VSC Sklep I Kp 19354/2021

Jedro

Morebitna nezakonitost dokazov lahko vpliva na presojo glede obstoja utemeljenega suma le v primeru, če je ta tako očitna, da je že na prvi pogled razvidno, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic oziroma na nezakonit način, kar pa v predmetni zadevi ni izkazano.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženim E. S., E. D., D. D. in D. H. podaljšalo pripor za dva meseca, in sicer E. S. do vključno 14. 7. 2021 do 8.15 ure, E. D. do vključno 14. 7. 2021 do 8.15 ure, D. D. do vključno 14. 7. 2021 do 8.05 ure in D. H. do vključno 14. 7. 2021 do 9.14 ure. Obdolžencem je bil pripor podaljšan iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, obdolženemu D. H. pa tudi iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se pritožujejo zagovorniki obdolženih E. D., D. D. ter D. H.. Zagovornik D. D. vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlaga odpravo pripora, podredno odreditev milejšega ukrepa in sicer hišnega pripora ali plačilo varščine ali javljanje na policijski postaji. Zagovornik obdolženega D. H. uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa v smislu odprave pripora zoper obdolženega D. H. podredno pa odreditev hišnega pripora. Zagovornik obdolženega E. D. pa smiselno uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijani sklep odpravi, podrejeno razveljavi in vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožniki namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora – da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, njihova ponovitvena nevarnost, glede obdolženega H. pa tudi begosumnost, ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da naj bi obdolženi storili očitana jim kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz dokazov zbranih v predkazenskem postopku, ki so bili sodišču priloženi kot priloga h kazenski ovadbi in jih je sodišče naštelo tudi v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, nato pa njihovo vsebino podrobno povzelo na straneh 6 do 74 izpodbijanega sklepa. Iz tega povzetka izhajajo vsa dejstva, ki utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da utemeljen sum izhaja iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov, zasežene prepovedane droge ter zagovora obdolženega H. in obdolženega S. kot tudi iz zagovora sedaj ločeno obravnavanega D. M.

6. Zagovornik obdolženega D.ugotovitve sodišča o obstoju utemeljenega suma izpodbija zgolj s posplošenimi navedbami, da izpodbijani sklep o priporu glede na izpovedbo obdolženega in do sedaj zbrane dokaze ne izkazuje, da je podana stopnja utemeljenega suma, ki je potrebna za odreditev pripora. S tako pavšalno oceno zagovornika se pritožbeno sodišče ne strinja, saj iz podrobno povzetih izsledkov izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov nedvomno izhajajo dejstva in okoliščine, ki utemeljen sum, da je obdolženi D. storil očitana mu kazniva dejanja nedvomno potrjuje.

7. Zagovornika obdolženega D. in obdolženega H.pa ugotovitve sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma izpodbijata z navedbami, da te ugotovitve temeljijo na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov, ki predstavljajo nezakonit dokaz zoper obdolžena D. in H.. Slednjima se namreč očita, da sta sodelovala pri izvršitvi kaznivih dejanj po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ki naj bi bila izvršena 1. 6. 2020, 17. 7. do 18. 7. 2020 in 21. 7. 2020, čeprav so odredbe za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov zoper D. in H. bile izdane šele po 27. 7. 2020. Uvodoma je potrebno poudariti, da lahko morebitna nezakonitost dokazov vpliva na presojo glede obstoja utemeljenega suma le v primeru, če je ta tako očitna, da je že na prvi pogled jasno, da je bil dokaz pridobljen s kršitvijo človekovih pravic oziroma na nezakonit način, kar pa v predmetni zadevi ni izkazano. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami o nezakonitosti pridobljenih dokazov, tj. ustrezne odredbe za prikrite preiskovalne ukrepe, pravilno izpostavilo, da je bil obdolženi H. zaznan oziroma „ujet“ v pogovorih z osebo, zoper katero so se prikriti preiskovalni ukrepi izvajali na podlagi odredbe in so policisti, po ugotovitvi imetnika telefonske številke, ki je komunicirala z nadzorovano telefonsko številko, takoj podali pobudo za izdajo ustrezne odredbe zoper ugotovljeno osebo in da tako na prvi pogled ni mogoče šteti, da bi bili dokazi zoper obdolženega H. nezakoniti. Smiselno enako pa velja tudi glede obdolženega D.. Zato so lahko pritožbene navedbe zagovornika obdolženega D. o teoretskih izhodiščih za presojo, kdaj so lahko izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov dokaz v postopku zoper osebo, zoper katero v začetku tak ukrep ni bil odrejen, in pritožbeno nestrinjanje zagovornika obdolženega H. z zaključki sodišča prve stopnje o prima facie (ne)zakonitosti dokazov le predmet nadaljnjega postopka in ne vzbujajo nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je glede vseh obdolžencev izkazan utemeljen sum, da so storili očitana jim kazniva dejanja. Te navedbe bodo lahko predmet presoje v nadaljevanju postopka, ko bo sodišče lahko podrobneje presojalo zakonitost teh dokazov.

8. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedbami obrambe obdolženega H., da utemeljen sum ne more biti izkazan, ker iz dokazov v spisu ne izhaja, da naj bi obdolženi H. prejel kakršnokoli plačilo za opravljene prevoze, poudarilo, da je izkustveno znano, da prevozi ilegalnih migrantov ne potekajo „pro bono“, ampak so vir hitrega in dobrega zaslužka. V nasprotju s prepričanjem zagovornika obdolženega H., so taki argumenti prepričljivi, očitki, da je sklep v tem delu neobrazložen in da je izkazana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka, pa neutemeljeni. Prav tako zagovornik obdolženega H. sodišču neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede utemeljenega suma, ko je trditve obrambe, da je drogo od B. K. kupoval zgolj za lastno uporabo, štelo le kot način zagovora in jih ocenilo kot neprepričljive, saj količina zasežene droge presega običajne količine za lastno uporabo in je verjetnost, da je droga bila namenjena nadaljnji prodaji večja od verjetnosti, da je bila namenjena za lastno uporabo. Zagovornikovo vztrajanje pri navedbah, ki jih je podal v odgovoru na predlog za podaljšanje pripora, ob prepričljivi argumentaciji sodišča prve stopnje, ne more omajati prepričljivosti zaključkov sodišča prve stopnje o izkazanosti utemeljenega suma.

9. V nasprotju s trditvami pritožnikov pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo in prepričljivo obrazložilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, saj tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstajajo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

10. Kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavilo težo kaznivih dejanj, ki se kaže v višini predpisane kazni (za kaznivo dejanje po šestem odstavku 308. člena KZ-1 je predpisana kazen od 3 do 15 let zapora in denarna kazen, za kazniva dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, kot se očita obdolžencem pa zaporna kazen od 5 do 15 let) ter način in okoliščine, v katerih naj bi bila izvršena očitana jim kazniva dejanja (D. in D. naj bi sodelovala v dveh dobro organiziranih kriminalnih združbah in se v okviru njih ukvarjala tako s tihotapljenjem in spravljanjem ilegalnih migrantov na območje EU, kot tudi z nabavo in preprodajo prepovedanih drog; pri tem naj bi D. in D. skupaj odločala, koliko prepovedane droge kokaina in konoplje bosta nabavila, jo skupaj pakirala v manjše zavojčke, nato pa naj bi jo D. tudi prodajal končnim odjemalcem, D. pa organiziral mrežo svojih prodajalcev, ki so prodajali drogo končnim uporabnikom, oba pa naj bi tudi dajala nasvete tudi preprodajalcem o načinu hranjenja, prenašanja in prodaje, da bi se izognili policijskim kontrolam; tudi obdolženi H. naj bi kontinuirano nabavljal večje količine prepovedane droge kokain od B. K. z namenom nadaljnje prodaje in s tem nadaljeval celo po tem, ko mu je bila ob hišni preiskavi 27. 10. 2020 zasežena prepovedana droga kokain in konoplja; v okviru očitka o storitvi kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pa se obdolženemu D. očita, da naj bi po navodilih D. dajal nadaljnja navodila voznikom tovornega vozila, s katerim se prevažajo ilegalni prebežniki, dostavljal vozila do njih, jim dajal napotke in tudi sam aktivno sodeloval pri prevozu ilegalnih migrantov, obdolženi H. pa naj bi sodeloval pri novačenju oseb, ki so bile pripravljeni proti plačilu sodelovati kot vozniki pri prevozu tujcev, pri organizaciji izvedbe prevoza, posredoval navodila za prevoz voznikov, sodeloval tudi v spremljevalnem vozilu, ki je opazovalo policijske kontrole na poti, voznike pa naj bi novačil tudi obdolženi D., tudi on organiziral, da je bilo vozilo za prevoz tujcev pripeljano do voznika in deloval s tem, da naj bi se vozil v spremljevalnem vozilu, katerega naloga je bila preveriti, ali je na poti kakšna policijska kontrola; pri vsem tem pa naj bi se prevozi tujcev izvrševali v nehumanih pogojih, ko je bilo v tovornem prostoru kombija natrpano od 20 do 30 tujcev, pa čeprav ni bilo niti nemotenega dotoka zraka in ni bilo poskrbljeno niti za njihovo osnovno varnost).

