<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSK Sklep I Ip 96/2021

Sodišče:Višje sodišče v Kopru
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSKP:2021:I.IP.96.2021
Evidenčna številka:VSK00047462
Datum odločbe:22.07.2021
Senat, sodnik posameznik:Boženki Felicijan Hladnič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
Institut:izvršba za izterjavo denarne terjatve - odpravnina - odvod zakonsko predpisanih dajatev - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - nedopustna pritožbena novota - nedopustna pritožba - pravni interes za pritožbo - sklep o ustavitvi izvršilnega postopka

Jedro

V konkretnem primeru izvršilni naslov dolžniku nalaga obveznost obračuna davkov in prispevkov od davčne osnove, ki jo predstavlja le znesek desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Skladno z načelom stroge formalne legalitete pa izvršilno sodišče ni pristojno presojati, ali je po vsebini ta obveznost tudi skladna z določbo 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, temveč jo je dolžno izvršiti v obsegu in na način, kot se ta glasi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

II. Dolžnik je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 11. 6. 2018 ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, z izpodbijanim sklepom z dne 4. 1. 2021 pa zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi (I. točka izreka) in dolžniku naložilo v plačilo 285,59 EUR stroškov ugovornega postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sklepa se dolžnik pritožuje.

V pritožbi zoper sklep z dne 11. 6. 2018 navaja, da je sodišče prve stopnje o ustavitvi izvršilnega postopka odločilo preuranjeno in s tem poseglo v dolžnikovo pravico do pravnega sredstva. Dolžnik je namreč pravočasno zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, v katerem je zatrjeval, da je upnikova terjatev prenehala zaradi prostovoljne izpolnitve že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Glede na to, da je v konkretnem izvršilnem postopku prišlo tudi do prisilne realizacije sklepa o izvršbi, sodišče pred odločitvijo o ugovoru ne bi smelo ustaviti izvršilnega postopka.

