VSK Sodba Cpg 70/2021

Jedro

S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višina posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka skleniti aneks k pogodbi o najemu javne infrastrukture in izvajanju gospodarske javne službe z dne 3.2.2017, v katerem bo določena najemnina za javno infrastrukturo – oskrba s pitno vodo v višini 377.312,00 EUR letno, najemnina za javno infrastrukturo – odvajanje in čiščenje odpadne vode pa v višini 579.310,00 EUR letno, z veljavnostjo od 1.7.2017 do 31.12.2018. Poleg tega je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 105.220,94 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 7.752,51 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka, ki je predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, ta tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da se strinja z navedbo sodišča prve stopnje, da ne more biti nobenega dvoma o tem, da je končna beseda pri oblikovanju in določitvi cene na strani občine. V tej zvezi se sklicuje na obrazložitve sklepov Upravnega sodišča Republike Slovenije, opravilna št. III U 153/2017 ter Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opravilna št. I Up 97/2018. V tej zvezi so relevantni tudi predpisi s področja določanja cen gospodarskih javnih služb. Tožeča stranka lahko na podlagi zakonsko podeljenih pooblastil oz. pristojnosti cene oblikuje oz. enostransko določi skladno s predpisi in v predpisanem postopku. Zato tožeča stranka od tožene stranke lahko utemeljeno zahteva, da takšno ceno spoštuje in jo zaračunava končnim uporabnikom na področju tožeče stranke. Ali je višina cene primerna ali ne, ni dolžna pojasnjevati tožeča stranka in se v tej zvezi pogajati z izvajalko gospodarske javne službe. V konkretnem primeru je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala zgolj sklenitev aneksa v delu, ki se nanaša na ugotovitev spremenjene višine najemnine. Pritožba obsežno opozarja na okoliščino, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka tožeče stranke oprlo na ugotovitve iz izvedenskega mnenja izvedenke mag. N. J.. Vendar pa je na izvedensko mnenje te izvedenke tožeča stranka podala številne konkretne in argumentirane pripombe, na katere opozarja tudi v obravnavani pritožbi. Na te pripombe omenjena izvedenka ni znala prepričljivo odgovoriti, oziroma na določene podane pripombe sploh ni odgovorila. V tej zvezi ostaja izpodbijana sodba brez razlogov o odločilnih dejstvih. Izvedenka ni znala odgovoriti na vprašanje, katere so obvezne sestavine, kot jih določa Uredba MEDO. Izvedenka je izkazala nepoznavanje strukture in vrste občinskih aktov. Obe izvedenki sta pokazali podpovprečno poznavanje obravnavanje materije, to je določanje cene gospodarske javne službe. Tožeča stranka je predlagala angažiranje novega sodnega izvedenca, vendar sodišče tega predloga ni upoštevalo. Ne drži ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni pojasnila razlogov, zakaj je posamezno postavko znižala. Dejstvo je, da tožeča stranke vode iz vira H. ne uporablja, zato zadošča to dejstvo za ugotovitev, da v tej zvezi ni dolžna nositi stroškov. Prav tako tožena stranka ni v elaboratu niti med sodnim postopkom izkazala, da bi ji stroški financiranja, katerih priznanje je želela z vključitvijo v predračunsko ceno v elaboratu doseči, dejansko nastali. Niti ni zanikala, da je imela iz naslova kumulativnega presežka iz minulih obdobij, zadostna sredstva za potrebe kritja stroškov vzdrževanja priključkov in zamenjave vode. Sklep komisije, na katero se sklicuje izvedenka, se v konkretnem primeru ne uporablja že zato, ker je v drugem odstavku 2. člena tega sklepa izrecno izključena veljavnost v primeru, če obdobje, za katere je podjetje pooblaščeno za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, presega deset let. V konkretnem primeru ima tožena stranka pravico opravljanja gospodarske javne službe podeljen za čas, daljši od deset let, to je za določen čas. V konkretnem primeru gre za zneske, ki jih dobi organizacija od države ali lokalne skupnosti neposredno iz proračuna, preko organov države ali lokalne skupnosti oz. prek drugih uporabnikov proračunskih sredstev za določene namene. Državna pomoč niso plačila, ki jih organizacija prejme od navedenih subjektov. Pravila o državni pomoči so praviloma uporabljajo le, kadar je prejemnik podjetje. Sporočilo ne predstavlja zavezujočega pravnega vira evropskega prava, saj gre pri navedenem sporočilu za priporočilo. Najemnina, ki jo je s sklepom z dne 22.6.2017 določila tožeča stranka, se ne plačuje iz, ampak v proračunska sredstva. Gre za nevtralen prihodek. Sodišče prve stopnje bi zato moralo utemeljenosti zahtevka odločati na podlago določb pogodbe ter določb Uredbe MEDO. Sodišče prve stopnje se ni izjasnilo o trditvi tožeče stranke o neupravičeni pridobitvi denarnih sredstev v višini sporne najemnine. Gre za samostojno nepogodbeno pravno podlago. Tožena stranka je to razliko v najemnini pridobila na račun tožeče stranke, brez kakršnekoli veljavne pravne podlage. Tudi odmera pravdnih stroškov ni pravilna, saj je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni navedlo, koliko točk Odvetniške tarife - OT je toženi stranki priznalo za posamezno vlogo oz. procesno dejanje. Izpodbijane stroškovne odločbe tako ni mogoče preizkusiti.

3. Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala obširen odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora po uradni dolžnosti paziti pritožbeno sodišče.

6. Dejavnost oskrbe s pitno vodo in odvajanje ter čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode je uvrščena med obvezne občinske gospodarske javne službe (prvi odstavek 149. člena Zakona o varstvu okolja, v nadaljevanju ZVO-1). Bistvo izvajanja gospodarske javne službe je v tem, da se zagotavljajo materialne javne dobrine, katerih trajno in nemoteno proizvajanje v javnem interesu zagotavlja država ali lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu (drugi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih javnih službah – ZGJS). Pri zagotavljanju teh javnih potreb je pridobivanje dobička podrejeno zagotavljanju javnih potreb (drugi odstavek 2. člena ZGJS), pri čemer to ne velja zgolj za pravno organizacijske oblike (6. člen ZGJS), ki neposredno izvajajo javne gospodarske službe, temveč smiselno tudi za njihove ustanovitelje, upoštevaje ob tem, da je lahko uporaba javnih dobrin (ki so pod enakimi pogoji dostopne vsakomur), ki se zagotavljajo z obveznimi gospodarskimi javnimi službami, obvezna, če zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis za posamezne primere ne določa drugače (drugi odstavek 5. člena ZGJS). V teh primerih je v ospredju vedno interes zadovoljevanje javnih potreb, pri čemer se gospodarske javne službe financirajo s ceno javnih dobrin, iz proračunskih sredstev in iz drugih virov, določenih z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti (prvi odstavek 8. člena ZGJS).

7. V skladu z določbo 149. člena Zakona o varstvu okolja je bila sprejeta Uredba o metodologiji za oblikovanje cen, storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (v nadaljevanju Uredba), ki v 4. točki 2. člena določa, da je omrežnina del cene, ki vključuje stroške javne infrastrukture javne službe oskrbe s pitno vodo ter javne službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske odpadne vode. Omrežnina ali cena javne infrastrukture ni vključena v predračunsko ali obračunsko lastno ceno storitev javne službe (8. in 9. točka 2. člena Uredbe), pri čemer je potrjena cena storitev javne službe sestavljena iz omrežnine ali cene javne infrastrukture ter iz cene, ki se nanaša na opravljanje storitev javne službe in jo potrdi pristojni organ občine (10. točka 2. člena Uredbe). Ceno opravljanja storitev javne službe potrjuje pristojni občinski organ na predlog izvajalca (prvi odstavek 5. člena in 4. člen Uredbe). Če pa se pristojni občinski organ odloči, da potrjena cena ne pokriva celotne najemnine (ta se obračunava izvajalcem za vso javno infrastrukturo najmanj v višini obračunane amortizacije – prvi odstavek 3. člena Uredbe), je dolžan za razliko oblikovati subvencijo iz proračuna (drugi odstavek 3. člena Uredbe). V tej zvezi je namreč pomembno to, da se na uporabnike lahko prenese le tisti del najemnine, ki jo občina za uporabo javne infrastrukture zaračunava izvajalcem in je sorazmeren z deležem zmogljivosti javne infrastrukture, ki je namenjena uporabnikom storitev gospodarske javne infrastrukture (četrti odstavek 3. člena Uredbe). Zato mora tudi elaborat vsebovati podatek o višini najemnine za javno infrastrukturo in podatek o njenem deležu, ki se prenese na uporabnike javne infrastrukture (15. alineja 9. člena Uredbe).