11. Pravilne so tudi ugotovitve sodišče prve stopnje, da so izkazane tudi subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti pri vseh obdolžencih. Pri vseh treh obdolžencih, katerih zagovorniki izpodbijajo sklep sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstajajo negativne osebnostne lastnosti kot so velika mera vztrajnosti, predrznosti, koristoljubnosti in trde odločenosti izvrševati kazniva dejanja. Glede na časovno obdobje, v katerem naj bi bila izvršena kazniva dejanja ter način njihove izvršitve, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je šlo pri vseh obdolžencih, katerim je odrejen pripor, za delovanje v dobro organizirani kriminalni združbi oziroma pri D.in D.za delovanje v dveh kriminalnih združbah, za večje število izvršitvenih ravnanj, zaradi česar je povsem utemeljeno očitalo tako D. kot tudi H. in D. kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj, da vsem obdolženim izvrševanje kaznivih dejanj predstavlja način pridobivanja dohodka za preživljanje oziroma edini vir zaslužka, saj sta obdolžena D. in D. po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje brez zaposlitve in brez rednih prejemkov, saj niti nista prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot iskalca zaposlitve, medtem ko je obdolženi H.sicer vpisan kot vršilec dolžnosti direktorja družbe ...., pri čemer pa gre zgolj za fiktivno zaposlitev oziroma funkcijo, saj po ugotovitvah sodišča prve stopnje ta družba v času trajanja ukrepov ni poslovala in je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je ustanovljena z namenom fiktivnih zaposlitev. Glede na to, da je iz izsledkov prikritih preiskovalnih ukrepov mogoče razbrati, naj bi se obdolženi D. ves čas zavedal tveganja, da bi lahko bil zaloten s strani policije, a ga to naj ne bi odvrnilo od izvrševanja kaznivih dejanj, in glede na to, da je izkazano, da naj bi člani kriminalne združbe kljub prijetju voznikov, ki naj bi izvrševali prevoz ilegalnih prebežnikov od Hrvaške proti Italiji, nadaljevali s to dejavnostjo, kot tudi z delovanjem v smeri nabave in nadaljnje prodaje prepovedanih drog kljub temu, da je policija 23. 10. 2020 eni izmed članic kriminalne združbe zasegla prepovedano drogo konoplja, nedvomno kaže na njihovo vztrajnost ter na trdno odločenost nadaljevati z izvrševanjem teh kaznivih dejanj.