V pritožbi zoper sklep z dne 4. 1. 2021 pa dolžnik navaja, da je svojo obveznost po izvršilnem naslovu izpolnil že pred vložitvijo predloga za izvršbo, saj je pri plačilu obveznosti upošteval veljavne davčne predpise in je del obveznosti v imenu in za račun upnika plačal državi. Gre za davke in prispevke, ki jih je po zakonu dolžan obračunati od sorazmernega dela odpravnine v višini 22.731,95 EUR, ki je bil dolžniku dosojen s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp A z dne 12. 3. 2015 v zvezi s sodbo Delovnega sodišča Pd B z dne 17. 9. 2014. Le-te je dolžnik skladno z davčno zakonodajo obračunal in plačal od celotnega bruto zneska sorazmerne odpravnine, saj se odpravnina, izplačana skladno z določbo 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) oz. prej 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), v celoti všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Tako izhaja iz 9. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2), ki je veljal v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, k temu pa pritrjuje tudi stališče DURS z dne 8. 5. 2014, ki ga je dolžnik priložil k ugovoru. Sodišče prve stopnje se do teh ugovornih navedb dolžnika ni opredelilo, zaradi česar sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje se v svoji obrazložitvi sklicuje na načelo formalne legalitete, kar je napačno. Kot izhaja iz odločbe VSRS II Ips 313/2015 plačilo davkov in prispevkov od dosojenega zneska za upnika ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. To posledično pomeni, da izvršilno sodišče ne bi spremenilo izreka izvršilnega naslova, če bi sledilo ugovornemu stališču dolžnika. Glede na to je treba kljub dejstvu, da izvršilni naslova določa, da naj bi se davki in prispevki obračunali le od zneska, ki presega višino desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji, dohodnino odvesti tudi od zneska, ki ne dosega te višine. Sodna odločba je posamičen akt, ki ne more nasprotovati zakonu in v konkretnem primeru izvršilnega naslova ni mogoče razlagati tako, da dolžnika sili, da svojo obveznost izpolni v nasprotju z zakonom. Dolžnik je v zvezi s tem predlagal tudi imenovanje sodnega izvedenca davčne stroke, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, ali se davki in prispevki odvedejo od celotnega zneska sorazmerne odpravnine. Tu ne gre za pravno vprašanje, temveč vprašanje obdavčenja, ki je za strokovnjaka s področja obdavčitve. Sodišče je v nasprotju z dolžnikovim predlogom v sklepu z dne 12. 3. 2020 izvedenki naložilo izračun neto zneska odpravnine ob odvodu davkov in prispevkov le od zneska, ki presega desetkratnik povprečnih plač in ji s tem omejilo delo. S tem je odvzelo dolžniku pravico do obravnavanja pred sodiščem in tako zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik je na predloženo mnenje sodne izvedenke odgovoril in predložil izvedensko mnenje sodne izvedenke finančne stroke MK, ki je pojasnila, da je potrebno davke in prispevke obračunati od celotnega zneska odpravnine. Dolžnik je zato tudi predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke AL, čemur sodišče prve stopnje ni sledilo. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je sodišče štelo tudi, da je potrebno pri izračunu desetkratnika povprečne plače upoštevati mesečno plačo na dan pravnomočnosti sodbe, saj je obveznost odpravnine nastala ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v letu 2012. Zato je dolžnik dolžan tudi plačati zakonske zamudne obresti od 17. 8. 2012 dalje. Iz izreka izvršilnega naslova niti ne izhaja, katero mesečno plačo je potrebno upoštevati, zato je izvršilni naslov neprimeren za izvršbo in bi moralo sodišče predlog za izvršbo zavrniti. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do ugovornih navedb glede nesklepčnosti predloga za izvršbo v delu višine upnikove terjatve, vključno z obračunom obresti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Upnik tudi ni predložil nobenega obračuna obresti niti ni pojasnil, kako je prišel do svojega izračuna. Dolžnik je upniku izven izvršilnega postopka plačal že 14.183,19 EUR, od tega 10.890,46 EUR na račun glavnice. V tem izvršilnem postopku pa mu je plačal še 13.624,75 EUR. Upnik je v predlogu za izvršbo zahteval glavnico v znesku 12.421,41 EUR, kar pomeni, da bi po izračunu upnika glavnica znašala 23.311,87 EUR. Ker iz izvedenskega mnenja izhaja, da znaša glavnica 20.287,91 EUR, to pomeni, da je dolžnik iz naslova glavnice upniku plačal 3.023,96 EUR preveč. Vsaj v tem delu je torej podan razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

3. Upnik je na pritožbo dolžnika zoper sklep z dne 4. 1. 2021 odgovoril. V odgovoru je pritrdil razlogom izpodbijanega sklepa ter še dodal, da je v konkretnem primeru obveznost dolžnika v zvezi s plačilom davkov in prispevkov določena v izvršilnem naslovu, zaradi česar v to obveznost v izvršilnem postopku ni več mogoče posegati. Po pravnomočnosti sodbe bi dolžnik lahko v to obveznost posegel s predlagano revizijo, vendar dolžnik s tem v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS ni uspel. Kot izhaja iz odločbe VSRS VIII Ips, dolžnik teh navedb ni podal že v predlogu za dopustitev revizije, zato Vrhovno sodišče revizijskih navedb v tem delu ni upoštevalo. Glede na to je upnik predlagal zavrnitev pritožbe in povrnitev izvršilnih stroškov.

4. Pritožba zoper sklep z dne 11. 6. 2018 ni dovoljena, pritožba zoper sklep z dne 4. 1. 2021 pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti očitanih niti drugih kršitev določb postopka, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Izpodbijana sklepa vsebujeta vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, prepričljivi in v celoti omogočajo pritožbeni preizkus.

