VSC Sodba Cp 189/2021

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta bila traktor in nanj priklopljena nakladalka v funkciji prevoznega sredstva, kar je nenazadnje tudi običajna funkcija traktorja in torej ni šlo le za na traktor vezano proizvajanje pogonske sile. Pravilno je zato zaključilo, da je v obravnavanem škodnem dogodku šlo za uporabo vozila v smislu Direktive in da posledično obstaja zavarovalno kritje na podlagi sklenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih (točki I in II) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti 604,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni 25.473,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2017 do plačila in ji povrniti 4.073,19 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka (I. in II. točka izreka sodbe). V III. točki izreka sodbe je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo 13.658,61 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov, oziroma podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Kljub takšnim navedbam glede na vsebino pritožbe pritožbeno sodišče šteje, da tožena stranka izpodbija zgolj prisodilni del sodbe. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje v sodbi primarno neutemeljeno odločilo, da je sploh podano zavarovalno jamstvo tožene stranke po zavarovalni pogodbi za zavarovanje avtomobilske odgovornosti za škodo nastalo tožnici, do katere je prišlo zaradi padca tožnice z nakladalke, priključene na traktor. V trenutku nastanka škodnega dogodka premik traktorja ni služil zavarovancu kot prevozno sredstvo v njegovi običajni funkciji, kot napačno zaključuje sodišče. Tožena stranka trdi, da v trenutku nastanka škodnega dogodka traktor ni bil v funkciji prometnega sredstva, saj bi navedeno bilo v nasprotju s stališčem Sodišča Evropske unije (SEU), ki je že pojasnilo, da razlaga pojma ″uporaba vozila‶ ne more biti prepuščena državam članicam, ker gre za samostojen pojem prava Evropske unije, in v sodbi C-514/16 z dne 28. 11. 2017 navedlo, da je v vsakem primeru potrebno ugotoviti, ali se je vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo ali delovni stroj. Kot materialnopravno izhodišče je po mnenju tožene stranke in v skladu s sodno prakso sodišče prve stopnje pravilno povzelo Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2009/103/ES z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, v kateri je kodificirana tudi Direktiva Sveta o približevanju zakonodaje držav članic o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti (72/166/EGS). Upoštevati pa je potrebno tudi prakso SEU, sprejeto na podlagi citiranih Direktiv, in namen obveznega zavarovanja po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu, ki kot njegov glavni namen poudarja socializacijo rizika oziroma težnjo poskrbeti za oškodovance v javnem prometu. Poudarjena izhodišča zavzema tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, med drugim v sodbi II Ips 334/2015. SEU je s sodbo C-162/2013 z dne 4. 9. 2014 zavzelo stališče, da pojem ″uporaba vozil‶ v smislu člena 3 (1) Direktive Sveta 72/166/EGS, ki je prenesena tudi v Direktivo Sveta 2009/103/ES, zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila, ter da gre za pravni standard, saj ga ZOZP ne definira in ga napolnjuje sodna praksa. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati namen avtomobilskih zavarovanj, za katera je bistveno, da gre za zavarovanja vozil v funkciji prevoznega sredstva, kar izrecno navaja sodba SEU C-514/16 z dne 28. 11. 2017, po kateri pojem ″uporaba vozil‶ zajema vsakršno uporabo vozila kot prevoznega sredstva. Po navedeni sodbi pa pojem ″uporaba vozil‶ ne zajema primera, v katerem je bil poljedelski traktor udeležen v nesreči, pri čemer v trenutku, ko se je ta nesreča zgodila, njegova glavna funkcija ni bila funkcija prevoznega sredstva, ampak je kot delovni stroj proizvajal pogonsko silo, potrebno za poganjanje črpalke za škropljenje herbicida. Slednje je sodišče v sodbi sicer tudi pravilno povzelo, vendar po mnenju tožene stranke glede konkretnega primera napačno zaključilo, da je v obravnavanem primeru šlo za uporabo vozila v smislu Direktive 72/166/EGS in da obstaja zavarovalno kritje na podlagi sklenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. V danem primeru je do škodnega prišlo pri uporabi traktorja, na katerega je bila priključena nakladalka in na kateri je stala tožnica ter na katero je nalagala kocke