12. Glede na povzete razloge, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, so brez osnove pritožbene navedbe zagovornika obdolženega D., da je izpodbijani sklep neobrazložen, da sodišče neutemeljeno sledi predlogu tožilstva, ki se sklicuje le na ne spremenjene okoliščine. Tudi če bi se tožilstvo zgolj sklicevalo na nespremenjene okoliščine, to ne bi bilo nedopustno, saj je povsem razumsko in logično, da sodišče ob ugotovitvi, da se okoliščine, ki so utemeljevale odreditev pripora, niso spremenile, ne more sprejeti drugačne odločitve. Prav tako nikakor ni mogoče slediti pritožbenim navedbam zagovornika obdolženega D., da tožilstvo v predlogu za podaljšanje pripora v ničemer ne utemelji predloga za podaljšanje, zmotna pa je tudi ocena zagovornika, da sodišče ravna zgolj inertno in preprosto sledi predlogu tožilstva, ko je iz povzete obrazložitve jasno razvidno, da je sodišče vestno pretehtalo vse okoliščine, ki jih upošteva pri odločanju o predlogu za podaljšanje pripora.

13. V zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženega D., da se sodišče ni opredelilo do trditev obrambe, da sta obdolženčeva starša pripravljena zagotoviti pogoje za izvajanje hišnega pripora in tudi plačati varščino ter da je obdolženemu D. obljubljena zaposlitev v družbi ... s čimer bi lahko začel pridobivati sredstva za življenje, pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje te navedbe povzelo na 3. strani obrazložitve izpodbijanega sklepa in v zvezi s temi navedbami na 85. strani sodišča prve stopnje zapisalo, da jih zavrača kot neutemeljene. Taka zavrnitev je pravilna, saj bi obljuba zaposlitve lahko vplivala le na ugotovitve o načinu pridobivanja dohodka za preživetje, kar je le ena izmed okoliščin, ki vplivajo na presojo ponovitvene nevarnosti. Poleg tega gre za navedbe na načelni ravni in četudi bi ta zaposlitev dejansko bila izkazana in bi obdolženi D. dohodek za preživljanje ustvarjal z opravljanjem dela iz naslova zaposlitve, glede na kontinuirano izvrševanje kriminalne dejavnosti, zaradi katere je mogoče utemeljeno sklepati, da mu predstavlja tudi način življenja, zaključki prvostopenjskega sodišča o ponovitveni nevarnosti ne bi bili omajani. Vsekakor pa obljuba obdolženčevih staršev, da sta pripravljena zagotoviti pogoje za izvrševanje hišnega pripora in plačati varščino, v ničemer ne odpravlja ponovitvene nevarnosti. Čeprav so razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo predloge obrambe v navedeni smeri, skopi, so vendarle podani in so glede na pojasnjeno tudi pravilni in prepričljivi, absolutno bistvena kršitev določb postopka pa ni podana. Te kršitve sodišče ni zagrešilo niti s tem, ko je zapisalo na 75. strani sklepa, da se obdolženi D. ni zagovarjal glede očitanih dejanj, temveč je le odgovarjal na vprašanja takratne zagovornice glede socialnih razmer in izrazil obžalovanje, da se je znašel v tem postopku. Ali je odgovarjanje na vprašanja zagovornice šteti kot zagovor ali ne, za odločitev o predlogu za podaljšanje pripora ni bistvenega pomena. Odgovori na vprašanja, ki jih je obdolženi D. podal ob zaslišanju, pa niso take narave, da bi na njihovi podlagi bilo mogoče utemeljeno trditi, da ponovitvena nevarnost ni izkazana.

