VSK Sodba Cpg 5/2021

Jedro

Pritožbeno sodišče je pri odločitvi sicer moralo upoštevati tudi dejstvo, da gre za spor med strankama zavezovalnega pravnega posla, kar pomeni, da je bila tožena stranka tista, ki pogodbe ni izpolnila in ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka bi zato ob normalnem poteku stvari lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena dovolilo izstavila in da bo postala lastnica na pravnoposlovni način (njena "zmota" bi ob normalnem poteku stvari torej lahko bila opravičljiva). Vendar pa je predmetna zadeva specifična, saj je vmes prišlo do stečaja tožene stranke. Z začetkom stečaja nastopijo posledice stečaja, med njimi tudi, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne. Tožeča stranka od trenutka začetka stečaja ni imela več terjatve na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato ni mogla več pričakovati, da ji bo tožena stranka izstavila dovolilo in bo na ta način postala lastnik. O njeni (opravičljivi) dobri veri zato že od začetka stečaja ni več mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici (I) zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na nepremičnini z ID znakom xy, (II) zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini in (III) tožeči strank naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 1.064,78 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Sodišču očita, da ni obrazložilo, zakaj prijava v stečajni postopek pomeni, da tožeča stranka ni bila več dobroverna, zato sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Tudi sicer pa meni, da je tožeča stranka ves čas dobroverna, oziroma bi lahko nedobrovernost vzpostavilo šele prerekanje izločitvene pravice v stečajnem postopku (pa še to je bilo zgolj pavšalno, ker naj tožeča stranka ne bi predložila ustreznih listin). S prijavo v stečajni postopek je namreč tožeča stranka zgolj izkazala svojo voljo, da je lastnik nepremičnine. Tožena stranka pa je bila na ta način obveščena o posesti stvari s strani tretje osebe in ji je bilo s tem omogočeno, da se izvrševanju posesti nemudoma upre. Poziv sodišča, ki ni zastopnik tožene stranke, ne pomeni, da se je tožena stranka izvrševanju posesti uprla. V zvezi s tem tožeča stranka opozarja na sodno prakso in sicer odločbo VS RS II Ips 622/2008, po kateri ni dolžnost posestnika, da neprestano preverja svoj pravni položaj. Tožeča stranka je posest nesporno pridobila pošteno, zanjo je plačala kupnino v celoti. V času sklenitve pogodbe in plačila kupnine pa objekt, v katerem se nahaja parkirno mesto, sploh še ni bil zgrajen, zato ji prodajalec zemljiškoknjižnega dovolila niti ni mogel izstaviti. Do teh navedb se sodišče ni opredelilo.

3. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da je bil nad toženo stranko stečaj začet že 21.6.2012, nepremičnina je bila v zemljiško knjigo vpisana že 24.2.2010, zato so posebne okoliščine, zaradi katerih se tožeča stranka ni mogla vpisati v zemljiško knjigo obstajale samo do 24.2.2010. Res sodna praksa dopušča odstop od pravila, da se lastninska pravica pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, vendar le pod pogojem, da kupec razpolaga z veljavnim zemljiškoknjižnim dovoljenjem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločilno dejansko stanje v zadevi ni sporno:

- Tožeča stranka je s pravnim prednikom tožene stranke v letu 2001 sklenila kupoprodajno pogodbo, predmet katere je bilo tudi parkirno mesto, ki pa takrat še ni bilo zgrajeno. V pogodbi (priloga A3) je bilo dogovorjeno, da bo prodajalec nepremičnino zgradil, po pridobitvi gradbenega dovoljenja bo v zemljiško knjigo vpisal etažno lastnino na podlagi ustreznega projekta, vsaka od strank pa je upravičena predlagati ureditev zemljiškoknjižnega stanja po pogodbi.

- Tožeča stranka je v celoti izpolnila svoje obveznosti po pogodbi, parkirni prostor iz pogodbe pa je prevzela v posest julija 2008.

- V letu 2010 je bila vzpostavljena etažna lastnina in omogočena realizacija pogodbe v zemljiški knjigi.

- Tožena stranka tožeči nikoli ni izdala zemljiškoknjižnega dovolila.

- Dne 21.6.2012 je bil nad toženo stranko začet stečaj. Tožeča stranka v stečaj ni prijavila svojega zahtevka v zvezi z neizstavljenim zemljiškoknjižnim dovolilom.

- Dne 18.12.2015 se je začel stečaj nad tožečo stranko. Stečajni upravitelj je 23.1.2017 pisal toženi stranki in prosil za sodelovanje pri ugotavljanju, kakšno je dejansko nepremičninsko stanje v zvezi s parkirnim mestom, ki ga je kupila tožeča stranka. Tožena stranka je odgovorila, da s pogodbami ne razpolaga in da bi pogodbe morali imeti kupci ali njen pravni prednik.

