VSK Sklep in sodba I Cp 127/2021

Jedro

Z adaptacijo hleva ni bila spremenjena substanca nepremičnine, temveč so ta vlaganja zgolj povečala njeno kakovost, funkcionalnost in vrednost. Ni šlo za tako obsežna in pomembna dela, da bi zaradi tega prvotni objekt v pretežnem delu prenehal obstajati. Nenazadnje se je ta adaptacija nanašala zgolj na določen del stavbe, tožnica pa uveljavlja svoja solastninska upravičenja na celotni nepremičnini.

Dedinji sta si ustrezno (vrednostno) razdelili zapustnikovo premoženje z dednim dogovorom, upoštevaje vse izboljšave in dograditve, ki so bile do tedaj izvedene. Brez predhodnega izpodbitja tega dednega dogovora tožnica ne more uspešno zatrjevati, da je dediščina, ki jo je prejela druga dedinja, vredna več oziroma da je v tem delu šlo za neutemeljen premik premoženja, zaradi česar je slednja neupravičeno obogatena, tožnica pa prikrajšana.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi v drugem odstavku III. točke ter v IV. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

v preostalem pa se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (I. in II. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnica solastnica nepremičnin s parcelnima št. 3/3¹ in 3/4 k.o. S. v deležu do polovice (I. točka izreka). Tožbo na ugotovitev, da obstoji njena terjatev do tožencev iz naslova vlaganj v znesku 40.000,00 EUR je zavrglo (II. točka izreka). Tožencem je naložilo, da so dolžni iz naslova vlaganj solidarno plačati tožnici znesek 813,00 EUR (gre za vlaganja po smrtni tožničinega moža), višji tožbeni zahtevek (vlaganja pred smrtjo tožničinega moža) pa je zavrnilo (prvi in drugi odstavek III. točke izreka). Tožnici je naložilo, da mora tožencem povrniti 14.279,86 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se v njenem zavrnilnem delu (I., II. in drugi odstavek III. točke izreka) ter glede stroškov (IV. točka izreka) pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno (neutemeljeno) zavrnilo dokaz z zaslišanjem priče T.F. ter dokaz z izvedencem, ki bi ugotavljal tožničina vlaganja pred smrtjo njenega moža (pred 16. 8. 1997). Ne strinja se s tem, da z vlaganji (predvsem glede hleva) ni nastala nova stvar. Star hlev je bil povsem nebivalen. Za preureditev v lokal (z bivalnimi prostori zgoraj) so bila potrebna obsežna gradbena dela. Lokal ima tudi svoje števce in priključke. S tem se je povečala kakovost, funkcionalnost in vrednost nepremičnine ter spremenila njena substanca. Vsekakor so toženci za to investicijo obogateni. Pokojna tast in tašča sta se s tako investicijo strinjala. Že iz tega naslova bi njen pokojni mož pridobil solastninski delež. Bilo bi povsem življenjsko in logično, da bi tožnica po možu podedovala polovico premoženja. Temu se z dednim dogovorom ne bi odpovedala. Vztraja pri tem, da je bila pri sklepanju tega dogovora zavedena in v zmoti (predstavljene so ji bile zgolj vložne številke, zato ni vedela, za katere parcele gre). Tožnica in njen pokojni mož nista vlagala v nepremičnino tretjega, saj je bil mož polovični lastnik nepremičnin (dedič po svojem očetu). Tudi vse moževe dolgove je sama poplačala (tašča zgolj malenkost). Meni, da je njeno lastninsko upravičenje utemeljeno. Ne strinja se niti z zaključkom sodišča prve stopnje glede priposestvovanja lastninske pravice. Nasprotuje odločitvi glede zavrženja ugotovitvenega dela tožbe. Zatrjuje, da se z dednim dogovorom ni odrekla vlaganjem pred smrtjo moža. Ker sodišče prve stopnje izvedencu ni naložilo, da oceni in se opredeli do obširnih vlaganj pred letom 1997, je ostala njihova višina neugotovljena. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili. Pritožbenim navedbam so nasprotovali, pritrjevali argumentaciji sodišča prve stopnje ter predlagali zavrnitev pritožbe. Priglasili so stroške podanega odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožnica zaradi vlaganj ni pridobila stvarnopravnih upravičenj na spornih nepremičninah (½ solastniškega deleža). Temu stališču pritožbeno sodišče pritrjuje. Tehten in prepričljiv je zaključek, da z adaptacijo hleva ni bila spremenjena substanca nepremičnine, temveč so ta vlaganja zgolj povečala njeno kakovost, funkcionalnost in vrednost. Pritožba ne prepriča, da je šlo za tako obsežna in pomembna dela, da bi zaradi tega prvotni objekt v pretežnem delu prenehal obstajati.² Nenazadnje se je ta adaptacija nanašala zgolj na določen del stavbe, tožnica pa uveljavlja svoja solastninska upravičenja na celotni nepremičnini (stanovanjski stavbi z vsemi pripadajočimi objekti oziroma na obeh parcelah št. 3/3 in /4). Zaključka, da s temi posegi ni nastala nova stvar v smislu 23. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ne uspe izpodbiti. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ne drži. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da ni obstajal dogovor o spremembi (so)lastniških deležev zaradi vlaganj. Tudi tega zaključka pritožba ne uspe omajati.