sena, s tem pa opravljala čisto delovno oziroma domače opravilo. Namen zavarovanca tožene stranke, ki je v tistem trenutku upravljal s traktorjem, ni bil prevoz, temveč opravljanje delovnega opravila pobiranja in nalaganja bal sena na nakladalko. V vsakem primeru traktor obdrži funkcijo delovnega stroja in se zgolj zaradi dejstva, ker je potrebna njegova minimalna premaknitev, ne more smiselno spremeniti v prevozno sredstvo. Nesreča tožnice po mnenju tožene stranke tako ni bila v funkciji delovanja traktorja kot prevoznega sredstva, temveč je traktor deloval le kot pogonsko sredstvo za prestavitev nakladalne prikolice od bale do bale. Glede na navedeno in način nastanka škodnega dogodka ne gre za ″uporabo vozila‶ v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 72/166/EGS, zatorej sodišče v danem primeru kot pravno podlago ne sme uporabiti ZOZP, ker traktor z nakladalko ob trenutku škodnega dogodka ni deloval v prometni funkciji, kar še dodatno potrjuje dejstvo, da je šlo zgolj za poteg oziroma za traktor, ki je cuknil in se pri tem premaknil zgolj za največ 1 m. V posledici navedenega po mnenju tožene stranke škoda, ki je posledica tovrstne uporabe traktorja, ni zajeta z obsegom kritja iz zavarovalne pogodbe, ki je bila sklenjena na podlagi zakona, kateri pa takšne uporabe traktorja ne zajema v pojem uporabe vozila v pomenu 15. člena ZOZP, ki je tudi podlaga za sklepanje zavarovalne pogodbe. Tožena stranka v zvezi z navedenim izpostavlja še sodbi (-) Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2018 z dne 13. 11. 2018: traktor s pripetim mulčerjem se je premikal zato, da je z mulčerjem kosil rastje ob nogometnem stadionu in je kot takšen v trenutku škodnega dogodka deloval v funkciji delovnega stroja, čeprav se je premikal. V danem primeru gre za delovanje traktorja z mulčerjem kot delovnega stroja in ne gre za „uporabo vozila“ v smislu prvega odstavka 3.člena Direktive 72/166/ EGS; in (-) Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 365/2019, kjer sodišče zaključuje, da premikanje vozila sploh ni ključnega pomena, temveč je za odločitev, ali je podano kritje iz obveznega avtomobilskega zavarovanja, pomembno le, kakšno funkcijo je v trenutku nesreče opravljalo vozilo, to pa je bila v konkretnem primeru delovna funkcija in ne prometna. Tožena stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko tožnici ni prisodilo nikakršne soodgovornosti ter je pri tem napačno uporabilo določilo 3. odstavka 153. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). V kolikor bo višje sodišče sledilo zaključkom prvostopenjskega v sodbi, da je šteti, da je šlo v konkretnem primeru za traktor in nakladalko kot prevozno sredstvo in da s tem obstaja kritje na podlagi zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, pa je tožnici zaradi njenega nahajanja v stoječem položaju na nakladalki, ob dvignjenih zadnjih vratih nakladalke med samo vožnjo traktorja, brez vsakršnega opiranja tožnice oziroma držanja za ohišje prikolice ob premiku traktorja, vsekakor potrebno prisoditi občuten soprispevek k škodnemu dogodku (najmanj 50 %) in je odločitev sodišča o tem, da tožnici ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti vsekakor materialno pravno zmotna. Tožena stranka nadalje meni, da je sodišče v izpodbijani sodbi zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri tem, ko je tožnici prisodilo odškodnino, ki ne ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Sodišče je z odmerjeno odškodnino krepko preseglo okvire, ki jih je za podobne primere izoblikovala sodna praksa. Tožena stranka nazadnje predlaga, da v primeru njene uspele pritožbe sodišče spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki ga pritožba ne izpodbija, je sledeče:

- tožnica je 28. 5. 2016¹ z očimom in mamo spravljala kocke (bale) sena na način, da je očim vozil traktor z nakladalko, mama je pobirala kocke sena in jih podajala na nakladalko, na kateri je stala tožnica in zlagala kocke sena, in sicer je očim ustavil ob vsaki kocki sena, nakar je mama podala kocko tožnici ter vozniku kasneje dala znak za speljevanje;

- tožnica je stala na zadnjem delu nakladalke in kocke zlagala v predzadnjo vrsto; ko je bila v položaju z dvignjenimi rokami nad glavo, s katerimi je popravljala balo sena, je zaradi sunkovitega premika nakladalke kot posledice premika traktorja izgubila ravnotežje, tako da se ni mogla uloviti, zaradi česar je padla nazaj in na tla.

