VSK Sklep II Ip 28/2021

Jedro

V sodbi v zadevi C-484/15 je Sodišče EU pojasnilo, da nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani, šele ko se mu ta sklep vroči, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Prav tak pa je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res se kontradiktornost (delno) vzpostavi v ugovornem postopku, vendar to po zgoraj citiranem stališču Sodišča EU, ki je pristojno za avtonomno razlago EU, ne zadošča za ugotovitev, da so zagotovljena zadostna jamstva za spoštovanje pravice do obrambe, da bi se lahko taka sodna odločba izvrševala v drugi državi članici neposredno brez kakšnega vmesnega postopka. Ker gre za avtonomno razlago evropskega prava, tudi niso utemeljene primerjave s potrdilom o izvršljivosti, izdanim na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče zavrnilo predlog upnika za potrditev sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v VL xx/yy z dne 11.9.2019 kot evropski nalog za izvršbo.

2. Zoper sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje upnik. Najprej povzema določbo 3. člena Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju Uredba). Poudarja, da je njen namen olajšati izvršbo tako imenovanih nespornih zahtevkov, pri čemer se kot nesporne štejejo vsi zahtevki, glede katerih je upnik pridobil sodno odločbo proti dolžniku v postopku, v katerem dolžnik ni ugovarjal vrsti ali obsegu zahtevka. Bistveno je zagotoviti, da je bil dolžnik pravilno obveščen o zahtevku in da je imel možnost prerekati zahtevek. Dodatne zahteve predstavljajo nerazumne dodatne zahteve in možnost dolžniku za zavlačevanje plačila dolgovanega zneska. S pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je izpolnjen pogoj nespornosti po (b) točki prvega odstavka 3. člena Uredbe, ni pa šlo za pogoj po (a) točki istega odstavka. Sodišče je zato napačno uporabilo materialno pravo. V primeru (b) točke prvega odstavka 3. člena Uredbe govorimo o pasivno nespornih zahtevkih, saj nespornost izvira iz procesnega učinka, ki ga je pasivnosti dolžnika pripisalo postopkovno pravo države članice izvora. Res se v predmetni zadevi soglasje dolžnika samo domneva, zato je treba preveriti še izpolnjevanje minimalnih standardov v zvezi s pravilnostjo vročitve in zagotavljanjem ustreznih informacij dolžniku. Res sklepi na podlagi verodostojne listine niso vedno izpolnjevali minimalnih standardov Uredbe, vendar pa je bilo to spremenjeno s spremembo ZIZ-L. Predlog za izvršbo zdaj vsebuje dodatno zahtevo po opredelitvi zahtevka, kar popolnoma ustreza zahtevam 16. člena Uredbe. Prav tako ni mogoče ugotoviti, da pravni pouk v sklepu ne ustreza minimalnim zahtevam Uredbe, saj upnik na pravni pouk nima vpliva in je nepravilno ravnanje sodišč, ki bi iz tega razloga zavrnila potrditev sklepa o izvršbi kot evropskega izvršilnega naslova. Glede na naravo postopka je dopustno, da se kontradiktornost zagotovi šele v ugovornem postopku. O ustavni sprejemljivosti take ureditve se je Ustavno sodišče že izreklo. V nasprotju s prepričanjem sodišča je kontradiktornost v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ustrezno zagotovljena in skladna tudi z določbami Uredbe. Končno je treba ugotoviti, da je narava evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov enaka potrdilu o izvršljivosti sodne odločbe v slovenskem pravu. Razlikujeta se le v tem, da je evropski izvršilni nalog izdan na formularju. Zato je še bolj napačna odločitev sodišča, saj je isto sodišče izdalo potrdilo o izvršljivosti sklepa o izvršbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba pravilno povzema določbe Uredbe, katere namen je res omogočiti prost pretok sodb, sodnih poravnav in javnih listin po vseh državah članicah brez vsakršnih vmesnih postopkov, ki bi jih bilo treba opraviti v državi članici izvršbe pred priznanjem in izvršitvijo, vendar le, če so izpolnjeni minimalni standardi, zaradi katerih je mogoče šteti zahtevek za nespornega, da torej kljub njegovi pasivnosti lahko utemeljeno sklepamo, da se dolžnik z zahtevkom strinja. Po 3. členu Uredbe se zahtevek šteje za nespornega, če: (a) se je dolžnik izrecno strinjal z njim s pripoznanjem ali s poravnavo, ki jo je potrdilo sodišče ali je bila sklenjena pred sodiščem med postopkom; ali (b) mu dolžnik med sodnim postopkom ni nikoli ugovarjal skladno z ustreznimi postopkovnimi pravili na podlagi zakonodaje članice izvora; ali (c) dolžnik ni bil navzoč ali zastopan na obravnavi sodišča glede navedenega zahtevka po tem, ko je na začetku ugovarjal zahtevku med sodnim postopkom, če tako ravnanje pomeni tiho pripoznanje zahtevka ali dejstev, ki jih je navedel upnik v skladu z zakonodajo države članice izvora; ali (d) se je dolžnik izrecno strinjal z njim v javni listini.

5. Pri sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine gre za položaj iz točke b), kot pravilno navaja pritožnik. Sklep je postal pravnomočen, ker dolžnik ni vložil ugovora. Da pa bi lahko zahtevek iz sklepa šteli za nespornega v skladu z Uredbo, mora biti nedvoumno ugotovljeno, da je bil dolžnik pravočasno in pravilno seznanjen z zahtevkom, njegovim temeljem in s posledicami svoje pasivnosti ter da je bila v zadostni meri spoštovana njegova pravica do obrambe. Drži pritožbena navedba, da je položaj nekoliko drugačen po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-L), saj zdaj obrazec predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine vsebuje tudi navedbo temelja zahtevka (v predmetni zadevi so to računi na podlagi pogodbe o najemu), vendar navedba zahtevka še ne zadošča za ugotovitev, da je zahtevek nesporen. V sodbi v zadevi C-484/15 je Sodišče EU pojasnilo, da nacionalnega postopka za izdajo sklepa o izvršbi, v katerem se dolžniku ne vroči začetni procesni akt ali enakovredna listina in ki privede do tega, da se dolžnik s podanim zahtevkom seznani šele ko se mu ta sklep vroči, ni mogoče opredeliti kot kontradiktornega. Prav tak pa je postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine. Res se kontradiktornost (delno) vzpostavi v ugovornem postopku, vendar to po zgoraj citiranem stališču Sodišča EU, ki je pristojno za avtonomno razlago EU, ne zadošča za ugotovitev, da so zagotovljena zadostna jamstva za spoštovanje pravice do obrambe, da bi se lahko taka sodna odločba izvrševala v drugi državi članici neposredno brez kakšnega vmesnega postopka.

6. Ker gre za avtonomno razlago evropskega prava, tudi niso utemeljene primerjave s potrdilom o izvršljivosti, izdanim na podlagi Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• II Ip 328/2018
• VSC Sklep II Ip 373/2020
• VSK sklep II Ip 424/2013