6. Pravno nerelevantne so pritožbene navedbe glede zmote pri sklepanju dednega dogovora iz leta 1997, njegove neživljenjskosti in nelogičnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da predstavlja ta dogovor, ki sta ga v zapuščinskem postopku po pokojnem Z.S. (tožničinem možu) sklenili tožnica in njena tašča M.S. sporazum med dediči, ki ima učinke sodne poravnave. Ta dogovor je mogoče izpodbijati le s posebno tožbo, ki jo je treba vložiti v predpisanih rokih³. Tega tožnica ni storila, zato v razdelitev zapuščine ne more več posegati. Njena navedba, da bi ji "po možu nedvomno pripadla polovica" ni povsem jasna, vendar pa nima prav, če ima pri tem v mislih, da ji pripada določen del (ali delež) spornih nepremičnin, ne glede na sklenjen dedni dogovor. Nepravilne in neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede priposestvovanja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica (od sklenitve dednega dogovora dalje) ni imela veljavnega pravnega naslova za pridobitev (so)lastnine, prav tako pa njena (so)posest ni bila dobroverna. V danih okoliščinah je ta zaključek povsem prepričljiv in ga pritožba ne izpodbije.

7. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju dela tožbe, kjer je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja terjatve iz naslova vlaganj (II. točka izreka). Tožnica je namreč iz tega naslova uveljavljala še dajatveni zahtevek, zato za ugotovitveno tožbo nima pravnega interesa. V primerih kot je obravnavani, ko je terjatev že zapadla in je možna dajatvena tožba, kumuliranje obeh zahtevkov ni dopustno. Drugačno naziranje ni utemeljeno. Neuspešno je tudi pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče T.F.. Ta dokaz je tožnica predlagala za dokazovanje navedb, da sta ji finančno pomagala njen brat R.G. iz K. in njegova hči T.F., ki sta nekajkrat plačala njene zapadle obveznosti. Najprej velja, da ta dokazni predlog ni bil ustrezno substanciran, saj tožnica ni pojasnila, koliko naj bi zatrjevana finančna pomoč znašala. To smiselno priznava tudi v pritožbi. Poleg tega je ta dokaz nepotreben oziroma nerelevanten, saj zgolj dejstvo zatrjevane finančne pomoči (s strani tretje osebe in v času po smrti tožničinega moža) ne vpliva na tožničina stvarnopravna upravičenja, niti (neposredno) na višino in obseg zatrjevanih vlaganj. V kontekstu povedanega je torej pravilna navedba sodišča prve stopnje, ki je ta dokaz zavrnilo iz razloga, ker je bilo mogoče "že na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotoviti relevantno dejansko podlago". Pritožba zoper I. in II. točko odločitve torej ni utemeljena.

8. Drugače pa velja glede zavrnitve zahtevka iz naslova vlaganj v obdobju do smrti tožničinega moža Z.S. v letu 1997 (drugi odstavek III. točke izreka). K dedovanju po pokojnem Z.S. sta bili pozvani tožnica in njena tašča M.S., vsaka do ½. Na zapuščinski obravnavi sta sklenili omenjeni dedni dogovor, po katerem je tašča pridobila v last zapustnikov polovični delež na nepremičninah, vpisanih v tedanji vložek št. 1 (sedaj parcele št. 3/3 in /4); tožnica pa vso preostalo zapuščino (parcelo št. 7/1, poslovni delež v družbi T.T. d.o.o T., pravice iz lastninskega certifikata in denarna sredstva). S tem dednim dogovorom sta se dedinji sporazumeli o delitvi zapuščine po pokojnem Z.S.. Sodišče prve stopnje je pritrdilo stališču tožencev, da sta tožnica in M.S. v ta dedni dogovor vključili tudi vlaganja, ki so bila izvedena do smrti Z.S.. V zvezi s tem je pojasnilo, da sta imeli pred sabo "nepremičnine v stanju kot so bile na dan dogovora", ob tem pa je tožnica očitno preračunala "koliko dejansko sta z možem prispevala k adaptaciji". Temu stališču pritožbeno sodišče sicer pritrjuje, vendar zgolj glede vlaganj, ki se nanašajo na polovični solastniški delež pokojnega Z.S. na parcelah št. 3/3 in /4, ne pa glede premoženja, ki je bilo že pred tem v lasti M.S. (njen polovični solastniški delež na parcelah št. 3/3 in /4).

