VSK Sodba Cpg 67/2021

Jedro

Pojma redna raba stavbe ni mogoče razlagati tako široko, kot si to predstavlja tožeča stranka. Predvsem redna raba ni odvisna od (gospodarske) dejavnosti, ki se slučajno v nekem trenutku izvaja v tej stavbi, temveč se ta pojem nanaša na normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Taki rabi stavb so namenjene nepremičnine in njihovi deli, ki v naravi predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, pri čemer te nepremičnine služijo lastnikom za uporabo stavbe, ne pa za izvajanje gospodarske dejavnosti v njej (kar bi predstavljalo posebno rabo stavbe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 687,75 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica v izreku naštetih nepremičnin v k.o. P. in k.o. Š..

2. Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Najprej povzema svoje navedbe in navedbe tožene stranke ter po njenem mnenju relevantno materialno podlago, to je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Meni, da je dokazala, da je njena pravna prednica imela pravico uporabe na spornih nepremičninah. Sodišču v nadaljevanju očita kršitev pravice do sodelovanja v postopku, saj se sodišče ni opredelilo do dveh njenih odločilnih trditev, to je, da je imela T.P. pravico uporabe na spornih nepremičninah, ki jo je pridobila z gradnjo z lastnimi sredstvi na podlagi gradbenega dovoljenja. Pri presoji Pogodbe št. 4-6/9 in Pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča, sklenjene med Skladom stavbnih zemljišč O.P. in T.P. ter pri presoji namena pogodbenih strank je sodišče prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo načelo kontradiktornosti. Sodišče je kršilo tudi 214. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj tožena stranka ni zanikala, da bi bila pravna prednica leta 1990 imetnica pravice uporabe na spornih nepremičninah in da je GG. P. na pravno prednico preneslo to pravico uporabe. Zaključek je tudi materialnopravno nepravilen, saj so bila sporna zemljišča vedno izven pravnega prometa. Neutemeljeno je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič glede dejanske rabe zemljišč in upravičenj upravljalcev smučišča. Kljub zavrnitvi dokaznih predlogov se je sodišče spustilo v presojo dejanske rabe zemljišč. Sodba ima glede ključnega dejstva, da je pravni prednik na nepremičninah imel pravico uporabe, diametralno nasprotne razloge in je zato ni mogoče preizkusiti. Razlogi glede vsebine pogodbe št. 4-6/9 so protispisni. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo. Pravno podlago namreč predstavljata ZLNDL in Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL-1). V predmetni zadevi je nesporno, da je tožeča stranka lastnica stavbe. Sodišče bi moralo ugotoviti, da se je S.K. na podlagi enotnih upravnih odločb gradil kot enovita in zaokrožena celota, ki je v postopku lastninjenja ni mogoče deliti. V zvezi z nakupom v stečajnem postopku sodišče svoje zaključke gradi na strogo formaliziranih pravilih stečajnega postopka, pri čemer teh pravil ne navede. Sodišče je samo ustvarilo novo pravilo, da lastninjenje nepremičnin, kupljenih v stečajnem postopku, ni dopustno. Podobno napačni so zaključki tudi glede Pogodbe o neodplačnem prenosu sredstev z dne 11.12.1997. Ob celoviti razlagi je evidentno, da se je prodajal S.K. kot celota.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala navedbam v pritožbi. Opozarja, da je tožeča stranka singularni pravni naslednik in da je v stečaju kupila samo nepremičnine, ki so bile predmet pogodbe in ki jih je tudi plačala. Sporno zemljišče je po planskih aktih, ki določajo namembnost zemljišča, ves čas kmetijsko zemljišče (in gozd). Zahtevek pa nima podlage niti v določbah ZVEtL, saj tako široka interpretacija funkcionalnega zemljišča kot jo ponuja tožnica nima podlage v veljavni zakonodaji in sodni praksi. Stavba, ki je last tožeče stranke, že ima pripadajoče zemljišče in tega je tožeča stranka kupila v stečajnem postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora so nepremičnine, po katerih potekajo smučarske proge in pripadajoča smučarska infrastruktura S.K.. Tožeča stranka v pritožbi ne nasprotuje dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje glede parc. št. 2/1, 2/2, 2/3, 3, 5, 8, 1/1, 9/1-4, 1/9, 1/3, 1/4-8 in 1/4 k.o. P. (točka 45 izpodbijane sodbe). Že na podlagi teh zaključkov je bilo materialno pravo glede teh parcel uporabljeno pravilno. Za ta postopek zato ostajajo sporne samo nepremičnine s parc. št. 4/1, 4/5, 3/4, 3/7, 3/1-2, 4/2, 9/2 k.o. P. in 3/1 k.o. Š..