- omenjeno je posledica speljevanja traktorja, ki ga je upravljal očim B. S., potem ko je ta stal, ne da bi mu bil dan kakršenkoli znak za speljevanje, torej prehitro, glede na delo, ki ga je opravljala tožnica na nakladalki.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da se je tožnica poškodovala pri opravljanju domačega dela, vsekakor pa ne pri uporabi traktorja v zvezi z njegovo običajno funkcijo prevoznega sredstva, zato za škodni dogodek ni podano zavarovalno jamstvo iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Pri teh trditvah vztraja tudi v pritožbi. Nedopustna pa je pritožbena navedba, da je traktor deloval le kot pogonsko sredstvo za prestavitev nakladalne prikolice od bale do bale. To navedbo namreč tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa niti ne zatrjuje, da je brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji oziroma do takrat, kot je to določeno v prvem odstavku 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Tožena stranka neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča, da je podano zavarovalno jamstvo tožene stranke po zavarovalni pogodbi za zavarovanje odškodninske odgovornosti za škodo nastalo tožnici. Sodišče prve stopnje je v zvezi s 1. točko prvega odstavka 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO Pg-aod 11-7, ki so del zavarovalne pogodbe med toženo stranko in njenim zavarovancem, pravilno pojasnilo, da je pojem ″uporaba vozila‶ pravni standard, ki ga Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP; Uradni list RS, št. 70/1994 s spremembami) ne opredeljuje. ZOZP je v slovenski pravni red prenesel tudi določbe Direktive Sveta 72/166/EGS (v nadaljevanju: Direktiva). V 15. členu tako ZOZP določa, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel na prevoz. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, je Sodišče Evropske unije (SEU) v sodbi C-162/13 z dne 4. 9. 2014 razložilo, da pojem ″uporabe vozila‶ iz prvega odstavka 3. člena Direktive zajema vsakršno uporabo vozila, ki je skladna z običajno funkcijo tega vozila². V času predmetnega škodnega dogodka je veljala že tudi Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2009/103/ES z dne 16. 9. 2009 o zavarovanju civilne odgovornosti pri uporabi motornih vozil in o izvajanju obveznosti zavarovanja takšne odgovornosti, v kateri je kodificirana tudi Direktiva. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo takšno razlago, kot tudi razlago SEU v sodbi C-514/16 z dne 28. 11. 2017, s katero je pojem ″uporabe vozila‶ zamejilo (zožilo) tako, da pojem v smislu navedene Direktive ne zajema primera, v katerem je bil poljedelski traktor udeležen v nesreči, pri čemer v trenutku, ko se je ta nesreča zgodila, njegova glavna funkcija ni bila funkcija prevoznega sredstva, ampak da kot delovni stroj proizvaja pogonsko silo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka, do katerega je sicer prišlo pri opravljanju domačih oziroma delovnih opravil (delo na travniku), prišlo zaradi in v zvezi z uporabo traktorja, ki je bil v funkciji prevoznega sredstva, saj je bila nanj priklopljena nakladalka, na kateri je stala tožnica med razvrščanjem kock sena na nakladalki, in na katero so se s tal travnika dvigale kocke sena, med katerimi se je po poti premikal in ustavljal traktor z nakladalko. Kot je obrazložilo, namreč po novejši sodni praksi pojem ″uporaba vozila‶ zajema vsakršno uporabo vozila kot prevoznega sredstva. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je traktor s priklopljeno nakladalko premikal po makadamski poti, in sicer z namenom pobiranja kock sena, ki so se nahajala ob tej poti. Tovrstna uporaba traktorja (katere sestavni del je nakladalka, saj je na traktor pripeta preko vlečne kljuke, kar pomeni togo zvezo vozil, kot je ugotovilo sodišče na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca in pritožbeno ni izpodbijano) pa, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ne pomeni le uporabe traktorja zgolj v funkciji delovnega stroja, saj je šlo tudi za premikanje traktorja in hkrati z njim oziroma v odvisnosti od njegovega premikanja tudi za premikanje nanj priklopljene nakladalke, in sicer ne le ob konkretnem sunku, temveč tudi sicer ob opravilu kot takem, saj je šlo za kontinuirane krajše premike na daljši relaciji, kar pa pomeni, da ne gre za delovanje traktorja kot delovnega stroja, saj ta ni opravljal čiste delovne (neprometne) funkcije. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta bila traktor in nanj priklopljena nakladalka v funkciji prevoznega sredstva, kar je nenazadnje tudi običajna funkcija traktorja in torej ni šlo le za na traktor vezano proizvajanje pogonske sile. Pravilno je zato zaključilo, da je v obravnavanem škodnem dogodku šlo za uporabo vozila v smislu Direktive in da posledično obstaja zavarovalno kritje na podlagi sklenjenega obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Pritožbeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, da namen zavarovanca tožene stranke, ki je upravljal s traktorjem, ni bil prevoz, temveč opravljanje delovnega opravila pobiranja in nalaganja bal sena na nakladalko, in da glede na navedeno in način nastanka škodnega dogodka gre za ″uporabo vozila‶ v smislu 3. člena Direktive, zaradi česar sodišče kot pravno podlago ne sme uporabiti ZOZP. Na pravilnost odločitve glede na zgoraj obrazloženo pravilno stališče sodišča prve stopnje ne vpliva, da je šlo zgolj za traktor, ki je ″cuknil‶ in se pri tem premaknil za največ 1 m.

