policijske postaje, pravnomočnim 7. 10. 2008, pri odmeri te sankcije ni imela nobenega vpliva; tudi stranska sankcija osemnajst kazenskih točk, ki so v tem določenem številu predpisane na podlagi petega odstavka 130. člena ZVCP-1, je bila obdolžencu, ki je v organizmu imel več kot 0,71 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izrečena v skladu z navedeno določbo; sodišče prve stopnje pa je zaradi izreka osemnajstih kazenskih točk ob uporabi tretjega odstavka 22. člena in petega odstavka 202.a člena ZP-1 obdolžencu utemeljeno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbo zagovornice obdolženca na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornica obdolženca s pritožbo ni uspela, je obdolženec dolžan v skladu z določbami 147. člena v zvezi z določbami od 143. do 146. člena ZP-1 plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso, ki mu jo bo s posebnim plačilnim nalogom v skladu z Zakonom o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

17.10.2011

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 107/2014
• VSC Sodba PRp 176/2022
• VSL sklep PRp 946/2010