VSC Sodba Cp 203/2021

Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti prisojena v okvirih že prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se že prisojena pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za 9.000,00 EUR in se znesek, vsebovan v točki I. izreka sodbe sodišča prve stopnje iz zneska 24.740,86 EUR spremeni v znesek 32.740,86 EUR, spremeni se znesek vsebovan v točki II. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek 19.104,62 EUR spremeni v znesek 11.104,62 EUR, znesek 15.519,62 EUR se spremeni v znesek 5.519,62 EUR, v še preostalem izpodbijanem delu pa se ta pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi,

pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdi,

spremeni se točka III. izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se znesek 5.604,56 EUR spremeni v znesek 6.287,16 EUR.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči povrniti njene stroške za pritožbo in stroške odgovora na pritožbo v skupnem znesku 1.593,19 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po tako določenem paricijskem roku.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 213/2018 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupnem znesku 24.740,86 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 11. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik telesno poškodoval dne 3. 9. 2015, v prometni nezgodi, ko se je peljal kot potnik na traktorju znamke New Holland, reg. št. CE ... v prikolici, ki ga je vozil O. J. Pri vožnji po travniku pa se je traktor prevrnil in nato še traktorska prikolica. Tožnik je padel iz prikolice in se hudo telesno poškodoval. Tožeča stranka je imela zavarovano obvezno odgovornost pri toženi stranki po polici št. ..., zato je tožena stranka tožniku za nastalo škodo neposredno odškodninsko odgovorna. Sodišče je ugotovilo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke, nato je po 15. členu ZOZP ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za škodni dogodek in nastalo škodo, pri čemer je upoštevalo sodno prakso, po kateri odgovarja zavarovalnica tudi iz nesreč, ki jih povzroči traktor, ki je v času škodnega dogodka opravljal prevozno funkcijo. Zato je podano zavarovalno jamstvo iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti po 15. členu ZOZP. Ugotovilo je še, da tožnik ni soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Nato je odločilo je še o višini nepremoženjske škode. Od zahtevanih 15.000,00 EUR za bolečine in neugodnosti med zdravljenjem mu je sodišče prisodilo 10.000,00 EUR. Za strah od zahtevanih 2.500,00 EUR 1.500,00 EUR in za psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti od zahtevanih 20.000,00 EUR 12.000,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še o premoženjski škodi, pri čemer je uporabilo prvi odstavek 174. člena OZ. Pri tem je zavrnilo zahtevek iz naslova premoženjske škode za tujo nego in pomoč, ki jo je tožnik zahteval v višini 1.305,00 EUR in za tujo pomoč pri delu na kmetiji, kjer je tožnik zahteval odškodnino v višini 2.280,00 EUR. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP).

2. Zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo tožeča stranka. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje nepravilno prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako je napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbe člena 174 OZ, ko je delno zavrnilo tožnikov odškodninski zahtevek iz naslova premoženjske škode. Glede telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem je tožeča stranka mnenja, da je sodišče prenizko vrednotilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, specialista travmatologa in ni upoštevalo, da je tožnik trpel cel spekter telesnih bolečin od hudih pa do trajnih lahkih bolečin in da bodo te bolečine trajale tudi v bodoče, v določenih primerih tudi do stopnje srednje hudih bolečin. Sodišče je nadalje premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem, pravilno je sicer povzelo vse neugodnosti iz mnenja, vendar jih ni ustrezno vrednotilo. Prenizko je prisodilo tudi odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer je v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik zaradi zmanjšanje gibljivosti kolkov močno omejen pri vseh aktivnostih, zaradi česar tožnik duševno trpi. Skupna odškodnina je prisojena v prenizkem znesku glede na dosedanje, že prisojene odškodnine v podobnih primerih in pri tem navaja zadevo VS RS opr. št. II Ips 888/2007, kjer je bilo tožniku prisojenih 40.894,66 EUR in zadevo II Ips 488/2007, v kateri je bilo tožniku za podobne posledice prisojenih 38.808,00 EUR. Zato zahteva, da se pritožbi ugodi in se že prisojena odškodnina zviša do zahtevane odškodnine. Mnenja je tudi, da je sodišče napačno uporabilo določbe prvega odstavka 174. člena OZ in bi moralo tožniku prisoditi celotno odškodnino iz naslova premoženjske škode. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožbo podaja tudi tožena stranka. Zanjo sta sporna tako temelj kot višina. Tožena stranka vztraja, da konkretna traktorska prikolica oziroma traktorski priklopnik v skladu s 13. točko 88. člena Zakona o pravilih cestnega prometa ni namenjena prevozu ljudi oziroma ni dovoljeno prevažati osebe, kot navaja zakon. Definicija traktorskega priključka izhaja iz 30. točke 3. člena, v času nezgode veljavnega Zakona o motornih vozilih. Kot izhaja iz fotografij prevržene prikolice iz policijskega zapisnika in tudi iz izvedeniškega mnenja izvedenca za raziskave prometnih nezgod, prikolica ni bila registrirana, pri čemer pa je izvedenec sam zapisal, da registracija ni potrebna za traktorski priključek, kar pomeni, da se tožnik v njej ne bil smel voziti, saj ni namenjena prevozu oseb. Sodišče bi moralo ugotoviti ali je bila konkretna prikolica traktorska prikolica, traktorski priklopnik ali traktorski priključek, kar pomeni, da dokazna ocena o tem ni bila na toženi stranki. Sodišče tudi ni presojalo soodgovornosti tožeče stranke. Mnenja je tudi, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da posledice nezgode niso nastale v takšni meri, kot jih je navajala tožeča stranka in so zato vse postavke nepremoženjske škode veliko pretirane in pri tožniku tudi ni prišlo do trajnega, pomembnejšega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče tudi ni upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