8. Odločitev sodišča prve stopnje ni v nasprotju z odločitvijo v pritožbeno izpostavljeni sodbi Vrhovnega sodišča RS III Ips 25/2018, saj je v njej (v 16. točki obrazložitve) poudarjeno, da je glede vozil, ki se uporabljajo kot prometna sredstva in kot delovni stroji, treba ugotoviti, ali se je takšno vozilo v trenutku, ko se je zgodila nesreča, v kateri je bilo vozilo udeleženo, uporabljalo zlasti kot prevozno sredstvo. Če je odgovor na to vprašanje pozitiven, ta uporaba lahko sodi pod pojem ″uporaba vozila‶. Če pa se je vozilo uporabljalo kot delovni stroj, pa uporaba ne more soditi pod navedeni pojem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta bila traktor in nanj priklopljena nakladalka v funkciji prevoznega sredstva, kar je nenazadnje tudi običajna funkcija traktorja in torej ni šlo le za na traktor vezano proizvajanje pogonske sile. Kot delovni stroj se traktor po obrazložitvi v 19. točki zgoraj navedene sodbe Vrhovnega sodišča uporablja, kadar se uporablja kot stroj, katerega delovanje ni vezano na samo vožnjo ali premikanje vozila. Funkcija traktorja z nakladalko pa je, da se opravi prevoz naloženega materiala. Iz pritožbe priložene sodbe VSL I Cpg 365/2019 niso razvidne konkretne okoliščine primera, da bi bilo moč opraviti primerjavo, pritožbeno sodišče lahko zgolj povzame, da je tudi po prepričanju VSL v konkretnem primeru vozilo opravljalo delovno funkcijo in ne prometne, ki je krita z obveznim avtomobilskim zavarovanjem. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilno upoštevalo, da je bistveno, ali se je vozilo uporabljalo kot prevozno sredstvo, tako ni v nasprotju niti s to pritožbeno izpostavljeno sodbo.