8. Pogodbeni stranki sta 3.2.2017 sklenili Pogodbo o poslovnem najemu javne infrastrukture in izvajanju GJS (priloga A4), v kateri sta se dogovorili, da se najemnina za infrastrukturo obračunava najmanj v višini obračunane amortizacije (16. člen). Planirani znesek najemnine za obračunsko leto v višini predračuna amortizacije javne infrastrukture po stanju in analitičnih evidencah te infrastrukture na dan 31.12. predhodnega leta mora najemnik sporočiti najemodajalcu do 20.2. obračunskega leta. Po oceni pritožbenega sodišča je najemodajalec pri zaračunavanju najemnine za obračunsko leto dolžan upoštevati podatek o višini predračuna amortizacije javne infrastrukture po stanju in analitični evidenci te infrastrukture na dan 31.12. predhodnega leta, ki mu ga sporoči najemnik. To pa pomeni, da najemodajalec tako planiranega zneska za obračunsko leto ne more enostransko zviševati. Le v primeru, da planirana in dejanska amortizacija za preteklo leto nista enaki (dejanska je višja), najemnik najemodajalcu to sporoči najkasneje do 20.2. naslednjega leta. Tedaj najemodajalec določi višino dejanske najemnine za preteklo leto najkasneje do 20.3. naslednjega leta in z najemnikom izvrši poračun najemnine za preteklo leto (drugi odstavek 17. člena pogodbe). V tej zvezi je treba tudi upoštevati, da se bo na uporabnike storitev gospodarske javne službe lahko prenesel le tisti del najemnine, ki jo je občina za uporabo javne infrastrukture zaračunavala izvajalcem. To pa po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da sta pogodbenika v konkretnem primeru natančno in v skladu z Uredbo uredila način določitve najemnine. Zato v ceni neobračunana najemnina ne more biti večja, kot je bila uporabnikom obračunana po elaboratu, ki je upošteval najemnino po sklenjeni pogodbi. Najemnina bi bila sicer lahko višja, če bi se stranki o tem sporazumeli in to določili z aneksom k pogodbi, upoštevaje ob tem, da je najemnina sestavni del omrežnine in ne njena posledica (pisno izvedeniško mnenje mag. N. J., listovna št. 273 spisa).

9. Po elaboratu je predvidena amortizacija za uporabo infrastrukture za leto 2017 (za tožečo stranko) znašala skupaj 460.599,97 EUR (za vodovod 90.512,65 EUR, za kanalizacijo 210.255,16 EUR in za čistilne naprave 159.832,16 EUR)¹, medtem ko je predvidena amortizacija za leto 2018 znašala skupaj 697.881,98 EUR (za vodovod 97.279,32 EUR, za kanalizacijo 280.938,34 EUR in za čistilne naprave 319.664,32 EUR)². Nobenega dvoma ni, da tožeča stranka v okviru najemnine za javno infrastrukturo tako predvidene amortizacije ni upoštevala, ampak jo je v skupnem znesku samovoljno zvišala (sklep – priloga A5)³, in sicer za uporabo infrastrukture – oskrba s pitno vodo na znesek 377.312,00 EUR, za uporabo infrastrukture – odvajanje odpadne vode na znesek 275.792,00 EUR, za uporabo javne infrastrukture – čiščenje odpadne vode pa na znesek 303.518,00 EUR).

