VSK Sodba Cpg 10/2021

Jedro

Več kot očitno je, da je tožeča stranka v zvezi z odškodninsko predpostavko vzročne zveze ponudila ustrezno procesno gradivo, in sicer je navedla povsem normalni vzrok, ki po življenjski in poslovni izkušnji lahko pripelje do omenjene škodne posledice v obliki izgubljenega dobička tožeče stranke. To pa tudi pomeni, da je sodišče prve stopnje pri obravnavanju konkretnega škodnega primera v zvezi med dogodkom, za katerega je toženec odgovoren, in posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo, pravilno izhajalo iz prevladujočih teorij o vzročni zvezi, to je ratio legis teorije in teorije o adekvatni vzročnosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (ugodilni del v točki II izreka in točka III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 778,50 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh plačati tožeči stranki 19.783,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2019 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 1.714,92 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe in izrek o pravdnih stroških se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi opozarja, da sodišče ni upoštevalo prevladajočih teorij glede vzročne zveze, to je ratio legis teorije in teorije adekvatne vzročnosti. Glede vzročne zveze ne zadostuje tožbena navedba, da je škoda nastala kot posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke. V tej zvezi je bilo zgolj navedeno, da je toženec kot direktor družbe AP d.o.o. sklenil posle v postopku javnega naročanja za 243.586,70 EUR. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj toženec kot direktor družbe AP d.o.o. teh poslov ne bi mogel skleniti. V tem delu je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi moralo tudi upoštevati, da je postopek javnega naročanja sui generis postopek, v katerem ponudniki oddajo ponudbo za javno naročilo, nato pa je naročnik tisti, ki izbere izvajalca storitev. To izhaja tudi iz izpovedi družbenika tožeče stranke MP. Tudi iz izpovedbe direktorja tožeče stranke IS izhaja, da je tožeča stranka v letu 2018, pred nastopom njegove funkcije direktorja, sklenila pogodbo z Občino za vzdrževanje občinskih cest in je tako pogodbo po naročilu naročnika tožeča stranka tudi izvajala. Na tožeči stranki je bila dolžnost opredelitve elementov pravno pomembne vzročne zveze, saj to sodi v njeno trditveno in dokazno breme. Tega pa tožeča stranka ni storila. Napačna je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj bi moralo sodišče upoštevati, da je tožeča stranka tožbo umaknila za znesek 175.000,00 EUR. V tej zvezi bi morala tožeča stranka nositi dotlej nastale pravdne stroške. Sodišče prve stopnje bi moralo glede pravdnih stroškov upoštevati uspeh strank glede na vrednost spora za 250.00,00 EUR. Napačna je bila uporabljena določba drugega odstavka 154. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Nikakor ne drži pritožbeni očitek, da tožeča stranka v okviru svojih trditev ni navedla relevantnih dejstev glede pravno pomembne vzročne zveze. Tožeča stranka je že v tožbi navedla, da je toženec ravnal protipravno¹ (v času od 1.8.2000 do 31.5.2018 je bil direktor tožeče stranke, od 1.2.2018 pa je bil tudi ustanovitelj in direktor družbe AP d.o.o., ki je opravljala konkurenčno dejavnost dejavnosti tožeče stranke), spričo česar je izkoristil poslovne zveze, zaposlene in znanja, ki jih je dobil pri tožeči stranki in te koristi prenesel na svojo družbo AP d.o.o., zlasti pa je tožeča stranka v spornem obdobju, zaradi takšnega nepoštenega ravnanja, izgubila konkretno določene posle (ki jih je pridobila omenjena konkurenčna družba) in je s tem utrpela premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička. Več kot očitno je, da je tožeča stranka v zvezi z odškodninsko predpostavko vzročne zveze ponudila ustrezno procesno gradivo, in sicer je navedla povsem normalni vzrok, ki po življenjski in poslovni izkušnji lahko pripelje do omenjene škodne posledice v obliki izgubljenega dobička tožeče stranke. To pa tudi pomeni, da je sodišče prve stopnje pri obravnavanju konkretnega škodnega primera v zvezi med dogodkom, za katerega je toženec odgovoren, in posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo, pravilno izhajalo iz prevladujočih teorij o vzročni zvezi, to je ratio legis teorije in teorije o adekvatni vzročnosti.

7. Zaradi tega v konkretnem primeru ni pravno pomembno, da so bili sporni posli s strani družbe AP d.o.o. sklenjeni v postopku javnega naročanja, upoštevaje ob tem, da tožena stranka (na katero je prešlo procesno breme) sploh ni trdila, da je tudi tožeča stranka sodelovala v teh postopkih, oz. da če tudi bi sodelovala, ne bi mogla pri izbiri premagati omenjene konkurenčne družbe. V konkretnem primeru namreč ni šlo za to, da toženec kot direktor družbe AP d.o.o. v spornem obdobju med 1.2.2018 in 31.5.2018 (ko je bil tudi direktor tožeče stranke) ne bi mogel skleniti določenih pravnih poslov, marveč je bilo pravno pomembno to, da teh poslov ni sklenila tožeča stranka, čeprav bi jih lahko (pa jih ni, ker je bil toženec tedaj hkrati direktor tožeče stranke in konkurenčne družbe AP d.o.o. in se je odločil, da bo posle sklenila, oz. se bo prijavila na javno naročilo zgolj konkurenčna družba).

8. Pritožbeno sodišče glede na navedeno ocenjuje, da je v obravnavani zadevi tožeča stranka dokazala² tudi vzročno zvezo med dogodkom (kršitev konkurenčne prepovedi) za katerega je toženec odgovoren, in škodo v obliki izgubljenega dobička³ kot posledico tega dogodka. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (335. člen ZPP).

9. Tožeča stranka je umaknila tožbo za znesek 175.000,00 EUR takoj za tem, ko je tožena stranka odgovorila na tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da mora tožeča stranka, ki delno umakne tožbo (razen, če je umaknila takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila zahtevek) toženi stranki v sorazmernem delu povrniti dotlej nastale stroške (prvi odstavek 158. člena ZPP), pri čemer pa je sodišče prve stopnje v okviru ocene celotnega uspeha v pravdi (drugi odstavek 154. člena ZPP) to pravilo upoštevalo na način, da je pri nagradi za tožbo oziroma odgovor na tožbo upoštevalo le 1.100 odvetniških točk (glede na vrednost spora 75.000,00 EUR, ne pa glede na vrednost spora 200.000,00 EUR, kar bi opravičevalo nagrado v višini 1.800 odvetniških točk), spričo česar⁴ je pritožbeno sodišče ocenilo, da v obravnavani zadevi vendarle ni podana nepravilna uporaba določbe drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

10. Tožeča stranka je upravičena do stroškov za odgovor na pritožbo v znesku 758,50 EUR (odgovor na pritožbo 625 odvetniških točk, materialni stroški 2 % in 22 % DDV).

-------------------------------
¹ V nasprotju s pravili konkurence po 41. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) in 36. členu Akta o ustanovitvi tožeče stranke.
² Obravnavana pritožba te dokazne ocene konkretno niti ne izpodbija.
³ Višino te škode, ki jo je ocenila tudi sodna izvedenka, obravnavana pritožba ne izpodbija.
⁴ Pritožba ni ponudila konkretnega izračuna, ki bi pokazal, kaj bi bilo, če bi sodišče prve stopnje pravdne stroške odmerjalo ločeno: na tiste pred umikom in tiste po umiku.

Datum zadnje spremembe:

17.05.2021

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 585/2021
• VSL sodba I Cpg 900/2010
• VSK sodba Cpg 76/2013