9. Tožena stranka v pritožbi nadalje očita, da je materialnopravno napačen zaključek sodišča, da tožnica ni z ničemer prispevala k škodnemu dogodku. Tožena stranka je v primeru ugotovljenega temelja zatrjevala tožničin soprispevek v višini najmanj 50 %, ker je tožnica stala na nakladalki med vožnjo s traktorjem, pri čemer je splošno znano, da nakladalka ni namenjena vožnji ljudi, torej je zavarovanec vozilo uporabljal za drugačen namen, kot je to določeno v zavarovalni pogodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi pojasnila izvedenca v izvedenskem mnenju pravilno ugotovilo, da že samo ime ″nakladalna prikolica" pomeni, da gre za priklopno vozilo in ne za delovni traktorski priključek (kot je npr. kosilnica, freza, plug, brana). Tožena stranka v pritožbi ta zaključek sicer sprejema, še vedno pa meni, da to ne pomeni, da je namenjena vožnji in prevozu oseb, ki na njej stojijo, temveč je njen namen zgolj opravljanje delovnih opravil nakladanja nanjo, sicer pa je namenjena prevozu tovora - senenih bal in ne ljudi; na nakladalki tudi ni sedežev, kar je razvidno iz slik nakladalke v izvedeniškem mnenju in je tudi sicer že splošno znano. Pritožbeno sodišče se s pritožnico ne strinja in sprejema kot pravilno tudi obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi, da je nakladalka priklopno vozilo, upravičeno sledilo tožnici, ki je v zvezi s tem izpostavila določbo osmega odstavka 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP; Uradni list RS, št. 109/2010 s spremembami), ki določa, da se sme na priklopnem vozilu, ki ga vleče traktor, voziti v prostoru za tovor največ pet oseb, ki so potrebne za nalaganje oziroma razlaganje tovora. Glede na izpovedbe tožnice in obeh prič je sodišče pravilno ugotovilo, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano, da je ustaljena praksa pri spravljanju kock sena na nakladalko takšna, da ena oseba stoji na nakladalki in nalaga tovor. Sodišče prve stopnje pa je nadalje glede na nenadnost premika traktorja in upoštevaje dejstvo, da je bila tožnica tik pred padcem obrnjena proti notranjosti nakladalke in je pri tem imela navzgor stegnjene roke ter bi se zato težko prijela za ogrodje nakladalke, pravilno zaključilo, da je bilo ravnanje tožnice skladno z osmim odstavkom 88. člena ZPrCP in da ji ni mogoče očitati nikakršnega prispevka k nastanku škode. Pojasniti je še potrebno, da tožena stranka prvič šele v pritožbi navaja, da je tožnici zaradi njenega nahajanja v stoječem položaju na nakladalki, ob dvignjenih zadnjih vratih nakladalke med samo vožnjo traktorja, brez vsakršnega opiranja tožnice oziroma držanja za ohišje prikolice ob premiku traktorja, vsekakor potrebno prisoditi občuten soprispevek k škodnemu dogodku, ne da bi hkrati zatrjevala, kaj šele izkazala, da brez svoje krivde teh navedb ni mogla navesti že pravočasno navesti v postopku na prvi stopnji, zato so te navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Tožena stranka nazadnje pavšalno in po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno graja tudi odmero višine odškodnine. Meni, da prisojena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in odškodnina za strah odstopa navzgor od prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah. Kot sama navaja v pritožbi, je pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pravni standard, ki ga v skladu z merili iz 179. čl. OZ ugotavlja sodnik v vsakem konkretnem primeru. Pri tem mora upoštevati težo poškodbe, stopnjo bolečin in strahu, njihovo trajanje, paziti pa mora še na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Škoda mora biti ustrezno individualizirana, ugotovljene morajo biti vse konkretne prizadetosti oškodovanca in kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti, samo prisojo odškodnine pa je treba ustrezno umestiti v razmerje s prisojo odškodnin v podobnih primerljivih zadevah. Obe načeli, načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri odmeri odškodnine. Ob ugotovitvi, da je tožnica, ki je bila ob škodnem dogodku stara 34 let, v škodnem dogodku utrpela zlom 9. prsnega vretenca, in ugotovitvah o telesnih bolečinah in neugodnostih v zvezi z zdravljenjem, je sodišče prve stopnje tožnici od zahtevanih 15.000,00 EUR za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odmerilo primerno in pravično denarno odškodnino v znesku 9.500,00 EUR. Pri odmeri je pravilno upoštevalo, da je tožnica (ki je bila v bolniškem staležu do 21. 2. 2017, do 19. 5. 