4. Na pritožbo tožene stranke je odgovorila tožeča stranka. Mnenja je, da je pritožba neutemeljena, kajti sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je v danem primeru podano zavarovalno jamstvo, saj je traktor v kritičnem času opravljal takoimenovano prevozno funkcijo. Pravilno je tudi zaključilo, da je prikolica v danem primeru predstavljala traktorski priklopnik, medtem, ko toženka ni dokazala, da naj bi šlo v danem primeru za takoimenovani traktorski priključek. Tožeča stranka poudarja, da tožena stranka ne loči priklopnega vozila od traktorskega priključka. V danem primeru je namreč bilo na traktor priklopljeno priklopno vozilo, to je traktorska prikolica in ne traktorski priključek. Glede navedb o fotografiji, kaj naj bi izhajalo iz fotografij pa je tožena stranka prekludirana. V osmem odstavku 88. člena ZPrCP je namreč določeno, da se lahko na priklopnem vozilu, ki ga vleče traktor, vozi največ pet oseb, ki so potrebne za nalaganje – razlaganje tovora. Glede na to, da se je tožnik prevažal na traktorski prikolici kot oseba, ki je bila potrebna za nalaganje tovora, s tem ni kršil cestnoprometnih predpisov. Mnenja je tudi, da je tožena stranka prekludirana z navedbami o soprispevku tožnika. Prav tako so zgrešene pritožbene navedbe glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

5. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka. Tožena stranka vztraja na stališču, da v konkretnem primeru sploh ne obstoji temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in je napačno uporabilo materialno pravo. Prav tako je sodišče prisodilo pretirano višino odškodnine iz naslova nepremoženjske škode po vseh postavkah, saj tožeča stranka iz obravnavanega škodnega dogodka ni zadobila takšnih posledic, ki bi bile podlaga za prisojo konkretne višine odškodnine. Sodišče namreč ni upoštevalo načelo individualizacije pri odmeri odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, kar je pogoj za enotno obravnavanje škod, različnega obsega in še določenih odškodnin zanje, v ustreznih razmerjih. Predlaga, da se pritožbi zavrne in priglaša pritožbene stroške.