6. V obravnavani izvršilni zadevi je upnik zoper dolžnika vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave njegove denarne terjatve, in sicer neplačanega dela odpravnine, ki mu je bila priznana s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp A v zvezi s sodbo Delovnega sodišča Pd B (v nadaljevanju izvršilni naslov). Dolžnikova obveznost po izvršilnem naslovu je obračunati sorazmerni del odpravnine v višini 22.731,95 EUR, od dela odpravnine, ki presega višino desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji, odvesti davke in prispevke in upniku izplačati ustrezen neto znesek odpravnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2012 dalje. Upnik je v predlogu za izvršbo zatrjeval, da dolžnik ni v celoti izpolnil svoje obveznosti po izvršilnem naslovu, zaradi česar v tem postopku izterjuje še preostanek njegove terjatve iz naslova glavnice v znesku 12.421,41 EUR in obresti v znesku 1.203,34 EUR. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 29. 5. 2018, ki je bil v postopku v celoti prisilno izvršen. Posledično je upnik umaknil predlog za izvršbo, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom z dne 11. 6. 2018 izvršilni postopek ustavilo in razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik sicer pravočasno ugovarjal. V ugovoru je navajal, da je svojo obveznost že v celoti izpolnil pred vložitvijo predloga za izvršbo, in sicer tako, da je skladno z davčno zakonodajo, ki je veljala v času izvrševanja sklepa o izvršbi (9. točka prvega odstavka 44. člena ZDoh-2), pri obračunu davkov in prispevkov kot davčno osnovo upošteval celoten znesek prisojene odpravnine in ne le znesek, ki presega višino desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji, kot mu to sicer nalaga izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje je ta ugovor z izpodbijanim sklepom z dne 4. 1. 2021 zavrnilo, pri čemer je kot odločilni argument za takšno odločitev izpostavilo načelo vezanosti izvršilnega sodišča na izvršilni naslov (načelo stroge formalne legalitete), zaradi česar se v ugotavljanje in presojo veljavne davčne zakonodaje v postopku ni spuščalo in je v zvezi s tem kot nepotrebne zavrnilo tudi vse dolžnikove dokazne predloge.

Glede sklepa z dne 4. 1. 2021:

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in na podlagi veljavnega izvršilnega naslova ne more odreči izvršilnega varstva. Navedeno načelo izvršilnemu sodišču preprečuje, da bi dvomilo v materialnopravno pravilnost izvršilnega naslova, zato izvršilno sodišče ne more in ne sme presojati njegove zakonitosti, temveč mora obveznost iz izvršilnega naslova izvršiti v obsegu in na način, kot se ta glasi. V konkretnem primeru izvršilni naslov dolžniku nalaga obveznost obračuna davkov in prispevkov od davčne osnove, ki jo predstavlja le znesek desetih povprečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Posledično to pomeni, da je neto znesek odpravnine, ki bi ga moral upnik prejeti na podlagi izvršilnega naslova višji, kot ga je slednji dejansko prejel po opravljenih izplačilih dolžnika, ki je pri obračunu davkov in prispevkov kot davčno osnovo upošteval celotni prisojen znesek odpravnine. Dolžnikovo stališče, da je dolžan obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno davčno zakonodajo je sicer pravilno1, vendar je v konkretnem primeru njegov položaj drugačen, saj je bilo o davčni obravnavi prisojenega zneska odpravnine in s tem o dolžnikovi obveznosti iz tega naslova s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča že pravnomočno odločeno. Pravnomočna sodna odločba pa zavezuje tako stranke, kot tudi sodišče, in sicer ne glede na to, ali temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju ali nepravilni uporabi materialnega prava2, kar sicer v tem postopku izpostavlja dolžnik. Pravnomočna sodna odločitev o dolžnikovi obveznosti iz naslova obračuna davkov in prispevkov ter izplačila neto odpravnine pa predstavlja (določljivo) obveznost dolžnika po izvršilnem naslovu, ki se izterjuje v tem postopku. Izvršilno sodišče, zadolženo za njeno izvršitev, zato ni pristojno presojati, ali je po vsebini ta obveznost tudi skladna z določbo 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, za kar se v postopku zavzema dolžnik3.