6. Tožeča stranka je lastnica nepremičnin, na katerih so objekti S.K., parkirišče, bazen za zasneževanje in črpališče. Te nepremičnine je njena univerzalna pravna prednica 2016 kupila v stečajnem postopku nad družbo L. d.o.o.. Ker so bile predmet nakupa v pogodbi in sklepu o izročitvi navedene nepremičnine, tožeča stranka ni univerzalni pravni naslednik družbe L. d.o.o., temveč je glede kupljenih nepremičnin podano le singularno pravno nasledstvo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je stečajni postopek formaliziran, saj je pogoj za veljavnost pogodbe o prodaji nepremičnin soglasje sodišča, ki za sporne parcele ni bilo dano (oziroma nihče ni trdil, da bi bilo dano). Zato je sklepanje, da so bile predmet prodaje še druge nepremičnine, ki v pogodbi in sklepu o izročitvi niso bile navedene, neutemeljeno in nima podlage v veljavnih predpisih. Ker sporne nepremičnine niso bile predmet pogodb med stečajnim dolžnikom in pravnim prednikom tožeče stranke, tožeča stranka pa tudi ni univerzalni pravni naslednik T.P., je že iz tega razloga zahtevek na podlagi imetništva pravice uporabe neutemeljen. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da so bila sporna zemljišča v času uveljavitve ZLNDL že olastninjena po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in Zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov in se zato ZLNDL, na katerega se sklicuje pritožba, zanje ne more uporabljati¹. Če bi pri lastninjenju res prišlo do kakšne napake, to na pravni položaj tožeče stranke ne bi vplivalo, saj bi zahtevek na ugotovitev lastninske pravice imeli kvečjemu univerzalni pravni nasledniki T.P., kar pa tožeča stranka ni.

7. Tožeča stranka je trdila tudi, da gre pri spornih nepremičninah za funkcionalno zemljišče objektov, katerih lastnica je. Po mnenju pritožbenega sodišča ne more biti dvoma, da sporne nepremičnine niso funkcionalno zemljišče v smislu 12. člena ZTLR oziroma 7. člena Zakona o prometu z nepremičninami², niti pripadajoče zemljišče v smislu določb ZVEtL-1. Objekti, katerih lastnik je tožeča stranka, zemljišče, namenjeno njihovi redni rabi, že imajo³. Pojma redna raba stavbe ni mogoče razlagati tako široko, kot si to predstavlja tožeča stranka. Predvsem redna raba ni odvisna od (gospodarske) dejavnosti, ki se slučajno v nekem trenutku izvaja v tej stavbi, temveč se ta pojem nanaša na normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Taki rabi stavb so namenjene nepremičnine in njihovi deli, ki v naravi predstavljajo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atriji in podobno, pri čemer te nepremičnine služijo lastnikom za uporabo stavbe, ne pa za izvajanje gospodarske dejavnosti v njej (kar bi predstavljalo posebno rabo stavbe). V zadevi II Ips 128/2018, na katero se sklicuje pritožnik, je šlo v naravi za dvorišče, pločnike in zelenice pri sodni stavbi sredi mesta, dejansko stanje torej ni primerljivo. Dodati pa je, da je Vrhovno sodišče v tej odločbi poudarilo pomen urbanističnih predpisov. V predmetni zadevi prostorski akti ne utemeljujejo trditev, da naj bi šlo za pripadajoče zemljišče, saj so sporne nepremičnine opredeljene kot kmetijsko zemljišče in gozd⁴. Da to drži, pa je posredno razvidno tudi iz odločbe ObLO P. (priloga A17, po kateri je Občina na GG. P. neodplačno prenesla pravico uporabe na gozdovih, med ostalim tudi na spornih parcelah) in iz pogodb, sklenjenih med GG.P., O.P., Skladom stavbnih zemljišč O.P. in T.P. (prilogi A23 in A24, v katerih je bilo kot stavbno zemljišče, ki je bilo preneseno na upravljalca smučišča, izrecno opredeljeno samo zemljišče, ki je zdaj že v lasti tožeče stranke).

8. V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih trditev tožeče stranke, zato njena pravica do sodelovanja v postopku ni bila kršena. Prav tako sodišče prve stopnje glede v prejšnjih točkah predstavljenih odločilnih dejstev v tej zadevi ni prekoračilo trditvene podlage. Ob pravilni uporabi materialnega prava sodišču ni bilo treba izvajati personalnih dokazov, saj so bile priče predlagane za dokazovanje za ta postopek nerelevantnih dejstev.

9. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus kršitev ni pokazal, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 687,75 EUR (nagrada za sestavo pritožbe in za materialne stroške).

-------------------------------
¹ Prvi člen ZLNDL določa: Ta zakon ureja lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih.
² Ki v času sklenitve prodajne pogodbe s stečajnim dolžnikom v letu 2016 tako ali tako ni več veljal.
³ Iz odločbe Geodetske uprave P. v prilogi A23 spisa je razvidno, da ima parc. št. 23/2 tudi 2564 m² dvorišča, da je parc. št. 23/3 parkirišče, da je na parc. št. 23/5 2194 m² dvorišča in da sta parc. št. 23/4 in 23/7 gozd.
⁴ Kmetijsko zemljišče in gozd v družbeni lastnini pa sta na podlagi Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov z uveljavitvijo tega zakona v letu 1993 postala last Republike Slovenije.

Datum zadnje spremembe:

04.11.2021

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1661/2022
• VSL Sklep I Cp 670/2019
• VSRS Sodba II Ips 81/2020