VSL vmesna sodba in sklep II Cp 4122/2009

Jedro

Skrbnica psa je odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi ugriza psa, saj ni dokazala, da je ustrezno poskrbela za njegovo nadzorstvo.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba:

v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti spremeni tako, da je toženka odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi ugriza psa dne 20.3.2000;

v odločitvi o zavrnitvi zahtevka po višini in glede stroškov postopka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 6.551,49 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2003 dalje do plačila in odločilo, da je toženki dolžan v 15 dneh povrniti 595,66 EUR stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15 točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje in odločanje pred drugim sodnikom. V pritožbi pritrjuje stališču prvega sodišča, da je toženka imetnica psa. Trdi, da je arbitraren zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo na podlagi izjav toženkine sestre, da je edino logično in življenjsko, da je slednja kritičnega dne spustila psa ven. V resničnost njenih izjav sploh ne podvomi kljub temu, da so ostali družinski člani navedli, da so se vsi ukvarjali s psom in zanj skrbeli, in glede na to, da jih je zaradi spreminjanja izjav tudi samo ocenilo za neprepričljive. Gre za vprašljivost resničnosti njenih izjav, ki se z vsakim ponovljenim vprašanjem nagibajo bolj v smer, ki koristi za potrebe tega postopka njeni sestri. Toženka je izpovedala, da so bili vedno, ko je bil pes spuščen ven, ob njem prisotni, zato je edini logičen zaključek, da ga je ona spustila ven, glede na to, da je bila prisotna ob ugrizu in da ga je že trenutke prej klicala. Izjave celotne družine o tem, da je bila v vmesnem času pri babici, so izrabljene za prikaz, da je v tem času psa izpustila toženkina sestra. Očitno je, da vse priče prikrojujejo skozi zaslišanja svojo zgodbo, sodišče pa to ovrže s tem, da bi v takem primeru vsi govorili kot naučeno, tu pa vsi podajajo svojo verzijo dogodka. Prvo sodišče tako prihaja v nasprotje s samim seboj, posledično pa so taki tudi razlogi sodbe, saj na enem mestu izpovedbam verjame, na drugem mestu toženkino sestro kot ključno pričo označi za neprepričljivo in neverodostojno, sodbo pa utemelji prav na njeni izpovedbi. Tak razlog sodbe kot podlaga za izključitev toženkine odgovornosti pa je v nasprotju z ostalimi razlogi sodbe in z listinskimi dokazi, saj je glede na vse namreč edin logičen in življenjski zaključek, da je psa ven spustila toženka, dokazno breme, da ni bilo tako, je na toženki, temu bremenu pa ni zadostila. Navaja, da ni dokazala, da je ravnala z dolžno skrbnostjo, niti ni z gotovostjo dokazala, da je psa ob odhodu k babici pustila zaprtega v hiši. Zaključek sodišča glede izključitve toženkine odgovornosti je zmoten in nima podpore v listinskih dokazih. Nadalje navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je toženkina sestra kritičnega dne spustila psa ven, saj za to ni podlage v listinski dokumentaciji, razlogi za to pa so že bili opisani v delu, v katerem utemeljuje absolutne bistvene kršitve postopka. Navaja še, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi popolnoma prezrlo Zakon o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) in se je oprlo le na 16. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ki določa način ravnanja udeležencev v medsebojnih razmerjih in kot načelo predstavlja le vrednostno normo, zato je v tem primeru presplošen in le delno uporaben kot podlaga. V obravnavanem primeru bi bilo potrebno uporabiti ZZZiv (2., 5., 11. in 12. člen), ki predstavlja tisto materialno pravno podlago, ki natančno določa, kako mora vsak skrbnik psa v danem trenutku ravnati, da zaščiti druge ljudi pred svojo živaljo. Toženka tem standardom ni zadostila, saj je bila v kritičnem trenutku nedvomno ena izmed skrbnikov psa, dolžnostno ravnanje pa se razteza na vse skrbnike.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je skladno z drugim odstavkom 347. člena ZPP 22.2.2010 opravilo pritožbeno obravnavo, ker je spoznalo, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti nekatere od že izvedenih dokazov pred sodiščem druge stopnje. Ni se namreč strinjalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede tega, ali je bila toženka kot skrbnica psa spornega dne odgovorna za nastali škodni dogodek zato, ker je psa brez potrebnega varstva in nadzorstva spustila iz hiše. Sodišče druge stopnje je za ugotovitev tega dejstva na pritožbeni obravnavi zaslišalo tožnika, toženko ter toženkino sestro M.T..