9. Z.S. in M.S. sta bila polovična lastnika teh parcel že od leta 1980 dalje (od smrti očeta oziroma moža J.S.) Za vlaganja, ki sta jih izvedla tožnica in Z.S. v obdobju od leta 1980 do 1997⁴, velja, da so bila izvedena tako v posebno premoženje Z.S., kot v premoženje tretje osebe (M.S.). Tožnica navaja, da je bila M.S. (oziroma sedaj njeni dediči) zaradi teh vlaganj obogatena. Glede premoženja, ki ga je M.S. pridobila po pokojnem Z.S., smiselno zatrjuje, da bi ji šlo manj, in sicer najmanj toliko manj, kot je bilo to premoženje zaradi vlaganj povečano. V tem kontekstu pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bila ta vlaganja že zaobsežena z dednim sporazumom. S tem sporazumom sta si namreč dedinji ustrezno (vrednostno) razdelili zapustnikovo premoženje, upoštevaje vse izboljšave in dograditve, ki so bile do tedaj izvedene. Brez predhodnega izpodbitja tega dednega dogovora torej tožnica ne more uspešno zatrjevati, da je dediščina, ki jo je prejela M.S. vredna več, oziroma da je v tem delu šlo za neutemeljen premik premoženja, zaradi česar je slednja neupravičeno obogatena, tožnica pa prikrajšana.

10. To pa ne velja glede zatrjevanih vlaganj v premoženje M.S. (v njen solastniški delež na spornih nepremičninah). To premoženje ni bilo predmet dednega dogovora iz leta 1997, zato ni pravilen zaključek, da so bila s tem dogovorom zaobjeta tudi vlaganja v to premoženje. Ta del zahtevka je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo. Zaradi napačnega materialno pravnega stališča se ni ukvarjalo z vsemi drugimi aspekti terjatve iz naslova neupravičene obogatitve (obstoj in obseg zatrjevanih vlaganj, vprašanje povečane vrednosti nepremičnin, problematika skupne terjatve tožnice in Z.S., …). Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo v drugem odstavku III. točke izreka (ter posledično glede stroškov postopka v točki IV. točki izreka) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Z ugotavljanjem celih sklopov teh pravno relevantnih okoliščin (kompleksnih pravnih in dejanskih vprašanj), ki še niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, bi namreč prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (25. člen Ustave) oziroma v načelo instančnega sojenja. Prvostopenjsko sodišče naj v novem postopku ravna v skladu z gornjimi stališči, ugotovi vsa pravno relevantna dejstva ter o tem zahtevku ponovno odloči. V preostalem (glede I. in II. točke izreka) pa pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v tem delu ni zaznalo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper odločitev o razveljavitvi je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo odločbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Odločba se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sodb sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Ta parcela je sedaj razdeljena na parcele št. 3/5 in 3/6. V nadaljevanju je oznaka katastrske občine izpuščena.
² Klasičen pojem inaedificatio pomeni vgradnjo premičnih stvari v obstoječo stavbo zaradi popravil, renoviranja, adaptacije ipd., pa tudi dograditve, npr. zvišanje obstoječe etaže. Pri vgrajevanju ali dograjevanju se spajajo glavne stvari s postranskimi, zato lastnik stavbe postane s tem lastnik tudi postranske stvar. Pregled VSH 45/90 str. 55 in VSH 12/77 str. 20.
³ Po prvem in drugem odstavku 393. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko stranka vloži tožbo za razveljavitev sodne poravnave (dednega dogovora) v treh mesecih od dneva, ko je izvedela za razlog razveljavitve, najkasneje pa v treh letih od dneva, ko je bila sodna poravnava (dedni dogovor) sklenjena. Za tretjo osebo, ki izkaže pravni interes, znaša objektivni rok pet let.
⁴ Terjatev iz naslova (zatrjevane) povečane vrednosti premoženja spada v skupno premoženje tožnice in njenega pokojnega moža.

Datum zadnje spremembe:

20.10.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 229/2010
• VSL sodba I Cp 2041/2011
• VSL sodba in sklep I Cp 581/2012