10. Ta dejstva med pravdnima strankama niti niso bila sporna, kot tudi ni bilo sporno dejstvo, da je bila za sporno obdobje najemnina v višini predvidene (obračunane amortizacije po elaboratu) najemnine s strani tožene stranke tožeči stranki plačana. Prav tako tožeča stranka ni trdila, da bi bila v konkretnem primeru podana podlaga iz drugega odstavka 17. člena Pogodbe, prav tako pa tudi ni trdila, da je tožena stranka na uporabnike storitev gospodarske javne infrastrukture prenesla sporni del najemnine, ki jo skuša tožeča stranka v tej pravdi zaračunati toženi stranki. V tej zvezi tudi ni mogoče slediti pritožbenim argumentom, da je v obravnavanem primeru toženka neupravičeno pridobila denarna sredstva v višini sporne najemnine (razlike v najemnini), kar naj bi predstavljalo samostojno nepogodbeno pravno podlago. Res da se sodišče prve stopnje o teh trditvah izrecno ni opredelilo, vendar gre za strogo pravno vprašanje, glede katerega dejansko stanje niti ni sporno. Nesporno je bilo, da je tožnica določila ceno GJS v enaki višini, kot jo je predlagala toženka v elaboratu, pri čemer je tožnica to dosegla na način, da je spremenila strukturo cene – predrugačila je strukturo cene omrežnine za izvajanje GJS na način, da je višina omrežnine ostala ista (neprerekane trditve tožene stranke)⁴. S takšnim dejanskim prestrukturiranjem višine posameznih postavk (kot jih Uredba določa kot obvezne sestavine določitve cene omrežnine) pa je tožnica ravnala v svojo korist (zviševanje najemnine) in v škodo toženke, saj je bila toženka dolžna v javnem interesu (pa tudi v interesu ostalih občin) poravnati oz. zagotavljati financiranje drugih postavk (ki jih je tožnica samovoljno zniževala oz. celo izločala). Zato nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da si je tožena stranka razliko v najemnini prisvojila na račun tožeče stranke.

11. Že iz teh razlogov je bilo treba po oceni pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek v celoti zavrniti, upoštevaje ob tem, da tožena stranka zahtevanega aneksa nikakor ni bila dolžna skleniti. Pritožbeno sodišče se zaradi navedenega z ostalimi pritožbenimi navedbami ni posebej ukvarjalo.

12. Pritožbeno sodišče je glede na povedano pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

13. Pravilna in zakonita je tudi stroškovna odločitev. Iz obrazložitve sodbe resda ne izhajajo posamezna procesna dejanja, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo toženi stranki. Vendar pa so vsa ta procesna dejanja in ostali stroški razvidni iz stroškovnika tožene stranke (listovna št. 335 in 336 spisa). Zato nikakor ne drži pritožbeni argument, da te odločitve ni mogoče v celoti in popolnoma preizkusiti.

14. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za odgovor na pritožbo v znesku 1.116,30 EUR (za odgovor na pritožbo 1.500 odvetniških točk, 25 odvetniških točk za stranko po 11. členu OT, vse povečano z 22 % DDV).

-------------------------------
¹ Glej tudi pisno izvedeniško mnenje izvedenke M. J., listovna št. 127.
² Glej tudi pisno izvedeniško mnenje izvedenke M. J., listovna št. 125.
³ Skupni letni znesek za sporno obdobje znaša 956.622,00 EUR – pisno izvedeniško mnenje M. J., listovna št. 116 – 146 spisa.
⁴ Povečanje zneska najemnine na račun zmanjševanja ali izločitve drugih stroškovnih postavk omrežnine.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 949/2023
• Sodba III Ips 19/96
• VSK sodba Cpg 161/2013