Materialno pravno podlago za odločanje v konkretnem sporu predstavlja določba paragrafa 1320 Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ki določa, da če žival koga poškoduje, je zato odgovoren tisti, kdor jo je k temu izpodbodel, dražil ali zanemaril jo zavarovati. Kdor žival redi, je odgovoren, če ne dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo ali nadzorstvo. Gre za krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Pravilo ODZ je potrebno uporabiti, ker je do škodnega dogodka prišlo še pred uveljavitvijo sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, po katerem bi bilo skladno s 1060. členom treba uporabiti določila Zakona o obligacijskih razmerjih. Ker pa ta ni vseboval posebnih določb v zvezi s škodo, ki jo povzroči žival, pridejo v poštev pravila ODZ.

Sodišče druge stopnje sprejema odločitev in razloge prvostopnega sodišča, da je bila toženka, tako kot vsi člani njene družine, imetnica in skrbnica psa, in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje. Tudi skrbnik in ne le lastnik psa je dolžan nadzorovati psa. Smisel nadzorovanja psa je, da je lastnik ali skrbnik dolžan preprečiti, da bi pes kogarkoli poškodoval, pri čemer mora nadzorovanje prilagoditi situaciji, ki bi jo moral in mogel predvideti ter tako poskrbeti, da bi preprečil nastanek škode (glej pravno mnenje občne seje VSS 16.12.1993, Poročilo VSS 2/93, str. 5).

Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka za ustrezen nadzor poskrbela s tem, da je psa ob odhodu iz hiše pustila zaprtega v njej in mu tako onemogočila, da bi koga poškodoval. Do ugriza psa naj bi prišlo zaradi krivdnega ravnanja toženkine sestre, ki je spustila psa iz hiše v času, ko je toženka odšla k babici po pošto. Na podlagi navedenega je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je takšna odločitev prvostopnega sodišča zmotna. V tem postopku so bili zaslišani vsi člani T. družine. Njihove izpovedi niso bile jasne in prepričljive, med njimi je najti več nasprotji glede pomembnih okoliščin, kar vse vpliva na presojo verodostojnosti pričevanja prič in izpovedi toženke. Skupni cilj vseh članov družine T. je nedvomno bil razbremenitev toženke kot odgovorne osebe za opustitev nadzorstva nad psom. Da bi sodišče prepričali o tem, je njena sestra M. zatrjevala dejstva, ki so bila celo v nasprotju s tem, kar je izpovedala sama toženka. V nasprotju s toženko in njuno mamo je namreč trdila, da je psa vedno le ona kot lastnica vodila na sprehod, če pa se je že zgodilo, da ga je kdo drug, sta bila to starša, nikakor pa ne toženka. M.T. je ob zaslišanju dne 14.1.2008 (list. št. 83) pojasnila, „da sestro izključuje, ker je ona tožena in ni nič kriva“. Nasprotno njej je toženka priznala, da je tudi ona pogosto skrbela za psa in ga vodila na sprehode iz razloga, ker je bila sestra M. še premlada in prešibka, da bi sama zmogla obvladovati tako velikega psa. V luči takšnih izjav je po presoji pritožbenega sodišča potrebno presojati tudi izjave M. in A.T. o ostalih zatrjevanih pomembnih dejstvih. Toženka je zanikala, da bi ona spustila psa iz hiše brez nadzorstva. Pojasnila je, da je bila tistega dne M. bolna, zato je ostala doma. Ko se je ona odpravila k babici po pošto, je M. še spala. Pri babici se je zadržala 10 do 15 minut. Ko se je vračala, je zagledala domačega psa na zemljišču preko potoka. Poklicala ga je in se z njim vrnila v hišo. M. je tedaj počivala. O tem, da bi pes koga ugriznil, se tedaj, niti po prihodu policistov nista pogovarjali, saj naj bi M. šele zvečer od staršev izvedela, da je njihov pes ugriznil tožnika. Takšno ravnanje je po presoji pritožbenega sodišča nelogično in življenjsko nesprejemljivo. Tudi če bi držala trditev toženke, da tedaj, ko je psa poklicala, ni vedela, da je ugriznil tožnika, je za to dejstvo izvedela kmalu za tem, ko sta se pri njih oglasila policista in je le ona govorila z njima. Če bi bili resnični njena trditev in pričevanje M., da je psa spustila M. in ne ona, bi bilo sicer normalno ravnanje starejše sestre, da se ona pogovori s policistoma, vendar pa se potem o dogodku pogovori tudi s sestro še pred prihodom staršev. Ugriz psa namreč za povprečnega človeka, tudi mlajšega, ni tako nedolžno dejanje, da ne bi bilo omembe vredno, če bi psa brez nadzorstva res spustila M. in ne toženka. Okoliščina, ali je nekdo spustil psa ali ne, zlasti še ob upoštevanju nadaljnjega dejstva, da je pes tedaj nekoga ugriznil, ni takšno ravnanje, na katerega bi lahko pozabil oziroma o njem ne bi mogel jasno izpovedati, pa čeprav si prvič zaslišan na sodišču, zato pojasnila M.T. o tem, zakaj o tej okoliščini ni jasno izpovedala, ne morejo biti sprejemljiva. Če bi psa res spustila ona, bi o tem dejstvu lahko jasno izpovedala. Ona pa je glede te pomembne okoliščine najprej izpovedala, da ne ve, kdo je psa spustil. Nato je svojo izjavo nekoliko popravila, saj je izjavila, da ga je verjetno spustila ona. Šele po opozorilu sodnice na razlike v izjavah pa je M. zatrdila, da se sedaj spomni, da ga je spustila sama. Isto je trdila tudi ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi. Takšno pričevanje pa po presoji pritožbenega sodišča ni prepričljivo in ne more biti verodostojno, zato pritožbeno sodišče v nasprotju s prvostopnim sodiščem priči M. T. ne verjame, da je ona spustila psa, ne verjame pa niti toženki, da ga ni spustila ona.