2017 pa je delala v skrajšanem delovnem času po 4 ure) stalne hude telesne bolečine trpela 3 dni po poškodbi, srednje hude telesne bolečine so bile prisotne še cca mesec dni. Tožnica je sicer ves čas nosila steznik, ki preprečuje boleče gibanje in s tem lajša bolečine. Bolečine so se v tem obdobju z gibanjem stopnjevale, vendar ne preko stopnje srednje hudih telesnih bolečin. Nadalje so bile 6 do 7 mesecev prisotne stalne lahke telesne bolečine; tudi v tem času je gibanje bolečine stopnjevalo, lahko tudi do občasnih kratkotrajnih srednje hudih fizičnih bolečin, nato so bolečine pričele popuščati. Občasne lahke fizične bolečine se še vedno lahko pojavljajo pri težjem fizičnem delu, dvigovanju težjih bremen, daljši prisilni drži ali daljših statičnih obremenitvah, ki pa se jim lahko tožnica do neke mere izogne, tako da stalnih lahkih bolečin ne doživlja. Občasne lahke telesne bolečine pri navedenih obremenitvah se bodo pojavljale tudi v bodoče, v obdobju povprečnega doživetja žensk. Pri odmeri odškodnine pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi naslednje neugodnosti v času zdravljenja: primarno zdravstveno oskrbo v zdravstvenem domu, sprejem in hospitalizacijo v SB C. med 28. 5. 2016 in 30. 5. 2016, večkratno RTG slikanje, neugodne infuzije in jemanje zdravil oz. analgetikov, CT in MRI preiskavo, dolgotrajno nošenje steznika (11 tednov), opravljanje fizikalnih terapij (v T. O. med 20. 9. 2016 in 30. 9. 2016 – 9 x, v V. C. zdravega življenja, I. F. s. p. - 15x, v SB C. v obdobju med 3. 1. 2017 in 12. 1. 2017 - 8x), nadalje številne kontrole pri zdravnikih specialistih in osebnem zdravniku ter prisilno mirovanje in počitek, kot tudi dolgotrajni bolniški stalež (do 21. 2. 2017) in nato delo v skrajšanem delovnem času (do 19. 5. 2017). Zdravljenje je bilo v celoti zaključeno šele 19. 5. 2017, torej je trajalo cca eno leto. Odmerjena odškodnina glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na dejstvo, da je bila tožnica ob škodnem dogodku stara 34 let in bo torej morala bodoče telesne bolečine trpeti še v zelo dolgem časovnem obdobju glede na pričakovano življenjsko dobo, ni previsoka.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni občutno previsoko odmerilo in priznalo tožnici odškodnino za strah, kot navaja toženka. Ugotovilo je, da je tožnica ob samem dogodku - padcu z višine utrpela primarni strah v obliki hujše prestrašenosti, saj je šlo za dogodek, na katerega ni mogla vplivati, s čimer so bile potrjene navedbe in izpovedba tožnice, da se je najbolj prestrašila ob padcu, ko ni več čutila nog. Sekundarni strah srednje stopnje je nato trajal 7 do 10 dni po poškodbi v obliki zaskrbljenosti glede trajnih posledic pri gibanju in morebitnih bolečin, nato pa je postopoma popuščal. Nadaljnje 3 do 4 mesece je bil prisoten sekundarni strah lažje stopnje, kasneje pa se je sekundarni strah lažje stopnje pojavljal občasno nekaj mesecev v obliki lažje zaskrbljenosti, ker stanje ni bilo popolnoma umirjeno in ni zmogla svojih običajnih obremenitev. Proti koncu zdravljenja je tudi občasna lažja zaskrbljenost, kot je ugotovilo sodišče, popustila. Upoštevaje vrsto, trajanje in intenzivnost prestanega strahu je odmerjena odškodnina v višini 1.800,00 EUR (od zahtevanih 2.500,00 EUR) primerna in pravična in ni pretirana.

12. Po oceni izvedenca, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, je pri tožnici ugotovljena klinasta deformacija 9. prsnega vretenca, ki pa funkcionalno ni pomembna in je z medicinskega vidika zanemarljiva. Tožnici se težave pojavijo pri dvigovanju težjih bremen, lahko pri sunkovitih gibih, daljšem sedenju ali daljših statičnih obremenitvah, lahko so prisotne pri daljšem sedenju v službi ali pri domačih opravilih, bodisi v gospodinjstvu ali na kmetiji. Tožnici so dovoljene obremenitve v športu kot pred poškodbo. Sama poškodba ne zahteva omejitev in tožnica lahko, če nastopijo težave, obremenitve omeji, z rednim sistematskim treningom pa bi športe, kot so rekreativni tek, planinarjenje, košarka, odbojka čez čas lahko zmogla; če bi se s takšnimi športi še sedaj vsaj deloma ukvarjala, bi bile težave zagotovo bistveno manjše, saj opustitev telesne aktivnosti stopnjuje težave pri statičnih obremenitvah. S tem v zvezi je sodišče prve stopnje zaključilo, da določene omejitve vendarle še vedno obstajajo, vendar so manjšega obsega. Tožnica je v celoti sposobna tudi za delo v službi, kljub določenim težavam, na primer v zvezi s sedečim delom, kar delo z računalnikom je, zaradi česar gre za pravno upoštevno okoliščino pri odmeri odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da procentualna ocena zmanjšanja življenjske aktivnosti (izvedenec je glede na težo poškodbe, potek in način zdravljenja ter ugotovljeno stanje ob osebnem pregledu ocenil, da je tožničina življenjska aktivnost zmanjšana za približno 6 %), ni pomembna in presojalo odraz opisno ugotovljenih omejitev tožnice v njeni psih ter pravilno zaključilo, da iz tožničine celostne izpovedi izhaja, da jo ugotovljene omejitve obremenjujejo. Pritožbeno sodišče se glede na ugotovljeno dejansko stanje ne strinja s toženo stranko, da upoštevaje izvedeniško mnenje izvedenca ortopeda tožnici ni mogoče prisoditi odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v tako visokem znesku, kot ga je prisodilo sodišče, to je v višini kar 7.200,00 EUR (od zahtevanih 14.400,00 EUR). Odmerjena odškodnina je glede na ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na čas, v katerem bo tožnica glede na pričakovano življenjsko dobo še morala trpeti duševne bolečine, primerna in pravična.