8. V obravnavanem primeru tudi ne gre za položaj, primerljiv s položajem v zadevi II Ips 313/2015, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, na katero se sklicuje pritožba. V citirani zadevi je bilo namreč z izvršilnim naslovom odločeno zgolj o bruto znesku nadomestila za izgubljeno korist, ki upniku pripada po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju Zden), pri čemer pa pravdno sodišče o davčni obravnavi tega zneska in dolžnikovi obveznosti iz tega naslova ni odločalo. Izvršilni naslov tako obveznosti dolžnika iz naslova davčne obravnave prisojenega zneska ni vseboval, zato v izvršilnem postopku s presojo ustreznega načina plačila davkov in prispevkov od dosojenega zneska nadomestila ni bilo v ničemer poseženo v načelo stroge formalne legalitete. Kot rečeno, pa v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

9. Glede na pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje o vezanosti na izvršilni naslov, s katerim je sodišče tudi v celoti odgovorilo na ugovorne navedbe dolžnika glede potrebne davčne obravnave odpravnine ter s tem povezanimi dokaznimi predlogi dolžnika (pojasnilo DURS št. XXX/2014, izvedensko mnenje izvedenske finančne stroke MK in dopolnitev izvedenskega mnenja sodne izvedenke davčne stroke AL), je sodišče pravilno v tem izvršilnem postopku ugotavljalo le še višino upnikove terjatve glede na neto znesek odpravnine, do katerega je slednji upravičen po obračunu davkov in prispevkov skladno z izvršilnim naslovom. S tem namenom je v postopek pritegnilo sodno izvedenko davčne stroke AL, ki je v svojem izvedenskem mnenju ugotovila, da znaša neto znesek odpravnine, ki bi jo bil dolžan dolžnik po odvodu davkov in prispevkov plačati upniku, 20.287,91 EUR. Na sklep o imenovanju izvedenke in izvedenkin izračun neto zneska odpravnine (glede na posamezne parametre izračuna – povprečna mesečna plača, davčne stopnje) dolžnik ni imel pripomb4, zato se je sodišče prve stopnje pri odločanju na njeno izvedensko mnenje5 povsem utemeljeno in pravilno v celoti oprlo. Trditve o napačnem upoštevanju povprečne mesečne plače pri izračunu neto zneska odpravnine, ki jih dolžnik podaja šele v pritožbi, pa predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da upnik ni izkazal višine terjatve (vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki jo še izterjuje v tem postopku. V predlogu za izvršbo in odgovoru na ugovor je namreč pojasnil, kolikšna je višina terjatve po njegovem izračunu, pri čemer je k odgovoru na ugovor predložil tudi natančen obračun celotnega dolga, kot tudi obračun zakonskih zamudnih obresti od 17. 8. 2012 dalje. Obračun terjatve je upnik izvedel na dan vložitve predloga za izvršbo, pri čemer je kot glavnico upošteval znesek 19.445,06 EUR, kolikor je po njegovem izračunu znašal neto znesek po izvršilnem naslovu prisojene odpravnine. V obračunu pa je upošteval tudi vsa dolžnikova izvršena plačila, ki za slednjega niti niso sporna. Glede na predloženo procesno gradivo upnika ter ob upoštevanju neto zneska odpravnine, ki bi pripadal upniku po izračunu sodne izvedenke davčne stroke AL, je sodišče prve stopnje v postopku samo opravilo izračun upnikove terjatve na dan vložitve predloga za izvršbo ter tako ugotovilo, da dolžnikov še neplačani dolg (glavica skupaj s prisojenimi zakonskim zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2012) znaša 14.921,24 EUR6. To pa je več, kot po predlogu za izvršbo izterjuje upnik.