14. Zagovornik obdolženega H. v zvezi s ponovitveno nevarnostjo opozarja, da se obdolženemu H. po sklepu o uvedbi preiskave ne očita kaznivo dejanje po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, temveč po prvem odstavku istega člena, za katero je zagrožena kazen od enega do deset let zapora. Tega sodišče prve stopnje ni spregledalo, vendar to ne vpliva bistveno na presojo glede ponovitvene nevarnosti, saj gre še vedno za precej hudo kaznivo dejanje in ne zmanjšuje teže kaznivega dejanja do te mere, da bi bilo utemeljeno sklepati, da ponovitvena nevarnost zaradi tega ni izkazana. Tudi sama pripravljenost obdolženega H. za sodelovanje s tožilstvom ni prepričljiv razlog za drugačno sklepanje o ponovitveni nevarnosti. Zaključkov o izkazanosti le te pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da je od zadnjega izvršitvenega ravnanja v zvezi z očitkom storitve kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1 preteklo že precej časa in da pri zadnjem očitanem tihotapljenju, ki naj bi bilo izvedeno 7. 10. 2020, obdolženi H. ni sodeloval in da ni izkazana premoženjska korist, ki naj bi jo pridobil. Navedbe zagovornika obdolženega H., da kontinuirana dejavnost ni izkazana zaradi časovne odmaknjenosti med zadnjim očitkom in aretacijo, je namreč že sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot način zagovora in poudarilo, da naj bi tudi obdolženi H. v krajšem časovnem obdobju izvršil več kaznivih dejanj, na kontinuiranost pa kaže tudi motiv za izvrševanje kaznivih dejanj, saj po navedenih zaključkih sodišča prve stopnje izvrševanje kaznivih dejanj tako D. kot H. in D. predstavlja način pridobivanja finančne koristi. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, se kazniva dejanja tihotapljenja ljudi ne izvršujejo „pro bono“, temveč zaradi pridobivanja premoženjske koristi, kar predstavlja izkustveno sprejemljiv zaključek, ki ga pritožbene navedbe ne morejo omajati.

15. Ker je sodišče prve stopnje v zvezi s presojo ponovitvene nevarnosti storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pri obdolženemu H. zaključek o kontinuiranem izvrševanju utemeljilo s sklicevanjem na okoliščino, da je obdolženi H. po tem, ko mu je ob hišni preiskavi 27. 10. 2020 bila zasežena prepovedana droga, nemudoma ponovno poklical B. K., so neutemeljeni očitki, da sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker so zaključki o ponovitveni nevarnosti neobrazloženi. Dejstvo, da je bilo obdolžencu ob hišni preiskavi zaseženo manj kokaina, kot naj bi ga sicer kupil, pa lahko poleg lastne uporabe te droge kaže tudi na to, da jo je prodal. Ni pa se mogoče strinjati s stališčem obrambe obdolženega H., da 16 gramov kokaina ne predstavlja večje količine te droge, saj ob upoštevanju, da naj bi se po podatkih, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, končnim odjemalcem na trgu prodajali paketki po 0,25 g kokaina, to predstavlja kar 64 paketkov.

16. V zvezi z očitki zagovornika obdolženega H., da pri presoji subjektivnega elementa ponovitvene nevarnosti ne zadošča, da sodišče ugotovi bojazen, temveč bi moralo sodišče ugotoviti utemeljeno nevarnost, pritožbeno sodišče poudarja, da gre zgolj za uporabo besede bojazen kot sinonima za nevarnosti in da je sicer iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženci, med njimi tudi obdolženi H., nadaljevali z izvrševanjem kaznivih dejanj.

17. Ker je sodišče prve stopnje izpostavilo, da družba .... v času izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov ni poslovala, zagovornik pa tudi ne v pritožbi ne izpostavlja podatkov, ki bi kazali na zmotnost teh ugotovitev, so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podlage za sklepanje, da je družba ... ustvarjena za prikrivanje fiktivnih zaposlitev in da obdolženi H. ki je v. d. direktorja te družbe, iz naslova poslovanja te družbe ne prejema dohodkov.

18. V zvezi s pritožbeno ponovno izpostavljeno časovno odmaknjenostjo od zadnjega očitanega izvršitvenega ravnanja (julij oz. oktober 2020), pa je potrebno poudariti, da to ni bistvenega pomena pri presoji ponovitvene nevarnosti, saj nanjo nakazujejo tudi druge izpostavljene okoliščine (edini vir dohodka, večkratna izvršitev, pestra kriminalna udeležba, način življenja, vključenost v kriminalno združbo), ni pa izkazana nobena konkretna okoliščina, ki bi kazala na možnost drugačnega zaključka, oz. ki bi prepričljivo ovrgla težo vseh ostalih okoliščin. Tudi predhodna nekaznovanost ni takega pomena, da bi bilo utemeljeno trditi, da ponovitvena nevarnost ni podana, saj predkaznovanost ni pogoj za zaključek o ponovitveni nevarnosti, kar opozarja že sodišče prve stopnje in je lahko ponovitvena nevarnosti izkazana tudi z drugimi okoliščinami, ki so v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča podane.