Nesporno dejstvo je, da je pes družine T. kritičnega dne v jutranjih urah ugriznil tožnika. Pes je bil tedaj zunaj in ko je zagledal tožnika in njegovega prijatelja na zemljišču nasproti hiše, je nenadzorovano preskočil potok, tožnika ugriznil in se odzval na toženkine klice ter se vrnil k njej. Tistega dopoldneva sta bili pri družini T. doma sami toženka in mlajša sestra M.. M. je bila bolna, zato je počivala v svoji sobi. Toženka je okrog 8.00 ure odšla po pošto k babici. Iz izpovedi toženke in pričevanja njene sestre izhaja, da je imel njihov pes svoj prostor običajno v kuhinji, zunaj je bil privezan le, kadar ni bilo nikogar doma. Običajno ravnanje lastnika ali skrbnika psa je, da zjutraj psa spusti ven, da opravi fiziološko potrebo. Glede na to, da je bila M. prehlajena in je še spala, kar izhaja prav iz toženkine izpovedi, toženka pa je potrdila, da je običajno, kadar je bila sama doma, psa spustila ven, da je opravil potrebo, je povsem logično, da je tako ravnala tudi kritičnega dne. Tedaj sicer ni bila sama doma, vendar pa je bila sestra prehlajena in je še spala. Ker se je odpravila k babici, je psa vzela s seboj, kar je v skladu s trditvami obeh, da psa nikoli niso spustili iz hiše brez prisotnosti nekoga od domačih. Ker pa je pes prosto tekal, se je izmuznil njenemu nadzoru in kljub njenim klicem, ki sta jih opisala tako tožnik kot njegov prijatelj, stekel do tožnika in ga ugriznil. Takšen potek dogajanja pojasnjuje tudi toženkino ravnanje po tem dogodku, ko M. o ugrizu sploh ni ničesar povedala, saj se je očitno počutila odgovorno za ravnanje psa.

Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin, ki izhajajo iz celovite dokazne ocene izvedenih dokazov ter uspeha dokazovanja celotnega postopka pa pritožbeno sodišče sodi, da toženka ni dokazala, da je kritičnega dne kot skrbnica družinskega psa poskrbela za ustrezno nadzorstvo, saj je dopustila, da se je brez ustreznega nadzora gibal po okolici (neprivezan in brez nagobčnika) in ji ušel iz nadzora ter tožnika ugriznil. Zato je podana njena odškodninska odgovornost po 1320. paragrafu ODZ. Pritožbeno sodišče je po opravljeni pritožbeni obravnavi ocenilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo vmesne sodbe v smislu določbe 315. člena ZPP glede temelja odškodninske odgovornosti, zato je v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev prvostopnega sodišča spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo je zaradi ugriza psa utrpel tožnik. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne presoje, da odškodninska odgovornost toženke ni podana, dejanskega stanja glede višine škode sploh ni ugotavljalo, je odločitev v tem delu razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 355. člena ZPP.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje izvede predlagane dokaze v zvezi z utemeljenostjo zahtevka po višini in o zahtevku odloči.

Ker je pritožbeno sodišče presodilo, da je toženkina odgovornost podana že na podlagi določbe ODZ, se do ostalih pritožbenih navedb glede pravne podlage za toženkino odškodninsko odgovornost ni opredeljevalo, saj za to ni potrebe.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

07.07.2010

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 492/2022
• UPRS Sodba IV U 137/2018-33
• Sodba IV Ips 38/2011