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

7. Pritožba tožene stranke glede temelja – podlage njene odškodninske odgovornosti ni utemeljena. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe in na podlagi skladne izpovedbe prič zaključilo, da se je tožnik v času nezgode nahajal na prikolici in sicer kot potnik, skupaj z še dvema potnikoma. Zaradi prehitre vožnje pa je traktor začel drseti in se je nato prevrnil skupaj s prikolico. Tožnik je po škodnem dogodku ležal na travniku obrnjen na hrbet, z levo roko in nogo ujet pod desno stranico prikolice in ob tem ni bil zavesten. Sodišče je tako ugotovilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da se je tožnik pred škodnim dogodkom nahajal kot potnik na traktorju in da tudi ni stal na prostoru med traktorjem in prikolico. Sodišče je ugotovilo krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke (prvi odstavek 131. člena OZ in 135. člena OZ). Glede na to, da je imel zavarovanec tožene stranke sklenjeno obvezno zavarovanje odgovornosti po 15. členu ZOZP za predmetni traktor in je tožena stranka oporekala svoji odškodninski odgovornosti je sodišče odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek in nastalo škodo pravilno presojalo tudi glede na ustaljeno sodno prakso sodišča Evropske unije (C-162/13 in C-514/16) in sodno prakso slovenskih sodišč.¹ Sodišče je na podlagi izpovedbe tožnika in zaslišanih prič ugotovilo, da je traktor v času škodnega dogodka opravljal funkcijo prevoznega sredstva. Škodni dogodek se je zgodil med prevozom na njivo in glede na ugotovljeno dejstvo, da je traktor v trenutku škodnega dogodka izvajal prevozno funkcijo, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je utemeljeno podana odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek oziroma nastalo škodo. Po ustaljeni sodni praksi je namreč v primeru, da traktor v času škodnega dogodka opravlja prevozno funkcijo, podano zavarovalno jamstvo iz naslova obveznega zavarovanja odgovornosti po 15. členu ZOZP. Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 88. člena ZPrCP, ki določa, da se sme na tovornem vozilu oziroma na priklopnem vozilu, ki ga vleče traktor voziti v prostoru za tovor največ pet oseb, ki so potrebne za nalaganje oziroma razlaganje tovora. Tožnik se je namreč pravilno, sede peljal v prikolici skupaj s T. in J. O. st., ko so šli pobirat in nakladat koruzo, zato njegovo ravnanje ni protipravno, ko je sedel na traktorski prikolici. V 3. členu Zakona o motornih vozilih je določeno, da je traktorski priključek zamenljivi vlečni stroj, ali zamenljivo orodje za opravljanje kmetijskih, gozdarskih in drugih del, ki ga vleče, potiska ali nosi traktor. Kot traktorski priključek se šteje tudi traktorski priklopnik, katerega največja dovoljena masa ne presega 5 ton, njegova hitrost pa je konstrukcijsko omejena na največ 30 km/h. Priklopno vozilo pa je vozilo konstruirano z namenom, da ga vleče drugo vozilo. Priklopno vozilo pa je vozilo, konstruirano kot priklopnik z vrtljivim ujesom, priklopnik s centralno osjo ali polpriklopnik. Tožnik se je tako nahajal na traktorskem priklopniku, saj je prikolica bila priklopljena na traktor in ni šlo za traktorski priključek. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da prikolica ni bila registrirana, ker sama registracija ni okoliščina, ki bi bila pomembna za presojo tega ali se prikolica smatra kot priklopnik ali priključek, temveč se to presoja glede na namen in obliko prikolice in toženka ni dokazala svojih trditev, da naj bi šlo v danem primeru za traktorski priključek. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožnik med vožnjo prevažal v prikolici traktorja in da s tem ni storil ničesar protipravnega. V osmem odstavku 88. člena ZPrCP je namreč določeno, da se lahko na priklopnem vozilu, ki ga vleče traktor vozi največ pet oseb, ki so potrebne za nalaganje oziroma razlaganje tovora. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je odločalo tudi o soprispevku tožnika in je v točki 27. obrazložitve ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode. Sodišče je namreč ugotovilo, da se je tožnik skupaj s T. in J. O. st. namenil pobirati in nakladati koruzo. Prevažal se je v skladu z osmim odstavkom 88. člena ZPrCP, ki določa, da se sme na tovornem vozilu oziroma na priklopnem vozilu, ki ga vleče traktor, voziti v prostoru za to največ pet oseb, ki so potrebne za nalaganje oziroma razlaganje tovora in zato, ker ta določba omogoča vožnjo na traktorski prikolici ni kršil nobenega predpisa. V 3. členu Zakona o motornih vozilih pa je določeno, da je priklopno vozilo, konstruirano kot priklopnik z vrtljivim ujesom, priklopnik s centralno osjo ali kot polpriklopnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni mogel soprispevati k nastanku škodnega dogodka, saj je do nastanka škode prišlo izključno zaradi ravnanja zavarovanca tožene stranke. Po določbi prvega odstavka 154. člena OZ pa se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo izključno krivdo zavarovanca tožene stranke je tako pravilno uporabilo materialno pravo in je odločilo, da ni mogoče uporabiti drugega odstavka 154. člena OZ, saj ne gre za obojestransko krivdo. Pritožba tožene stranke glede temelja njene odškodninske odgovornosti tako ni utemeljena.

8. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, glede prisoje pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in je v tej zvezi pritožba tožeče stranke delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izpovedi tožnika, medicinske dokumentacije in mnenja izvedenca, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel večkosovni zlom medenice, zlom leve kolčne ponvice, travmatsko poškodbo leve zunanje črevne arterije, krvni izliv v levo stegno, penis in modnik, zlom 9. rebra levo, odlomek prečnih odrastkov drugega in tretjega ledvenega vretenca levo in odrgnino leve roke, kolena in gležnja. Zlom medenice in poškodba črevnične arterije spadata v skupino hudih telesnih poškodb. Zaradi poškodbe medenice je prišlo do nastanka več prelomov na levi in desni strani črevnice in na sramnici, pri čemer je eden od zlomkov povzročil poškodbo zunanje črevnice arterije, ki oskrbuje levo spodnjo okončino. Tožnik je bil hospitaliziran in je trpel cel spekter telesnih bolečin, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 32. obrazložitve in katerih obseg se pritožbeno ne izpodbija. Tožnik je tudi po zaključenem zdravljenju trpel lažje telesne bolečine, ki jih bo trpel tudi v prihodnje in trajno. Ob večjih obremenitvah se takšne telesne bolečine lahko stopnjujejo do stopnje srednje hudih telesnih bolečin. Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik 54 dni hospitaliziran, od tega dva dni v enoti intenzivne terapije in 52 dni na oddelku za travmatologijo. Bil je štirikrat operiran v splošni anesteziji. 7 dni je imel nameščen zunanji fiksater na medenici, 34 dni je bil pri gibanju omejen na voziček, ni smel obremenjevati noge, opravljal je rehalibitacijo, dobival je zdravila v obliki injekcij ali infuzij. Zdravljenje pa je trajalo od škodnega dogodka pa do 16. 3. 2016, kar je skupaj 196 dni. Glede na tako podano dejstvo, da je šlo za hude telesne poškodbe, da sta pri tožniku obstajale bolečine in tudi v bodoče in da je trpel opisane številne neugodnosti med zdravljenjem, je ob pravilni uporabi določb člena 179 in 182 OZ, pravična odškodnina iz tega naslova 15.000,00 EUR in je zato sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi tožeče stranke in odškodnino iz tega naslova zvišalo, pritožbi tožene stranke, ki pa jo pavšalno izpodbija višino pravične denarne odškodnine pa v tem delu ni sledilo.

9. Sodišče druge stopnje ni spremenilo že prisojene odškodnino iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah upoštevalo dejstvo, da je tožnik trpel sekundarni strah do zaključenega zdravljenja, to je do 16. 3. 2016 in mu je glede na tako dolgo dobo trajanja sekundarnega strahu, ki so bile posledice številnih poškodb, prisodilo pravično denarno odškodnino in pritožba tožene stranke ni utemeljena. Tožeča stranka pritožbo v tej smeri ni podala.

10. Odškodnina iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je odmerjena nekoliko v prenizkem znesku. Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da tožnik pri določenih opravilih trpi in bo trajno trpel lažje duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta opravila so predvsem kmečka opravila v hlevu, na travniku, njivi, v gozdu, ki so tožniku vsakdanja in stalna, dvigovanje težkih bremen, vožnja s traktorjem, avtomobilom, hojo v hrib, počepanje, skakanje, sedenje in tek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik ukvarja ravno s kmetijskimi dejavnostmi, oziroma se je z njimi ukvarjal v času nezgode in zato tožniku iz tega naslova glede na to dejstvo, pripada pravična denarna odškodnina v znesku 16.000,00 EUR.

11. Skupaj je tako sodišče druge stopnje tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 32.500,00 EUR. Tako prisojena odškodnina je prisojena tudi v skladu z načelom objektivizacije, to je umestitve konkretne poškodbe med že prisojene odškodnine za podobne primere. Pri tem pravilno tožeča stranka v pritožbi navaja, da je bilo v zadevi VS RS II Ips 888/2007 in II Ips 488/2007 prisojena višja denarna odškodnina kakor jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Primerjava še z ostalimi podrobnimi primeri pa pokaže, da je sedaj prisojena odškodnina, prisojena v primerjavi z že s prisojenimi odškodninami za podobne potrebe.²

12. Neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke v delu, kjer zahteva še prisojo premoženjske škode iz naslova tuje nege in pomoči. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je sicer tožnik bil potreben tuje nege in pomoči, ki mu jo je nudila njegova žena, vendar je sodišče prve stopnje sledilo mnenju izvedenca, da je bil tožnik ob odpustu iz bolnice mobilen, na berglah in samostojen v dnevnih opravilih in pri higieni. Izvedenec je bil mnenja, da tožnik ni potreboval tuje pomoči za nego in postrežbo, ki bi bistveno presegala medsebojno pomoč, ki si jo sicer dolžni nuditi družinski člani. Tako je sodišče v tem delu pravilno zavrnilo zahtevek in ni mogoče uporabiti določbe prvega odstavka 174. člena OZ. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi zahtevek za tujo pomoč pri delu na kmetiji. Priče, katere so nudile pomoč tožniku so namreč izpovedale in sicer, da je L. F. le vrnil uslugo, katero mu je tožnik že nudil predhodno, D. G. pa je za usluge baliranja vzel nekaj sena in nekaj grozdja iz vinograda in tako denarno tožnik ni bil oškodovan. Ker tako tožnik denarno ni plačal za pomoč pri delu na kmetiji in ker se je delo opravljalo kot protiuslugo, je sodišče prve stopnje pravilno tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Pri tem je pravilno uporabilo določbe prvega odstavka 174. člena OZ.

13. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede samega temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke (člen 158 OZ in 131 OZ), določbe Zakona o motornih vozilih ter določbe ZPrCP, delno je nepravilno uporabilo določbe člena 179 in 182 OZ pri prisoji pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, pravilno je uporabilo določbo prvega odstavka 174. člena OZ glede zavrnitve zahtevka za premoženjsko škodo in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje in iz njegove obrazložitve. Sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu je delno spremenilo³, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje je delno pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišču prve stopnje se niso pripetile tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

14. Glede na to, da je sodišče druge stopnje zvišalo, že prisojeno odškodnino iz naslova nepremoženjske škode, je zato moralo poseči tudi v izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovanih v točki III. izreka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik glede na temelj in glede na višino uspel z 78 % v tej pravdi (sodišče druge stopnje je zvišalo prisojeno odškodnino) in se izkaže, da je uspeh v pravdi tožeče stranke tako glede na 100 % uspeh po temelju in 75 % uspeh po višini, sedaj v tej pravdi 87,5 %. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da vsi stroški tožnika skupaj znašajo 7.185,33 EUR, ob upoštevanju sedanjega uspeha v pravdi, na prvi stopnji pa znaša tako znesek, katerega je dolžna tožena stranka povrniti tožeči 6.287,16 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

15. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške za pritožbo in za odgovor na pritožbo, ker pa s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa povrniti tožeči stranki njen sorazmerni del stroškov za pritožbo in za odgovor na pritožbo. Tožeča stranka je na pritožbeni stopnji uspela s 73 % svojega zahtevka, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške za pritožbo v znesku 708,42 EUR in za odgovor na pritožbo v celoti 884,77 EUR (glej stroškovnik tožeče stranke), kar skupaj znaša 1.593,19 EUR. Te pritožbene stroške je dolžna plačati tožena stranka tožeči na način, kot je to odločeno v točki III. izreka sodbe sodišča druge stopnje (člen 154 ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

-------------------------------
¹ Sodba VS RS II Ips 415/2011 z dne 20. 10. 2014, sklep II Ips 359/2011 z dne 30. 10. 2014, sodba II Ips 334/2015 z dne 25. 2. 2016, sodba Cp 570/2018 z dne 13. 3. 2019, sodba Cp 842/2019 z dne 14. 2. 2020, sklep II Ips 120/2019 z dne 12. 6. 2020, sodba I Cp 111/2018 z dne 14. 2. 2018, sodba Cp 84/2010 z dne 9. 9. 2010.
² Primerjaj odškodnine prisojene v zadevah VS RS: II Ips 616/94, kjer je oškodovanec prav tako pretrpel tri operacije in mu je bila skupna odškodnina prisojena v višini 64 povprečnih plač, primerljiva je z zadevo VS RS II Ips 666/2001, kjer je oškodovanec prav tako zadobil večkratni zlom desnega dela medenice in mu je bila skupaj prisojena odškodnina v višini 86 plač, primerljiva z odškodnino, prisojeno v zadevi II Ips 888/2007 kot je to navedla že tožeča stranka. Primerljiva je z odškodnino, prisojeno v primeru VSL sodba II Cp 2261/2016. Primerljiva je tudi z odškodnino VS RS II Ips 666/2001, kjer je bilo oškodovancu z nekoliko večjim obsegom poškodb prisojenih 86 povprečnih plač in z odškodnino, prisojeno v zadevi II Ips 616/94, kjer je bilo oškodovancu prisojenih 64 povprečnih plač.
³ Sodišče prve stopnje je storilo računsko pomoto pri skupnem seštevku prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo in je v izreku in obrazložitvi napačno izračunalo skupno odškodnino v znesku 24.500,00 EUR – glej točko 48. obrazložitve sodbe, ker je pravilen seštevek prisojene odškodnine po posameznih naslovih 23.500,00 EUR. To je sodišče druge stopnje upoštevalo in je zvišalo odškodnino na ta znesek. Sodišče prve stopnje bo sodbo v tem delu popravilo ob uporabi člena 328 ZPP.

Datum zadnje spremembe:

06.10.2021

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3872/2011
• VSL sodba II Cp 4945/2010
• VDSS sodba Pdp 1181/2010