- Dne 17.3.2017 je stečajni upravitelj tožeče stranke v stečaj tožene stranke prijavil izločitveno pravico. Stečajni upravitelj je izločitveno pravico prerekal s VI. dodatnim končnim seznamom preizkušenih terjatev 14.10.2019.

6. Izločitvena pravica je pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (22. člen ZFPPIPP). Tožeča stranka trdi, da je sporno nepremičnino priposestvovala, kar pomeni, da bi morala izkazati, da je imela nepremičnino 10 let (do julija 2018) v dobroverni lastniški posesti. Da je nepremičnino imela v lastniški posesti, ni sporno, sporno je, ali je bila njena posest vseh 10 let dobroverna. Posest je dobroverna, če lastniški posestnik ne ve in niti ne more vedeti, da ni lastnik (oziroma v razmerju do svojega prodajalca, da tudi ne ve, da ne bo mogel postati lastnik). V trenutku, ko se je stečajni upravitelj tožeče stranke obrnil na toženo stranko in ko je prijavil izločitveno pravico v stečaj, izločitvena pravica v nobenem primeru še ni nastala, saj še ni potekla priposestvovalna doba in zato tožeča stranka lastninske pravice na izviren način še ni pridobila. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da najkasneje takrat ni bila več dobroverna. Drugače meni tožeča stranka, po njenem mnenju je prijava v stečaj pomenila, da je bila prepričana, da je lastninsko pravico že pridobila. Ker je bila prijavljena izločitvena pravica prerekana dejansko šele v letu 2019, vmes pa ni tožena stranka storila ničesar v smeri zanikanja lastninske pravice tožeče in je torej toženo stranko pustila v dobri veri, je prišlo do priposestvovanja.

7. Z razlogovanjem, kot ga ponuja tožeča stranka, se pritožbeno sodišče ne strinja. Zmota priposestvovalca glede lastništva nepremičnine mora biti opravičljiva. Kot rečeno, ob prijavi v stečaj tožeča stranka ni imela izločitvene pravice. Tega se je morala zavedati, saj je sama navajala, da je parkirni prostor prevzela v posest 18.7.2008. Zato ob prijavi ni mogla biti v dobri veri, da je lastnica, ne glede na pasivnost tožene stranke. Pritožbeno sodišče je pri odločitvi sicer moralo upoštevati tudi dejstvo, da gre za spor med strankama zavezovalnega pravnega posla, kar pomeni, da je bila tožena stranka tista, ki pogodbe ni izpolnila in ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila. Tožeča stranka bi zato ob normalnem poteku stvari lahko utemeljeno pričakovala, da ji bo tožena dovolilo izstavila¹ in da bo postala lastnica na pravnoposlovni način (njena "zmota" bi ob normalnem poteku stvari torej lahko bila opravičljiva). Vendar pa je predmetna zadeva specifična, saj je vmes prišlo do stečaja tožene stranke. Z začetkom stečaja nastopijo posledice stečaja, med njimi tudi, da se nedenarne terjatve spremenijo v denarne. Gre za eno od pravil, s katerimi se uresničuje načelo enakega obravnavanja upnikov, ki je temeljno načelo insolvenčnih postopkov. Tožeča stranka od trenutka začetka stečaja ni imela več terjatve na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato ni mogla več pričakovati, da ji bo tožena stranka izstavila dovolilo in bo na ta način postala lastnik. O njeni (opravičljivi) dobri veri zato že od začetka stečaja ni več mogoče govoriti.

8. Drugače bi lahko bilo le, če bi šlo za vzajemno neizpolnjeno terjatev, na katere začetek stečaja ne vpliva. Kot pa je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka svojo obveznost po pogodbi izpolnila v celoti, zato o vzajemno neizpolnjeni pogodbi ni mogoče govoriti.

9. Pri sodni praksi, na katero se sklicuje pritožnica, ne gre za primerljiv položaj². Res ni dolžnost posestnika, da neprestano preverja svoj položaj, vendar to ne spremeni dejstva, da je bila etažna lastnina vzpostavljena že leta 2010, stečaj nad tožečo stranko pa začet 21.6.2012, pri čemer so objave v stečajnih postopkih javne³. Tožeča stranka je navsezadnje gospodarska pravna oseba, zato se od nje zahteva ustrezna večja skrbnost.

10. Na podlagi vsega povedanega in ker tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR (stroški zastopanja za sestavo odgovora na pritožbo, materialne stroške in DDV na odvetniške storitve).

-------------------------------
¹ Po 2010 so za to obstajale vse možnosti, saj je bila nepremičnina vpisana v zemljiško knjigo
² Razmerje med fizičnimi osebami, nastalo že v času veljavnosti ODZ.
³ Iz osnovnega seznama preizkušenih terjatev, razvidnega iz objav v AJPES, celo izhaja, da je bila tožeča stranka eden od stečajnih upnikov.

Datum zadnje spremembe:

14.06.2021

Podobni dokumenti:

• Sklep III Ips 64/2006
• VSK Sodba II Cpg 137/2018
• VSL sklep I R 58/2013