13. Z dosojo odškodnine za vso nepremoženjsko škodo v znesku 18.500,00 EUR sodišče prve stopnje ni odstopilo od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Tožena stranka sodbi le na splošno očita, da je prisojena odškodnina previsoka, ne navede pa judikature, ki bi njeno stališče podpirala. Takšen očitek, brez navedb judikature, ki bi ga podpirali, ne omogoča argumentiranega odgovora. Kljub temu je pritožbeno sodišče preverilo, ali odmerjena oziroma prisojena odškodnina po višini ustreza podobnim primerom in ali je pravilno umeščena med laže in težje primere. Sodišče prve stopnje je skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, odmerilo v znesku 14 povprečnih mesečnih plač. Pritožbeno sodišče je za primerjavo pregledalo primere, ki spadajo v poškodbeno skupino poškodbe hrbtenice in reber in njihove posledice, in sicer v skupino srednje hudi primeri po Fischerjevi kategorizaciji telesnih poškodb. Odmerjena odškodnina v višini 14 povprečnih neto plač se nahaja znotraj razpona prisojenih odškodnin v primerljivih zadevah³ in torej po višini ustreza podobnim primerom iz sodne prakse in je tudi ustrezno umeščena med lažje in težje primere. Sodišče prve stopnje je tako po oceni pritožbenega sodišča tudi pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo (179. in 182. člen OZ).

14. Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani tisti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa mora povrniti 604,78 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ). Tožeča stranka je namreč na pritožbo argumentirano odgovorila, zato so stroški v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo potrebni pravdni stroški in je tožeča stranka upravičena do povrnitve le-teh v obsegu, ki ga je priznalo pritožbeno sodišče. Kot potrebne stroške je v skladu z določbami Odvetniške tarife (OT) priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v višini 750 točk (tar. št. 21/1) in ne priglašenih 1125 točk, ker je vrednost izpodbijanega dela, torej vrednost predmeta na pritožbeni stopnji, 25.473,09 EUR, stroške za sestavo obvestila stranki o prejeti pritožbi, o vložitvi odgovora na pritožbo in končnega poročila stranki (3 krat 20 točk), skupaj 810 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 486,00 EUR. Tožeča stranka pa je upravičena tudi do povračila materialnih stroškov v višini 9,72 EUR (in glede na zgoraj obrazloženo ne do vseh priglašenih stroškov v višini 14,22 EUR glede na tretji odstavek 11. člena OT), in do povračila 22 % DDV v znesku 109,06 EUR (in ne do vseh zahtevanih 159,55 EUR glede na zgoraj obrazloženo in drugi odstavek 12. člena OT).

-------------------------------
¹ V 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je očitno pomotoma naveden datum 6. 6. 2016, saj tožbena navedba, da je do škodnega dogodka prišlo 28. 5. 2016, ni bila prerekana.
² V navedeni zadevi je škodni dogodek nastal ob premiku s traktorjem na dvorišču kmetije zaradi prestavitve prikolice traktorja v skedenj.
³ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 703/2008 (11 plač), II Ips 353/2007 (12 plač), II Ips 740/2006 (15 plač), II Ips 325/2008 (15 plač), II Ips 665/2001 (23 plač), II Ips 772007 (25 plač), II Ips 538/2002 (35 plač).

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 454/2020
• Sodba II Ips 585/97
• VSC Sodba Cp 91/2021