11. Te odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje pa dolžnik s pritožbo ne izpodbija, temveč se le pavšalno sklicuje, da je glede na v postopku ugotovljeno višino neto odpravnine ter glavnico, ki jo izterjuje upnik po predlogu za izvršbo (12.421,41 EUR) in izvršena plačila (prostovoljna in v tej izvršbi), upnikovo terjatev preplačal za 3.023,96 EUR. Pri tem pa spregleda, da je bila naloga sodne izvedenke davčne stroke v tem postopku zgolj izračun neto zneska po izvršilnem naslovu prisojene odpravnine in ne obračun upnikove terjatve, ki se izterjuje v tem postopku. Upnik pa v tem postopku po izvršilnem naslovu izterjuje še zakonske zamudne obresti na ugotovljen neto znesek odpravnine, ki so se natekle od 17. 8. 2012. Slednje pa sta pri obračunu terjatve pravilno upoštevala tako upnik, kot tudi sodišče prve stopnje.

12. Glede na vse navedeno pritožba dolžnika zoper izpodbijani sklep z dne 4. 1. 2021 ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, je dolžan upniku v roku 8 dni povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ti obsegajo nagrado za odgovor na pravno sredstvo v višini 500 točk (tarifna št. 27/6 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), 2% materialne stroške v višini 10 točk (11. člen OT) in pripadajoči 22% DDV (12. člen OT).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 11. 6. 2018

14. Pritožba je dovoljena, če je bila vložena pravočasno in podana v zakoniti obliki, če jo je podala upravičena oseba, in če je podan pravni interes pritožnika zanjo (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravni interes je predpostavka za dopustnost pritožbe, podan pa je takrat, ko ima vlagatelj pritožbe izdano zoper sebe neugodno odločbo in bi mu pritožba, če bi se izkazalo, da je utemeljena, prinesla konkretno in neposredno pravno korist, torej bi se njegov položaj z odločbo pritožbenega sodišča izboljšal. Pravni interes za pritožbo mora biti podan vse od vložitve pritožbe, v celotnem pritožbenem postopku in tudi ob odločanju o pritožbi.

15. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi upnikovega umika predloga za izvršbo ustavilo izvršilni postopek in razveljavilo vsa opravljena izvršilna dejanja. Ker je v nadaljevanju postopka odločilo tudi o vloženem dolžnikovem ugovoru, je s tem omogočilo njegovo obravnavo pred sodiščem ter mu nudilo zahtevano pravno varstvo njegovih pravic. S tem pa je odpadel njegov pravni interes za pritožbo zoper izpodbijani sklep o ustavitvi izvršilnega postopka, saj si s pritožbo svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

16. Glede na zgoraj navedeno, dolžnikova pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrglo.

-------------------------------
1 Saj izvršilni naslov vsebuje bruto znesek odpravnine in ne določa višine davkov in prispevkov (po stopnjah), ki jih mora dolžnik obračunati in plačati v imenu in za račun upnika državi.
2 Prim. VSRS II Ips 96/2020.
3 Presoja pravilnosti in zakonitosti takšne odločitve je mogoča le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, v zvezi s čimer pa dolžnik ni podal nobenih navedb.
4 V svojih pripombah je vztrajal le pri izračunu davkov in prispevkov od celotnega zneska odpravnine in s tem namenom zahteval tudi dopolnitev izvedenskega mnenja, sicer pa drugih pripomb ni imel.
5 Ob zaključku, da je le to strokovno in izkustveno prepričljivo.
6 Od tega na račun glavnice 13.603,39 EUR in na račun obresti 1.317,85 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 17.
Zakon o dohodnini (2006) - ZDoh-2 - člen 44, 44/1 44/1-9.
Zakon o denacionalizaciji (1991) - ZDen - člen 72, 72/2.
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 337, 337/1, 343.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.08.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ5OTEx