19. Tudi zagovornik obdolženega D. zaključke sodišča prve stopnje o izkazanosti ponovitvene nevarnosti izpodbija s ponavljanjem stališča, da se zadnji očitek zoper obdolženega D. nanaša na domnevno izvršitev kaznivega dejanja v novembru 2020 in da zato ne more držati teza, da si preživetje zagotavlja z izvrševanjem kaznivih dejanj, oziroma da se kontinuirano ukvarja s kriminalom. Take navedbe so neprepričljive, saj so v nasprotju z ugotovitvami o številu izvršitvenih ravnanj, ki so bila izvršena v relativno kratkem časovnem obdobju. Nadalje pa zagovornik obdolženega D. poskuša zaključek o ponovitveni nevarnosti omajati s trditvami, da naj bi obdolženi D. bil tik pred aretacijo na zdravniškem pregledu zaradi zaposlitve. Tudi če bi bilo izkazano, da je obdolženi D. poskusil pridobiti redno zaposlitev pred aretacijo, glede na vse zgoraj izpostavljene okoliščine, ki po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje kažejo na resno in konkretno ponovitveno nevarnost tudi pri obdolženemu D., zaključki o ponovitveni nevarnosti obdolženega D. ne bi bili omajani.

20. Poleg ponovitvene nevarnosti je pri obdolženem H. po pravilnih ugotovitvah sodišče prve stopnje izkazan tudi priporni razlog begosumnosti. Tak zaključek je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo z ugotovitvami, da je obdolženi H. državljan Bosne in Hercegovine, kjer ima tudi prijavljeno stalno prebivališče in kjer imajo njegovi starši hišo, medtem ko v Republiki Sloveniji nima prijavljenega prebivališča in naj bi neprijavljen bival pri starših na T..., očitno pa si prebivališča v Sloveniji tudi ne želi niti urediti in prijaviti, kar bi bilo pričakovati, glede na zatrjevano, da ima v RS tudi pravno osebo, katere zakoniti zastopnik je, kot tudi starše, brata in otroka, ki živi sicer z bivšo partnerko ter da je obdolženi H. izkazal svojo begosumnost tudi z aktivnim ravnanjem, saj je po tem, ko je bil ločeno obravnavani I. J. dne 21. 7. 2020 prijet ob prevozu ilegalnih migrantov, navzoč pa naj bi bil tudi obdolženi H. slednji pobegnil s kraja in se skril v tujini vse do 8. 9. 2020, ko se je glede na ugotovitve iz prikritih preiskovalnih ukrepov vrnil v Slovenijo in se javil članom združbe. Dejstva, ki jih zagovornik izpostavlja v pritožbi kot razloge, ki nasprotujejo zaključku o obstoju begosumnosti tj. da obdolženi H. na Hrvaškem nima nobene bližnje osebe, da ima v Sloveniji podjetje, ki ga mora voditi, otroka, s katerim naj bi izvrševal stike, ter starše in brata, obdolženca očitno niso odvrnila od tega, da je za dalj časa zapustil Slovenijo. Zato s takimi navedbami zagovornik ne more omajati prepričljivosti zaključka o obstoju pripornega razloga begosumnosti, ne glede na to, da naj bi se obdolženi H.o tem prostovoljno vrnil v Slovenijo.

21. Pravilni so tudi zaključki sodišče prve stopnje, da je pripor pri vseh obdolžencih neogibno potreben in sorazmeren ukrep v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode in varnosti posameznika; da je edini omejevalni ukrep, s katerim je mogoče z gotovostjo zagotoviti varnost oškodovancev, med katerimi prevladujejo predvsem mladi ljudje ter številni tuji ilegalni pribežniki, ki zaradi osebnih stisk, tudi za ceno ogrožanja lastnega zdravja in življenja, iščejo poti v boljše življenje na območju držav EU; da pri nobenemu od obdolžencev z nobenim drugim ukrepom ne bi bilo mogoče doseči zasledovanega cilja, tj. varnost ljudi, njihovega življenja in zdravja, saj bi se obdolženci v primeru uporabe kateregakoli drugega ukrepa vrnili v dosedanje življenjsko okolje in bi lahko z očitanimi dejanji tudi nadaljevali, obdolženi H.pa bi lahko Republiko Slovenijo tudi kadarkoli zapustil in se umaknil v BiH, s čimer bi bil kazenski postopek močno otežen, če ne onemogočen, saj država BIH svojih državljanov ne izroča drugim državam; in da bo zlo, ki bo z omejitvijo njihove svobode gibanja povzročeno njim, neprimerno manjše od zla, ki ga naj bi obdolženci z izvršitvijo takšnih kaznivih dejanj povzročili na zdravju in življenju drugih ljudi, potencialnih uživalcev prepovedanih drog kot ljudi, ki so zaradi osebnih in ekonomskih stisk zapustili svojo matično državo v želji po boljšem življenju.

22. Pri presoji sorazmernosti je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi pogoje, v katerih naj bi obdolženci izvrševali prevoz ilegalnih migrantov (veliko število prebežnikov v majhnem, neprezračevanem prostoru – dimenzije tovornega prostora v kombiju so bile 177 x 380 cm, višina 192 cm, v njem naj bi bilo 30 ljudi) kar nikakor ni brez podlage v spisovnem gradivu, kot trdi zagovornik obdolženega H., saj so ti pogoji jasno opisani na 33. strani izpodbijanega sklepa in izhajajo iz dokazov, pridobljenih v predkazenskem postopku. Ne gre torej za splošne in pavšalne navedbe, za katere naj v spisu ne bi bilo dokazov, kot zmotno meni zagovornik obdolženega H. Enako pa velja tudi za ugotovitve sodišče prve stopnje glede kontinuirane in utečene dejavnosti obdolženega H. v zvezi s preprodajo prepovedanih drog. V nasprotju s pritožbenimi navedbami izpodbijani sklep vsebuje prepričljive razloge o neogibni potrebnosti pripora in tudi v tem delu ni izkazana pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Test sorazmernosti, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje in ga tudi ustrezno obrazložilo, pa po presoji pritožbenega sodišča ustreza kriterijem iz odločb Ustavnega sodišča RS U-I-18/02 in U-I-60/03, na kateri se sklicuje zagovornik obdolženega D.so pritožbene navedbe, da sorazmernost ni podana, neutemeljene.

23. Pravilna pa je tudi ocena sodišča prve stopnje, da pri nobenem izmed obdolžencev glede na izkazane negativne osebnostne lastnosti in očitano kontinuirano kriminalno dejavnost ni mogoče pripora nadomestiti s katerim od milejših ukrepov, ker na podlagi izkazanih okoliščin ni mogoče pričakovati, da morebitnega hišnega pripora ne bi kršili. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogom obrambe, da bi zoper obdolženega D. pripor nadomestili s hišnim priporom in/ali plačilom varščine, saj je na ravni utemeljenega suma izkazano, da je slednji sodeloval v dveh kriminalnih združbah, bil v njih zelo aktiven in ga od izvrševanja kaznivih dejanj ni odvrnilo niti zavedanje, da bi lahko bil ujet pri izvrševanju kaznivih dejanj. Ob takih lastnostih ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bi hišni pripor ali vplačana varščina obdolženega D. odvrnila od nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj, ukrep javljanja na policijski postaji pa ni namenjen odpravi ponovitvene nevarnosti, temveč begosumnosti, ki pri obdolženemu D. ni izkazana.

24. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

25. Če bo za obdolžence nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Kp 61708/2020
• Sodba I Ips 89/2002
• Sodba I Ips 409/2005